Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

... ni Sloven´c, hej, hej, hej!

19.09.2017

Marko Radmilovič se tokrat sprašuje, kaj je onkraj zlate medalje slovenskih košarkašev, kaj je onkraj src na parketu, kaj je onkraj "svaka jim čast" in kaj onkraj "kdor ne skače, ni Sloven'c".

Tokratna glosa o tem, kako so slovenski košarkarji v najširšem družbenem pomenu združili Slovenijo

Danes pa zelo na kratko, kajti vsi skupaj še vedno slavimo košarkarsko zlato. A na drugi dan novega štetja se že lahko vprašamo malo bolj vsebinsko: Kaj pa je onkraj zmage? Kaj je onkraj src na parketu, kaj je onkraj svaka jim čast, kaj je onkraj kdor ne skače, ni Sloven’c?

Kajti nekaj tam mora biti. Ko se bo evforija spremenila v spomin in spomin v statistiko in statistika v zgodovino, si bomo vsi, ki smo v nedeljo zvečer trepetali za košarkarsko reprezentanco, priklicali v čustvovanje poseben občutek, ki ga je težko povezati s samo igro in rezultatom. Najpogosteje to čustvo enačijo s ponosom, za politično-medijski vsakdan pa ga opišejo z: “Združili ste vso Slovenijo!”

Sliši se izjemno lepo, hitro gre v uho, toda: koga in kako so košarkarji združili?

Na prvi premislek in tega se držijo tudi bolj površni analitiki, je s “slovensko združitvijo” mišljena odsotnost konstantnega špetira, ki se ga gremo Slovenci v javnosti, medijih in drugod. “Med olimpijskimi igrami naj vsi spopadi prenehajo!”

In resnično so internet, časopisi in šanki za trenutek umolknili, usodnostni polne gospodinje pa je za nekaj tednov zamenjala Sanja Modrič.

In če smo že pri tem: dva izmed zmagovitih košarkarjev sta takoj po zgodovinskem uspehu, sicer ne povsem artikulirano, pa vendar, v kamero jasno povedala, kaj in kako si mislita o nezadovoljnežih, ki smetijo medije in javni prostor z nenehnim negativizmom in žaljenjem.

A se je žal njuna kritična izjava v poplavi nekritičnih izgubila. A od nas sveta naloga košarkarske analize zahteva pogledati, če obstaja še kaj tudi onkraj programa “zedinjene Slovenije …” ki, mimogrede, v letu 2017 funkcionira mnogo bolje, kot je leta 1848.

Trdimo, da je košarkarjem resnično uspelo združiti Slovenijo; le da nekoliko drugače, kot bi se dalo razumeti na osnovni ravni združitvenega procesa. Finalna tekma s Srbijo je bila toliko kot košarke polna tudi simbolov, zgodovine, kompleksov in politike. In če je kdo spremljal medije, ki so na Balkanu s tekmo imeli ogromno opravka, je bilo vprašanje nacionalnega izvora naših igralcev medijsko bolj vznemirljivo od igre in rezultatov samih. Balkan – in Slovenijo so tuji mediji s pojmom “balkanski finale” postavili tja – ima s predalčkanjem genov še vedno veliko veselje. Človek niti ne ve, ali je bil podivjani nacionalizem nevarnejši leta 1990, ali je zdaj – dve desetletji po zaprtju balkanskih morišč. Dragičev način križanja, Dončičevo ožje sorodstvo, rojstni kraji, matične knjige, mehki “ć”, trener, fizioterapevt, generalni sekretar … očetje in sinovi. In za konec še temnopolti naturalizirani igralec.

Vse to se je pomešalo v eno samo predpostavko, da slovenska reprezentanca etnično ni čista. Saj se ni zgodilo prvič in že kdaj prej smo in so slovenskim športnim junakom ali drugim izpostavljenim in javnim osebam kukali v rodovnik; a ekstremni uspeh, kot je zlata medalja, s seboj nosi ekstremne reakcije.

Na tem mestu pa se je treba vrniti nekoliko nazaj. Vsaj do 1789, ko se je uradno rodil koncept državljana – “citoyena”. V povezavi deklaracije o pravicah človeka in državljana s športom smo na tem prostoru imeli veliko težavo recimo z evropskimi nogometnimi prvaki iz leta 2000 – ko je francosko moštvo sestavljalo tudi do devet temnopoltih igralcev, večina Francije pa jih je slavila kot svojo reprezentanco.

In morebiti ni pretenciozno zaključiti, da je ne le dejanska podpora reprezentanci v Carigradu in nato na Kongresnem trgu, temveč tudi simbolna v najširši javnosti, končno tudi v Sloveniji uveljavila koncept državljana. In jo s tem, bolj kot recimo z mejo in BDP-jem, ločila od Balkana. Najbrž so košarkarji z devetimi zmagami dokončno opravili s kulturo čefurstva, ki jo je v umetnosti prvi zaznal in opisal Filip Robar Dorin z “Ovni in mamuti” in je kulminacijo dosegla s “Čefurji raus!”

Košarkarji so tako resnično združili Slovenijo, vendar ne v ozko političnem, temveč v najširšem družbenem pomenu.

Nič manj kot zlata medalja je bila potrebna, da so tudi največji zadrteži ob navijaški in človeški manifestaciji podpore uvideli, kako vera, izvor, kultura in jezik ne morejo preseči državljanskih pravic in svoboščin, ki pripadajo vsakemu izmed nas. In mimogrede ter nekoliko žleht: država je bila ustanovljena, da z ustavo te svoboščine ves čas in za vsako ceno ščiti; ne pa, da deli predvolilni red za zasluge in predvolilne evre za penzijo.


Zapisi iz močvirja

751 epizod


Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!

... ni Sloven´c, hej, hej, hej!

19.09.2017

Marko Radmilovič se tokrat sprašuje, kaj je onkraj zlate medalje slovenskih košarkašev, kaj je onkraj src na parketu, kaj je onkraj "svaka jim čast" in kaj onkraj "kdor ne skače, ni Sloven'c".

Tokratna glosa o tem, kako so slovenski košarkarji v najširšem družbenem pomenu združili Slovenijo

Danes pa zelo na kratko, kajti vsi skupaj še vedno slavimo košarkarsko zlato. A na drugi dan novega štetja se že lahko vprašamo malo bolj vsebinsko: Kaj pa je onkraj zmage? Kaj je onkraj src na parketu, kaj je onkraj svaka jim čast, kaj je onkraj kdor ne skače, ni Sloven’c?

Kajti nekaj tam mora biti. Ko se bo evforija spremenila v spomin in spomin v statistiko in statistika v zgodovino, si bomo vsi, ki smo v nedeljo zvečer trepetali za košarkarsko reprezentanco, priklicali v čustvovanje poseben občutek, ki ga je težko povezati s samo igro in rezultatom. Najpogosteje to čustvo enačijo s ponosom, za politično-medijski vsakdan pa ga opišejo z: “Združili ste vso Slovenijo!”

Sliši se izjemno lepo, hitro gre v uho, toda: koga in kako so košarkarji združili?

Na prvi premislek in tega se držijo tudi bolj površni analitiki, je s “slovensko združitvijo” mišljena odsotnost konstantnega špetira, ki se ga gremo Slovenci v javnosti, medijih in drugod. “Med olimpijskimi igrami naj vsi spopadi prenehajo!”

In resnično so internet, časopisi in šanki za trenutek umolknili, usodnostni polne gospodinje pa je za nekaj tednov zamenjala Sanja Modrič.

In če smo že pri tem: dva izmed zmagovitih košarkarjev sta takoj po zgodovinskem uspehu, sicer ne povsem artikulirano, pa vendar, v kamero jasno povedala, kaj in kako si mislita o nezadovoljnežih, ki smetijo medije in javni prostor z nenehnim negativizmom in žaljenjem.

A se je žal njuna kritična izjava v poplavi nekritičnih izgubila. A od nas sveta naloga košarkarske analize zahteva pogledati, če obstaja še kaj tudi onkraj programa “zedinjene Slovenije …” ki, mimogrede, v letu 2017 funkcionira mnogo bolje, kot je leta 1848.

Trdimo, da je košarkarjem resnično uspelo združiti Slovenijo; le da nekoliko drugače, kot bi se dalo razumeti na osnovni ravni združitvenega procesa. Finalna tekma s Srbijo je bila toliko kot košarke polna tudi simbolov, zgodovine, kompleksov in politike. In če je kdo spremljal medije, ki so na Balkanu s tekmo imeli ogromno opravka, je bilo vprašanje nacionalnega izvora naših igralcev medijsko bolj vznemirljivo od igre in rezultatov samih. Balkan – in Slovenijo so tuji mediji s pojmom “balkanski finale” postavili tja – ima s predalčkanjem genov še vedno veliko veselje. Človek niti ne ve, ali je bil podivjani nacionalizem nevarnejši leta 1990, ali je zdaj – dve desetletji po zaprtju balkanskih morišč. Dragičev način križanja, Dončičevo ožje sorodstvo, rojstni kraji, matične knjige, mehki “ć”, trener, fizioterapevt, generalni sekretar … očetje in sinovi. In za konec še temnopolti naturalizirani igralec.

Vse to se je pomešalo v eno samo predpostavko, da slovenska reprezentanca etnično ni čista. Saj se ni zgodilo prvič in že kdaj prej smo in so slovenskim športnim junakom ali drugim izpostavljenim in javnim osebam kukali v rodovnik; a ekstremni uspeh, kot je zlata medalja, s seboj nosi ekstremne reakcije.

Na tem mestu pa se je treba vrniti nekoliko nazaj. Vsaj do 1789, ko se je uradno rodil koncept državljana – “citoyena”. V povezavi deklaracije o pravicah človeka in državljana s športom smo na tem prostoru imeli veliko težavo recimo z evropskimi nogometnimi prvaki iz leta 2000 – ko je francosko moštvo sestavljalo tudi do devet temnopoltih igralcev, večina Francije pa jih je slavila kot svojo reprezentanco.

In morebiti ni pretenciozno zaključiti, da je ne le dejanska podpora reprezentanci v Carigradu in nato na Kongresnem trgu, temveč tudi simbolna v najširši javnosti, končno tudi v Sloveniji uveljavila koncept državljana. In jo s tem, bolj kot recimo z mejo in BDP-jem, ločila od Balkana. Najbrž so košarkarji z devetimi zmagami dokončno opravili s kulturo čefurstva, ki jo je v umetnosti prvi zaznal in opisal Filip Robar Dorin z “Ovni in mamuti” in je kulminacijo dosegla s “Čefurji raus!”

Košarkarji so tako resnično združili Slovenijo, vendar ne v ozko političnem, temveč v najširšem družbenem pomenu.

Nič manj kot zlata medalja je bila potrebna, da so tudi največji zadrteži ob navijaški in človeški manifestaciji podpore uvideli, kako vera, izvor, kultura in jezik ne morejo preseči državljanskih pravic in svoboščin, ki pripadajo vsakemu izmed nas. In mimogrede ter nekoliko žleht: država je bila ustanovljena, da z ustavo te svoboščine ves čas in za vsako ceno ščiti; ne pa, da deli predvolilni red za zasluge in predvolilne evre za penzijo.


03.05.2022

Inflacija za prave moške

Danes pa nekaj o težki gospodarski situaciji. Posvetili se bomo ukrepom, ki bodo pomagali zajeziti tako inflacijo kot tudi zmanjšati odvisnost Evrope od ruskih energentov. Evropska komisija je prišla na plano z devetimi ukrepi, ki bodo pomagali stari celini iz te energetske in cenovne šlamastike.


26.04.2022

Ana in Liza

Kaj in česa smo se naučili o slovenskem, ne le volilnem telesu, temveč o slovenskem narodu na sploh – če analiziramo rezultate volitev iz 24. aprila 2022.


19.04.2022

Pozabljivec na dolge proge

Vemo, da je predvolilni čas in da bi se naj v tem občutljivem obdobju izogibali zgodbic o kandidatih na prihajajočih volitvah, med katere se prišteva tudi obravnavani minister – ampak se bomo za svojo zaščito ovili v plašč alegorij in posplošenih primerjav.


12.04.2022

Bonton za telebane

Danes pa o najnovejšem, komaj zaznavnem incidentu, ki pa se z medijskimi ojačitvami po nekaj dneh zdi kot vesoljni potop. Ampak ker naša skromna oddaja presega domete družabno-omrežnih analiz, se podajmo še dlje in si zastavimo vprašanje, na katerega odgovor bo pred zadrego obvaroval bodoče rokovalce … Torej: "Ali je politika nad bontonom, ali pa si bonton jemlje jurisdikcijo tudi nad politiko?" Z drugimi besedami: "So politiki obvezani ne glede na politične razlike, da se drug do drugega vedejo spoštljivo?"


05.04.2022

Pujsi v vesolju!

Danes pa o obrobni novici, ki jo bomo s pomočjo podtikanj, poenostavljan in insinuacij spremenili v glavno vest dneva. Govorimo o pujskih pod Pekrsko gorco.


29.03.2022

Kolumnokamikaze

V zadnjih dneh se je našemu obubožanemu kolumnističnem cehu nenavadno priključila četica novih kolumnistov, ki so se na hitro kvalificirali za ta poklic in danes v svojevrstnih kolumnističnih manufakturah proizvajajo kolumne, ki so namenjene za promoviranje sedanje oblasti, ki bi rada postala tudi bodoča. S pomočjo kolumn.


22.03.2022

Časovno-prostorski paradoks

Danes pa o bližnji prihodnosti kot jo razume Slovenska nacionalna stranka. Nekaj časa izven dosega našega radarja so se preostali poslanci končno opogumili z zakonskim predlogom. Ki, kot je za to stranko v navadi, ni razočaral. Osredotočili so se na prepoved merjenja javnega mnenja, ki poslej pol leta pred volitvami ne bi bila več mogoča.


15.03.2022

Deset croissantov

V Sloveniji se je samo z nam lastno intenzivnostjo razvnela debata o rogljičkih. Originalno in nekoliko snobovsko rečeno: o "croissantih"!


08.03.2022

Denacifikacija zdaj!

Vse, kar leze in gre, te dni išče vzrok za ukrajinsko vojno. Da bodo lahko bodoči učitelji zgodovine bodočim dijakom pojasnjevali razliko med vzrokom in povodom za vojno.


01.03.2022

Ukrajina moja dežela

V dneh, ko je težko napisati karkoli smiselnega, smo poklicali na pomoč javni medijski servis Velike Britanije, tako tale zapisek nastaja ob pomoči znamenitega BBC-ja.


22.02.2022

Žandar iz St. Pirana

Danes pa vzemimo obrobno novičko in jo v svetli tradiciji naše oddaje s pomočjo pretiravanja, napihovanja in potvarjanja dejstev napihnimo do škandala.


15.02.2022

Dajte miru možnost

Epidemija se počasi končuje, ampak premora ne bo. Globalna medijsko-politična vrhuška je poskrbela, da nam ne bo dolgčas. In da se bomo tresli za svoja življenja tudi v tednih in mesecih, ki prihajajo. Kajti kot beremo te dni, nas takoj po koncu epidemije čaka tretja svetovna vojna. Podobno je novoletnim praznikom. Komaj vdihneš od naporov božiča, te že čaka novo leto.


08.02.2022

Nocoj je sveti večer

Do več kulture bomo težko prišli. Ministrstvo vodijo vsakokratne neoliberalne elite, umetniki so muhavi, trg je majhen, odjemalci smo obubožani, ko pa že pridemo v dvorano, postanemo navijači. Razen tega nas bremeni nikoli docela razčiščen odnos med ljubiteljsko in profesionalno kulturo, med neodvisnimi in državnimi umetniki, med kreativnostjo in navdihom ter med kulturo, politiko in gospodarstvom … Nekultura vseh teh težav nima. In če je zgraditi kulturnega človeka drago in zahteva veliko časa, volje in znanja, je omejiti nekulturnega človeka tolikanj lažje. Za kaj gre?


01.02.2022

Yes sir, I Can Boogie*

Danes pa na otok. Tam se že danes ukvarjajo s tem, kar nas v kratkem čaka vse. Z rahljanjem epidemijskih ukrepov so začeli iz omar padati epidemijski okostnjaki. Ali povedano manj dobesedno; začel se je velik lov na čarovnice, oziroma na tiste, ki so se med epidemijo zabavali.


25.01.2022

O odstotkih

Danes pa na kratko, a z nekaj več številkami, kot jih navadno uporabljamo v naši skromni oddaji. Pred bližajočim se ljudskim izrekanjem o naslednji upravljavski ekipi si upamo že vnaprej napovedati teme, ki bodo zaznamovale predvolilno obdobje.


18.01.2022

Pravi obrazi

Danes pa tema, ki ji ne bo več dolgo dano bivati med nami. O volitvah, volilnih napovedih, volilnih rezultatih, nam je dovoljeno govoriti le še nekaj tednov, ker, ko začnejo v naši hiši veljati volilni protokoli, moramo paziti, kaj govorimo. Zato o volilni aritmetiki že danes, ko so volitve še skrite v brstenju aprilskega zelenja.


11.01.2022

Neznani leteči ministri

V teh prelomnih časih imamo državljani noro srečo, da v Sloveniji obstaja garant miru in stabilnosti. To je slovenska vojska. Namreč v državah z urejeno oziroma omembe vredno vojaško silo lahko med šlamastikami, podobnimi slovenski, vedno računaš z možnostjo vojaškega prevzema oblasti. V Sloveniji se to pač ne more zgoditi, ker omembe vredne vojske nimamo.


04.01.2022

Uvod

Čaka nas super volilno leto. Ob tem zdaj že udomačenem izrazu se moramo tečnobno vprašati dvoje: "Ali bo super, ker bo toliko volitev", ali pa bodo vse te volitve enostavno "super"? Danes prinašamo nekaj osnovnih napotkov, nekakšen preživitveni paket za obnašanje v "super volilnem letu"!


28.12.2021

"Dom! O, Lubje!"

Ob koncu leta v medijih iščemo dogodke leta, osebe leta, vrhunce in dno leta in tako naprej in tako nazaj … V zadnjem času pa se je pojavila še nova kategorija: beseda leta! Ker gre za samo esenco 365 dni, zbrano v najmanjšem mogočem nukleusu, smo nad izborom besede leta navdušeni tudi v našem skromnem uredništvu. In oba člana sta letos dvoglasno glasovala za besedo, ki je najgloblje obeležila in najlepše opisuje preteklo leto … Gre za besedo: "domoljubje"!


21.12.2021

Hooo-hooo-hoooo

Glede na praznični čas samo na hitro in v nasprotju z našo maniro, nedopustno površno. Pismo, ki ga je pisal Janez Janša državljanom, je povzročilo povsem nepotrebno razburjenje. Ne toliko vsebina, ki je bila sicer pohvalna in potrebna – cepimo se – temveč način. Mnoge državljane je zaskrbelo, kje ali kako je Janša dobil njihove naslove. Menda kukanje v evidence prebivalstva ni v delokrogu predsednika vlade in ubogi Janez se je – prosto po vodji poslanske skupine SDS – že desettisočič znašel v preiskavi. Tokrat informacijske pooblaščenke.


Stran 6 od 38
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov