Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Marko Radmilovič se tokrat sprašuje, kaj je onkraj zlate medalje slovenskih košarkašev, kaj je onkraj src na parketu, kaj je onkraj "svaka jim čast" in kaj onkraj "kdor ne skače, ni Sloven'c".
Tokratna glosa o tem, kako so slovenski košarkarji v najširšem družbenem pomenu združili Slovenijo
Danes pa zelo na kratko, kajti vsi skupaj še vedno slavimo košarkarsko zlato. A na drugi dan novega štetja se že lahko vprašamo malo bolj vsebinsko: Kaj pa je onkraj zmage? Kaj je onkraj src na parketu, kaj je onkraj svaka jim čast, kaj je onkraj kdor ne skače, ni Sloven’c?
Kajti nekaj tam mora biti. Ko se bo evforija spremenila v spomin in spomin v statistiko in statistika v zgodovino, si bomo vsi, ki smo v nedeljo zvečer trepetali za košarkarsko reprezentanco, priklicali v čustvovanje poseben občutek, ki ga je težko povezati s samo igro in rezultatom. Najpogosteje to čustvo enačijo s ponosom, za politično-medijski vsakdan pa ga opišejo z: “Združili ste vso Slovenijo!”
Sliši se izjemno lepo, hitro gre v uho, toda: koga in kako so košarkarji združili?
Na prvi premislek in tega se držijo tudi bolj površni analitiki, je s “slovensko združitvijo” mišljena odsotnost konstantnega špetira, ki se ga gremo Slovenci v javnosti, medijih in drugod. “Med olimpijskimi igrami naj vsi spopadi prenehajo!”
In resnično so internet, časopisi in šanki za trenutek umolknili, usodnostni polne gospodinje pa je za nekaj tednov zamenjala Sanja Modrič.
In če smo že pri tem: dva izmed zmagovitih košarkarjev sta takoj po zgodovinskem uspehu, sicer ne povsem artikulirano, pa vendar, v kamero jasno povedala, kaj in kako si mislita o nezadovoljnežih, ki smetijo medije in javni prostor z nenehnim negativizmom in žaljenjem.
A se je žal njuna kritična izjava v poplavi nekritičnih izgubila. A od nas sveta naloga košarkarske analize zahteva pogledati, če obstaja še kaj tudi onkraj programa “zedinjene Slovenije …” ki, mimogrede, v letu 2017 funkcionira mnogo bolje, kot je leta 1848.
Trdimo, da je košarkarjem resnično uspelo združiti Slovenijo; le da nekoliko drugače, kot bi se dalo razumeti na osnovni ravni združitvenega procesa. Finalna tekma s Srbijo je bila toliko kot košarke polna tudi simbolov, zgodovine, kompleksov in politike. In če je kdo spremljal medije, ki so na Balkanu s tekmo imeli ogromno opravka, je bilo vprašanje nacionalnega izvora naših igralcev medijsko bolj vznemirljivo od igre in rezultatov samih. Balkan – in Slovenijo so tuji mediji s pojmom “balkanski finale” postavili tja – ima s predalčkanjem genov še vedno veliko veselje. Človek niti ne ve, ali je bil podivjani nacionalizem nevarnejši leta 1990, ali je zdaj – dve desetletji po zaprtju balkanskih morišč. Dragičev način križanja, Dončičevo ožje sorodstvo, rojstni kraji, matične knjige, mehki “ć”, trener, fizioterapevt, generalni sekretar … očetje in sinovi. In za konec še temnopolti naturalizirani igralec.
Vse to se je pomešalo v eno samo predpostavko, da slovenska reprezentanca etnično ni čista. Saj se ni zgodilo prvič in že kdaj prej smo in so slovenskim športnim junakom ali drugim izpostavljenim in javnim osebam kukali v rodovnik; a ekstremni uspeh, kot je zlata medalja, s seboj nosi ekstremne reakcije.
Na tem mestu pa se je treba vrniti nekoliko nazaj. Vsaj do 1789, ko se je uradno rodil koncept državljana – “citoyena”. V povezavi deklaracije o pravicah človeka in državljana s športom smo na tem prostoru imeli veliko težavo recimo z evropskimi nogometnimi prvaki iz leta 2000 – ko je francosko moštvo sestavljalo tudi do devet temnopoltih igralcev, večina Francije pa jih je slavila kot svojo reprezentanco.
In morebiti ni pretenciozno zaključiti, da je ne le dejanska podpora reprezentanci v Carigradu in nato na Kongresnem trgu, temveč tudi simbolna v najširši javnosti, končno tudi v Sloveniji uveljavila koncept državljana. In jo s tem, bolj kot recimo z mejo in BDP-jem, ločila od Balkana. Najbrž so košarkarji z devetimi zmagami dokončno opravili s kulturo čefurstva, ki jo je v umetnosti prvi zaznal in opisal Filip Robar Dorin z “Ovni in mamuti” in je kulminacijo dosegla s “Čefurji raus!”
Košarkarji so tako resnično združili Slovenijo, vendar ne v ozko političnem, temveč v najširšem družbenem pomenu.
Nič manj kot zlata medalja je bila potrebna, da so tudi največji zadrteži ob navijaški in človeški manifestaciji podpore uvideli, kako vera, izvor, kultura in jezik ne morejo preseči državljanskih pravic in svoboščin, ki pripadajo vsakemu izmed nas. In mimogrede ter nekoliko žleht: država je bila ustanovljena, da z ustavo te svoboščine ves čas in za vsako ceno ščiti; ne pa, da deli predvolilni red za zasluge in predvolilne evre za penzijo.
751 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Marko Radmilovič se tokrat sprašuje, kaj je onkraj zlate medalje slovenskih košarkašev, kaj je onkraj src na parketu, kaj je onkraj "svaka jim čast" in kaj onkraj "kdor ne skače, ni Sloven'c".
Tokratna glosa o tem, kako so slovenski košarkarji v najširšem družbenem pomenu združili Slovenijo
Danes pa zelo na kratko, kajti vsi skupaj še vedno slavimo košarkarsko zlato. A na drugi dan novega štetja se že lahko vprašamo malo bolj vsebinsko: Kaj pa je onkraj zmage? Kaj je onkraj src na parketu, kaj je onkraj svaka jim čast, kaj je onkraj kdor ne skače, ni Sloven’c?
Kajti nekaj tam mora biti. Ko se bo evforija spremenila v spomin in spomin v statistiko in statistika v zgodovino, si bomo vsi, ki smo v nedeljo zvečer trepetali za košarkarsko reprezentanco, priklicali v čustvovanje poseben občutek, ki ga je težko povezati s samo igro in rezultatom. Najpogosteje to čustvo enačijo s ponosom, za politično-medijski vsakdan pa ga opišejo z: “Združili ste vso Slovenijo!”
Sliši se izjemno lepo, hitro gre v uho, toda: koga in kako so košarkarji združili?
Na prvi premislek in tega se držijo tudi bolj površni analitiki, je s “slovensko združitvijo” mišljena odsotnost konstantnega špetira, ki se ga gremo Slovenci v javnosti, medijih in drugod. “Med olimpijskimi igrami naj vsi spopadi prenehajo!”
In resnično so internet, časopisi in šanki za trenutek umolknili, usodnostni polne gospodinje pa je za nekaj tednov zamenjala Sanja Modrič.
In če smo že pri tem: dva izmed zmagovitih košarkarjev sta takoj po zgodovinskem uspehu, sicer ne povsem artikulirano, pa vendar, v kamero jasno povedala, kaj in kako si mislita o nezadovoljnežih, ki smetijo medije in javni prostor z nenehnim negativizmom in žaljenjem.
A se je žal njuna kritična izjava v poplavi nekritičnih izgubila. A od nas sveta naloga košarkarske analize zahteva pogledati, če obstaja še kaj tudi onkraj programa “zedinjene Slovenije …” ki, mimogrede, v letu 2017 funkcionira mnogo bolje, kot je leta 1848.
Trdimo, da je košarkarjem resnično uspelo združiti Slovenijo; le da nekoliko drugače, kot bi se dalo razumeti na osnovni ravni združitvenega procesa. Finalna tekma s Srbijo je bila toliko kot košarke polna tudi simbolov, zgodovine, kompleksov in politike. In če je kdo spremljal medije, ki so na Balkanu s tekmo imeli ogromno opravka, je bilo vprašanje nacionalnega izvora naših igralcev medijsko bolj vznemirljivo od igre in rezultatov samih. Balkan – in Slovenijo so tuji mediji s pojmom “balkanski finale” postavili tja – ima s predalčkanjem genov še vedno veliko veselje. Človek niti ne ve, ali je bil podivjani nacionalizem nevarnejši leta 1990, ali je zdaj – dve desetletji po zaprtju balkanskih morišč. Dragičev način križanja, Dončičevo ožje sorodstvo, rojstni kraji, matične knjige, mehki “ć”, trener, fizioterapevt, generalni sekretar … očetje in sinovi. In za konec še temnopolti naturalizirani igralec.
Vse to se je pomešalo v eno samo predpostavko, da slovenska reprezentanca etnično ni čista. Saj se ni zgodilo prvič in že kdaj prej smo in so slovenskim športnim junakom ali drugim izpostavljenim in javnim osebam kukali v rodovnik; a ekstremni uspeh, kot je zlata medalja, s seboj nosi ekstremne reakcije.
Na tem mestu pa se je treba vrniti nekoliko nazaj. Vsaj do 1789, ko se je uradno rodil koncept državljana – “citoyena”. V povezavi deklaracije o pravicah človeka in državljana s športom smo na tem prostoru imeli veliko težavo recimo z evropskimi nogometnimi prvaki iz leta 2000 – ko je francosko moštvo sestavljalo tudi do devet temnopoltih igralcev, večina Francije pa jih je slavila kot svojo reprezentanco.
In morebiti ni pretenciozno zaključiti, da je ne le dejanska podpora reprezentanci v Carigradu in nato na Kongresnem trgu, temveč tudi simbolna v najširši javnosti, končno tudi v Sloveniji uveljavila koncept državljana. In jo s tem, bolj kot recimo z mejo in BDP-jem, ločila od Balkana. Najbrž so košarkarji z devetimi zmagami dokončno opravili s kulturo čefurstva, ki jo je v umetnosti prvi zaznal in opisal Filip Robar Dorin z “Ovni in mamuti” in je kulminacijo dosegla s “Čefurji raus!”
Košarkarji so tako resnično združili Slovenijo, vendar ne v ozko političnem, temveč v najširšem družbenem pomenu.
Nič manj kot zlata medalja je bila potrebna, da so tudi največji zadrteži ob navijaški in človeški manifestaciji podpore uvideli, kako vera, izvor, kultura in jezik ne morejo preseči državljanskih pravic in svoboščin, ki pripadajo vsakemu izmed nas. In mimogrede ter nekoliko žleht: država je bila ustanovljena, da z ustavo te svoboščine ves čas in za vsako ceno ščiti; ne pa, da deli predvolilni red za zasluge in predvolilne evre za penzijo.
Iz močvirja zremo proti najnovejši vohunski aferi. In še pred začetkom: dobri dve desetletji, kar traja pričujoča oddaja, vsako sezono poročamo o najnovejši vohunski aferi. Tako da je neumestno, celo od kakovostne analitične oddaje, kot je naša, pričakovati izum tople vode. A najnovejša vohunska afera je vseeno edinstvena, ker se tokrat prvič pogovarjamo o imenih.
Kaznovanje držav, ki kršijo osnovne človekove pravice, s pomočjo ignoriranja njihovega turizma, ni tako naivna in nesmiselna poteza.
Danes iz močvirja Danes pa pogled navzgor, kjer si bomo za naslednjih nekaj minut s pticami delili nebo. Zlom Adrie je le še eden izmed kamenčkov na večno makadamski cesti slovenske prometne politike. Podoba je, kot da nič ne deluje in celo večni optimist Galileo bi izgubil upanje, da bi se v slovenskem prometu kaj premaknilo. Poglejmo: železnice so zanič, avtobusni promet je v razsulu, avtoceste zatrpane in kolesarskih poti ni. Edino, kar resnično deluje, edina panoga, ki se razvija in napreduje ter prinaša dobiček, je rečni promet. Ladjice na Ljubljanici so velikanski uspeh slovenskega javnega prometa in če bi hoteli slediti trendu, bi namesto drugega tira morali zgraditi rečni kanal Soča–Sava–Drava.
Sledi nekaj trenutkov za zunanjo politiko in medsosedske odnose. In seveda nekaj trenutkov za odbojko. Navdušena nad uspešnimi igrami slovenskih odbojkarjev se je tudi slovenska politika odločila za blokiranje. Kot je znano, le dobro blokiranje ob dobrem servisu in seveda sprejemu prinaša rezultat. Zato bomo blokirali Hrvate pri vstopu v schengenski prostor. Hrvatje zatrjujejo, da je njihov vstop v shengen že dogovorjen, slovenska politika pa se bo odzvala politično. Tako javnost kot politika sta zaploskali, ker se politično delovanje sliši kot nekaj izjemno odločnega, celo nevarnega.
Po edini svetli tradiciji, ki jo premore sumljiva preteklost naše oddaje, se ob jesenski vključitvi v ponovno kroženje ozremo nazaj. Na poletne mesece, ko naj se ne bi nič dogajalo. Pa se je dogajalo in akoravno je bila akcija predsednika SLS Marjana Podobnika o ponujenih 500 evrih za ustreljenega volka prečesana od spredaj in od zadaj, menimo, da celovita analiza te nenavadne ponudbe vsem oboroženim le ni bila narejena. In čeprav gre za drezanje v osje gnezdo, je tema po našem skromnem mnenju vredna vedno novih obravnav in vedno novih javnih soočanj.
Danes še zadnjič, preden se odprejo nebeška vrata dopusta. In prav o slednjem bo tekla beseda. Gabariti dopusta so znani. Etimološko pomeni dopust delati nič. Ali pa vsaj čim manj. Kar je dobrodošla sprememba od delavnega procesa, ko delamo mnogo. Ali celo preveč. Vendar novi časi, nove navade. Dopust se je v minulih desetletjih dramatično spremenil. Spremenil tako, da ga skoraj več ne prepoznamo. Povedano drugače; dopust je padel na glavo.
Oddelek, ali pisarna, ali ministrstvo, ali komisariat za širitev je najbolj brezvezno ministrstvo v evropski vladi. Mogoče je bolj brezvezno le še tisto za pravno državo. A ministrstvo, ki se uradno imenuje "Evropska soseska politika in širitvena pogajanja", je ob ministrstvu za "Raziskovanje rude in tratenje časa", ki so ga njega dni promovirali pri Alanu Fordu, z naskokom najbolj brezvezno ministrstvo v zgodovini nepotrebnih, odvečnih in brezveznih ministrstev. In prav za to področje bomo kandidirali Slovenci.
Zgodovina nam daje prav in bilo bi dobro, ko bi jo na upravnem sodišču poznali: ekstremne ideologije dvajsetega stoletja so se rodile, predvsem pa so uspevale na stadionu med slabim koncertom. Piše: Marko Radmilovič
Naše najbolj priljubljeno praznično opravilo je stanje na avtocesti v avtomobilski koloni. Piše: Marko Radmilovič
Čeprav so se večino stvari fantje med seboj že zmenili na Twitterju, je mogoče čas, da situacijo pogledamo še v konvencionalnih medijih. V tistih, v katerih nam je kmalu za umreti, kot nam prerokujejo apologeti spletnega življenja. Raje kot oblikuje plakate slovenska politična desnica le še strelja v lastno koleno.
Najboljše delovno mesto na planetu je menda čuvaj plaže na izgubljenem otoku s turkiznim morjem, kjer se vsak mesec zberejo kandidatke za modno revijo spodnjega perila. Drugo najboljše delovno mesto na planetu je evropski komisar. Seveda pa je posledično najslabše delovno mesto biti šef vseh teh komisarjev. Kot da si policaj na križišču v Babilonu. Glosa Marka Radmiloviča.
Na obupen in pretenciozen način poskušamo razložiti, čemu se je na tisoče Slovencev odpravilo v Italijo gledat Primoža Rogliča in Jana Polanca.
Gorenje, našo diko in ponos, ki smo ga, kot kaže danes, slabo vodili in upravljali Slovenci, so prevzeli Kitajci. Po novoreku se jim pravi "strateški lastniki", kar se sliši nekoliko bolje kot samo "lastniki". Kako je s Kitajci, vemo: uspešno ultrakapitalistično gospodarstvo, ki je spojeno z uspešno ultrakomunistično oblastjo.
V Sloveniji imamo avtobusno džunglo; veliko število avtobusnih prevoznikov in majhno število avtobusnih potnikov. Povedano drugače; v zadnjih dveh desetletjih smo naredili le korak naprej od avtobusov, ki so imeli sprevodnike, od šoferjev, ki so imeli brke, in od avtobusnih sedežev, ki so imeli pepelnike.
Evroskepticizem imamo na Slovenskem, hvala bogu, izdatno obdelan; kar nekaj člankov in diplomsko delo ali dve govorita o njem. A zdi se, da je o temi še vedno potrebnega nekaj zdravega razmisleka.
Najlepši primer vsesplošnega nazadovanja družbe sta dve vroči debati, ki prežemata javnost. Tista o nevarnostih obveznega cepljenja otrok je med nami že nekaj let, ona o parkirnih mestih za invalide pa je čisto sveža.
Rešujemo problem sobivanja drobnice oziroma kmetijske proizvodnje s prostoživečimi zvermi.
Jordan Peterson je tisti Kanadčan, ki je prepričan, da se da uspešno živeti, če upoštevaš dvanajst pravil. Če živite po trinajstih pravilih, je eno preveč, če po enajstih je eno premalo. Slavoj Žižek pa je tisti Slovenec, ki zanimivo govori angleško, a še bolj zanimivo govori slovensko. Ob tem, da sta globalno znana in cenjena intelektualca, sta tudi medijski osebi in po mnenju fanov najpametnejša predstavnika svojega naroda.
Podoba je, da se pomembnost v slovenski politiki veča s tem, koliko so ti Hrvati pripravljeni prisluškovati. Če parafraziramo: “Povej mi, kdo ti prisluškuje, in povem ti, kdo si!”
Neveljaven email naslov