Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Marko Radmilovič se tokrat sprašuje, kaj je onkraj zlate medalje slovenskih košarkašev, kaj je onkraj src na parketu, kaj je onkraj "svaka jim čast" in kaj onkraj "kdor ne skače, ni Sloven'c".
Tokratna glosa o tem, kako so slovenski košarkarji v najširšem družbenem pomenu združili Slovenijo
Danes pa zelo na kratko, kajti vsi skupaj še vedno slavimo košarkarsko zlato. A na drugi dan novega štetja se že lahko vprašamo malo bolj vsebinsko: Kaj pa je onkraj zmage? Kaj je onkraj src na parketu, kaj je onkraj svaka jim čast, kaj je onkraj kdor ne skače, ni Sloven’c?
Kajti nekaj tam mora biti. Ko se bo evforija spremenila v spomin in spomin v statistiko in statistika v zgodovino, si bomo vsi, ki smo v nedeljo zvečer trepetali za košarkarsko reprezentanco, priklicali v čustvovanje poseben občutek, ki ga je težko povezati s samo igro in rezultatom. Najpogosteje to čustvo enačijo s ponosom, za politično-medijski vsakdan pa ga opišejo z: “Združili ste vso Slovenijo!”
Sliši se izjemno lepo, hitro gre v uho, toda: koga in kako so košarkarji združili?
Na prvi premislek in tega se držijo tudi bolj površni analitiki, je s “slovensko združitvijo” mišljena odsotnost konstantnega špetira, ki se ga gremo Slovenci v javnosti, medijih in drugod. “Med olimpijskimi igrami naj vsi spopadi prenehajo!”
In resnično so internet, časopisi in šanki za trenutek umolknili, usodnostni polne gospodinje pa je za nekaj tednov zamenjala Sanja Modrič.
In če smo že pri tem: dva izmed zmagovitih košarkarjev sta takoj po zgodovinskem uspehu, sicer ne povsem artikulirano, pa vendar, v kamero jasno povedala, kaj in kako si mislita o nezadovoljnežih, ki smetijo medije in javni prostor z nenehnim negativizmom in žaljenjem.
A se je žal njuna kritična izjava v poplavi nekritičnih izgubila. A od nas sveta naloga košarkarske analize zahteva pogledati, če obstaja še kaj tudi onkraj programa “zedinjene Slovenije …” ki, mimogrede, v letu 2017 funkcionira mnogo bolje, kot je leta 1848.
Trdimo, da je košarkarjem resnično uspelo združiti Slovenijo; le da nekoliko drugače, kot bi se dalo razumeti na osnovni ravni združitvenega procesa. Finalna tekma s Srbijo je bila toliko kot košarke polna tudi simbolov, zgodovine, kompleksov in politike. In če je kdo spremljal medije, ki so na Balkanu s tekmo imeli ogromno opravka, je bilo vprašanje nacionalnega izvora naših igralcev medijsko bolj vznemirljivo od igre in rezultatov samih. Balkan – in Slovenijo so tuji mediji s pojmom “balkanski finale” postavili tja – ima s predalčkanjem genov še vedno veliko veselje. Človek niti ne ve, ali je bil podivjani nacionalizem nevarnejši leta 1990, ali je zdaj – dve desetletji po zaprtju balkanskih morišč. Dragičev način križanja, Dončičevo ožje sorodstvo, rojstni kraji, matične knjige, mehki “ć”, trener, fizioterapevt, generalni sekretar … očetje in sinovi. In za konec še temnopolti naturalizirani igralec.
Vse to se je pomešalo v eno samo predpostavko, da slovenska reprezentanca etnično ni čista. Saj se ni zgodilo prvič in že kdaj prej smo in so slovenskim športnim junakom ali drugim izpostavljenim in javnim osebam kukali v rodovnik; a ekstremni uspeh, kot je zlata medalja, s seboj nosi ekstremne reakcije.
Na tem mestu pa se je treba vrniti nekoliko nazaj. Vsaj do 1789, ko se je uradno rodil koncept državljana – “citoyena”. V povezavi deklaracije o pravicah človeka in državljana s športom smo na tem prostoru imeli veliko težavo recimo z evropskimi nogometnimi prvaki iz leta 2000 – ko je francosko moštvo sestavljalo tudi do devet temnopoltih igralcev, večina Francije pa jih je slavila kot svojo reprezentanco.
In morebiti ni pretenciozno zaključiti, da je ne le dejanska podpora reprezentanci v Carigradu in nato na Kongresnem trgu, temveč tudi simbolna v najširši javnosti, končno tudi v Sloveniji uveljavila koncept državljana. In jo s tem, bolj kot recimo z mejo in BDP-jem, ločila od Balkana. Najbrž so košarkarji z devetimi zmagami dokončno opravili s kulturo čefurstva, ki jo je v umetnosti prvi zaznal in opisal Filip Robar Dorin z “Ovni in mamuti” in je kulminacijo dosegla s “Čefurji raus!”
Košarkarji so tako resnično združili Slovenijo, vendar ne v ozko političnem, temveč v najširšem družbenem pomenu.
Nič manj kot zlata medalja je bila potrebna, da so tudi največji zadrteži ob navijaški in človeški manifestaciji podpore uvideli, kako vera, izvor, kultura in jezik ne morejo preseči državljanskih pravic in svoboščin, ki pripadajo vsakemu izmed nas. In mimogrede ter nekoliko žleht: država je bila ustanovljena, da z ustavo te svoboščine ves čas in za vsako ceno ščiti; ne pa, da deli predvolilni red za zasluge in predvolilne evre za penzijo.
755 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Marko Radmilovič se tokrat sprašuje, kaj je onkraj zlate medalje slovenskih košarkašev, kaj je onkraj src na parketu, kaj je onkraj "svaka jim čast" in kaj onkraj "kdor ne skače, ni Sloven'c".
Tokratna glosa o tem, kako so slovenski košarkarji v najširšem družbenem pomenu združili Slovenijo
Danes pa zelo na kratko, kajti vsi skupaj še vedno slavimo košarkarsko zlato. A na drugi dan novega štetja se že lahko vprašamo malo bolj vsebinsko: Kaj pa je onkraj zmage? Kaj je onkraj src na parketu, kaj je onkraj svaka jim čast, kaj je onkraj kdor ne skače, ni Sloven’c?
Kajti nekaj tam mora biti. Ko se bo evforija spremenila v spomin in spomin v statistiko in statistika v zgodovino, si bomo vsi, ki smo v nedeljo zvečer trepetali za košarkarsko reprezentanco, priklicali v čustvovanje poseben občutek, ki ga je težko povezati s samo igro in rezultatom. Najpogosteje to čustvo enačijo s ponosom, za politično-medijski vsakdan pa ga opišejo z: “Združili ste vso Slovenijo!”
Sliši se izjemno lepo, hitro gre v uho, toda: koga in kako so košarkarji združili?
Na prvi premislek in tega se držijo tudi bolj površni analitiki, je s “slovensko združitvijo” mišljena odsotnost konstantnega špetira, ki se ga gremo Slovenci v javnosti, medijih in drugod. “Med olimpijskimi igrami naj vsi spopadi prenehajo!”
In resnično so internet, časopisi in šanki za trenutek umolknili, usodnostni polne gospodinje pa je za nekaj tednov zamenjala Sanja Modrič.
In če smo že pri tem: dva izmed zmagovitih košarkarjev sta takoj po zgodovinskem uspehu, sicer ne povsem artikulirano, pa vendar, v kamero jasno povedala, kaj in kako si mislita o nezadovoljnežih, ki smetijo medije in javni prostor z nenehnim negativizmom in žaljenjem.
A se je žal njuna kritična izjava v poplavi nekritičnih izgubila. A od nas sveta naloga košarkarske analize zahteva pogledati, če obstaja še kaj tudi onkraj programa “zedinjene Slovenije …” ki, mimogrede, v letu 2017 funkcionira mnogo bolje, kot je leta 1848.
Trdimo, da je košarkarjem resnično uspelo združiti Slovenijo; le da nekoliko drugače, kot bi se dalo razumeti na osnovni ravni združitvenega procesa. Finalna tekma s Srbijo je bila toliko kot košarke polna tudi simbolov, zgodovine, kompleksov in politike. In če je kdo spremljal medije, ki so na Balkanu s tekmo imeli ogromno opravka, je bilo vprašanje nacionalnega izvora naših igralcev medijsko bolj vznemirljivo od igre in rezultatov samih. Balkan – in Slovenijo so tuji mediji s pojmom “balkanski finale” postavili tja – ima s predalčkanjem genov še vedno veliko veselje. Človek niti ne ve, ali je bil podivjani nacionalizem nevarnejši leta 1990, ali je zdaj – dve desetletji po zaprtju balkanskih morišč. Dragičev način križanja, Dončičevo ožje sorodstvo, rojstni kraji, matične knjige, mehki “ć”, trener, fizioterapevt, generalni sekretar … očetje in sinovi. In za konec še temnopolti naturalizirani igralec.
Vse to se je pomešalo v eno samo predpostavko, da slovenska reprezentanca etnično ni čista. Saj se ni zgodilo prvič in že kdaj prej smo in so slovenskim športnim junakom ali drugim izpostavljenim in javnim osebam kukali v rodovnik; a ekstremni uspeh, kot je zlata medalja, s seboj nosi ekstremne reakcije.
Na tem mestu pa se je treba vrniti nekoliko nazaj. Vsaj do 1789, ko se je uradno rodil koncept državljana – “citoyena”. V povezavi deklaracije o pravicah človeka in državljana s športom smo na tem prostoru imeli veliko težavo recimo z evropskimi nogometnimi prvaki iz leta 2000 – ko je francosko moštvo sestavljalo tudi do devet temnopoltih igralcev, večina Francije pa jih je slavila kot svojo reprezentanco.
In morebiti ni pretenciozno zaključiti, da je ne le dejanska podpora reprezentanci v Carigradu in nato na Kongresnem trgu, temveč tudi simbolna v najširši javnosti, končno tudi v Sloveniji uveljavila koncept državljana. In jo s tem, bolj kot recimo z mejo in BDP-jem, ločila od Balkana. Najbrž so košarkarji z devetimi zmagami dokončno opravili s kulturo čefurstva, ki jo je v umetnosti prvi zaznal in opisal Filip Robar Dorin z “Ovni in mamuti” in je kulminacijo dosegla s “Čefurji raus!”
Košarkarji so tako resnično združili Slovenijo, vendar ne v ozko političnem, temveč v najširšem družbenem pomenu.
Nič manj kot zlata medalja je bila potrebna, da so tudi največji zadrteži ob navijaški in človeški manifestaciji podpore uvideli, kako vera, izvor, kultura in jezik ne morejo preseči državljanskih pravic in svoboščin, ki pripadajo vsakemu izmed nas. In mimogrede ter nekoliko žleht: država je bila ustanovljena, da z ustavo te svoboščine ves čas in za vsako ceno ščiti; ne pa, da deli predvolilni red za zasluge in predvolilne evre za penzijo.
Nadaljujemo z veselimi decembrskimi temami. Današnja tema je obdarovanje. Natančneje, obdarovanje naših vojakov.
Namesto analize pritlehnosti, packarij in vseh vrst umazanij se bomo v preostalih oddajah do zamenjave koledarja ukvarjali izključno z božično-novoletnimi temami in tako poskušali v temne popoldneve dostaviti nekaj dodatne svetlobe. Piše: Marko Radmilovič
Danes pa poglobljeno, ker se bliža december, ko težke teme za trideset dni odrinemo stran. Premier je pozval državna podjetja oziroma tista, v katerih ima država lastniški delež, naj premislijo o oglaševanju v medijih, ki tolerirajo ali celo vzpodbujajo sovražni govor. In ob sovražnem govoru tolerirajo ali celo ustvarjajo lažne novice. Piše: Marko Radmilovič
Današnja zgodba je napeta in nas vodi skozi številne nepričakovane zaplete do samega bistva demokracije. Začne pa se, kako nepričakovano, na radijskih postajah, kjer vrtijo največje hite
Danes pa nekaj o ministrih. Kot nekoč priljubljena tema satirikov, komikov in karikaturistov se ministri počasi umikajo v medijsko pozabo. Kar ne čudi.
Ob počastitvi spomina na umrle v vseh vojnah se zdi streljanje s puškami vsaj neprimerno, če že ne škandalozno.
V teh vremensko zahtevnih urah in dnevih pa nekaj sproščene in prepotrebne zabave. In kaj je lahko bolj zabavnega od slovenske vlade?
Nekaj o princih, kraljih in ostalih pravljičnih likih. Ter o novinarjih, ki so vse, le pravljični liki ne. Savdski princ in prestolonaslednik je novinarju, svojemu strastnemu kritiku, dal odsekati glavo. Svetovna javnost se je zganila. Del svetovne javnosti se je zganil celo tako zelo, da so zažugali s prstom in zagrozili, da hudobnemu princu ne bodo več prodajali orožja. Na srečo tako daleč, da bi kdo zagrozil z blokado savdske nafte, ni šel nihče. Kaj pa je en novinar proti milijonom sodčkov! Piše: Marko Radmilovič.
V oddaji boste slišali kup pavšalnih navedb, nepodprtih s kakršnimi koli podatki. Kar pa ni nič hudega. Tudi v resnih medijih na temo obveščevalnih struktur slišite kup pavšalnih in s podatki nepodprtih navedb. Takšna je pač narava obveščevalnega dela.
Če nič drugega smo prejšnje dni izvedeli, kakšen bo konec sveta. Religiozne prakse ponujajo vsaka svoj scenarij, a kot kaže s poslednjo sodbo, kolobarjenjem duše in z zabavo z devicami ne bo nič. Konec bo veliko bolj posveten. Odvisno od kulinaričnih preferenc naroda se bo človeštvo ali skuhalo ali speklo. Nekako tako je razumeti opozorila iz Medvladnega foruma o podnebnih spremembah, ki poteka v Južni Koreji. Mimogrede; če bi 195 delegatov imelo svoje srečanje v Severni Koreji, bi verjetno ugotovili, da se tam podnebje še nič ne segreva. Piše Marko Radmilovič.
V zapisih je sporedu najbrž preambiciozno modrovanje o sreči. Sreče je več vrst. Tako ne bomo govorili o družinski, športni, osebni in podobnih srečah. Danes bomo govorili o sreči, ki se pojavlja pri igrah na srečo. Piše: Marko Radmilovič
Te dni so sosedje Avstrijci začeli kopati drugo cev karavanškega predora. Istočasno na bi začeli kopati tudi Slovenci proti Avstriji, a na naši strani so Karavanke še neokrnjene.
Nekaj o vseprisotni temi – varnosti. Nevarnost preži na nas iz vseh kotov in vsak trenutek nas lahko ugonobi vse od meča do lakote. In seveda virusov.
Eno zadnjih priložnosti za nekaj sproščenega poletnega esprija začnimo s krajšo odo: Muslimani imajo Meko, Kristjani imajo Jeruzalem. Pivci vina imajo Medano, A pivci piva imamo žalsko fontano. Več v Zapisih iz močvirja, piše Marko Radmilovič.
Pa smo nazaj. Zdi se, kot da niti nismo odšli. Ko smo se junija poslovili, smo imeli vlado z delnimi pooblastili, ko se septembra vračamo, imamo še vedno vlado z delnimi pooblastili. Ker smo preživeli, ker je preživela država in ker je očitno preživela tudi vlada z delnimi pooblastili, se zastavlja logično vprašanje: Ali sploh potrebujemo vlado s polnimi pooblastili? Piše: Marko Radmilovič Glas: Jure Franko
Danes pa zelo na kratko, kajti oba redna poslušalca te oddaje si še nista povsem opomogla od podaljšanega konca tedna. In prav o prazničnih dneh bo tekla beseda. Analizirali bomo nekaj temeljnih misli, ki so jih ob prazničnih nagovorih izrekli vidni predstavniki naroda. In sicer zadnje besede v govorih predsednika parlamenta, predsednika vlade, predsednika republike, ob tem pa bomo prenesli še praznične misli državljana Franca K.
Pri nas na asfalt še vedno gledamo kot na najredkejšo možno dobrino. Kot bi šlo za črno zlato, ne pa za mešanico gramoza in odpadka pri pridobivanju nafte. Sploh pa ni sprejemljiv argument, da za asfaltiranje ni denarja. Skozi okno ga lopatamo z referendumi, odškodninami, izgubljenimi tožbami in ostalimi demokratičnimi procesi. Povedano drugače: če imamo dovolj denarja za demokracijo, bi ga morali imeti tudi za asfalt.
Svetovni dogodki niso prijazni do tistih, ki ponoči radi spijo. Najprej je bilo treba pospremiti finale košarkarske lige NBA, potem pa še srečanje predsednika Trumpa in predsednika Kima. In naj že na začetku povemo: omemba košarke ni popolnoma neumestna. Denis Rodman, znameniti »Črv« iz šampionskega moštva Čikaga, ima v ameriško-severnokorejskih odnosih pomembno vlogo in ob srečanju je bil tako ganjen, da je celo zajokal. Ampak kaj to srečanje za ves svet zares pomeni? Piše: Marko Radmilovič
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Neveljaven email naslov