Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Danes pa o Thompsonovem koncertu v Mariboru. Hrvaški pevec, ki se sliši kot znamka zunajkrmnega motorja, je pošteno razburkal štajersko in tudi slovensko javnost. Zato si zasluži nekaj besed, če na tem programu že ne boste slišali njegove glasbe.
*Kdor poje, zlo ne misli
Danes pa o Thompsonovem koncertu v Mariboru. Hrvaški pevec, ki se sliši kot znamka zunajkrmnega motorja, je pošteno razburkal štajersko in tudi slovensko javnost. Zato si zasluži nekaj besed, če na tem programu že ne boste slišali njegove glasbe.
Najprej se zaščitimo z javnomnenjskim kondomom. Smo proti koncertu. Tako je javnomnenjska vest pomirjena. Ampak naši razlogi proti so nekoliko drugačni od uradnih, do njih pa se ni mogoče prebiti drugače, kot prek kopice razlogov “za” koncert. Pa začnimo ta veliki festival svetohlinstva. Od preprostega h kompleksnejšemu.
Najprej se zaščitimo z javnomnenjskim kondomom. Smo proti koncertu.
Najprej: kaj se je zgodilo z “Kdor poje, zlo ne misli”? Nekako se zdi, da smo s svobodo govora dobili tudi svobodo petja in da so ideje ali s koncertnih odrov, iz medijev in s prižnic že dolgo razumljene kot ideje drugače mislečih. Če hujskajo k sovraštvu in nestrpnosti, je naloga civilizirane družbe, da jih zatre s protiargumenti, vzgojo in prosveto, ne pa s prepovedjo.
Drugič: koncert pripravlja organizator, ki je viden član lokalne oblasti. Lokalna oblast pa menda ja ve, kaj je dobro za lokalno skupnost.
Tretjič: koncert je skoraj razprodan. Kdo smo, da sodimo, kaj je občinstvu všeč?!
Četrtič: moti nas, ker je Thomspon nosilec velikohrvaških ustaških idej. Ob tem pa Bora Đorđevič, deklarirani nosilec velikosrbskih četniških idej, brez težav koncertira in celo mirno živi v Sloveniji.
Petič: moti nas ustaška ikonografija. Ikonografija v glasbi je zapletena reč; menda se zaradi nje ne bomo odrekli Wagnerju in arijski ikonografiji v njegovi glasbi, pa tudi Mozartova Čarobna piščal vrvi od prostozidarske in druge okultne ikonografije. Mimogrede: kako je z ikonografijo, totalitarizmom in glasbo, so najlepše pokazali Laibach v osemdesetih in s prepovedjo Thomsona le kažemo, da se iz njihove bleščeče kariere nismo ničesar naučili.
Šestič: moti nas, ker bo Thompson imel koncert pri nas. V Sloveniji. Niti malo nas ne moti, ko ga ima na Hrvaškem. Kar je vsaj nenavadno, glede na to, da so njegove sprevržene ideje sovraštva in nasilja univerzalne ideje, proti katerim se je treba zavzemati ves čas in ne glede na geografski prostor, kjer so izražane.
Tretjič: koncert je skoraj razprodan. Kdo smo, da sodimo, kaj je občinstvu všeč?!
Zgoraj navedeni instant argumenti pa kljub vsemu potrebujejo daljšo izpeljavo. Nekaj stvari z balkansko glasbo in Slovenci ni povsem jasnih, zato jih je treba analizirati. Najprej o Mariboru. Mogoče v drugih mestih to ni tako prisotno, a mesto je zlata jama za bolj ali manj bizarne balkanske izvajalce, ki redno napolnijo mestne koncertne dvorane. Od legendarnih pop/rock skupin, ki zadnjih dvajset let prihajajo na poslovilno turnejo, prek invazije dalmatinskih klap, vse do turbofolka. Sicer bi težko vse skupaj prevalili samo na Maribor, končno je ena najbolj priljubljenih slovenskih radijskih postaj specializirana za balkansko glasbo, a v mestu ob Dravi je fenomen balkanske glasbe verjetno najbolj skoncentriran. In tako za raziskovalca tudi najbolj dostopen. Fenomen, znotraj katerega je Thompson le ena majhna celica, je neverjeten na več nivojih. Predvsem ruši mit, kako se naši otroci tri desetletja po začetku razpada bivše države na obalah Jadrana sporazumevajo le še v angleščini, ob tem pa srbohrvaški izvajalci polnijo dvorane. Na drugem nivoju je fenomen občutiti v odporu slovenskih institucij do balkanske glasbe. Razvpite kvote, srd glasbenih urednikov in tudi javne akcije, kot je ta antithompsonovska, pričajo o tem, kako se je balkanska glasba kot kulturni vzorec tako globoko zasidrala v slovenskem ljudstvu, da jo institucije razumejo kot neposrednega sovražnika, proti kateremu je treba usmeriti birokratski meč. Od tod naprej sledimo besni bitki dvočetrtinskega s sedemosminskim taktom, v kateri so padli premnogi slovenski izvajalci kot tudi junaki glasbenih uredništev. Povedano drugače in povsem preprosto: pevke iz Ljubljane ali Kranja pojejo in so videti, kot da so se rodile v Kruševcu ali Zadru, pevke iz Kruševca ali Zadra pa se v Ljubljani ali Kranju počutijo kot doma. Nekako tako.
Čisto na koncu te krajše analize argumentov “za” koncert še to: kulturna raven slovenskega prebivalstva, ki se v določeni meri kaže tudi skozi glasbeni okus, pospešeno pada in vdor, vpliv in doseg balkanske glasbe je le eden od pokazateljev tega procesa.
Predvsem ruši mit, kako se naši otroci tri desetletja po začetku razpada bivše države na obalah Jadrana sporazumevajo le še v angleščini, ob tem pa srbohrvaški izvajalci polnijo dvorane.
Na razumski in fenomenološki plati se zdi, da proti Thompsonovemu koncert v Mariboru ni moč najti niti enega argumenta, ki bi upravičil njegovo prepoved. Vsaj če hočemo biti dosledni in upoštevati kulturne vzorce in navade trenutka.
Obstaja pa argument, zaradi katerega nikoli ne bi smeli dovoliti koncerta hrvaškega pevca v Sloveniji. Balkanski moški izvajalec ima tematsko precej zožen repertoar. V glavnem govori o romantičnem deficitu, ker ga je zapustilo dekle. Včasih poje še o alkoholu ali o morju. Nič posebnega, torej, a miselni svet balkanskega pevca je skoncentriran na ljubezen do ženske. Ženska je znotraj te glasbe postavljena na piedestal, ki mu katerakoli druga popularna ustvarjalnost težko seže do kolen. A lajnanje “zakaj si me zapustila” bi lahko bil le bizaren okrasek komercialnih nagnjenj teh avtorjev, če se pred tem ne bi zgodila tragedija balkanskih vojn. Torej: ljudje ki so brezsramno posiljevali, mučili in ubijali, nimajo danes nobene ne moralne, verjetno pa niti ne legalne pravice o včerajšnjih žrtvah skladati poskočnice. Thomson ni sporen zaradi ikonografije ali referenc na zgodovinsko preseženo ustaško državo. Sporen je v mnogo širšem kontekstu. Sporen je kot balkanski moški – kot predstavnik vrste, ki je pred našim dvoriščem izvršila enega največjih genocidov v zadnjih stoletjih! Moški, ki so brez vesti šli prek genocida, danes v pesmicah jočejo, ker niso ljubljeni … Kot predstavnik teh Thomson razumnega človeka ne ziritira do tega, da mu prepove nastop, temveč ga sili na bruhanje.
754 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Danes pa o Thompsonovem koncertu v Mariboru. Hrvaški pevec, ki se sliši kot znamka zunajkrmnega motorja, je pošteno razburkal štajersko in tudi slovensko javnost. Zato si zasluži nekaj besed, če na tem programu že ne boste slišali njegove glasbe.
*Kdor poje, zlo ne misli
Danes pa o Thompsonovem koncertu v Mariboru. Hrvaški pevec, ki se sliši kot znamka zunajkrmnega motorja, je pošteno razburkal štajersko in tudi slovensko javnost. Zato si zasluži nekaj besed, če na tem programu že ne boste slišali njegove glasbe.
Najprej se zaščitimo z javnomnenjskim kondomom. Smo proti koncertu. Tako je javnomnenjska vest pomirjena. Ampak naši razlogi proti so nekoliko drugačni od uradnih, do njih pa se ni mogoče prebiti drugače, kot prek kopice razlogov “za” koncert. Pa začnimo ta veliki festival svetohlinstva. Od preprostega h kompleksnejšemu.
Najprej se zaščitimo z javnomnenjskim kondomom. Smo proti koncertu.
Najprej: kaj se je zgodilo z “Kdor poje, zlo ne misli”? Nekako se zdi, da smo s svobodo govora dobili tudi svobodo petja in da so ideje ali s koncertnih odrov, iz medijev in s prižnic že dolgo razumljene kot ideje drugače mislečih. Če hujskajo k sovraštvu in nestrpnosti, je naloga civilizirane družbe, da jih zatre s protiargumenti, vzgojo in prosveto, ne pa s prepovedjo.
Drugič: koncert pripravlja organizator, ki je viden član lokalne oblasti. Lokalna oblast pa menda ja ve, kaj je dobro za lokalno skupnost.
Tretjič: koncert je skoraj razprodan. Kdo smo, da sodimo, kaj je občinstvu všeč?!
Četrtič: moti nas, ker je Thomspon nosilec velikohrvaških ustaških idej. Ob tem pa Bora Đorđevič, deklarirani nosilec velikosrbskih četniških idej, brez težav koncertira in celo mirno živi v Sloveniji.
Petič: moti nas ustaška ikonografija. Ikonografija v glasbi je zapletena reč; menda se zaradi nje ne bomo odrekli Wagnerju in arijski ikonografiji v njegovi glasbi, pa tudi Mozartova Čarobna piščal vrvi od prostozidarske in druge okultne ikonografije. Mimogrede: kako je z ikonografijo, totalitarizmom in glasbo, so najlepše pokazali Laibach v osemdesetih in s prepovedjo Thomsona le kažemo, da se iz njihove bleščeče kariere nismo ničesar naučili.
Šestič: moti nas, ker bo Thompson imel koncert pri nas. V Sloveniji. Niti malo nas ne moti, ko ga ima na Hrvaškem. Kar je vsaj nenavadno, glede na to, da so njegove sprevržene ideje sovraštva in nasilja univerzalne ideje, proti katerim se je treba zavzemati ves čas in ne glede na geografski prostor, kjer so izražane.
Tretjič: koncert je skoraj razprodan. Kdo smo, da sodimo, kaj je občinstvu všeč?!
Zgoraj navedeni instant argumenti pa kljub vsemu potrebujejo daljšo izpeljavo. Nekaj stvari z balkansko glasbo in Slovenci ni povsem jasnih, zato jih je treba analizirati. Najprej o Mariboru. Mogoče v drugih mestih to ni tako prisotno, a mesto je zlata jama za bolj ali manj bizarne balkanske izvajalce, ki redno napolnijo mestne koncertne dvorane. Od legendarnih pop/rock skupin, ki zadnjih dvajset let prihajajo na poslovilno turnejo, prek invazije dalmatinskih klap, vse do turbofolka. Sicer bi težko vse skupaj prevalili samo na Maribor, končno je ena najbolj priljubljenih slovenskih radijskih postaj specializirana za balkansko glasbo, a v mestu ob Dravi je fenomen balkanske glasbe verjetno najbolj skoncentriran. In tako za raziskovalca tudi najbolj dostopen. Fenomen, znotraj katerega je Thompson le ena majhna celica, je neverjeten na več nivojih. Predvsem ruši mit, kako se naši otroci tri desetletja po začetku razpada bivše države na obalah Jadrana sporazumevajo le še v angleščini, ob tem pa srbohrvaški izvajalci polnijo dvorane. Na drugem nivoju je fenomen občutiti v odporu slovenskih institucij do balkanske glasbe. Razvpite kvote, srd glasbenih urednikov in tudi javne akcije, kot je ta antithompsonovska, pričajo o tem, kako se je balkanska glasba kot kulturni vzorec tako globoko zasidrala v slovenskem ljudstvu, da jo institucije razumejo kot neposrednega sovražnika, proti kateremu je treba usmeriti birokratski meč. Od tod naprej sledimo besni bitki dvočetrtinskega s sedemosminskim taktom, v kateri so padli premnogi slovenski izvajalci kot tudi junaki glasbenih uredništev. Povedano drugače in povsem preprosto: pevke iz Ljubljane ali Kranja pojejo in so videti, kot da so se rodile v Kruševcu ali Zadru, pevke iz Kruševca ali Zadra pa se v Ljubljani ali Kranju počutijo kot doma. Nekako tako.
Čisto na koncu te krajše analize argumentov “za” koncert še to: kulturna raven slovenskega prebivalstva, ki se v določeni meri kaže tudi skozi glasbeni okus, pospešeno pada in vdor, vpliv in doseg balkanske glasbe je le eden od pokazateljev tega procesa.
Predvsem ruši mit, kako se naši otroci tri desetletja po začetku razpada bivše države na obalah Jadrana sporazumevajo le še v angleščini, ob tem pa srbohrvaški izvajalci polnijo dvorane.
Na razumski in fenomenološki plati se zdi, da proti Thompsonovemu koncert v Mariboru ni moč najti niti enega argumenta, ki bi upravičil njegovo prepoved. Vsaj če hočemo biti dosledni in upoštevati kulturne vzorce in navade trenutka.
Obstaja pa argument, zaradi katerega nikoli ne bi smeli dovoliti koncerta hrvaškega pevca v Sloveniji. Balkanski moški izvajalec ima tematsko precej zožen repertoar. V glavnem govori o romantičnem deficitu, ker ga je zapustilo dekle. Včasih poje še o alkoholu ali o morju. Nič posebnega, torej, a miselni svet balkanskega pevca je skoncentriran na ljubezen do ženske. Ženska je znotraj te glasbe postavljena na piedestal, ki mu katerakoli druga popularna ustvarjalnost težko seže do kolen. A lajnanje “zakaj si me zapustila” bi lahko bil le bizaren okrasek komercialnih nagnjenj teh avtorjev, če se pred tem ne bi zgodila tragedija balkanskih vojn. Torej: ljudje ki so brezsramno posiljevali, mučili in ubijali, nimajo danes nobene ne moralne, verjetno pa niti ne legalne pravice o včerajšnjih žrtvah skladati poskočnice. Thomson ni sporen zaradi ikonografije ali referenc na zgodovinsko preseženo ustaško državo. Sporen je v mnogo širšem kontekstu. Sporen je kot balkanski moški – kot predstavnik vrste, ki je pred našim dvoriščem izvršila enega največjih genocidov v zadnjih stoletjih! Moški, ki so brez vesti šli prek genocida, danes v pesmicah jočejo, ker niso ljubljeni … Kot predstavnik teh Thomson razumnega človeka ne ziritira do tega, da mu prepove nastop, temveč ga sili na bruhanje.
Čaka nas super volilno leto. Ob tem zdaj že udomačenem izrazu se moramo tečnobno vprašati dvoje: "Ali bo super, ker bo toliko volitev", ali pa bodo vse te volitve enostavno "super"? Danes prinašamo nekaj osnovnih napotkov, nekakšen preživitveni paket za obnašanje v "super volilnem letu"!
Ob koncu leta v medijih iščemo dogodke leta, osebe leta, vrhunce in dno leta in tako naprej in tako nazaj … V zadnjem času pa se je pojavila še nova kategorija: beseda leta! Ker gre za samo esenco 365 dni, zbrano v najmanjšem mogočem nukleusu, smo nad izborom besede leta navdušeni tudi v našem skromnem uredništvu. In oba člana sta letos dvoglasno glasovala za besedo, ki je najgloblje obeležila in najlepše opisuje preteklo leto … Gre za besedo: "domoljubje"!
Glede na praznični čas samo na hitro in v nasprotju z našo maniro, nedopustno površno. Pismo, ki ga je pisal Janez Janša državljanom, je povzročilo povsem nepotrebno razburjenje. Ne toliko vsebina, ki je bila sicer pohvalna in potrebna – cepimo se – temveč način. Mnoge državljane je zaskrbelo, kje ali kako je Janša dobil njihove naslove. Menda kukanje v evidence prebivalstva ni v delokrogu predsednika vlade in ubogi Janez se je – prosto po vodji poslanske skupine SDS – že desettisočič znašel v preiskavi. Tokrat informacijske pooblaščenke.
Danes pa v naši oddaji tako, kot zelo redko, oziroma kot še nikoli. Mediji so bili pred nekaj dnevi polni poročil o turški deklici, ki se je utopila med prečkanjem Dragonje. Danes so mediji polni novih poročil, deklica pa je še kar utopljena.
Kot sta oba zvesta poslušalca naše oddaje zagotovo opazila, si do dneva današnjega nismo drznili komentirati epidemioloških ukrepov zdravstvenih kot tudi občih oblasti. Zadeva je najprej preveč resna, da bi se nepoučeni usajali, zakaj, čemu in počem; ob tem pa ukrepe komentirajo že vsi ostali poklicani in nepoklicani v tej državi … Tako smo menili, da se lahko naša skromna oddaja komentarjev na to temo vzdrži. Vse do pred nekaj dnevi. Takrat so zdravstvene in tudi obče oblasti storile nekaj, kar je sodu izbilo dno. Ločile so kostanj in kuhano vino.
Včasih smo se običajni smrtniki o nadzoru bolj po tiho pogovarjali v gostilnah, tisti, ki so menjavali režime, pa v kabinetih univerz. Nadzorniki so tako viseli nad mlačnim pivom in hladim golažem ter vlekli na ušesa; danes, ko se o nadzoru v glavnem pogovarjamo na družbenih omrežjih, lahko nadzorniki udobno sedijo na toplem.
Danes pa na hitro o organih v sestavi, kot se reče. Govorili bomo o policiji – če ne veste, kako bi organe povezali s sestavljanjem.
Pretekle dni, prav v času, ko je Evropska agencija za varno hrano dodala na seznam kobilice, je v Ljubljani potekal evropski simpozij hrane. Ker mesec november je najbolj kulinarični mesec – ali kako že. Bili bi kratkovidni in nenasitni, če bi razcvet kulinarike, ki mu na Slovenskem sledimo zadnjih nekaj let in je vrh doživel z obiskom Michelinovih degustatorjev, označili za snobizem. Zanimanje za hrano, njeno čaščenje in raziskovanje je civilizacijska odlika, a žal se festivalski krožniki dramatično razlikujejo od slovenskega hranljivega vsakdana.
V Sloveniji imamo tri velike derbije. Derbi med Olimpijo in Mariborom, ki se igra na nogometni zelenici, derbi med Jesenicami in Olimpijo, ki se igra na ledeni ploskvi, in derbi med partizani in domobranci, ki se igra na političnem parketu.
Hočemo povedati; dokler na Slovenskem ne dobimo sodobne in prodorne, po evropsko umerjene zelene stranke, bomo na najpomembnejše, celo usodne okoljske konference pošiljali turiste.
Redko se zgodi, da državni organi prosijo za pomoč našo cenjeno radijsko hišo. A med dokazovanjem avtentičnosti pogovora med ministrom Andrejem Vizjakom in poslovnežem Bojanom Petanom, ki naj bi ga oba moža vodila pred 14 leti, so se odgovorni obrnili tudi na našo hišo. Kje, če ne na nacionalnem radiu, se res popolnoma spoznamo na zvočne posnetke.
Zdaj ko so odgovorni, prizadeti in vpleteni imeli teden dni časa, da pojasnijo zmešnjavo, v kateri se je znašla naša država, smo prišli na vrsto tudi mi. Svobodni strelci in v luno javkajoči nakladači. Pri tem seveda mislimo na škandale, ki sta jih zagrešila predsednik države in predsednik vlade. Predsednik vlade je zmerjal vse po spisku, predsednik države pa je na Instagramu "spoilal", po slovensko: razkril vsebino najnovejšega Jamesa Bonda. Človek ne ve, kaj je hujše.
Danes se še za minuto ali dve ozrimo na veliko mašo evropske politike, ki se je združena zbrala na Brdu. Menda smo bili pred nekaj dnevi priča največjemu zunanjepolitičnemu dogodku, ki ga je do zdaj organizirala Slovenija. Dogodek so pospremile odprte nebeške trombe in glasbena spremljava piščalk ter ragelj, a vse, kar se je dogajalo za zaprtimi vrati, ni drugega kot uspeh – kot se spodobi za vrhunec našega predsedovanja Svetu EU.
O čem drugem kot o protestih. Napovedanih, nenapovedanih, prijavljenih, neprijavljenih, nasilnih, miroljubnih, mobilnih in statičnih. Množičnih in tistih individualnih. Protesti so postali naš vsakdan, kar je za zaspano demokracijo, kot je Slovenija, vsaj nenavadno, če že ne neverjetno.
Obstaja pa strah, da je različica komunizma iz leta 2021, ki jo po črkah grškega alfabeta imenujemo jota komunizem, izjemno nalezljiva. Kaj se bo zgodilo, če bo komunizem postal prevladujoč ideološki model v Sloveniji, ne ve nihče.
Danes pa nekaj o jadranskem lobiranju. Kot vemo, predsednika vlade zvijajo v parlamentu, ker so na dan prišli fotografski posnetki, kako uživa na lobistovi jahti, ki križari nekje ob jadranski obali. V zagovor sta tako predsednik vlade kot tudi lobist povedala, da sta se srečala slučajno, da se skoraj ne poznata – celo ne marata se in kako sta samo malo poklepetala, medtem ko je jahta počela to, kar jahte počnejo. Delala vtis.
Danes pa nekaj o pravkar končani "bitki na Kolodvorski", ki bo prav gotovo pomemben prispevek v zgodovini slovenske bojaželjnosti. Najprej moramo precej resignirano ugotoviti, kako niti zasedbe televizij niso več, kar so bile! Včasih si potreboval šibko južnoameriško ali afriško demokracijo, dva tanka – enega za predsedniško palačo in enega za RTV, pa je bila država tvoja. Predvsem pa si potreboval ducat polkovnikov. Danes pa za zasedbo RTV-ja zadostuje že major.
S prihodom prvih hladnih dni tudi v naši skromni oddaji začenjamo z vročo politično jesenjo. Kar ni le simbolna napoved. V hladnih dneh, ko si mnogi ne bodo mogli privoščiti ogrevanja, nas bo grela politična misel. Mnogokrat nam bo ob politiki toplo pri srcu, še večkrat nam bo postalo vroče.
Toliko se je nabralo čez poletje, da se moramo vsakdana lotiti takoj in z vso ihto. Ker sumimo, da zmerjanje pod Triglavom še ni povsem končano, bomo psovke med oblastjo in civilno družbo ignorirali. "Nad dva tisoč metrov ni greha," so se strinjali Janša in protestniki, preden so se zmerjali z izrazoslovjem, zaradi katerega morajo v dolini starši v šolo. Razen tega se bo po naših informacijah dialog nadaljeval.
Neveljaven email naslov