Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Danes pa na kratko, kajti mudi se. Zastavili si bomo temeljno vprašanje razvoja in s tem prihodnosti te države: “Zakaj v Sloveniji ni mogoče ničesar več zgraditi?” Vprašanje bomo postavili brez večje ambicije nanj odgovoriti, kajti že tako se v javnosti potika preveč odgovorov na zastavljeno vprašanje, kar pa je pravzaprav del problema.
Danes pa na kratko, kajti mudi se. Zastavili si bomo temeljno vprašanje razvoja in s tem prihodnosti te države: “Zakaj v Sloveniji ni mogoče ničesar več zgraditi?” Vprašanje bomo postavili brez večje ambicije nanj odgovoriti, kajti že tako se v javnosti potika preveč odgovorov na zastavljeno vprašanje, kar pa je pravzaprav del problema.
Gre pa tako.
“Zakaj v Sloveniji ni mogoče ničesar več zgraditi?”
V Mariboru so se zanosno lotili postavitve nove tovarne, od Divače do Kopra pa še ob glasnejših aklamacijah drugega tira. A oba projekta sta zastala, še preden sta se začela. Kar se zdi na simbolni ravni v povezavi z železnico še smiselno, v povezavi z lakirnico pa prav nič. V Mariboru civilna iniciativa nasprotuje sečnji gozda, ki bi bila potrebna ob postavitvi tovarne ter nasploh kvarnim okoljskim vplivom lakirnice in bodoče avtomobilske industrije, na Primorskem pa še bolje organizirana civilna iniciativa nasprotuje trasi, stroškom in tehnološkim rešitvam pri graditvi drugega tira …
Razumni in vsaj malo oportunistični oblikovalec javnega mnenja seveda ni toliko neumen, da bi se postavil na katerokoli stran; ker, kot je v navadi, obe strani ne varčujeta ne z besedami ne z dejanji, zbadljivkami in žaljivkami. Varčuje se edinole s strpnimi argumenti; in to je edino, kar imajo država in civilne pobude skupnega …
In če smo že oportunisti v sedanjosti, smo lahko dosledni vsaj v preteklosti. “Kako so v Mariboru v devetnajstem in dvajsetem stoletju zgradili vse te tovarne in kako so v devetnajstem stoletju zgradili Južno železnico? Danes pa ne moremo postaviti niti pasje ute.”
Vsi ti podvigi se zdijo s stališča današnjih infrastrukturnih blokad, oziroma investicijskega cincanja povsem neverjetni. In če opazovano zgodovino skrčimo na nekaj najpreprostejših dejstev, pridemo do naslednjih ugotovitev: železnico so začeli načrtovati kot javno zasebno partnerstvo, končala pa jo je država sama ob tem, da je bila zasebna gospodarska pobuda omogočena pri graditvi nekaterih spremljevalnih objektov, kot so železniške postaje. Mariborsko industrijo je zgradila zasebna pred in državna pobuda po drugi svetovni vojni. Za oba infrastrukturna podviga pa velja, da sta bila zgrajena v razmerah ne ravno visokih demokratičnih standardov v družbi in takratnih državah. Železnico so začeli graditi v surovem absolutizmu, jo popeljali v naše kraje sredi revolucij in protirevolucij ter končali v novem absolutizmu. Tudi mariborska industrija se je dvignila v glavnem med diktaturami, da bi zacvetela v totalitarizmu.
Povedano drugače: demokracija in mešalec za beton se ne ujameta najbolje.
“Kako so v Mariboru v devetnajstem in dvajsetem stoletju zgradili vse te tovarne in kako so v devetnajstem stoletju zgradili Južno železnico? Danes pa ne moremo postaviti niti pasje ute.”
Je pa za investicijsko impotenco mogoča še druga razlaga. Slovenci smo najverjetneje svetovni rekorderji v individualni graditvi in individualnih investicijah v nepremičnine. V Sloveniji ima v lasti šest milijonov nepremičnin nekaj več milijon lastnikov, od tega je skoraj tri milijone stavb, oziroma delov stavb. Se pravi, da smo obremenjeni s popoldanskim investiranjem, načrtovanjem in zidanjem v zasebnem sektorju in dopoldne nam za javnega zmanjka motivacije. Morebiti se je prav zato naš infrastrukturni fokus zožil na graditev krožišč in trgovskih centrov; objektov, brez katerih lahko mirno preživiš, ko so postavljeni, pa nikogar resnično ne motijo.
Kakorkoli; če bi se iz zgodovine učili, kako pognati infrastrukturni in proizvodni investicijski cikel, bi morali suspendirati demokracijo z vsem tem neskončnim nategovanjem, kar pa najverjetneje ne bo šlo. Zato pa bi bilo pametno vzeti vsaj posamezne prakse, s katerimi so bivši režimi vso to infrastrukturo tako uspešno postavljali in jo, skoraj nespremenjeno, uporabljamo še danes. Mladinske delavne akcije se recimo že zdijo primer dobre prakse. Mladež se tako ali tako duši v prekarnem delu in če namesto borne plače dobi nove teniske, majico, tri tople obroke, streho nad glavo in radoživo spolno življenje, bi skladišča multinacionalnih krvosesov z veseljem zamenjala za delo na toplem kraškem soncu.
Morebiti se je prav zato naš infrastrukturni fokus zožil na graditev krožišč in trgovskih centrov; objektov, brez katerih lahko mirno preživiš, ko so postavljeni, pa nikogar resnično ne motijo.
Seveda tako državo pri investiranju kot civilne iniciative pri blokiranju vodijo interesi. Ki so najverjetneje legitimni. A nad vsemi temi parcialnimi interesi, ki jih napajajo prenapihnjeni egi, škodoželjnost, politikantstvo in večna želja po kakšnem koruptivnem cekinu, bi moral prevladati skupni, javni interes. Oče vseh interesov, ki na podlagi jasnih in javnih dejstev državi in državljanom bolj koristi, kot ji škodi. In ko je enkrat prepoznan in okronan, bi morala znati resna država tak interes tudi uveljaviti. Če ne gre s korenčkom, pač s palico.
751 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Danes pa na kratko, kajti mudi se. Zastavili si bomo temeljno vprašanje razvoja in s tem prihodnosti te države: “Zakaj v Sloveniji ni mogoče ničesar več zgraditi?” Vprašanje bomo postavili brez večje ambicije nanj odgovoriti, kajti že tako se v javnosti potika preveč odgovorov na zastavljeno vprašanje, kar pa je pravzaprav del problema.
Danes pa na kratko, kajti mudi se. Zastavili si bomo temeljno vprašanje razvoja in s tem prihodnosti te države: “Zakaj v Sloveniji ni mogoče ničesar več zgraditi?” Vprašanje bomo postavili brez večje ambicije nanj odgovoriti, kajti že tako se v javnosti potika preveč odgovorov na zastavljeno vprašanje, kar pa je pravzaprav del problema.
Gre pa tako.
“Zakaj v Sloveniji ni mogoče ničesar več zgraditi?”
V Mariboru so se zanosno lotili postavitve nove tovarne, od Divače do Kopra pa še ob glasnejših aklamacijah drugega tira. A oba projekta sta zastala, še preden sta se začela. Kar se zdi na simbolni ravni v povezavi z železnico še smiselno, v povezavi z lakirnico pa prav nič. V Mariboru civilna iniciativa nasprotuje sečnji gozda, ki bi bila potrebna ob postavitvi tovarne ter nasploh kvarnim okoljskim vplivom lakirnice in bodoče avtomobilske industrije, na Primorskem pa še bolje organizirana civilna iniciativa nasprotuje trasi, stroškom in tehnološkim rešitvam pri graditvi drugega tira …
Razumni in vsaj malo oportunistični oblikovalec javnega mnenja seveda ni toliko neumen, da bi se postavil na katerokoli stran; ker, kot je v navadi, obe strani ne varčujeta ne z besedami ne z dejanji, zbadljivkami in žaljivkami. Varčuje se edinole s strpnimi argumenti; in to je edino, kar imajo država in civilne pobude skupnega …
In če smo že oportunisti v sedanjosti, smo lahko dosledni vsaj v preteklosti. “Kako so v Mariboru v devetnajstem in dvajsetem stoletju zgradili vse te tovarne in kako so v devetnajstem stoletju zgradili Južno železnico? Danes pa ne moremo postaviti niti pasje ute.”
Vsi ti podvigi se zdijo s stališča današnjih infrastrukturnih blokad, oziroma investicijskega cincanja povsem neverjetni. In če opazovano zgodovino skrčimo na nekaj najpreprostejših dejstev, pridemo do naslednjih ugotovitev: železnico so začeli načrtovati kot javno zasebno partnerstvo, končala pa jo je država sama ob tem, da je bila zasebna gospodarska pobuda omogočena pri graditvi nekaterih spremljevalnih objektov, kot so železniške postaje. Mariborsko industrijo je zgradila zasebna pred in državna pobuda po drugi svetovni vojni. Za oba infrastrukturna podviga pa velja, da sta bila zgrajena v razmerah ne ravno visokih demokratičnih standardov v družbi in takratnih državah. Železnico so začeli graditi v surovem absolutizmu, jo popeljali v naše kraje sredi revolucij in protirevolucij ter končali v novem absolutizmu. Tudi mariborska industrija se je dvignila v glavnem med diktaturami, da bi zacvetela v totalitarizmu.
Povedano drugače: demokracija in mešalec za beton se ne ujameta najbolje.
“Kako so v Mariboru v devetnajstem in dvajsetem stoletju zgradili vse te tovarne in kako so v devetnajstem stoletju zgradili Južno železnico? Danes pa ne moremo postaviti niti pasje ute.”
Je pa za investicijsko impotenco mogoča še druga razlaga. Slovenci smo najverjetneje svetovni rekorderji v individualni graditvi in individualnih investicijah v nepremičnine. V Sloveniji ima v lasti šest milijonov nepremičnin nekaj več milijon lastnikov, od tega je skoraj tri milijone stavb, oziroma delov stavb. Se pravi, da smo obremenjeni s popoldanskim investiranjem, načrtovanjem in zidanjem v zasebnem sektorju in dopoldne nam za javnega zmanjka motivacije. Morebiti se je prav zato naš infrastrukturni fokus zožil na graditev krožišč in trgovskih centrov; objektov, brez katerih lahko mirno preživiš, ko so postavljeni, pa nikogar resnično ne motijo.
Kakorkoli; če bi se iz zgodovine učili, kako pognati infrastrukturni in proizvodni investicijski cikel, bi morali suspendirati demokracijo z vsem tem neskončnim nategovanjem, kar pa najverjetneje ne bo šlo. Zato pa bi bilo pametno vzeti vsaj posamezne prakse, s katerimi so bivši režimi vso to infrastrukturo tako uspešno postavljali in jo, skoraj nespremenjeno, uporabljamo še danes. Mladinske delavne akcije se recimo že zdijo primer dobre prakse. Mladež se tako ali tako duši v prekarnem delu in če namesto borne plače dobi nove teniske, majico, tri tople obroke, streho nad glavo in radoživo spolno življenje, bi skladišča multinacionalnih krvosesov z veseljem zamenjala za delo na toplem kraškem soncu.
Morebiti se je prav zato naš infrastrukturni fokus zožil na graditev krožišč in trgovskih centrov; objektov, brez katerih lahko mirno preživiš, ko so postavljeni, pa nikogar resnično ne motijo.
Seveda tako državo pri investiranju kot civilne iniciative pri blokiranju vodijo interesi. Ki so najverjetneje legitimni. A nad vsemi temi parcialnimi interesi, ki jih napajajo prenapihnjeni egi, škodoželjnost, politikantstvo in večna želja po kakšnem koruptivnem cekinu, bi moral prevladati skupni, javni interes. Oče vseh interesov, ki na podlagi jasnih in javnih dejstev državi in državljanom bolj koristi, kot ji škodi. In ko je enkrat prepoznan in okronan, bi morala znati resna država tak interes tudi uveljaviti. Če ne gre s korenčkom, pač s palico.
Danes pa nekaj o težki gospodarski situaciji. Posvetili se bomo ukrepom, ki bodo pomagali zajeziti tako inflacijo kot tudi zmanjšati odvisnost Evrope od ruskih energentov. Evropska komisija je prišla na plano z devetimi ukrepi, ki bodo pomagali stari celini iz te energetske in cenovne šlamastike.
Kaj in česa smo se naučili o slovenskem, ne le volilnem telesu, temveč o slovenskem narodu na sploh – če analiziramo rezultate volitev iz 24. aprila 2022.
Vemo, da je predvolilni čas in da bi se naj v tem občutljivem obdobju izogibali zgodbic o kandidatih na prihajajočih volitvah, med katere se prišteva tudi obravnavani minister – ampak se bomo za svojo zaščito ovili v plašč alegorij in posplošenih primerjav.
Danes pa o najnovejšem, komaj zaznavnem incidentu, ki pa se z medijskimi ojačitvami po nekaj dneh zdi kot vesoljni potop. Ampak ker naša skromna oddaja presega domete družabno-omrežnih analiz, se podajmo še dlje in si zastavimo vprašanje, na katerega odgovor bo pred zadrego obvaroval bodoče rokovalce … Torej: "Ali je politika nad bontonom, ali pa si bonton jemlje jurisdikcijo tudi nad politiko?" Z drugimi besedami: "So politiki obvezani ne glede na politične razlike, da se drug do drugega vedejo spoštljivo?"
Danes pa o obrobni novici, ki jo bomo s pomočjo podtikanj, poenostavljan in insinuacij spremenili v glavno vest dneva. Govorimo o pujskih pod Pekrsko gorco.
V zadnjih dneh se je našemu obubožanemu kolumnističnem cehu nenavadno priključila četica novih kolumnistov, ki so se na hitro kvalificirali za ta poklic in danes v svojevrstnih kolumnističnih manufakturah proizvajajo kolumne, ki so namenjene za promoviranje sedanje oblasti, ki bi rada postala tudi bodoča. S pomočjo kolumn.
Danes pa o bližnji prihodnosti kot jo razume Slovenska nacionalna stranka. Nekaj časa izven dosega našega radarja so se preostali poslanci končno opogumili z zakonskim predlogom. Ki, kot je za to stranko v navadi, ni razočaral. Osredotočili so se na prepoved merjenja javnega mnenja, ki poslej pol leta pred volitvami ne bi bila več mogoča.
V Sloveniji se je samo z nam lastno intenzivnostjo razvnela debata o rogljičkih. Originalno in nekoliko snobovsko rečeno: o "croissantih"!
Vse, kar leze in gre, te dni išče vzrok za ukrajinsko vojno. Da bodo lahko bodoči učitelji zgodovine bodočim dijakom pojasnjevali razliko med vzrokom in povodom za vojno.
V dneh, ko je težko napisati karkoli smiselnega, smo poklicali na pomoč javni medijski servis Velike Britanije, tako tale zapisek nastaja ob pomoči znamenitega BBC-ja.
Danes pa vzemimo obrobno novičko in jo v svetli tradiciji naše oddaje s pomočjo pretiravanja, napihovanja in potvarjanja dejstev napihnimo do škandala.
Epidemija se počasi končuje, ampak premora ne bo. Globalna medijsko-politična vrhuška je poskrbela, da nam ne bo dolgčas. In da se bomo tresli za svoja življenja tudi v tednih in mesecih, ki prihajajo. Kajti kot beremo te dni, nas takoj po koncu epidemije čaka tretja svetovna vojna. Podobno je novoletnim praznikom. Komaj vdihneš od naporov božiča, te že čaka novo leto.
Do več kulture bomo težko prišli. Ministrstvo vodijo vsakokratne neoliberalne elite, umetniki so muhavi, trg je majhen, odjemalci smo obubožani, ko pa že pridemo v dvorano, postanemo navijači. Razen tega nas bremeni nikoli docela razčiščen odnos med ljubiteljsko in profesionalno kulturo, med neodvisnimi in državnimi umetniki, med kreativnostjo in navdihom ter med kulturo, politiko in gospodarstvom … Nekultura vseh teh težav nima. In če je zgraditi kulturnega človeka drago in zahteva veliko časa, volje in znanja, je omejiti nekulturnega človeka tolikanj lažje. Za kaj gre?
Danes pa na otok. Tam se že danes ukvarjajo s tem, kar nas v kratkem čaka vse. Z rahljanjem epidemijskih ukrepov so začeli iz omar padati epidemijski okostnjaki. Ali povedano manj dobesedno; začel se je velik lov na čarovnice, oziroma na tiste, ki so se med epidemijo zabavali.
Danes pa na kratko, a z nekaj več številkami, kot jih navadno uporabljamo v naši skromni oddaji. Pred bližajočim se ljudskim izrekanjem o naslednji upravljavski ekipi si upamo že vnaprej napovedati teme, ki bodo zaznamovale predvolilno obdobje.
Danes pa tema, ki ji ne bo več dolgo dano bivati med nami. O volitvah, volilnih napovedih, volilnih rezultatih, nam je dovoljeno govoriti le še nekaj tednov, ker, ko začnejo v naši hiši veljati volilni protokoli, moramo paziti, kaj govorimo. Zato o volilni aritmetiki že danes, ko so volitve še skrite v brstenju aprilskega zelenja.
V teh prelomnih časih imamo državljani noro srečo, da v Sloveniji obstaja garant miru in stabilnosti. To je slovenska vojska. Namreč v državah z urejeno oziroma omembe vredno vojaško silo lahko med šlamastikami, podobnimi slovenski, vedno računaš z možnostjo vojaškega prevzema oblasti. V Sloveniji se to pač ne more zgoditi, ker omembe vredne vojske nimamo.
Čaka nas super volilno leto. Ob tem zdaj že udomačenem izrazu se moramo tečnobno vprašati dvoje: "Ali bo super, ker bo toliko volitev", ali pa bodo vse te volitve enostavno "super"? Danes prinašamo nekaj osnovnih napotkov, nekakšen preživitveni paket za obnašanje v "super volilnem letu"!
Ob koncu leta v medijih iščemo dogodke leta, osebe leta, vrhunce in dno leta in tako naprej in tako nazaj … V zadnjem času pa se je pojavila še nova kategorija: beseda leta! Ker gre za samo esenco 365 dni, zbrano v najmanjšem mogočem nukleusu, smo nad izborom besede leta navdušeni tudi v našem skromnem uredništvu. In oba člana sta letos dvoglasno glasovala za besedo, ki je najgloblje obeležila in najlepše opisuje preteklo leto … Gre za besedo: "domoljubje"!
Glede na praznični čas samo na hitro in v nasprotju z našo maniro, nedopustno površno. Pismo, ki ga je pisal Janez Janša državljanom, je povzročilo povsem nepotrebno razburjenje. Ne toliko vsebina, ki je bila sicer pohvalna in potrebna – cepimo se – temveč način. Mnoge državljane je zaskrbelo, kje ali kako je Janša dobil njihove naslove. Menda kukanje v evidence prebivalstva ni v delokrogu predsednika vlade in ubogi Janez se je – prosto po vodji poslanske skupine SDS – že desettisočič znašel v preiskavi. Tokrat informacijske pooblaščenke.
Neveljaven email naslov