Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Danes pa nekaj v obrambo olike in zdrave pameti. Bližajo se volitve. Kot ste zagotovo opazili. Najpogostejši znak bližajočih se volitev so politični analitiki, ki se začnejo v medijih pojavljati pogosteje kot vremenarji. “Ena lastovka še ne prinese pomladi, trije politični analitiki pa že prinesejo volitve.”
Prihajajo volitve! Merilci javnega mnenja se vznemirijo. Novi obrazi se pobrijejo. Stari obrazi postanejo priljudni. Člani republiške volilne komisije se zberejo na skrivni lokaciji. Prostore osnovnih šol in vaških skupnosti pometejo. Stranke imajo kongrese. Če kongres nima stranke, jo ustanovi. Take stvari se dogajajo, ko se bližajo volitve.
Najpogostejši znak bližajočih se volitev so politični analitiki, ki se začnejo v medijih pojavljati pogosteje kot vremenarji
Danes pa nekaj v obrambo olike in zdrave pameti. Bližajo se volitve. Kot ste zagotovo opazili. Najpogostejši znak bližajočih se volitev so politični analitiki, ki se začnejo v medijih pojavljati pogosteje kot vremenarji. “Ena lastovka še ne prinese pomladi, trije politični analitiki pa že prinesejo volitve.”
Prihajajo volitve! Merilci javnega mnenja se vznemirijo. Novi obrazi se pobrijejo. Stari obrazi postanejo priljudni. Člani republiške volilne komisije se zberejo na skrivni lokaciji. Prostore osnovnih šol in vaških skupnosti pometejo. Stranke imajo kongrese. Če kongres nima stranke, jo ustanovi. Take stvari se dogajajo, ko se bližajo volitve.
Najpogostejši znak bližajočih se volitev so politični analitiki, ki se začnejo v medijih pojavljati pogosteje kot vremenarji.
Ampak na tej točki nastopi velika zarota. Kljub predvolilnemu vzdušju, ki je zavelo po deželi – koledar, ustava in politična realnost sporočajo, da volitev ne bo še najmanj eno leto. Govorimo seveda o državnozborskih volitvah. Sicer bodo še letos tudi predsedniške volitve, a zanimajo nas državnozborske, ki imajo na življenje v tej državi največji vpliv. Torej: po pravilih parlamentarne demokracije se imajo volitve zgoditi najpozneje julija 2018. Verjetno se bodo kakšen mesec prej, da ne pademo v počitnice. Recimo junija 2018. Te dni pa smo maja 2017, se pravi, da je do volitev še celo leto.
A kljub temu vlada ne sprejme nepremičninskega davka, ker je pred volitvami to nespametno. Kljub temu koalicija ne razpade, ker pred volitvami nobenemu od koalicijskih partnerjev to ne bi koristilo. Kljub temu rinemo v drugi tir, ker se to pred volitvami dobro sliši. In tako naprej in tako nazaj.
Volitve si na simbolni ravni podajajo roko z božičem. Najprej se je predbožično dogajanje omejilo na dni med dvajsetim in petindvajsetim decembrom, dokler ni zasedlo celotnega meseca, se bizarno pomaknilo v november in jelenčki so se po nakupovalnih centrih začeli kotiti že takoj po dnevu mrtvih. Z volitvami se dogaja enako. Ustavno nas državljane zadevata volilni dan in volilni molk; a medijsko histerijo smo pomaknili na uradni začetek predvolilne kampanje, špekulativno predvolilno dogajanje pa zaživi z razpisom datuma volitev. A vsa ta tradicija se poruši, ko o volitvah govorimo že več kot leto, preden se bodo dejansko zgodile.
Primerjanje volitev z jesensko-zimsko nakupovalno mrzlico nam dokazuje, kako volitve nimajo več povezave s politiko samo, temveč postajajo vse bolj marketinški dogodek. “Dlje ko bodo v mislih in medijih, bolje jih bomo prodali …” Demokracijo smo zamenjali s potrošništvom, kar se zdi najprej čudna, po premisleku pa povsem ustrezna primerjava. Politično mešetarjenje je znotraj trgovine, logistike, profita in ostalih zahtev njegovega veličanstva potrošnje končno našlo varen pristan.
Ustavno nas državljane zadevata volilni dan in volilni molk; a medijsko histerijo smo pomaknili na uradni začetek predvolilne kampanje, špekulativno predvolilno dogajanje pa zaživi z razpisom datuma volitev.
Ampak nekaj je teorija, drugo je praksa. Za dnevno politiko vemo, kako je v predvolilnem času vsaj delno impotentna. Všečnost je še vedno ena najbolj izvoljivih tako voditeljskih kot strankarskih lastnosti in neverjetno je, kako z lahkoto toleriramo in pristajamo na dejstvo, da sta tako zakonodajna kot izvršilna veja oblasti pred volitvami posiljeno všečni. Dokler je to bilo mesec ali nekaj mesecev pred volitvami samimi, za državo ni nastala kakšna večja škoda … če pa se vlada in parlament do svojega občinstva obnašata všečno, se pravi neracionalno, že leto in več pred volitvami, zadeva postane bolj vprašljiva.
Kolikor spomin ne vara, je priljudno leto pred volitvami nekakšen kanon slovenske politike. S stališča splošnega napredka gre za izgubljeno leto, s stališča asfaltiranih pločnikov in vodovodov pa za plodno leto. In če že trdimo, da je leto pred volitvami država v prostovoljni blokadi, se spodobi, da ta leta preštejemo. Predvolilna leta – če odštejemo politično nedolžno, oziroma vojno leto nič, se pravi leto 1991 – so naslednja: 1995, 1999, 2003, 2007, 2010, 2013 in tekoče leto 2017 z velikim delom leta 2018. Nekaj volitev je bilo predčasnih, ko politika za koketiranje ni imela vsega leta, zato bomo v teh primerih šteli le polletno predvolilno histerijo. A kljub temu naštejemo v samostojni Sloveniji šest predvolilnih let. Ker predvolilno leto pomeni samo tri leta polnokrvnega mandata vlade, je po logiki stvari skoraj četrtina slovenske državnosti predvolilne. Se pravi impotentne, neučinkovite, predvidljive, napolnjene s sladkorčki in dobrikanjem. Vse skupaj pa se s reklamiranjem volitev veliko več kot eno leto pred dogodkom samim še poglablja. Se pravi, da že maja 2017 drsimo v shizofreno stanje, ko vladajoči svoje predvolilne programe izpolnjujejo, ne le omejeni s koalicijo, temveč tudi s nenehnim zavedanjem prihajajočih volitev zgodnjega poletja 2018. Politika se s pristajanjem na takšno logiko samoomejuje in upravljavska realnost se spreminja v dilemo sladkosneda sredi tovarne čokolade: kako pogoltniti ves ta sladkor, pa kljub temu politično preživeti!
Ker predvolilno leto pomeni samo tri leta polnokrvnega mandata vlade, je po logiki stvari skoraj četrtina slovenske državnosti predvolilne. Se pravi impotentne, neučinkovite, predvidljive, napolnjene s sladkorčki in dobrikanjem.
Vzrok za takšno obnašanje je predvidljiv: dlje časa ko ponavljaš svoj prav, bolj bo ta na volilni dan zasijal. Nihče pa resnično ne vzame v obzir dirjajoče sedanjosti in verjetnega dejstva, da bo resničnost na pragu poletja 2018 precej različna od resničnosti na pragu poletja 2017, ko vrli možje in žene postavljajo temelje svojega volilnega nastopa.
750 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Danes pa nekaj v obrambo olike in zdrave pameti. Bližajo se volitve. Kot ste zagotovo opazili. Najpogostejši znak bližajočih se volitev so politični analitiki, ki se začnejo v medijih pojavljati pogosteje kot vremenarji. “Ena lastovka še ne prinese pomladi, trije politični analitiki pa že prinesejo volitve.”
Prihajajo volitve! Merilci javnega mnenja se vznemirijo. Novi obrazi se pobrijejo. Stari obrazi postanejo priljudni. Člani republiške volilne komisije se zberejo na skrivni lokaciji. Prostore osnovnih šol in vaških skupnosti pometejo. Stranke imajo kongrese. Če kongres nima stranke, jo ustanovi. Take stvari se dogajajo, ko se bližajo volitve.
Najpogostejši znak bližajočih se volitev so politični analitiki, ki se začnejo v medijih pojavljati pogosteje kot vremenarji
Danes pa nekaj v obrambo olike in zdrave pameti. Bližajo se volitve. Kot ste zagotovo opazili. Najpogostejši znak bližajočih se volitev so politični analitiki, ki se začnejo v medijih pojavljati pogosteje kot vremenarji. “Ena lastovka še ne prinese pomladi, trije politični analitiki pa že prinesejo volitve.”
Prihajajo volitve! Merilci javnega mnenja se vznemirijo. Novi obrazi se pobrijejo. Stari obrazi postanejo priljudni. Člani republiške volilne komisije se zberejo na skrivni lokaciji. Prostore osnovnih šol in vaških skupnosti pometejo. Stranke imajo kongrese. Če kongres nima stranke, jo ustanovi. Take stvari se dogajajo, ko se bližajo volitve.
Najpogostejši znak bližajočih se volitev so politični analitiki, ki se začnejo v medijih pojavljati pogosteje kot vremenarji.
Ampak na tej točki nastopi velika zarota. Kljub predvolilnemu vzdušju, ki je zavelo po deželi – koledar, ustava in politična realnost sporočajo, da volitev ne bo še najmanj eno leto. Govorimo seveda o državnozborskih volitvah. Sicer bodo še letos tudi predsedniške volitve, a zanimajo nas državnozborske, ki imajo na življenje v tej državi največji vpliv. Torej: po pravilih parlamentarne demokracije se imajo volitve zgoditi najpozneje julija 2018. Verjetno se bodo kakšen mesec prej, da ne pademo v počitnice. Recimo junija 2018. Te dni pa smo maja 2017, se pravi, da je do volitev še celo leto.
A kljub temu vlada ne sprejme nepremičninskega davka, ker je pred volitvami to nespametno. Kljub temu koalicija ne razpade, ker pred volitvami nobenemu od koalicijskih partnerjev to ne bi koristilo. Kljub temu rinemo v drugi tir, ker se to pred volitvami dobro sliši. In tako naprej in tako nazaj.
Volitve si na simbolni ravni podajajo roko z božičem. Najprej se je predbožično dogajanje omejilo na dni med dvajsetim in petindvajsetim decembrom, dokler ni zasedlo celotnega meseca, se bizarno pomaknilo v november in jelenčki so se po nakupovalnih centrih začeli kotiti že takoj po dnevu mrtvih. Z volitvami se dogaja enako. Ustavno nas državljane zadevata volilni dan in volilni molk; a medijsko histerijo smo pomaknili na uradni začetek predvolilne kampanje, špekulativno predvolilno dogajanje pa zaživi z razpisom datuma volitev. A vsa ta tradicija se poruši, ko o volitvah govorimo že več kot leto, preden se bodo dejansko zgodile.
Primerjanje volitev z jesensko-zimsko nakupovalno mrzlico nam dokazuje, kako volitve nimajo več povezave s politiko samo, temveč postajajo vse bolj marketinški dogodek. “Dlje ko bodo v mislih in medijih, bolje jih bomo prodali …” Demokracijo smo zamenjali s potrošništvom, kar se zdi najprej čudna, po premisleku pa povsem ustrezna primerjava. Politično mešetarjenje je znotraj trgovine, logistike, profita in ostalih zahtev njegovega veličanstva potrošnje končno našlo varen pristan.
Ustavno nas državljane zadevata volilni dan in volilni molk; a medijsko histerijo smo pomaknili na uradni začetek predvolilne kampanje, špekulativno predvolilno dogajanje pa zaživi z razpisom datuma volitev.
Ampak nekaj je teorija, drugo je praksa. Za dnevno politiko vemo, kako je v predvolilnem času vsaj delno impotentna. Všečnost je še vedno ena najbolj izvoljivih tako voditeljskih kot strankarskih lastnosti in neverjetno je, kako z lahkoto toleriramo in pristajamo na dejstvo, da sta tako zakonodajna kot izvršilna veja oblasti pred volitvami posiljeno všečni. Dokler je to bilo mesec ali nekaj mesecev pred volitvami samimi, za državo ni nastala kakšna večja škoda … če pa se vlada in parlament do svojega občinstva obnašata všečno, se pravi neracionalno, že leto in več pred volitvami, zadeva postane bolj vprašljiva.
Kolikor spomin ne vara, je priljudno leto pred volitvami nekakšen kanon slovenske politike. S stališča splošnega napredka gre za izgubljeno leto, s stališča asfaltiranih pločnikov in vodovodov pa za plodno leto. In če že trdimo, da je leto pred volitvami država v prostovoljni blokadi, se spodobi, da ta leta preštejemo. Predvolilna leta – če odštejemo politično nedolžno, oziroma vojno leto nič, se pravi leto 1991 – so naslednja: 1995, 1999, 2003, 2007, 2010, 2013 in tekoče leto 2017 z velikim delom leta 2018. Nekaj volitev je bilo predčasnih, ko politika za koketiranje ni imela vsega leta, zato bomo v teh primerih šteli le polletno predvolilno histerijo. A kljub temu naštejemo v samostojni Sloveniji šest predvolilnih let. Ker predvolilno leto pomeni samo tri leta polnokrvnega mandata vlade, je po logiki stvari skoraj četrtina slovenske državnosti predvolilne. Se pravi impotentne, neučinkovite, predvidljive, napolnjene s sladkorčki in dobrikanjem. Vse skupaj pa se s reklamiranjem volitev veliko več kot eno leto pred dogodkom samim še poglablja. Se pravi, da že maja 2017 drsimo v shizofreno stanje, ko vladajoči svoje predvolilne programe izpolnjujejo, ne le omejeni s koalicijo, temveč tudi s nenehnim zavedanjem prihajajočih volitev zgodnjega poletja 2018. Politika se s pristajanjem na takšno logiko samoomejuje in upravljavska realnost se spreminja v dilemo sladkosneda sredi tovarne čokolade: kako pogoltniti ves ta sladkor, pa kljub temu politično preživeti!
Ker predvolilno leto pomeni samo tri leta polnokrvnega mandata vlade, je po logiki stvari skoraj četrtina slovenske državnosti predvolilne. Se pravi impotentne, neučinkovite, predvidljive, napolnjene s sladkorčki in dobrikanjem.
Vzrok za takšno obnašanje je predvidljiv: dlje časa ko ponavljaš svoj prav, bolj bo ta na volilni dan zasijal. Nihče pa resnično ne vzame v obzir dirjajoče sedanjosti in verjetnega dejstva, da bo resničnost na pragu poletja 2018 precej različna od resničnosti na pragu poletja 2017, ko vrli možje in žene postavljajo temelje svojega volilnega nastopa.
Tokrat o razvejanem sindikalnem gibanju, ki je zajelo našo državo. Najprej se je oglasil sindikat poštnih delavcev. Povedali so, da so proti ukinjanju poštnih poslovalnic. Potem se je oglasil sindikat policistov Slovenije. Povedali so, da imajo dovolj, da jih žalijo in šikanirajo. Oboje je seveda letelo na slovensko vlado. Oziroma na gospodarsko in notranje ministrstvo. Ko smo že mislili, da gre za reden tedenski sindikalni izbruh, se je oglasil še sindikat nemških ovčarjev. Na tiskovni konferenci so potožili, da si ne znajo predstavljati sveta brez poštarjev in policajev. In ker vemo, da vlada ne upošteva ne poštnega in ne policijskega sindikata, obstaja možnost, da bo prisluhnila vsaj nemškim ovčarjem. Do neke mere je neverjetno, kako so se zakleti nasprotniki združili v branjenju dostojanstva vseh vpletenih. In še bolj neverjetno je, kako lahko nemški ovčarji razumejo koncept sobivanja in soodvisnosti v družbi, vlada pa ga ne more.
Do pred nekaj dnevi je bila unovčena četrtina bonov in s prigodno slovesnostjo so na Počivalškovem ministrstvu proslavili vrnitev polmilijontega bona v naročje proračuna.
Hoteli smo že na počitnice. Loviti sončne žarke in viruse, ko je prihitela še zadnja novica, ki je upala, da ji bomo posvetili nekaj stavkov kakovostne analize. Pred nekaj meseci se je že tretja posadka podala na nemogočo misijo ustanovitve pokrajin na Slovenskem. Odprava je obsojena na neuspeh, in to vedo vsi, ki se naloge lotevajo. Lotevajo pa se je, ker smo menda zakonodajno in civilizacijsko zavezani, da bomo pokrajine ustanovili.
Danes pa nekaj z uporabno vrednostjo. Ker Slovenci tako disciplinirano nosimo maske, je nekatere še do pred kratkim očitne fenomene danes težje prepoznati in se proti njim boriti. Sem prav gotovo spadajo komunisti. Odkar smo vsi pod maskami, je komuniste izjemno težko prepoznati in zato nam bo prav prišel priročnik, ki je pred kratkim izšel pri eni naših založb. Priročnik, prebrala naj bi ga vsaj petina Slovencev, je v knjigarnah skoraj razprodan in razgrabili so ga tudi po knjižnicah … Zato na Valu 202 za naše poslušalce povzemamo glavne poudarke, ki naj bodo tako povabilo na branje kot tudi praktični nasvet za boj proti komunistom.
Počasi se navajamo na novo normalnost, ob tem da že stara ni bila najbolj normalna. Ampak kot vse novo, je nova normalnost še manj normalna, kot je bila stara. Na primer: nova normalnost predvideva, da bi bile morebitne volitve epidemiološka katastrofa, medtem ko so bile volitve v stari normalnosti samo demokratična katastrofa. In ker je nova normalnost postala naša realnost, se zdi, da bi se morali potruditi in iz nje potegniti največ, kar lahko. Kar pomeni, da bi jo bilo dobro unovčiti. Kajti to, da nas nova normalnost ekonomsko ubija, smo – vsaj upajmo – preživeli že med epidemijo … Zdaj ko smo se je že privadili, pa se zdi smiselno novo normalnost postaviti na trg in pogledati, ali nam lahko vrne vsaj del prihodkov, ki nam jih je pobrala marca in aprila. In kako drugače unovčiti novo normalnost kot s pomočjo turizma.
Slovenski kralj "Zmago" je ponovno udaril. Zlonamerno in vedno bolj vplivno pleme teoretikov zarote trdi, da je Zmago udaril zato, ker je želel opozoriti nase. Da se je snemanja sproščenega pogovora med prijatelji še kako zavedal. In da je menil, kako bo s šokantnimi izjavami ponovno obrnil pozornost nase, na slovensko nacionalno stranko in tako naprej in tako nazaj. Ampak ker se pri nas ukvarjamo z družbeno analizo, se moramo na teoretski ravni posvetiti izjavam čilega poslanca, človeka in misleca.
V globalnem svetu citatov Slovenci ne pomenimo nič. Kar ni nobena tragedija. Kot narod smo majhni, citati pa so plod tisočletij civilizacije. Je pa tudi res, da smo bolj nagnjeni k ljudskim rekom ...
V praznični maniri valovske obletnice nekaj modrih misli o gibanju in o tem, kam kaj gre. Za Val 202 vemo: že jutri proti devetinštirideseti obletnici in nato proti Abrahamu. Večje vprašanje je, kam gre Slovenija.
Danes bomo na radiu govorili o televiziji. Kar je dosti bolj obetavno, kot če bi na televiziji govorili o radiu. Javna objava zločinov radikalizira vse vpletene in boj, ki bi se moral odviti znotraj istitucij sistema, ampak če rasističnega nasilja ne bi videli, se mar ne bi zgodilo?
Poglejmo resnici v oči: edini, našega plemena, ki je znal z Avstrijci, je bil Martin Krpan. Vse pred njim in vse za njim pa same šleve. Tako se s svetlim spominom na sekanje lip, vlačenje konjev čez prag in na obglavljenje turške nadaljevanke lotimo današnje analize. O "Avstro" bomo govorili, ker že vsi ostali govorijo o "Ogrski".
Ko spremljamo ukrepe državnega intervencionizma in političnega diletantizma po vsem svetu, lahko mirne vesti napišemo, da je socializem zmagal. Je pa res, da je kapitalizem dobil več oskarjev.
Prestopi poslancev so težko razumljivi, saj se poslanec med kandidaturo z vso svojo človeško, državljansko, strokovno in politično etiko postavi za interese in stališča določene stranke. Zaradi teh načel je na strankarski listi tudi izvoljen in če to stranko nato zapusti in se preseli v drugo politično okolje, začutijo njegovi volivci ščemenje v predelu trtice ter napenjanje kože v ušesih.
Zadnje tedne se vsi pogosto sprašujemo, kaj se ogaja s slovensko politiko. Zdi se, da ji gre na otročje, a dogajanje še lažje razložimo s fenomenom razlagalca žurov iz osemdesetih.
V Zapisih iz močvirja tokrat razmišljamo o maturi, ki ne pomeni zgolj konca srednješolskega izobraževanja, temveč je tudi začetek študija. Od tega, kako jo posameznik opravi, je odvisna njegova študijska in pozneje poklicna pot. O letošnji maturi pa je danes jasno le to, da bo takšna, kot je bila teh zadnjih nekaj desetletij.
Če kaj med krizo bije v oči, potem so to z lahkoto izrečena stališča, mnenja in misli. Blebetanje je v časih normalnosti povsem neškodljivo in celo pripomore k barvitosti javnega prostora, v težkih časih pa naj bi bila vsaka beseda, vsako stališče, celo vsak tvit izrečeni s premislekom. Celo naša oddaja, znana po sumljivih stališčih in ohlapnih ocenah, se drži te prastare resnice, ki sicer obstaja samo kot teoretični model. V praksi pa zmaguje tista resnica, ki v nadaljevanju postane prva žrtev vojne.
Kot kaže, bomo odslej vedno bolj sproščeni in sproščanje epidemioloških ukrepov bo pri tem zelo pomagalo. Mimogrede; davna želja trenutnih oblastnikov po sproščeni Sloveniji se uresničuje v maniri, ki je ni nihče pričakoval.
Nova ljubljenka slovenskih src, kmetijska ministrica in Desusova predsednica, je apelirala na slovensko javnost, naj pomaga kmetom. Stvar je namreč v tem, da letos na naša polja zaradi virusa ne morejo priti sezonski delavci iz tujine in ker so kmetje v težavah, je ministrica pozvala vse "mlajše upokojence, študente, brezposelne in delavce na čakanju ter vse tiste, ki se radi gibljejo in so radi na svežem zraku," naj priskočijo na pomoč slovenskemu kmetijstvu.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Marko Radmilovič sedi v samoizolaciji in razmišlja. Koronavirus nam je pokazal, kako enostavna je naša civilizacija, čeprav smo dolga desetletja mislili, da je zapletena.
Marjan Jerman je bil novinar. In ko s cmokom v grlu sledimo poklonom, ki jih dobiva v javnosti, naj povemo, zakaj in čemu je bil novinar. Preprosto zato, ker ni zmogel biti nič drugega; ker Marjan je novinarstvo živel. Po njegovih besedah bi lahko bil tudi pilot, a električni drogovi tam nekje na Dolenjskem se s tem ne strinjajo. Bil je novinar in z vsakim vlaknom, z vsakim vdihom, tako tudi zadnjim, je bil predan javnosti.
Neveljaven email naslov