Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ne bomo sicer odkrili tople vode, a nekaj pojasnil z nedavno pobudo predsednice Nove Slovenije je le treba dati. Ljudmila Novak je slovenski vladi predlagala, da vsakemu paru, ki v Sloveniji sklene zakonsko zvezo, po končanem obredu slovenska država podari slovensko zastavo.
Kako bo s homoseksualnimi pari? Dobijo tudi oni zastavo?
Ne bomo sicer odkrili tople vode, a nekaj pojasnil z nedavno pobudo predsednice Nove Slovenije je le treba dati. Ljudmila Novak je slovenski vladi predlagala, da vsakemu paru, ki v Sloveniji sklene zakonsko zvezo, po končanem obredu slovenska država podari slovensko zastavo. Kot je še razložila, gre predlog v skupino njenih prizadevanj za večjo pripadnost domovini. Tema se zdi še posebej aktualna, ker je pred nami konec tedna, ko na Slovenskem že tradicionalno sklenejo največ zakonskih zvez.
“Hvalevreden napor, a bolj vprašljiv ukrep,” vzkliknemo vedno pozorni, ko hoče kdo s simboli povečati ljubezen do domovine.
Kar nekaj vprašanj se postavlja in ker nanje predlagateljica v pobudi ni odgovorila, si poskušajmo odgovoriti sami.
Največja težava nastane takoj na začetku; sodobne poroke so čudaške … Odvijajo se na čudaških mestih, ob čudaških časih, predvsem pa so zadnja leta tudi zakonci vedno bolj nenavadni. Sploh znotraj miselnega sveta stranke, ki jo vodi prav Novakova. Recimo, kako bo s homoseksualnimi pari? Dobijo tudi oni zastavo?
Kot vemo, Nova Slovenija istospolnim zvezam ni ravno naklonjena in ker nudi redno politično zaslombo pobudam o istospolno rigidnem družinskem zakoniku, bi moralo biti to vprašanje v pobudi vsaj obravnavano, če ne že rešeno. Kajti matičar zna zakuhati veliko zadrego s slovensko zastavo, ki bi jo prejel istospolni par. Novakova namreč, po njenih besedah, z zastavo krepi tudi krščanske korenine Slovenije. V teh pa istospolna ljubezen ni evidentirana …
Potem nastopijo težave v poporočnem času. Zastava je inštalirana v novem domu, v novem zakonu in novem življenju in srečna zakonca jo razobešata za vse državne praznike. A kaj se z zastavo zgodi, ko par zakon razveže oziroma se loči? Kar ni prav redko, kajti četrtina zakonskih zvez, se pravi tudi bodočih zastavarjev, se sčasoma razveže. Kaj se v tem primeru zgodi z zastavo? Ali naj se sledi uveljavljeni praksi ob ločitvi in pripade, tako kot otrok, tudi zastava praviloma materi? Ali pa mora dobiti zastavo mož, ki je pripravljen pod njo tudi umreti?
Potem: kaj se zgodi z zunajzakonskimi zvezami?
Kot vemo, je koruzništvo izenačeno z zakonsko zvezo in s pravnim priznanjem zunajzakonske skupnosti za partnerja nastopijo enake posledice, kot jih ima zunajzakonska skupnost. Torej bi morala tudi zunajzakonska partnerja dobiti zastavo.
In še sploh med neoliberalnim cunamijem: kdo bo to plačal?
Slovenska zastava
foto: aikijuanma
V Sloveniji se letno sklene nekje okoli 6500 zakonskih zvez. Cene slovenskih zastav pa močno variirajo. V navijaških trgovinah je tiste 140×70 mogoče dobiti že za deset evrov. Mogoče jih je sicer dobiti tudi ceneje – na straneh s kuponi so ob 50-odstotnem popustu tudi pod osem evrov. Res, da so izdelane iz 110 gramskega poliestra, je pa barva 100-odstotno penetrirana v njih, kot piše v oglasnem materialu.
A menda ob tako svečanem trenutku, kot je poroka, ne bomo stiskaški: predlagamo, da gremo do konca in za zakonce naročimo zastavarsko kraljico. Izdelana iz vezenega satena v izmeri 100 x 200 centimetrov z DDV skupaj velja 286 evrov. Če predvidevamo, da se zastavo podari v primerni embalaži, vsaj darilni vrečki, če že ne v kartonasti škatli, in to pomnožimo s številom porok, pridemo nekje do dveh milijonov evrov na leto. Ob predlogu za to domoljubno avanturo bi tako odgovoren predsednik stranke moral predlagati še, kje bomo ta denar vzeli. In se, kot že nič kolikokrat izkaže: domoljubje ni poceni!
Vsem tem cirkusom pa bi se lahko izognili, če bi gospa Novakova imela v mislih ono drugo, se pravi cerkveno poroko. Te sicer niso tako zelo popularne kot nekoč, saj jih je med vsemi ostalo le še za 40 odstotkov; a pri podarjanju zastave med cerkveno poroko odpade težava z istospolnimi, odpade težava z zunajzakonci in odpade težava z ločitvijo. Stroške zastave pa bi lahko država naprtila kar Cerkvi – v okviru reševanja denacionalizacijskih zahtevkov, ali pa znotraj mašenja pidovskih lukenj.
Sicer si kritično razmišljujoč človek težko predstavlja, da se resen predsednik resne politične stranke ukvarja z deljenjem državne zastave na ohceti; pa ne samo zato, ker se zdi v postmoderni družbi to boleče anahronistično … Predvsem bi bilo podarjanje zastave ob poroki neumestno zaradi zgodovinske izkušnje, po kateri so Sloveniji najbolj škodovali prav tisti, ki so imeli domoljubje najpogosteje na ustih. In ko javno izkazujejo ljubezen rodni grudi, še vedno nosijo medeninaste zastavice, zataknjene za ovratnike temnih oblek,. Domovina in domoljubje nista zastava. In ne grb. Izjema v tem je himna, zaradi genialnosti avtorjev seveda. Domoljubja se ne podarja, niti se ga ne privzgoji, kot zmotno mislijo domoljubni arhitekti. Domoljubje se prisluži.
750 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Ne bomo sicer odkrili tople vode, a nekaj pojasnil z nedavno pobudo predsednice Nove Slovenije je le treba dati. Ljudmila Novak je slovenski vladi predlagala, da vsakemu paru, ki v Sloveniji sklene zakonsko zvezo, po končanem obredu slovenska država podari slovensko zastavo.
Kako bo s homoseksualnimi pari? Dobijo tudi oni zastavo?
Ne bomo sicer odkrili tople vode, a nekaj pojasnil z nedavno pobudo predsednice Nove Slovenije je le treba dati. Ljudmila Novak je slovenski vladi predlagala, da vsakemu paru, ki v Sloveniji sklene zakonsko zvezo, po končanem obredu slovenska država podari slovensko zastavo. Kot je še razložila, gre predlog v skupino njenih prizadevanj za večjo pripadnost domovini. Tema se zdi še posebej aktualna, ker je pred nami konec tedna, ko na Slovenskem že tradicionalno sklenejo največ zakonskih zvez.
“Hvalevreden napor, a bolj vprašljiv ukrep,” vzkliknemo vedno pozorni, ko hoče kdo s simboli povečati ljubezen do domovine.
Kar nekaj vprašanj se postavlja in ker nanje predlagateljica v pobudi ni odgovorila, si poskušajmo odgovoriti sami.
Največja težava nastane takoj na začetku; sodobne poroke so čudaške … Odvijajo se na čudaških mestih, ob čudaških časih, predvsem pa so zadnja leta tudi zakonci vedno bolj nenavadni. Sploh znotraj miselnega sveta stranke, ki jo vodi prav Novakova. Recimo, kako bo s homoseksualnimi pari? Dobijo tudi oni zastavo?
Kot vemo, Nova Slovenija istospolnim zvezam ni ravno naklonjena in ker nudi redno politično zaslombo pobudam o istospolno rigidnem družinskem zakoniku, bi moralo biti to vprašanje v pobudi vsaj obravnavano, če ne že rešeno. Kajti matičar zna zakuhati veliko zadrego s slovensko zastavo, ki bi jo prejel istospolni par. Novakova namreč, po njenih besedah, z zastavo krepi tudi krščanske korenine Slovenije. V teh pa istospolna ljubezen ni evidentirana …
Potem nastopijo težave v poporočnem času. Zastava je inštalirana v novem domu, v novem zakonu in novem življenju in srečna zakonca jo razobešata za vse državne praznike. A kaj se z zastavo zgodi, ko par zakon razveže oziroma se loči? Kar ni prav redko, kajti četrtina zakonskih zvez, se pravi tudi bodočih zastavarjev, se sčasoma razveže. Kaj se v tem primeru zgodi z zastavo? Ali naj se sledi uveljavljeni praksi ob ločitvi in pripade, tako kot otrok, tudi zastava praviloma materi? Ali pa mora dobiti zastavo mož, ki je pripravljen pod njo tudi umreti?
Potem: kaj se zgodi z zunajzakonskimi zvezami?
Kot vemo, je koruzništvo izenačeno z zakonsko zvezo in s pravnim priznanjem zunajzakonske skupnosti za partnerja nastopijo enake posledice, kot jih ima zunajzakonska skupnost. Torej bi morala tudi zunajzakonska partnerja dobiti zastavo.
In še sploh med neoliberalnim cunamijem: kdo bo to plačal?
Slovenska zastava
foto: aikijuanma
V Sloveniji se letno sklene nekje okoli 6500 zakonskih zvez. Cene slovenskih zastav pa močno variirajo. V navijaških trgovinah je tiste 140×70 mogoče dobiti že za deset evrov. Mogoče jih je sicer dobiti tudi ceneje – na straneh s kuponi so ob 50-odstotnem popustu tudi pod osem evrov. Res, da so izdelane iz 110 gramskega poliestra, je pa barva 100-odstotno penetrirana v njih, kot piše v oglasnem materialu.
A menda ob tako svečanem trenutku, kot je poroka, ne bomo stiskaški: predlagamo, da gremo do konca in za zakonce naročimo zastavarsko kraljico. Izdelana iz vezenega satena v izmeri 100 x 200 centimetrov z DDV skupaj velja 286 evrov. Če predvidevamo, da se zastavo podari v primerni embalaži, vsaj darilni vrečki, če že ne v kartonasti škatli, in to pomnožimo s številom porok, pridemo nekje do dveh milijonov evrov na leto. Ob predlogu za to domoljubno avanturo bi tako odgovoren predsednik stranke moral predlagati še, kje bomo ta denar vzeli. In se, kot že nič kolikokrat izkaže: domoljubje ni poceni!
Vsem tem cirkusom pa bi se lahko izognili, če bi gospa Novakova imela v mislih ono drugo, se pravi cerkveno poroko. Te sicer niso tako zelo popularne kot nekoč, saj jih je med vsemi ostalo le še za 40 odstotkov; a pri podarjanju zastave med cerkveno poroko odpade težava z istospolnimi, odpade težava z zunajzakonci in odpade težava z ločitvijo. Stroške zastave pa bi lahko država naprtila kar Cerkvi – v okviru reševanja denacionalizacijskih zahtevkov, ali pa znotraj mašenja pidovskih lukenj.
Sicer si kritično razmišljujoč človek težko predstavlja, da se resen predsednik resne politične stranke ukvarja z deljenjem državne zastave na ohceti; pa ne samo zato, ker se zdi v postmoderni družbi to boleče anahronistično … Predvsem bi bilo podarjanje zastave ob poroki neumestno zaradi zgodovinske izkušnje, po kateri so Sloveniji najbolj škodovali prav tisti, ki so imeli domoljubje najpogosteje na ustih. In ko javno izkazujejo ljubezen rodni grudi, še vedno nosijo medeninaste zastavice, zataknjene za ovratnike temnih oblek,. Domovina in domoljubje nista zastava. In ne grb. Izjema v tem je himna, zaradi genialnosti avtorjev seveda. Domoljubja se ne podarja, niti se ga ne privzgoji, kot zmotno mislijo domoljubni arhitekti. Domoljubje se prisluži.
Zdravniki zaradi svojega humanega poslanstva, družbenega pomena in socialnega statusa spadajo med skupino poklicev, ki so za javnost privlačni
Vsa zgodovina, vse religije, filozofije in vzgoja tako posameznika kot narodov svarijo pred kaznijo. Kazni se bojimo, zaradi kazni živimo.
Kdaj in kdo se je spomnil, da naj politiki nosijo čelade med polaganjem temeljnega kamna, ni natančno znano
Nizka volilna udeležba bo problem toliko časa, dokler bodo nanjo opozarjali tisti, ki jo povzročajo.
Glavna novica prejšnjega tedna je napoved vlade, da po letu 2030 v Sloveniji ne bo več avtomobilov, ki onesnažujejo okolje. Grobo rečeno. Bolj tehnično: vlada se je zavezala, da se bodo pod Alpami od 2030 naprej prodajali samo avtomobili z manj kot 50 g izpusta CO2 na prevoženi kilometer. V praksi to pomeni, da vlada meni, kako bodo po letu 2030 v Sloveniji na prodaj skoraj izključno električni avtomobili.
Da smo pečeni in da svet stoji na robu prepada, ni več nobena novica. A pretekle dni so temni obeti apokalipse dobili tudi povsem stvarne dokaze. Pa s tem seveda ne mislimo na twitte puhloglavcev ali vzpon ekstremnih skupin in ideologij. Dokaz, da bomo šli kot civilizacija rakom žvižgat, se, kot že nekajkrat do zdaj, skriva v maslu. V putru, po domače.
Premiera Slovenije in Hrvaške sta se ob robu sestanka voditeljev držav Evropske unije v Estoniji ločeno srečala z nemško kanclerko Merklovo. Kako pa je to srečanje izgledalo?
Po referendumskem koncu tedna se dežela prebuja v referendumski teden. In kot že tolikokrat, se dneve po referendumih sprašujemo eno in isto stvar. Zakaj in čemu referendumi? Če bi bili resničen izraz ljudske volje, bi bilo tole pisanje brezpredmetno; ker pa gre pri referendumih vedno znova za bolj ali manj invalidne procese znotraj družbe, si zaslužijo površno in najverjetneje napačno analizo.
Marko Radmilovič se tokrat sprašuje, kaj je onkraj zlate medalje slovenskih košarkašev, kaj je onkraj src na parketu, kaj je onkraj "svaka jim čast" in kaj onkraj "kdor ne skače, ni Sloven'c".
Po poletnem premoru se Zapisi iz močvirja vračajo z razmišljanjem o tepcih, ki se na različnih koncih sveta spogledujejo z vojno.
Iz počitniškega ugodja nas je zbezal izreden dogodek – objavljena arbitraža o slovensko-hrvaški meji. Ne moremo dovoliti, da bi delovni ljudje in občani ostali brez razumljive razlage arbitraže.
Vlada poskuša obrniti prepričanje, da je neuspešna, z bolj ali manj posrečenimi PR-akcijami. Kamor sodi tudi povečano Cerarjevo javno pojavljanje.
Nenadna skrb za davkoplačevalce, ki v luči neprodaje NLB ne smejo biti ponovno oškodovani, se zdi milo rečeno neiskrena.
Če si drznemo današnje stanje razglasiti kot tretjo svetovno vojno, avtomatično dobimo odgovor na duhovito misel velikega Alberta. “Ne vem, s čim se bo bojevala tretja svetovna vojna, četrta se bo s palicami in kamni,” je genialno dahnil veliki mož. Danes poznamo odgovor: “Tretja svetovna vojna se bo bojevala z belimi kombiji in noži!”
Danes pa o dogodku, ki ima v histerično drvečem času že precejšnjo brado, a si zaradi pomembnosti vse rabote na našo sedanjost zasluži podrobnejšo analizo. Govorimo o sojenju Janezu Janši zaradi razžalitve dveh novinarskih kolegic. Stvar je bila končana, kolegici čakata na odškodnino, čeprav ta ne izbriše klevet in vse skupaj bi slej kot prej potonilo v brezčasnost slovenskih bizarnosti. A se je odvetnik toženega domislil, da sodba Janši ni bila vložena, ker ima premajhen, oziroma prepoln poštni nabiralnik, oziroma da poštar z uradno pošto v tem primeru ni ravnal pravilno in da naslovnika ni bilo doma. Ker je bil na dopustu. Zato morajo postopek obnoviti. In tako naprej in tako nazaj.
Danes pa nekaj v obrambo olike in zdrave pameti. Bližajo se volitve. Kot ste zagotovo opazili. Najpogostejši znak bližajočih se volitev so politični analitiki, ki se začnejo v medijih pojavljati pogosteje kot vremenarji. “Ena lastovka še ne prinese pomladi, trije politični analitiki pa že prinesejo volitve.” Prihajajo volitve! Merilci javnega mnenja se vznemirijo. Novi obrazi se pobrijejo. Stari obrazi postanejo priljudni. Člani republiške volilne komisije se zberejo na skrivni lokaciji. Prostore osnovnih šol in vaških skupnosti pometejo. Stranke imajo kongrese. Če kongres nima stranke, jo ustanovi. Take stvari se dogajajo, ko se bližajo volitve.
Danes pa na kratko, kajti mudi se. Zastavili si bomo temeljno vprašanje razvoja in s tem prihodnosti te države: “Zakaj v Sloveniji ni mogoče ničesar več zgraditi?” Vprašanje bomo postavili brez večje ambicije nanj odgovoriti, kajti že tako se v javnosti potika preveč odgovorov na zastavljeno vprašanje, kar pa je pravzaprav del problema.
Saga o veleposlaniku v Španiji, ki je med letoma 2007 in 2010 na veliko kupoval gospodinjske pripomočke in orodje, se počasi približuje koncu. Med sojenji, zastaranji in zahtevami po povračilu škode z obeh strani je prejšnje dni koprsko sodišče odločilo, da je njegova ekscelenca dejanja storila v neprištevnem stanju. Izvedenec je navedel psihiatrično bolezen, za katero boleha dotični in primer je za zdaj končan. Ob robu sodne sage smo kot zainteresirana javnost izvedeli še nekaj pikantnih, nekaj pa celo čudnih detajlov. Da je njegova ekscelenca še pred Madridom spolno napadel otroka, da je neracionalno zapravljal in tako naprej in tako nazaj.
Neveljaven email naslov