Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Prejšnje dni smo imeli polna usta dela. In uživali v brezdelju. Med obojim je nekakšna smešna korelacija. Več o delu govoriš, manj ga opravljaš. In obratno: več kot je dela, manj človeka mika, da bi o njem razpravljal. Na terenu se o teoremu lahko podučimo ob primeru letošnje pozebe. Kmetje so ostali brez dela, zato pa so delo dobili na ministrstvu za kmetijstvo. Tam morajo namreč pripraviti interventni zakon za odpravo posledic letošnje pozebe. Hkrati pa se pripravljajo na izplačilo prvih povračil ob škodi zaradi lanske pozebe.
Prejšnje dni smo imeli polna usta dela. In uživali v brezdelju. Med obojim je nekakšna smešna korelacija. Več o delu govoriš, manj ga opravljaš. In obratno: več kot je dela, manj človeka mika, da bi o njem razpravljal. Na terenu se o teoremu lahko podučimo ob primeru letošnje pozebe. Kmetje so ostali brez dela, zato pa so delo dobili na ministrstvu za kmetijstvo. Tam morajo namreč pripraviti interventni zakon za odpravo posledic letošnje pozebe. Hkrati pa se pripravljajo na izplačilo prvih povračil ob škodi zaradi lanske pozebe. Lani, ko je bila škoda v sadjarstvu in vinogradništvu katastrofalna, bilo naj bi je za 40 milijonov evrov, so na ministrstvu za kmetijstvo odobrili upravičencem za 3 milijon evrov in pol povračil. Ki jih bodo ekspresno izplačali te dni, po več kot enem letu! Zakon ob letošnji pozebi pa bodo, prav tako ekspresno, začeli pripravljati spet te dni. Najprej bodo seveda ustanovili komisijo.
Več o delu govoriš, manj ga opravljaš. In obratno: več kot je dela, manj človeka mika, da bi o njem razpravljal.
Zdaj; minister Židan najbrž še ni slišal modrosti slovenskega pregovora: »Kdor hitro da, dvakrat da!« Kako tudi bi, ko pa prihaja iz kvote SD, za ljudske modrosti in pregovore pa so zadolžene stranke desnega političnega pola. Prav tako čudi, da se tako v politiki kot v javnosti že druga spomladanska pozeba zapored obravnava sicer kot naravna nesreča, a precej mlačno. Politika ima, tako se zdi, veliko večje veselje z zemeljskimi plazovi in poplavami kot s katastrofami v kmetijstvu … Zalite kolesarnice na Viču so imele pred nekaj leti v javnosti mnogo bolj dramatičen odmev kot letos že drugo leto zapored uničeni sadovnjaki …Cinični del javnosti pa bo tako ali tako zagovarjal mnenje, da gre pri škodah v kmetijstvu za nekaj, kar se dogaja znotraj svobodne ekonomske pobude in da je pridelke vedno moč zavarovati. Kar sicer drži, vendar pri zavarovalnicah niso naivni in vsako posamezno katastrofo zavarujejo posebej. Se pravi, da kmetovalec sklene več zavarovanj: posebej proti toči, pozebi, boleznim itd. Vsota vseh možnih zavarovanj, če bi jih recimo primerjali z avtomobilskim, je na koncu najverjetneje višja, kot je neto pridelek posamezne kmetije.
Politika ima, tako se zdi, veliko večje veselje z zemeljskimi plazovi in poplavami kot s katastrofami v kmetijstvu.
Da spoznamo, da gre v primeru škode po pozebi za nacionalno katastrofo največjih razsežnosti, ni treba daleč, niti niso potrebni zapleteni strokovni argumenti. V prvi trgovini kupite kilogram jabolk in opazili boste, da ima vsako jabolko svojo nalepko. Zaradi lanske pozebe slovenskega sadja je trgovina prisiljena v stoodstotni uvoz in tako se pridružujemo sadjarski civilizaciji, ki z nalepko jamči za vsako jabolko posebej. Ne bi sicer dali roke v ogenj za fitofarmacevtsko neoporečnost slovenskega kmeta, a tako daleč, da bi personificiralo sadje, naše kmetijstvo le še ni. Sploh ker letos ob sadju in delu zelenjave ne bo niti medu, so akcije, kot je »Slovenski zajtrk« in podobno, obsojene na propad.
Da spoznamo, da gre v primeru škode po pozebi za nacionalno katastrofo največjih razsežnosti, ni treba daleč, niti niso potrebni zapleteni strokovni argumenti.
In čemú se zdi polžja reakcija ministrstva za kmetijstvo ob zaporednih pozebah vredna vsega obsojanja? Po lanski pozebi, ko so mnoge kmetije vzele za svoje delovanje premostitveni kredit, jih bo letošnja ponovna katastrofa potisnila v izjemno težak finančni položaj. Spet bodo cinični ljubitelji turbo liberalnega modela gospodarstvenega ustroja pripomnili, da je enako kot s podjetji na prostem trgu – a takšni se ne zavedajo ne realnosti slovenskega podeželja ne resnosti položaja. Mešetarjenje z milijardami, ki je arhitektonsko in miselno zgradilo prestolnico, je večini, tako tudi ministrstvu za kmetijstvo, vzelo moč zdrave presoje.
Druga katastrofa v dveh letih lahko povzroči propad večjega števila slovenskih kmetij, kar pa bi zlomilo hrbtenico slovenskemu podeželju in posledično tudi narodu.
Primerov za povedano je kolikor češ povsod okoli nas: v sedanjosti jih lahko opazujemo v eksodusu kmetovalcev iz hrvaške Slavonije, na domačem pragu, kot nas uči zgodovina, pa smo jih doživeli med izselitvenim valom kot posledico propada kmetij v zadnjih desetletjih devetnajstega in prvih desetletjih dvajsetega stoletja. Zlom kmetijstva s 300 tisoč izseljenih samo v zadnjih dveh desetletjih devetnajstega stoletja je ta narod že postavil pred preizkušnjo, s katero se ne more primerjati niti genocidnost obeh svetovnih vojn, niti čudaštva političnih ureditev, znotraj katerih smo živeli. Ne le manko prebivalstva, spremenila se je tudi pokrajina in obsežni deli Slovenije, danes zaraščene, ki pa so bili pred stoletjem in več že del kulturne krajine. Kakorkoli nas urbanost vsakodnevno ujčka v mehak sen udobja, slovenstvo živi in pade s preživetjem podeželja!
Kakorkoli nas urbanost vsakodnevno ujčka v mehak sen udobja, slovenstvo živi in pade s preživetjem podeželja!
S tega stališča se zdi dolgotrajno ocenjevanje škode, ustanavljanje komisij, zamuda z tako ali tako kar najmanjšimi možnimi izplačili, pozivanje k zavarovanju, izjave za javnost in podobno izredno neresno in celo neodgovorno obnašanje. Prav tako je neodgovorno, da pozeba ostaja v domeni enega samega ministrstva, ki se že samo po sebi, regulirano do absurda, duši v papirjih. Čeprav gre za jabolka in hruške, vino in med, slive in češnje, pa tudi za solato, krompir in podobne malenkosti, ki mirno uspevajo tudi v supermarketih, je po našem svetem prepričanju Slovenija neposredno ogrožena. V takšnih primerih bi odgovorna vlada sklicala svet za nacionalno varnost in se problema lotila skrajno resno in občutljivo – ne le zaradi kmetij in kmetijstva, temveč zaradi obstoja naroda kot takega.
754 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Prejšnje dni smo imeli polna usta dela. In uživali v brezdelju. Med obojim je nekakšna smešna korelacija. Več o delu govoriš, manj ga opravljaš. In obratno: več kot je dela, manj človeka mika, da bi o njem razpravljal. Na terenu se o teoremu lahko podučimo ob primeru letošnje pozebe. Kmetje so ostali brez dela, zato pa so delo dobili na ministrstvu za kmetijstvo. Tam morajo namreč pripraviti interventni zakon za odpravo posledic letošnje pozebe. Hkrati pa se pripravljajo na izplačilo prvih povračil ob škodi zaradi lanske pozebe.
Prejšnje dni smo imeli polna usta dela. In uživali v brezdelju. Med obojim je nekakšna smešna korelacija. Več o delu govoriš, manj ga opravljaš. In obratno: več kot je dela, manj človeka mika, da bi o njem razpravljal. Na terenu se o teoremu lahko podučimo ob primeru letošnje pozebe. Kmetje so ostali brez dela, zato pa so delo dobili na ministrstvu za kmetijstvo. Tam morajo namreč pripraviti interventni zakon za odpravo posledic letošnje pozebe. Hkrati pa se pripravljajo na izplačilo prvih povračil ob škodi zaradi lanske pozebe. Lani, ko je bila škoda v sadjarstvu in vinogradništvu katastrofalna, bilo naj bi je za 40 milijonov evrov, so na ministrstvu za kmetijstvo odobrili upravičencem za 3 milijon evrov in pol povračil. Ki jih bodo ekspresno izplačali te dni, po več kot enem letu! Zakon ob letošnji pozebi pa bodo, prav tako ekspresno, začeli pripravljati spet te dni. Najprej bodo seveda ustanovili komisijo.
Več o delu govoriš, manj ga opravljaš. In obratno: več kot je dela, manj človeka mika, da bi o njem razpravljal.
Zdaj; minister Židan najbrž še ni slišal modrosti slovenskega pregovora: »Kdor hitro da, dvakrat da!« Kako tudi bi, ko pa prihaja iz kvote SD, za ljudske modrosti in pregovore pa so zadolžene stranke desnega političnega pola. Prav tako čudi, da se tako v politiki kot v javnosti že druga spomladanska pozeba zapored obravnava sicer kot naravna nesreča, a precej mlačno. Politika ima, tako se zdi, veliko večje veselje z zemeljskimi plazovi in poplavami kot s katastrofami v kmetijstvu … Zalite kolesarnice na Viču so imele pred nekaj leti v javnosti mnogo bolj dramatičen odmev kot letos že drugo leto zapored uničeni sadovnjaki …Cinični del javnosti pa bo tako ali tako zagovarjal mnenje, da gre pri škodah v kmetijstvu za nekaj, kar se dogaja znotraj svobodne ekonomske pobude in da je pridelke vedno moč zavarovati. Kar sicer drži, vendar pri zavarovalnicah niso naivni in vsako posamezno katastrofo zavarujejo posebej. Se pravi, da kmetovalec sklene več zavarovanj: posebej proti toči, pozebi, boleznim itd. Vsota vseh možnih zavarovanj, če bi jih recimo primerjali z avtomobilskim, je na koncu najverjetneje višja, kot je neto pridelek posamezne kmetije.
Politika ima, tako se zdi, veliko večje veselje z zemeljskimi plazovi in poplavami kot s katastrofami v kmetijstvu.
Da spoznamo, da gre v primeru škode po pozebi za nacionalno katastrofo največjih razsežnosti, ni treba daleč, niti niso potrebni zapleteni strokovni argumenti. V prvi trgovini kupite kilogram jabolk in opazili boste, da ima vsako jabolko svojo nalepko. Zaradi lanske pozebe slovenskega sadja je trgovina prisiljena v stoodstotni uvoz in tako se pridružujemo sadjarski civilizaciji, ki z nalepko jamči za vsako jabolko posebej. Ne bi sicer dali roke v ogenj za fitofarmacevtsko neoporečnost slovenskega kmeta, a tako daleč, da bi personificiralo sadje, naše kmetijstvo le še ni. Sploh ker letos ob sadju in delu zelenjave ne bo niti medu, so akcije, kot je »Slovenski zajtrk« in podobno, obsojene na propad.
Da spoznamo, da gre v primeru škode po pozebi za nacionalno katastrofo največjih razsežnosti, ni treba daleč, niti niso potrebni zapleteni strokovni argumenti.
In čemú se zdi polžja reakcija ministrstva za kmetijstvo ob zaporednih pozebah vredna vsega obsojanja? Po lanski pozebi, ko so mnoge kmetije vzele za svoje delovanje premostitveni kredit, jih bo letošnja ponovna katastrofa potisnila v izjemno težak finančni položaj. Spet bodo cinični ljubitelji turbo liberalnega modela gospodarstvenega ustroja pripomnili, da je enako kot s podjetji na prostem trgu – a takšni se ne zavedajo ne realnosti slovenskega podeželja ne resnosti položaja. Mešetarjenje z milijardami, ki je arhitektonsko in miselno zgradilo prestolnico, je večini, tako tudi ministrstvu za kmetijstvo, vzelo moč zdrave presoje.
Druga katastrofa v dveh letih lahko povzroči propad večjega števila slovenskih kmetij, kar pa bi zlomilo hrbtenico slovenskemu podeželju in posledično tudi narodu.
Primerov za povedano je kolikor češ povsod okoli nas: v sedanjosti jih lahko opazujemo v eksodusu kmetovalcev iz hrvaške Slavonije, na domačem pragu, kot nas uči zgodovina, pa smo jih doživeli med izselitvenim valom kot posledico propada kmetij v zadnjih desetletjih devetnajstega in prvih desetletjih dvajsetega stoletja. Zlom kmetijstva s 300 tisoč izseljenih samo v zadnjih dveh desetletjih devetnajstega stoletja je ta narod že postavil pred preizkušnjo, s katero se ne more primerjati niti genocidnost obeh svetovnih vojn, niti čudaštva političnih ureditev, znotraj katerih smo živeli. Ne le manko prebivalstva, spremenila se je tudi pokrajina in obsežni deli Slovenije, danes zaraščene, ki pa so bili pred stoletjem in več že del kulturne krajine. Kakorkoli nas urbanost vsakodnevno ujčka v mehak sen udobja, slovenstvo živi in pade s preživetjem podeželja!
Kakorkoli nas urbanost vsakodnevno ujčka v mehak sen udobja, slovenstvo živi in pade s preživetjem podeželja!
S tega stališča se zdi dolgotrajno ocenjevanje škode, ustanavljanje komisij, zamuda z tako ali tako kar najmanjšimi možnimi izplačili, pozivanje k zavarovanju, izjave za javnost in podobno izredno neresno in celo neodgovorno obnašanje. Prav tako je neodgovorno, da pozeba ostaja v domeni enega samega ministrstva, ki se že samo po sebi, regulirano do absurda, duši v papirjih. Čeprav gre za jabolka in hruške, vino in med, slive in češnje, pa tudi za solato, krompir in podobne malenkosti, ki mirno uspevajo tudi v supermarketih, je po našem svetem prepričanju Slovenija neposredno ogrožena. V takšnih primerih bi odgovorna vlada sklicala svet za nacionalno varnost in se problema lotila skrajno resno in občutljivo – ne le zaradi kmetij in kmetijstva, temveč zaradi obstoja naroda kot takega.
Danes pa o dogodku, ki ima v histerično drvečem času že precejšnjo brado, a si zaradi pomembnosti vse rabote na našo sedanjost zasluži podrobnejšo analizo. Govorimo o sojenju Janezu Janši zaradi razžalitve dveh novinarskih kolegic. Stvar je bila končana, kolegici čakata na odškodnino, čeprav ta ne izbriše klevet in vse skupaj bi slej kot prej potonilo v brezčasnost slovenskih bizarnosti. A se je odvetnik toženega domislil, da sodba Janši ni bila vložena, ker ima premajhen, oziroma prepoln poštni nabiralnik, oziroma da poštar z uradno pošto v tem primeru ni ravnal pravilno in da naslovnika ni bilo doma. Ker je bil na dopustu. Zato morajo postopek obnoviti. In tako naprej in tako nazaj.
Danes pa nekaj v obrambo olike in zdrave pameti. Bližajo se volitve. Kot ste zagotovo opazili. Najpogostejši znak bližajočih se volitev so politični analitiki, ki se začnejo v medijih pojavljati pogosteje kot vremenarji. “Ena lastovka še ne prinese pomladi, trije politični analitiki pa že prinesejo volitve.” Prihajajo volitve! Merilci javnega mnenja se vznemirijo. Novi obrazi se pobrijejo. Stari obrazi postanejo priljudni. Člani republiške volilne komisije se zberejo na skrivni lokaciji. Prostore osnovnih šol in vaških skupnosti pometejo. Stranke imajo kongrese. Če kongres nima stranke, jo ustanovi. Take stvari se dogajajo, ko se bližajo volitve.
Danes pa na kratko, kajti mudi se. Zastavili si bomo temeljno vprašanje razvoja in s tem prihodnosti te države: “Zakaj v Sloveniji ni mogoče ničesar več zgraditi?” Vprašanje bomo postavili brez večje ambicije nanj odgovoriti, kajti že tako se v javnosti potika preveč odgovorov na zastavljeno vprašanje, kar pa je pravzaprav del problema.
Saga o veleposlaniku v Španiji, ki je med letoma 2007 in 2010 na veliko kupoval gospodinjske pripomočke in orodje, se počasi približuje koncu. Med sojenji, zastaranji in zahtevami po povračilu škode z obeh strani je prejšnje dni koprsko sodišče odločilo, da je njegova ekscelenca dejanja storila v neprištevnem stanju. Izvedenec je navedel psihiatrično bolezen, za katero boleha dotični in primer je za zdaj končan. Ob robu sodne sage smo kot zainteresirana javnost izvedeli še nekaj pikantnih, nekaj pa celo čudnih detajlov. Da je njegova ekscelenca še pred Madridom spolno napadel otroka, da je neracionalno zapravljal in tako naprej in tako nazaj.
Pretekle dni je bila v ospredju znanost. Po vsem svetu so potekali shodi v podporo znanosti, na katerih so znanstveniki opozarjali na krčenje proračunov, ki so namenjeni za raziskave; prav tako pa so opozarjali tudi na vse večjo prisotnost alternativnih dejstev v javnem diskurzu. Zato tokrat o znanstvenikih.
Pretekle dni je bila v ospredju znanost. Po vsem svetu so potekali shodi v podporo znanosti, na katerih so znanstveniki opozarjali na krčenje proračunov, ki so namenjeni za raziskave; prav tako pa so opozarjali tudi na vse večjo prisotnost alternativnih dejstev v javnem diskurzu. Zato tokrat o znanstvenikih.
Danes pa o Thompsonovem koncertu v Mariboru. Hrvaški pevec, ki se sliši kot znamka zunajkrmnega motorja, je pošteno razburkal štajersko in tudi slovensko javnost. Zato si zasluži nekaj besed, če na tem programu že ne boste slišali njegove glasbe.
"Kdor čaka dočaka," je bil popularen izrek na slovenskih mejah v preteklih dneh. Štiriurne seanse čakajočih na mejnih prehodih so mimogrede poteptale nekaj načel združene Evrope in njenih civilizacijskih dosežkov in vrnili smo se v vesele čase železne zavese. Nekaj kilometrov južneje, pa vendar. Prisluhnite kolumni Marka Radmiloviča!
So stvari, ki se jih v življenju ni moč znebiti. Ena izmed njih je Mercator. Mercator je nekaj, proti čemur bi morali uvesti cepljenje. Ne sezonsko kot proti gripi, temveč sistemsko kot proti rdečkam ... Prisluhnite kolumni Marka Radmiloviča!
Končajmo to veliko komedijo enkrat za vselej. Tole z begunci namreč. Kako se usode nesrečnežev izkoriščajo za vaje v slogu domačega čudaštva, je postalo nespodobno. Zato končajmo to komedijo enkrat za vselej.
Marca prepotrebno pozornost posvečamo materam. Mamicam in mamam. Nekateri 8. marca, nekateri za materinski dan. Odvisno od pogleda na svet, a vsaj marca je čas za najpomembnejšo osebo našega življenja, ki je praviloma pomembnejša od svetovnonazorskih razlik.
Kar nekaj nejasnosti – natančno pet – se jih ob obisku predsednika evropske komisije postavlja družbeno zvedavemu Slovencu oziroma Evropejcu.
Danes pa nekaj o kulturi in kajenju. Kar ne pomeni, da o kulturi kajenja. Niti ne pomeni, da o kajenju v kulturi. Dobesedno o kulturi in kajenju.
Za kar nekaj razburjenja je poskrbela novica, da se bo rojakom v Avstriji zgodila krivica. In to velika. Ne le njim. Krivica se bo zgodila vsem nam, ki čutimo in govorimo slovensko. Po predlogu nove koroške deželne ustave naj bi slovenščina prenehala obstajati kot uradni jezik. Kot vemo, je slovenščina v nekaterih južnokoroških občinah celo večinski jezik in zato ne gre le za politično in zgodovinsko, temveč tudi za vsakdanji življenjsko sporen predlog. In medtem ko se slovenska politika ukvarja s tem, katera opcija bo več svete jeze stresla na Avstrijce, seveda s potrebno politično etiketo "so le Avstrijci," imamo na Valu 202 nekaj konkretnih rešitev.
Zadnje dni se je dogajalo toliko različnega, da je povsem nemogoče vse skupaj stlačiti v en koš. “Različni v enotnosti,” je bojni krik novih generacij in prav o njih bo tekla beseda.
Ob velikih protestih proti korupciji v Romuniji se je oglasila tudi naša protikorupcijska komisija. Zdelo se je primerno in pravično, da kar Romunom, to tudi nam … Ker korupcija nikoli ne spi, korupcija vedno preži. In medtem ko so Romuni pred državljansko vojno zaradi korupcije v politiki, se je naša komisija odločila zatreti korupcijo v šolstvu. Zaznali so tri nevralgične točke: tveganje za korupcijo pri zaposlovanju v šolstvu, tveganje za korupcijo pri oddaji šolskih prostorov in tveganje za korupcijo pri sprejemanju daril. Zdi se logično; ker nismo Romunija, temveč urejena država, smo že zdavnaj, tudi s pomočjo komisije, izkoreninili korupcijo v politiki ali v gospodarstvu ali v sodstvu in v ostalih pomembnih družbenih podsistemih. Tako se zdaj lotevamo, vzorno in učinkovito, problema korupcije tudi v vejah, ki na prvi pogled niso tako zelo koruptivne. Danes šolstvo, jutri rekreacija, pojutrišnjem nevarnost korupcije pri zborovskem petju in pletilskih krožkih.
Kot kaže, bomo šli na vojno proti Hrvatom. In to ne zaradi meje, kot smo zmotno mislili zadnjih petindvajset let, temveč zaradi vina. Kar je po svoje logično. Ljudski rod vso svojo zgodovino trdi, da se gre vojne zaradi meja, gre pa se jih zaradi vina. In žensk.
Na vladni seji prejšnji teden so sprejeli odlok, s katerim so dali usmrtiti 113 medvedov. In še kakšnega volka za povrhu. No, ni šlo tako vsakdanje. Kri, pa čeprav medvedja, je vedno slaba za odnose z javnostmi, zato so si vladni strokovnjaki izmislili nekaj manj krvavega. Dokumentu se reče: Odlok o odvzemu osebkov vrst rjavega medveda in volka iz narave za leto 2017!
Neveljaven email naslov