Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pretekle dni je bila v ospredju znanost. Po vsem svetu so potekali shodi v podporo znanosti, na katerih so znanstveniki opozarjali na krčenje proračunov, ki so namenjeni za raziskave; prav tako pa so opozarjali tudi na vse večjo prisotnost alternativnih dejstev v javnem diskurzu. Zato tokrat o znanstvenikih.
Pretekle dni je bila v ospredju znanost. Po vsem svetu so potekali shodi v podporo znanosti, na katerih so znanstveniki opozarjali na krčenje proračunov, ki so namenjeni za raziskave; prav tako pa so opozarjali tudi na vse večjo prisotnost alternativnih dejstev v javnem diskurzu. Zato danes o znanstvenikih.
Širša javnost si jih predstavlja kot like iz priljubljene nanizanke Teorija velikega poka, a na shodu smo videli, da gre za ljudi iz mesa in krvi. In predvsem iz možganov, kar je za stanje današnjega trenutka precej nenavadno.
Širša javnost si jih predstavlja kot like iz priljubljene nanizanke Teorija velikega poka, a na shodu smo videli, da gre za ljudi iz mesa in krvi.
Shod je po vsem svetu potekal prejšnjo soboto, le v Sloveniji sredi tedna. Najbrž sočasno z nami tudi v Izraelu, a o tem nimamo zanesljivih podatkov. Jasno je namreč, da so v soboto pri nas trgovine odprte, znanost pa zaprta.
A ne datum izvedbe, bolj zanimiva je bila na shodu udeležba. Ob znanstvenikih so se ga udeležila tudi nekatera vidna imena iz politike. Predsednik državnega zbora, recimo. Ministrica za izobraževanje, znanost in šport pa je poslala sporočilo, da protest podpira. Ker je pri nas javno financiranje znanosti med letoma 2011 in 2015 precej upadlo, je ministrica obljubila, da se bo povečalo. Shod pa podpira, ker je tudi sama znanstvenica.
Pri vsej stvari je nekaj zelo zanimivega; “proti komu ali čemu lahko protestiraš, če te vlada podpira”? Če grejo na ulice intelektualno manj izraziti poklici, recimo kovinarji, vozniki in podobno, predstavnikom vlade ne pride na misel, da bi se shoda udeležili – pri znanstvenikih pa so ocenili, da se ga lahko. Ter s tem v eni potezi pokvarili shod oziroma protest. Metoda, s katero politiki z udeležbo na shodih proti njim samim otopijo smisel in namen shoda, niti ni tako nova, kot bi si človek mislil. Leta 1968 je tedanji jugoslovanski maršal, menda kot edini evropski voditelj, podprl stavkajoče študente, ki so, vsaj v prenesenem pomenu, protestirali prav proti njemu. Da podpreš, ali se celo udeležiš shoda proti samemu sebi, je ne le nekoliko iracionalno, temveč predvsem dejanje visoke politike – proti kateri pa znanost nima nobenega odgovora. Tako so tudi slovenski znanstveniki podali izjave, nekoliko medlo mahali s transparenti, politika pa jim je v kotu zaslonov vneto prikimavala.
Pri vsej stvari je nekaj zelo zanimivega; “proti komu ali čemu lahko protestiraš, če te vlada podpira”?
A če se preselimo na globalne shode, zbrane pod imenom “Pohod za znanost”, je zaskrbljujočega nekaj drugega. Iz 500 mest po vsem svetu so prihajale podobe in kar je bilo izrečeno, je bilo kot vzeto iz romanov Dana Browna, kjer se multipraktični harvardski profesor bori s temnimi silami srednjeveškega katolicizma. Danes naj bi se le še v zgodovinskih romanih spraševali o vlogi znanosti v družbi, oziroma o njenih namenih ter odnosu do stvarnosti. Znanost naj bi bila danes gonilo civilizacije; religiozne, ideološke in vedenjske zablode pa daljna preteklost … Tako pa smo priča dogajanjem, ki znanost in raziskovalce vsakodnevno spravljajo v podrejeno vlogo, ko se morajo braniti pred šarlatani, magi in populisti. Da gre vse še dlje: politika na globalni ravni ne le odreka znanosti sredstva, kam jih vlaga, si lahko mislimo, temveč jo celo zanika kot relevantno. Najlepši primer je miselni svet novega cesarja v beli hiši.
Znanost naj bi bila danes gonilo civilizacije; religiozne, ideološke in vedenjske zablode pa daljna preteklost
Predlagajmo na tem mestu nekaj rešitev, ki bodo znanosti vrnile vlogo, kot jo je imela recimo na začetku dvajsetega stoletja. Se pravi pred stoletjem znanstvenega napredka in družbenega nazadovanja.
Predvsem bi morali znanstveniki postati nesramni. Ta namišljena vljudnost, ki se je držijo le prosvetljeni, enostavno ne vodi nikamor.
“Če boste še naprej ignorirali podnebne spremembe, boste umrli! Če boste še naprej ignorirali cepljenje, bodo umrli vaši otroci!”
Če bi znanost takšne izjave promovirala recimo pred dvema desetletjema, seveda bi veljale za grobe in žaljive, bi se danes oboje ne dogajalo! Pa so prvi okoljski migranti s potopljenih Kiribatov in zaradi ošpic umrli romunski malčki le prvi znanilci plazu, ki se ga bojimo v prihodnjih letih. Poenostavljanje v kombinaciji s sveto preproščino in teorijami zarot nam riše družbo, ki bo prepričana v svoj prav tonila na krovu Titanika in gonila vedno eno in isto. In kar je še najbolj neverjetno: vsaj delno je znanost v defenzivo potisnil prav eden njenih najimenitnejših dosežkov. Z internetom je namreč podobno kot z atomsko bombo; takoj po bleščečem odkritju je bilo znanosti žal. Mišljen kot orodje za promocijo in demokratizacijo znanosti je danes svetovni splet vse, le to ne. Stičišče zabave, deviantne človečnosti in ekstremnih idej je postal kača, ki so jo znanstveniki redili na prsih. Vsa gonja proti znanosti se je rodila in uspeva prav na spletu. Tisti del spleta, ki je obogatil izbor človeškega vedenja in ki omogoča izmenjavo različnih, v prihodnost usmerjenih idej, je danes v globoki manjšini.
Poenostavljanje v kombinaciji s sveto preproščino in teorijami zarot nam riše družbo, ki bo prepričana v svoj prav tonila na krovu Titanika in gonila vedno eno in isto.
Rešitev za znanost tako ni več denarja. Niti ni rešitev deklarativna podpora politike. Rešitev za znanost je najbrž tako zelo nedemokratična, da si je na tem mestu niti ne upamo izoblikovati … Kot že kdaj v zgodovini, se bo morala izoblikovati v zadnjih sobah gostinskih lokalov.
754 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Pretekle dni je bila v ospredju znanost. Po vsem svetu so potekali shodi v podporo znanosti, na katerih so znanstveniki opozarjali na krčenje proračunov, ki so namenjeni za raziskave; prav tako pa so opozarjali tudi na vse večjo prisotnost alternativnih dejstev v javnem diskurzu. Zato tokrat o znanstvenikih.
Pretekle dni je bila v ospredju znanost. Po vsem svetu so potekali shodi v podporo znanosti, na katerih so znanstveniki opozarjali na krčenje proračunov, ki so namenjeni za raziskave; prav tako pa so opozarjali tudi na vse večjo prisotnost alternativnih dejstev v javnem diskurzu. Zato danes o znanstvenikih.
Širša javnost si jih predstavlja kot like iz priljubljene nanizanke Teorija velikega poka, a na shodu smo videli, da gre za ljudi iz mesa in krvi. In predvsem iz možganov, kar je za stanje današnjega trenutka precej nenavadno.
Širša javnost si jih predstavlja kot like iz priljubljene nanizanke Teorija velikega poka, a na shodu smo videli, da gre za ljudi iz mesa in krvi.
Shod je po vsem svetu potekal prejšnjo soboto, le v Sloveniji sredi tedna. Najbrž sočasno z nami tudi v Izraelu, a o tem nimamo zanesljivih podatkov. Jasno je namreč, da so v soboto pri nas trgovine odprte, znanost pa zaprta.
A ne datum izvedbe, bolj zanimiva je bila na shodu udeležba. Ob znanstvenikih so se ga udeležila tudi nekatera vidna imena iz politike. Predsednik državnega zbora, recimo. Ministrica za izobraževanje, znanost in šport pa je poslala sporočilo, da protest podpira. Ker je pri nas javno financiranje znanosti med letoma 2011 in 2015 precej upadlo, je ministrica obljubila, da se bo povečalo. Shod pa podpira, ker je tudi sama znanstvenica.
Pri vsej stvari je nekaj zelo zanimivega; “proti komu ali čemu lahko protestiraš, če te vlada podpira”? Če grejo na ulice intelektualno manj izraziti poklici, recimo kovinarji, vozniki in podobno, predstavnikom vlade ne pride na misel, da bi se shoda udeležili – pri znanstvenikih pa so ocenili, da se ga lahko. Ter s tem v eni potezi pokvarili shod oziroma protest. Metoda, s katero politiki z udeležbo na shodih proti njim samim otopijo smisel in namen shoda, niti ni tako nova, kot bi si človek mislil. Leta 1968 je tedanji jugoslovanski maršal, menda kot edini evropski voditelj, podprl stavkajoče študente, ki so, vsaj v prenesenem pomenu, protestirali prav proti njemu. Da podpreš, ali se celo udeležiš shoda proti samemu sebi, je ne le nekoliko iracionalno, temveč predvsem dejanje visoke politike – proti kateri pa znanost nima nobenega odgovora. Tako so tudi slovenski znanstveniki podali izjave, nekoliko medlo mahali s transparenti, politika pa jim je v kotu zaslonov vneto prikimavala.
Pri vsej stvari je nekaj zelo zanimivega; “proti komu ali čemu lahko protestiraš, če te vlada podpira”?
A če se preselimo na globalne shode, zbrane pod imenom “Pohod za znanost”, je zaskrbljujočega nekaj drugega. Iz 500 mest po vsem svetu so prihajale podobe in kar je bilo izrečeno, je bilo kot vzeto iz romanov Dana Browna, kjer se multipraktični harvardski profesor bori s temnimi silami srednjeveškega katolicizma. Danes naj bi se le še v zgodovinskih romanih spraševali o vlogi znanosti v družbi, oziroma o njenih namenih ter odnosu do stvarnosti. Znanost naj bi bila danes gonilo civilizacije; religiozne, ideološke in vedenjske zablode pa daljna preteklost … Tako pa smo priča dogajanjem, ki znanost in raziskovalce vsakodnevno spravljajo v podrejeno vlogo, ko se morajo braniti pred šarlatani, magi in populisti. Da gre vse še dlje: politika na globalni ravni ne le odreka znanosti sredstva, kam jih vlaga, si lahko mislimo, temveč jo celo zanika kot relevantno. Najlepši primer je miselni svet novega cesarja v beli hiši.
Znanost naj bi bila danes gonilo civilizacije; religiozne, ideološke in vedenjske zablode pa daljna preteklost
Predlagajmo na tem mestu nekaj rešitev, ki bodo znanosti vrnile vlogo, kot jo je imela recimo na začetku dvajsetega stoletja. Se pravi pred stoletjem znanstvenega napredka in družbenega nazadovanja.
Predvsem bi morali znanstveniki postati nesramni. Ta namišljena vljudnost, ki se je držijo le prosvetljeni, enostavno ne vodi nikamor.
“Če boste še naprej ignorirali podnebne spremembe, boste umrli! Če boste še naprej ignorirali cepljenje, bodo umrli vaši otroci!”
Če bi znanost takšne izjave promovirala recimo pred dvema desetletjema, seveda bi veljale za grobe in žaljive, bi se danes oboje ne dogajalo! Pa so prvi okoljski migranti s potopljenih Kiribatov in zaradi ošpic umrli romunski malčki le prvi znanilci plazu, ki se ga bojimo v prihodnjih letih. Poenostavljanje v kombinaciji s sveto preproščino in teorijami zarot nam riše družbo, ki bo prepričana v svoj prav tonila na krovu Titanika in gonila vedno eno in isto. In kar je še najbolj neverjetno: vsaj delno je znanost v defenzivo potisnil prav eden njenih najimenitnejših dosežkov. Z internetom je namreč podobno kot z atomsko bombo; takoj po bleščečem odkritju je bilo znanosti žal. Mišljen kot orodje za promocijo in demokratizacijo znanosti je danes svetovni splet vse, le to ne. Stičišče zabave, deviantne človečnosti in ekstremnih idej je postal kača, ki so jo znanstveniki redili na prsih. Vsa gonja proti znanosti se je rodila in uspeva prav na spletu. Tisti del spleta, ki je obogatil izbor človeškega vedenja in ki omogoča izmenjavo različnih, v prihodnost usmerjenih idej, je danes v globoki manjšini.
Poenostavljanje v kombinaciji s sveto preproščino in teorijami zarot nam riše družbo, ki bo prepričana v svoj prav tonila na krovu Titanika in gonila vedno eno in isto.
Rešitev za znanost tako ni več denarja. Niti ni rešitev deklarativna podpora politike. Rešitev za znanost je najbrž tako zelo nedemokratična, da si je na tem mestu niti ne upamo izoblikovati … Kot že kdaj v zgodovini, se bo morala izoblikovati v zadnjih sobah gostinskih lokalov.
Namesto analize pritlehnosti, packarij in vseh vrst umazanij se bomo v preostalih oddajah do zamenjave koledarja ukvarjali izključno z božično-novoletnimi temami in tako poskušali v temne popoldneve dostaviti nekaj dodatne svetlobe. Piše: Marko Radmilovič
Danes pa poglobljeno, ker se bliža december, ko težke teme za trideset dni odrinemo stran. Premier je pozval državna podjetja oziroma tista, v katerih ima država lastniški delež, naj premislijo o oglaševanju v medijih, ki tolerirajo ali celo vzpodbujajo sovražni govor. In ob sovražnem govoru tolerirajo ali celo ustvarjajo lažne novice. Piše: Marko Radmilovič
Današnja zgodba je napeta in nas vodi skozi številne nepričakovane zaplete do samega bistva demokracije. Začne pa se, kako nepričakovano, na radijskih postajah, kjer vrtijo največje hite
Danes pa nekaj o ministrih. Kot nekoč priljubljena tema satirikov, komikov in karikaturistov se ministri počasi umikajo v medijsko pozabo. Kar ne čudi.
Ob počastitvi spomina na umrle v vseh vojnah se zdi streljanje s puškami vsaj neprimerno, če že ne škandalozno.
V teh vremensko zahtevnih urah in dnevih pa nekaj sproščene in prepotrebne zabave. In kaj je lahko bolj zabavnega od slovenske vlade?
Nekaj o princih, kraljih in ostalih pravljičnih likih. Ter o novinarjih, ki so vse, le pravljični liki ne. Savdski princ in prestolonaslednik je novinarju, svojemu strastnemu kritiku, dal odsekati glavo. Svetovna javnost se je zganila. Del svetovne javnosti se je zganil celo tako zelo, da so zažugali s prstom in zagrozili, da hudobnemu princu ne bodo več prodajali orožja. Na srečo tako daleč, da bi kdo zagrozil z blokado savdske nafte, ni šel nihče. Kaj pa je en novinar proti milijonom sodčkov! Piše: Marko Radmilovič.
V oddaji boste slišali kup pavšalnih navedb, nepodprtih s kakršnimi koli podatki. Kar pa ni nič hudega. Tudi v resnih medijih na temo obveščevalnih struktur slišite kup pavšalnih in s podatki nepodprtih navedb. Takšna je pač narava obveščevalnega dela.
Če nič drugega smo prejšnje dni izvedeli, kakšen bo konec sveta. Religiozne prakse ponujajo vsaka svoj scenarij, a kot kaže s poslednjo sodbo, kolobarjenjem duše in z zabavo z devicami ne bo nič. Konec bo veliko bolj posveten. Odvisno od kulinaričnih preferenc naroda se bo človeštvo ali skuhalo ali speklo. Nekako tako je razumeti opozorila iz Medvladnega foruma o podnebnih spremembah, ki poteka v Južni Koreji. Mimogrede; če bi 195 delegatov imelo svoje srečanje v Severni Koreji, bi verjetno ugotovili, da se tam podnebje še nič ne segreva. Piše Marko Radmilovič.
V zapisih je sporedu najbrž preambiciozno modrovanje o sreči. Sreče je več vrst. Tako ne bomo govorili o družinski, športni, osebni in podobnih srečah. Danes bomo govorili o sreči, ki se pojavlja pri igrah na srečo. Piše: Marko Radmilovič
Te dni so sosedje Avstrijci začeli kopati drugo cev karavanškega predora. Istočasno na bi začeli kopati tudi Slovenci proti Avstriji, a na naši strani so Karavanke še neokrnjene.
Nekaj o vseprisotni temi – varnosti. Nevarnost preži na nas iz vseh kotov in vsak trenutek nas lahko ugonobi vse od meča do lakote. In seveda virusov.
Eno zadnjih priložnosti za nekaj sproščenega poletnega esprija začnimo s krajšo odo: Muslimani imajo Meko, Kristjani imajo Jeruzalem. Pivci vina imajo Medano, A pivci piva imamo žalsko fontano. Več v Zapisih iz močvirja, piše Marko Radmilovič.
Pa smo nazaj. Zdi se, kot da niti nismo odšli. Ko smo se junija poslovili, smo imeli vlado z delnimi pooblastili, ko se septembra vračamo, imamo še vedno vlado z delnimi pooblastili. Ker smo preživeli, ker je preživela država in ker je očitno preživela tudi vlada z delnimi pooblastili, se zastavlja logično vprašanje: Ali sploh potrebujemo vlado s polnimi pooblastili? Piše: Marko Radmilovič Glas: Jure Franko
Danes pa zelo na kratko, kajti oba redna poslušalca te oddaje si še nista povsem opomogla od podaljšanega konca tedna. In prav o prazničnih dneh bo tekla beseda. Analizirali bomo nekaj temeljnih misli, ki so jih ob prazničnih nagovorih izrekli vidni predstavniki naroda. In sicer zadnje besede v govorih predsednika parlamenta, predsednika vlade, predsednika republike, ob tem pa bomo prenesli še praznične misli državljana Franca K.
Pri nas na asfalt še vedno gledamo kot na najredkejšo možno dobrino. Kot bi šlo za črno zlato, ne pa za mešanico gramoza in odpadka pri pridobivanju nafte. Sploh pa ni sprejemljiv argument, da za asfaltiranje ni denarja. Skozi okno ga lopatamo z referendumi, odškodninami, izgubljenimi tožbami in ostalimi demokratičnimi procesi. Povedano drugače: če imamo dovolj denarja za demokracijo, bi ga morali imeti tudi za asfalt.
Svetovni dogodki niso prijazni do tistih, ki ponoči radi spijo. Najprej je bilo treba pospremiti finale košarkarske lige NBA, potem pa še srečanje predsednika Trumpa in predsednika Kima. In naj že na začetku povemo: omemba košarke ni popolnoma neumestna. Denis Rodman, znameniti »Črv« iz šampionskega moštva Čikaga, ima v ameriško-severnokorejskih odnosih pomembno vlogo in ob srečanju je bil tako ganjen, da je celo zajokal. Ampak kaj to srečanje za ves svet zares pomeni? Piše: Marko Radmilovič
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Danes pa o čebelah. Izpustili bomo večino duhovitih primerjav in primernih verzov, ki so jih o žuželki zadnje dni izbrskali v medijih, in se posvetili sami vlogi čebele. Ne le na planetu, temveč predvsem v zunanjepolitičnem kontekstu.
Neveljaven email naslov