Po poletnem premoru se Zapisi iz močvirja vračajo z razmišljanjem o tepcih, ki se na različnih koncih sveta spogledujejo z vojno.

Žan Mahnič se je ves v ognju zavzel, da njegov parlamentarni odbor razpravlja o tem, kako je slovenska vojska pripravljena, če bo prišlo do konfliktov ob slovenskem uveljavljanju arbitražnega sporazuma

Pa smo nazaj. Resnici na ljubo bi v redakciji vaše priljubljene analitične oddaje, verjamemo na splošno zadovoljstvo, še mirovali teden ali dva, ko bi ne šlo za nujne zadeve. Bliža se namreč konec civilizacije. Oziroma več koncev bivanja in obstoja človeške rase.

Prvi vzrok za kaj takega je očiten: popularni patološki diktator zgornjega dela korejskega polotoka je dobil svoj ekvivalent na drugi strani oceana. Povedano s pesniškim jezikom: “Ga stakne nazadnje, ki bil mu je kos!” Medtem ko se notorična tepca poskušata pobiti, spotoma pa še upepeliti civilizacijo, smo poleti doživeli ultimativni napad na človeško bivanje še z marketinške strani.

Po državi so namreč začeli oglaševati napravo, ki pobira jabolka s tal. Gre za nekakšno kolo, ki med poganjanjem pod drevesi nekako pobere jabolka, tako da se lovcu in nabiralcu ni treba sklanjati. Ta višek tehnologije plastične galanterije pa ni le napad na gibljivost človeške hrbtenice, temveč nosi v sebi tudi veliko mero simbolnega razkroja. Jabolka umni kmet trga z drevesa. Celo Eva ga utrga z drevesa. Če pa jabolko že pade na tla, smo ob padcu raje pogruntali osnovne gradnike vesolja, ne pa da bi jih zbirali v plastično pobiralo.

Pa še nečesa nas učijo padla jabolka. Namreč dejstva, da ne padejo daleč od drevesa; kar v kombinaciji s propadom civilizacije pomeni, da bodo tudi naslednje generacije vsebovale določeno število Donaldov, Džong Unov in Žanov. Mahničevih namreč.

Žan Mahnič je predsednik parlamentarnega odbora za obrambo. In se je oni dan ves v ognju zavzel, da njegov parlamentarni odbor, ki nadzira slovensko vojsko, ki nadzira krizna žarišča, ki jih nadzirajo svetovni zlobci, razpravlja o tem, kako je slovenska vojska pripravljena, če bo prišlo do konfliktov ob slovenskem uveljavljanju arbitražnega sporazuma.

Povedano bolj neposredno: kako bo slovenska vojska pred hrvaško vojsko branila vitalne slovenske interese. Brano med vrsticami – kar je pri Žanovem sklicu seje sorazmerno enostavno – kako uspešno se bodo slovenski vojaki borili s hrvaškimi, ko bo prišlo do konfliktov na meji. Do katerih pa bo menda zagotovo prišlo, ker je nekaj o tem te dni bajal celo nek nemški časopis. In Nemci so specialisti za vohanje vojaških konfliktov …

Takoj in na začetku: Žan Mahnič prihaja iz parlamentarne stranke, ki se je dokazano žrtvovala za Patrio. A nas ostale, ki ne delimo njegovega parlamentarno-obrambnega navdušenja, naj ne vpleta v vojaške igrice. Dokler je o nadvse strogih uveljavitvah arbitraže trobezljal zunanji minister, je razumni odmahnil z roko. In se posvetil koncu poletja. Ko je začel v nekih zmedenih prispodobah o zaščiti ribiških čolnov govoriti premier, smo že zašilili ušesa; zdaj pa imamo nenadoma še krvoločnega Mahniča, ki je očitno ob domovini zvest tudi svojemu priimku … kot vrhovni vešč pa je svoje na koncu dodal še predsednik republike, ki se spravljivo zavzema za miroljubno rešitev spora. “Kakšen spor, kakšna miroljubna rešitev, kakšni interesi, kakšna vojska?”

Sledijo osnovna vprašanja:
“Ali se je naši politični eliti zmešalo?”
“Ali je njihov, očitno zmedeni um, izgubil stik z realnostjo?”
“Ali se v postmodernem času resnično vračajo na retoriko Blud und boden?”

Vedeli smo, da je slovenska politika brezkončna galerija grotesknih tipov, a da njen tok prevzemajo sociopati, je novo spoznanje tudi za najbolj črnoglede.

Rožljanje, čeprav z imaginarnim orožjem, koketiranje z nasiljem, zaščita nacionalnih interesov in podobne neslanosti govorijo ne le o tem, da so naše politične elite nesposobne upravljati državo, temveč so ob tem tudi etično sporne. Oziroma nedorasle intelektualnim izzivom sodobnega sveta.

Mahničev sklic sicer zaprte seje odbora za obrambo, na kateri bi govorili o pripravljenosti slovenske vojske na morebitni konflikt s sosednjo in prijateljsko Republiko Hrvaško, je in bo naletel na simpatije v delu javnosti. Pred tem si ne gre zatiskati oči. Posamezniki, ki so pripravljeni svoje politične blodnje, veličastno slovensko zgodovino in zelo močno slovensko kulturo potisniti pred človeško dostojanstvo in končno tudi človeško življenje, živijo med nami. Se vozijo z nami na avtobusu, delajo ob nas v službi. Se skrivaj in javno zmerjajo s fašisti in komunisti, so polni gneva čez teden in polni odpuščanja v nedeljo …

In njihov namen, to je slabo skrito v sklicu seje, je uresničiti pregovor z začetka današnje zgodbe: jabolka ne smejo pasti daleč od drevesa. S sovraštvom iz dvajsetega stoletja je nujno treba nadaljevati tudi v enaindvajsetem. Današnje generacije so preveč čiste: rodile so se po razpadu bivše države, niso doživele vojne, nočnih sej, prežvečenih jutranjih obrazov in mračnjaških rabot … Mahniča in podpornike v resnici ne zanima teh nekaj smrek in teh nekaj vedric meduz polne vode … Njihov resnični cilj je ponovno ustoličenje civilizacije strahu in v tem stremljenju levjesrčni Žan strumno sledi logiki, po kateri si z nuklearnim uničenjem žugata tepca na oni strani oceana.