Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Danes pa na kratko, kajti mudi se. Zastavili si bomo temeljno vprašanje razvoja in s tem prihodnosti te države: “Zakaj v Sloveniji ni mogoče ničesar več zgraditi?” Vprašanje bomo postavili brez večje ambicije nanj odgovoriti, kajti že tako se v javnosti potika preveč odgovorov na zastavljeno vprašanje, kar pa je pravzaprav del problema.
Danes pa na kratko, kajti mudi se. Zastavili si bomo temeljno vprašanje razvoja in s tem prihodnosti te države: “Zakaj v Sloveniji ni mogoče ničesar več zgraditi?” Vprašanje bomo postavili brez večje ambicije nanj odgovoriti, kajti že tako se v javnosti potika preveč odgovorov na zastavljeno vprašanje, kar pa je pravzaprav del problema.
Gre pa tako.
“Zakaj v Sloveniji ni mogoče ničesar več zgraditi?”
V Mariboru so se zanosno lotili postavitve nove tovarne, od Divače do Kopra pa še ob glasnejših aklamacijah drugega tira. A oba projekta sta zastala, še preden sta se začela. Kar se zdi na simbolni ravni v povezavi z železnico še smiselno, v povezavi z lakirnico pa prav nič. V Mariboru civilna iniciativa nasprotuje sečnji gozda, ki bi bila potrebna ob postavitvi tovarne ter nasploh kvarnim okoljskim vplivom lakirnice in bodoče avtomobilske industrije, na Primorskem pa še bolje organizirana civilna iniciativa nasprotuje trasi, stroškom in tehnološkim rešitvam pri graditvi drugega tira …
Razumni in vsaj malo oportunistični oblikovalec javnega mnenja seveda ni toliko neumen, da bi se postavil na katerokoli stran; ker, kot je v navadi, obe strani ne varčujeta ne z besedami ne z dejanji, zbadljivkami in žaljivkami. Varčuje se edinole s strpnimi argumenti; in to je edino, kar imajo država in civilne pobude skupnega …
In če smo že oportunisti v sedanjosti, smo lahko dosledni vsaj v preteklosti. “Kako so v Mariboru v devetnajstem in dvajsetem stoletju zgradili vse te tovarne in kako so v devetnajstem stoletju zgradili Južno železnico? Danes pa ne moremo postaviti niti pasje ute.”
Vsi ti podvigi se zdijo s stališča današnjih infrastrukturnih blokad, oziroma investicijskega cincanja povsem neverjetni. In če opazovano zgodovino skrčimo na nekaj najpreprostejših dejstev, pridemo do naslednjih ugotovitev: železnico so začeli načrtovati kot javno zasebno partnerstvo, končala pa jo je država sama ob tem, da je bila zasebna gospodarska pobuda omogočena pri graditvi nekaterih spremljevalnih objektov, kot so železniške postaje. Mariborsko industrijo je zgradila zasebna pred in državna pobuda po drugi svetovni vojni. Za oba infrastrukturna podviga pa velja, da sta bila zgrajena v razmerah ne ravno visokih demokratičnih standardov v družbi in takratnih državah. Železnico so začeli graditi v surovem absolutizmu, jo popeljali v naše kraje sredi revolucij in protirevolucij ter končali v novem absolutizmu. Tudi mariborska industrija se je dvignila v glavnem med diktaturami, da bi zacvetela v totalitarizmu.
Povedano drugače: demokracija in mešalec za beton se ne ujameta najbolje.
“Kako so v Mariboru v devetnajstem in dvajsetem stoletju zgradili vse te tovarne in kako so v devetnajstem stoletju zgradili Južno železnico? Danes pa ne moremo postaviti niti pasje ute.”
Je pa za investicijsko impotenco mogoča še druga razlaga. Slovenci smo najverjetneje svetovni rekorderji v individualni graditvi in individualnih investicijah v nepremičnine. V Sloveniji ima v lasti šest milijonov nepremičnin nekaj več milijon lastnikov, od tega je skoraj tri milijone stavb, oziroma delov stavb. Se pravi, da smo obremenjeni s popoldanskim investiranjem, načrtovanjem in zidanjem v zasebnem sektorju in dopoldne nam za javnega zmanjka motivacije. Morebiti se je prav zato naš infrastrukturni fokus zožil na graditev krožišč in trgovskih centrov; objektov, brez katerih lahko mirno preživiš, ko so postavljeni, pa nikogar resnično ne motijo.
Kakorkoli; če bi se iz zgodovine učili, kako pognati infrastrukturni in proizvodni investicijski cikel, bi morali suspendirati demokracijo z vsem tem neskončnim nategovanjem, kar pa najverjetneje ne bo šlo. Zato pa bi bilo pametno vzeti vsaj posamezne prakse, s katerimi so bivši režimi vso to infrastrukturo tako uspešno postavljali in jo, skoraj nespremenjeno, uporabljamo še danes. Mladinske delavne akcije se recimo že zdijo primer dobre prakse. Mladež se tako ali tako duši v prekarnem delu in če namesto borne plače dobi nove teniske, majico, tri tople obroke, streho nad glavo in radoživo spolno življenje, bi skladišča multinacionalnih krvosesov z veseljem zamenjala za delo na toplem kraškem soncu.
Morebiti se je prav zato naš infrastrukturni fokus zožil na graditev krožišč in trgovskih centrov; objektov, brez katerih lahko mirno preživiš, ko so postavljeni, pa nikogar resnično ne motijo.
Seveda tako državo pri investiranju kot civilne iniciative pri blokiranju vodijo interesi. Ki so najverjetneje legitimni. A nad vsemi temi parcialnimi interesi, ki jih napajajo prenapihnjeni egi, škodoželjnost, politikantstvo in večna želja po kakšnem koruptivnem cekinu, bi moral prevladati skupni, javni interes. Oče vseh interesov, ki na podlagi jasnih in javnih dejstev državi in državljanom bolj koristi, kot ji škodi. In ko je enkrat prepoznan in okronan, bi morala znati resna država tak interes tudi uveljaviti. Če ne gre s korenčkom, pač s palico.
750 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Danes pa na kratko, kajti mudi se. Zastavili si bomo temeljno vprašanje razvoja in s tem prihodnosti te države: “Zakaj v Sloveniji ni mogoče ničesar več zgraditi?” Vprašanje bomo postavili brez večje ambicije nanj odgovoriti, kajti že tako se v javnosti potika preveč odgovorov na zastavljeno vprašanje, kar pa je pravzaprav del problema.
Danes pa na kratko, kajti mudi se. Zastavili si bomo temeljno vprašanje razvoja in s tem prihodnosti te države: “Zakaj v Sloveniji ni mogoče ničesar več zgraditi?” Vprašanje bomo postavili brez večje ambicije nanj odgovoriti, kajti že tako se v javnosti potika preveč odgovorov na zastavljeno vprašanje, kar pa je pravzaprav del problema.
Gre pa tako.
“Zakaj v Sloveniji ni mogoče ničesar več zgraditi?”
V Mariboru so se zanosno lotili postavitve nove tovarne, od Divače do Kopra pa še ob glasnejših aklamacijah drugega tira. A oba projekta sta zastala, še preden sta se začela. Kar se zdi na simbolni ravni v povezavi z železnico še smiselno, v povezavi z lakirnico pa prav nič. V Mariboru civilna iniciativa nasprotuje sečnji gozda, ki bi bila potrebna ob postavitvi tovarne ter nasploh kvarnim okoljskim vplivom lakirnice in bodoče avtomobilske industrije, na Primorskem pa še bolje organizirana civilna iniciativa nasprotuje trasi, stroškom in tehnološkim rešitvam pri graditvi drugega tira …
Razumni in vsaj malo oportunistični oblikovalec javnega mnenja seveda ni toliko neumen, da bi se postavil na katerokoli stran; ker, kot je v navadi, obe strani ne varčujeta ne z besedami ne z dejanji, zbadljivkami in žaljivkami. Varčuje se edinole s strpnimi argumenti; in to je edino, kar imajo država in civilne pobude skupnega …
In če smo že oportunisti v sedanjosti, smo lahko dosledni vsaj v preteklosti. “Kako so v Mariboru v devetnajstem in dvajsetem stoletju zgradili vse te tovarne in kako so v devetnajstem stoletju zgradili Južno železnico? Danes pa ne moremo postaviti niti pasje ute.”
Vsi ti podvigi se zdijo s stališča današnjih infrastrukturnih blokad, oziroma investicijskega cincanja povsem neverjetni. In če opazovano zgodovino skrčimo na nekaj najpreprostejših dejstev, pridemo do naslednjih ugotovitev: železnico so začeli načrtovati kot javno zasebno partnerstvo, končala pa jo je država sama ob tem, da je bila zasebna gospodarska pobuda omogočena pri graditvi nekaterih spremljevalnih objektov, kot so železniške postaje. Mariborsko industrijo je zgradila zasebna pred in državna pobuda po drugi svetovni vojni. Za oba infrastrukturna podviga pa velja, da sta bila zgrajena v razmerah ne ravno visokih demokratičnih standardov v družbi in takratnih državah. Železnico so začeli graditi v surovem absolutizmu, jo popeljali v naše kraje sredi revolucij in protirevolucij ter končali v novem absolutizmu. Tudi mariborska industrija se je dvignila v glavnem med diktaturami, da bi zacvetela v totalitarizmu.
Povedano drugače: demokracija in mešalec za beton se ne ujameta najbolje.
“Kako so v Mariboru v devetnajstem in dvajsetem stoletju zgradili vse te tovarne in kako so v devetnajstem stoletju zgradili Južno železnico? Danes pa ne moremo postaviti niti pasje ute.”
Je pa za investicijsko impotenco mogoča še druga razlaga. Slovenci smo najverjetneje svetovni rekorderji v individualni graditvi in individualnih investicijah v nepremičnine. V Sloveniji ima v lasti šest milijonov nepremičnin nekaj več milijon lastnikov, od tega je skoraj tri milijone stavb, oziroma delov stavb. Se pravi, da smo obremenjeni s popoldanskim investiranjem, načrtovanjem in zidanjem v zasebnem sektorju in dopoldne nam za javnega zmanjka motivacije. Morebiti se je prav zato naš infrastrukturni fokus zožil na graditev krožišč in trgovskih centrov; objektov, brez katerih lahko mirno preživiš, ko so postavljeni, pa nikogar resnično ne motijo.
Kakorkoli; če bi se iz zgodovine učili, kako pognati infrastrukturni in proizvodni investicijski cikel, bi morali suspendirati demokracijo z vsem tem neskončnim nategovanjem, kar pa najverjetneje ne bo šlo. Zato pa bi bilo pametno vzeti vsaj posamezne prakse, s katerimi so bivši režimi vso to infrastrukturo tako uspešno postavljali in jo, skoraj nespremenjeno, uporabljamo še danes. Mladinske delavne akcije se recimo že zdijo primer dobre prakse. Mladež se tako ali tako duši v prekarnem delu in če namesto borne plače dobi nove teniske, majico, tri tople obroke, streho nad glavo in radoživo spolno življenje, bi skladišča multinacionalnih krvosesov z veseljem zamenjala za delo na toplem kraškem soncu.
Morebiti se je prav zato naš infrastrukturni fokus zožil na graditev krožišč in trgovskih centrov; objektov, brez katerih lahko mirno preživiš, ko so postavljeni, pa nikogar resnično ne motijo.
Seveda tako državo pri investiranju kot civilne iniciative pri blokiranju vodijo interesi. Ki so najverjetneje legitimni. A nad vsemi temi parcialnimi interesi, ki jih napajajo prenapihnjeni egi, škodoželjnost, politikantstvo in večna želja po kakšnem koruptivnem cekinu, bi moral prevladati skupni, javni interes. Oče vseh interesov, ki na podlagi jasnih in javnih dejstev državi in državljanom bolj koristi, kot ji škodi. In ko je enkrat prepoznan in okronan, bi morala znati resna država tak interes tudi uveljaviti. Če ne gre s korenčkom, pač s palico.
Iz močvirja zremo proti najnovejši vohunski aferi. In še pred začetkom: dobri dve desetletji, kar traja pričujoča oddaja, vsako sezono poročamo o najnovejši vohunski aferi. Tako da je neumestno, celo od kakovostne analitične oddaje, kot je naša, pričakovati izum tople vode. A najnovejša vohunska afera je vseeno edinstvena, ker se tokrat prvič pogovarjamo o imenih.
Kaznovanje držav, ki kršijo osnovne človekove pravice, s pomočjo ignoriranja njihovega turizma, ni tako naivna in nesmiselna poteza.
Danes iz močvirja Danes pa pogled navzgor, kjer si bomo za naslednjih nekaj minut s pticami delili nebo. Zlom Adrie je le še eden izmed kamenčkov na večno makadamski cesti slovenske prometne politike. Podoba je, kot da nič ne deluje in celo večni optimist Galileo bi izgubil upanje, da bi se v slovenskem prometu kaj premaknilo. Poglejmo: železnice so zanič, avtobusni promet je v razsulu, avtoceste zatrpane in kolesarskih poti ni. Edino, kar resnično deluje, edina panoga, ki se razvija in napreduje ter prinaša dobiček, je rečni promet. Ladjice na Ljubljanici so velikanski uspeh slovenskega javnega prometa in če bi hoteli slediti trendu, bi namesto drugega tira morali zgraditi rečni kanal Soča–Sava–Drava.
Sledi nekaj trenutkov za zunanjo politiko in medsosedske odnose. In seveda nekaj trenutkov za odbojko. Navdušena nad uspešnimi igrami slovenskih odbojkarjev se je tudi slovenska politika odločila za blokiranje. Kot je znano, le dobro blokiranje ob dobrem servisu in seveda sprejemu prinaša rezultat. Zato bomo blokirali Hrvate pri vstopu v schengenski prostor. Hrvatje zatrjujejo, da je njihov vstop v shengen že dogovorjen, slovenska politika pa se bo odzvala politično. Tako javnost kot politika sta zaploskali, ker se politično delovanje sliši kot nekaj izjemno odločnega, celo nevarnega.
Po edini svetli tradiciji, ki jo premore sumljiva preteklost naše oddaje, se ob jesenski vključitvi v ponovno kroženje ozremo nazaj. Na poletne mesece, ko naj se ne bi nič dogajalo. Pa se je dogajalo in akoravno je bila akcija predsednika SLS Marjana Podobnika o ponujenih 500 evrih za ustreljenega volka prečesana od spredaj in od zadaj, menimo, da celovita analiza te nenavadne ponudbe vsem oboroženim le ni bila narejena. In čeprav gre za drezanje v osje gnezdo, je tema po našem skromnem mnenju vredna vedno novih obravnav in vedno novih javnih soočanj.
Danes še zadnjič, preden se odprejo nebeška vrata dopusta. In prav o slednjem bo tekla beseda. Gabariti dopusta so znani. Etimološko pomeni dopust delati nič. Ali pa vsaj čim manj. Kar je dobrodošla sprememba od delavnega procesa, ko delamo mnogo. Ali celo preveč. Vendar novi časi, nove navade. Dopust se je v minulih desetletjih dramatično spremenil. Spremenil tako, da ga skoraj več ne prepoznamo. Povedano drugače; dopust je padel na glavo.
Oddelek, ali pisarna, ali ministrstvo, ali komisariat za širitev je najbolj brezvezno ministrstvo v evropski vladi. Mogoče je bolj brezvezno le še tisto za pravno državo. A ministrstvo, ki se uradno imenuje "Evropska soseska politika in širitvena pogajanja", je ob ministrstvu za "Raziskovanje rude in tratenje časa", ki so ga njega dni promovirali pri Alanu Fordu, z naskokom najbolj brezvezno ministrstvo v zgodovini nepotrebnih, odvečnih in brezveznih ministrstev. In prav za to področje bomo kandidirali Slovenci.
Zgodovina nam daje prav in bilo bi dobro, ko bi jo na upravnem sodišču poznali: ekstremne ideologije dvajsetega stoletja so se rodile, predvsem pa so uspevale na stadionu med slabim koncertom. Piše: Marko Radmilovič
Naše najbolj priljubljeno praznično opravilo je stanje na avtocesti v avtomobilski koloni. Piše: Marko Radmilovič
Čeprav so se večino stvari fantje med seboj že zmenili na Twitterju, je mogoče čas, da situacijo pogledamo še v konvencionalnih medijih. V tistih, v katerih nam je kmalu za umreti, kot nam prerokujejo apologeti spletnega življenja. Raje kot oblikuje plakate slovenska politična desnica le še strelja v lastno koleno.
Najboljše delovno mesto na planetu je menda čuvaj plaže na izgubljenem otoku s turkiznim morjem, kjer se vsak mesec zberejo kandidatke za modno revijo spodnjega perila. Drugo najboljše delovno mesto na planetu je evropski komisar. Seveda pa je posledično najslabše delovno mesto biti šef vseh teh komisarjev. Kot da si policaj na križišču v Babilonu. Glosa Marka Radmiloviča.
Na obupen in pretenciozen način poskušamo razložiti, čemu se je na tisoče Slovencev odpravilo v Italijo gledat Primoža Rogliča in Jana Polanca.
Gorenje, našo diko in ponos, ki smo ga, kot kaže danes, slabo vodili in upravljali Slovenci, so prevzeli Kitajci. Po novoreku se jim pravi "strateški lastniki", kar se sliši nekoliko bolje kot samo "lastniki". Kako je s Kitajci, vemo: uspešno ultrakapitalistično gospodarstvo, ki je spojeno z uspešno ultrakomunistično oblastjo.
V Sloveniji imamo avtobusno džunglo; veliko število avtobusnih prevoznikov in majhno število avtobusnih potnikov. Povedano drugače; v zadnjih dveh desetletjih smo naredili le korak naprej od avtobusov, ki so imeli sprevodnike, od šoferjev, ki so imeli brke, in od avtobusnih sedežev, ki so imeli pepelnike.
Evroskepticizem imamo na Slovenskem, hvala bogu, izdatno obdelan; kar nekaj člankov in diplomsko delo ali dve govorita o njem. A zdi se, da je o temi še vedno potrebnega nekaj zdravega razmisleka.
Najlepši primer vsesplošnega nazadovanja družbe sta dve vroči debati, ki prežemata javnost. Tista o nevarnostih obveznega cepljenja otrok je med nami že nekaj let, ona o parkirnih mestih za invalide pa je čisto sveža.
Rešujemo problem sobivanja drobnice oziroma kmetijske proizvodnje s prostoživečimi zvermi.
Jordan Peterson je tisti Kanadčan, ki je prepričan, da se da uspešno živeti, če upoštevaš dvanajst pravil. Če živite po trinajstih pravilih, je eno preveč, če po enajstih je eno premalo. Slavoj Žižek pa je tisti Slovenec, ki zanimivo govori angleško, a še bolj zanimivo govori slovensko. Ob tem, da sta globalno znana in cenjena intelektualca, sta tudi medijski osebi in po mnenju fanov najpametnejša predstavnika svojega naroda.
Podoba je, da se pomembnost v slovenski politiki veča s tem, koliko so ti Hrvati pripravljeni prisluškovati. Če parafraziramo: “Povej mi, kdo ti prisluškuje, in povem ti, kdo si!”
Užaljenost po navadi ostane za zidovi predsedniške palače, skupijo pa jo samo predsednikovi PR svetovalci … Užaliti predsednika do nediplomatskega reagiranja diplomacije je torej viden uspeh slovenskega novinarstva.
Neveljaven email naslov