Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Premiera Slovenije in Hrvaške sta se ob robu sestanka voditeljev držav Evropske unije v Estoniji ločeno srečala z nemško kanclerko Merklovo. Kako pa je to srečanje izgledalo?
Premiera Slovenije in Hrvaške sta se ob robu sestanka voditeljev držav Evropske unije v Estoniji ločeno srečala z nemško kanclerko Merklovo
Klub pomembnim dogodkom sodobnosti se prestavimo nekaj dni nazaj, ko sta se premiera Slovenije in Hrvaške ob robu sestanka voditeljev držav Evropske unije v Estoniji ločeno srečala z nemško kanclerko Merklovo. Namen tega razmišljanja je najprej pokazati, da imajo takšna srečanja bogato tradicijo, in še naprej, da so brezvezna.
Čeprav sta bili srečanji medijsko zelo odmevni, imamo za natančnejšo analizo premalo podatkov. Še najbolj zanimiva je novinarska opazka, da sta si oba premiera pri Merklovi “podala kljuko”, kar pomeni, da sta se s kanclerko srečala eden za drugim. Ker drugih opisov ni, moramo uporabiti nekaj malega domišljije.
Andrej in Miro sedita v čakalnici. Od znotraj je slišati neprijeten zvok svedra, ki vrta pri visokih vrtljajih. Ko preneha, se sliši glas sestre v sprejemnici: “Ker je plomba bela, je 50 evrov doplačila.” Odprejo se vrata in rahlo solzen, s sledovi sline na kravati, iz ordinacije pride slovaški premier. Nato se zasliši močan kanclerkin alt. “Še čaka kdo iz višegrajske?”
Sestra pomoli glavo v čakalnico. “Ne, čakata le še Slovenija in Hrvaška.”
“Protetika ali bolečina?” spet zakliče Merklova.
“Oboje,” pravi sestra.
“No, pa dajmo še ti dve.
Andrej in Miro se nekoliko bleda spogledata: “Najprej ti,” pravi Andrej in Miro seže v rever suknjiča po zdravstveno.
Tradicija odraslih mož, da se hodijo tožarit k cesarici Svetega rimsko-nemškega cesarstva, je na teh prostorih bogata in pisana. Recimo: med bivanjem cesarice Marije Terezije na Ptujskem gradu, ko je leta 1751 na bližnji Hajdini nadzorovala vojaške manevre, so si podložniki kar menjavali kljuko, polni prošenj, pritožb in spletk.
Še posebno pa je zanimiv zapis Frana Levstika, ki poroča o cesaričini reakciji na posekano lipo in oddrobljeno glavo med Krpanovim obiskom Dunaja. Krpan je prišel prosit za plačilo, a Merklova mu jih je takole napela:
“In ker zdaj nimamo tukaj nobenega Brdavsa več, menda ne bo napak, če osedlaš svojo imenitno kozico, za katero praviš, da je kobilica, pa greš lepo počasi proti Vrhu. Pozdravi mi tamkaj vse Vrhovščake, posebno pa mater županjo!”
To poročilo najlepše ilustrira, kaj si germanske cesarice mislijo in pričakujejo od užaljenih slovanskih moških … A zavoljo žurnalistične doslednosti poskusimo natančneje analizirati dvoje kratkih srečanj ob robu vrhunskega srečanja voditeljev EU v Talinu.
Najprej moramo predvideti, kaj je cesarici Merklovi potožil premier Cerar.
Rekel je: “Slovenija je dobra in marljiva. Godi se ji krivica. Hrvaška bi se morala držati mednarodnega prava.”
Nato je Cerar odšel in pred cesarico je pokleknil Plenkovič. Povedal je: “Hrvaška je dobra in marljiva. Godi se ji krivica. Slovenija bi se morala držati mednarodnega prava.”
Nato je Merklovi podaril liter olivnega olja s Hvara, Cerar pa se je pred vrati novinarjem že pritoževal nad zunanjim ministrom, ki mu je pozabil spakirati liter bizeljčana za Merklovo. “To je nedopustno,” se je slovenski premier pridušal nad delovanjem zunanjega ministrstva.
Cesarica je imela one dni veliko vsega na glavi: “Britanci hočejo zapustiti EU, Katalonci hočejo zapustiti Španijo, neonacisti hočejo v parlament, ves tretji svet hoče v Evropo.”
Zato je v primeru implementacije arbitraže o meji med Slovenijo in Hrvaško kot izkušena cesarica, seznanjena z načelom Divide et impera, na hitro preigrala štiri možnosti.
Prvič: “Dam prav Hrvaški.”
Drugič: “Dam prav Sloveniji.”
Tretjič: “Ne dam prav nikomur.”
Četrtič: “Dam prav obema.”
Zavzdihnila je in se, kot že tolikokrat, odločila za četrto možnost. Nato je poklicala sestro.
“Odidi do bifeja in Jean-Claudu naroči, naj v zvezi s Slovenijo in Hrvaško da kakšno medlo in dvoumno izjavo.”
To rekši je odšla dremat na neformalno večerjo.
Naslednji dan so izšli časopisi. Slovenski in hrvaški so dvostransko srečanje na veliko omenjali.
Ob tem so slovenski še prenesli mišljenje premiera o tem, da zunanji minister Erjavec klati neumnosti. Mimogrede: državljani to zadnjih dvajset let vemo.
A dvostranskega srečanja ni omenil noben izmed pomembnih evropskih časopisov … ne omenil, ne povzel, ne komentiral. Pisali so o naporih voditeljev, da Evropa postane digitalna družba. Da Britanci lahko gredo iz EU, če bodo plačali, da Katalonci ne smejo iz Španije, da ni lepo, če so neonacisti v parlamentu in da naj tretji svet, ki hoče v Evropo, ostane v Turčiji. Lahko pa se tudi utopi v Sredozemlju.
Hočemo povedati, da Slovenci in Hrvati zmotno mislimo, kako naš prepir o vedrici morja kogarkoli zanima. Načela mednarodnega prava so vsak dan tisočkrat umorjena, posiljena in poteptana, tako da se mednarodnemu pravu na slovensko-hrvaški meji godi odlično … v primerjavi z mednarodnim pravom recimo v Mjanmaru – če vzamemo le zadnji primer.
Če bosta hoteli obe državi postati suvereni – ne le politično in ozemeljsko, temveč tudi duhovno – se bosta morali nemudoma otresti cesarskega kompleksa in začeti svoje umazano perilo skupaj prati na bregovih Dragonje. Ali pa morebiti Mirne.
751 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Premiera Slovenije in Hrvaške sta se ob robu sestanka voditeljev držav Evropske unije v Estoniji ločeno srečala z nemško kanclerko Merklovo. Kako pa je to srečanje izgledalo?
Premiera Slovenije in Hrvaške sta se ob robu sestanka voditeljev držav Evropske unije v Estoniji ločeno srečala z nemško kanclerko Merklovo
Klub pomembnim dogodkom sodobnosti se prestavimo nekaj dni nazaj, ko sta se premiera Slovenije in Hrvaške ob robu sestanka voditeljev držav Evropske unije v Estoniji ločeno srečala z nemško kanclerko Merklovo. Namen tega razmišljanja je najprej pokazati, da imajo takšna srečanja bogato tradicijo, in še naprej, da so brezvezna.
Čeprav sta bili srečanji medijsko zelo odmevni, imamo za natančnejšo analizo premalo podatkov. Še najbolj zanimiva je novinarska opazka, da sta si oba premiera pri Merklovi “podala kljuko”, kar pomeni, da sta se s kanclerko srečala eden za drugim. Ker drugih opisov ni, moramo uporabiti nekaj malega domišljije.
Andrej in Miro sedita v čakalnici. Od znotraj je slišati neprijeten zvok svedra, ki vrta pri visokih vrtljajih. Ko preneha, se sliši glas sestre v sprejemnici: “Ker je plomba bela, je 50 evrov doplačila.” Odprejo se vrata in rahlo solzen, s sledovi sline na kravati, iz ordinacije pride slovaški premier. Nato se zasliši močan kanclerkin alt. “Še čaka kdo iz višegrajske?”
Sestra pomoli glavo v čakalnico. “Ne, čakata le še Slovenija in Hrvaška.”
“Protetika ali bolečina?” spet zakliče Merklova.
“Oboje,” pravi sestra.
“No, pa dajmo še ti dve.
Andrej in Miro se nekoliko bleda spogledata: “Najprej ti,” pravi Andrej in Miro seže v rever suknjiča po zdravstveno.
Tradicija odraslih mož, da se hodijo tožarit k cesarici Svetega rimsko-nemškega cesarstva, je na teh prostorih bogata in pisana. Recimo: med bivanjem cesarice Marije Terezije na Ptujskem gradu, ko je leta 1751 na bližnji Hajdini nadzorovala vojaške manevre, so si podložniki kar menjavali kljuko, polni prošenj, pritožb in spletk.
Še posebno pa je zanimiv zapis Frana Levstika, ki poroča o cesaričini reakciji na posekano lipo in oddrobljeno glavo med Krpanovim obiskom Dunaja. Krpan je prišel prosit za plačilo, a Merklova mu jih je takole napela:
“In ker zdaj nimamo tukaj nobenega Brdavsa več, menda ne bo napak, če osedlaš svojo imenitno kozico, za katero praviš, da je kobilica, pa greš lepo počasi proti Vrhu. Pozdravi mi tamkaj vse Vrhovščake, posebno pa mater županjo!”
To poročilo najlepše ilustrira, kaj si germanske cesarice mislijo in pričakujejo od užaljenih slovanskih moških … A zavoljo žurnalistične doslednosti poskusimo natančneje analizirati dvoje kratkih srečanj ob robu vrhunskega srečanja voditeljev EU v Talinu.
Najprej moramo predvideti, kaj je cesarici Merklovi potožil premier Cerar.
Rekel je: “Slovenija je dobra in marljiva. Godi se ji krivica. Hrvaška bi se morala držati mednarodnega prava.”
Nato je Cerar odšel in pred cesarico je pokleknil Plenkovič. Povedal je: “Hrvaška je dobra in marljiva. Godi se ji krivica. Slovenija bi se morala držati mednarodnega prava.”
Nato je Merklovi podaril liter olivnega olja s Hvara, Cerar pa se je pred vrati novinarjem že pritoževal nad zunanjim ministrom, ki mu je pozabil spakirati liter bizeljčana za Merklovo. “To je nedopustno,” se je slovenski premier pridušal nad delovanjem zunanjega ministrstva.
Cesarica je imela one dni veliko vsega na glavi: “Britanci hočejo zapustiti EU, Katalonci hočejo zapustiti Španijo, neonacisti hočejo v parlament, ves tretji svet hoče v Evropo.”
Zato je v primeru implementacije arbitraže o meji med Slovenijo in Hrvaško kot izkušena cesarica, seznanjena z načelom Divide et impera, na hitro preigrala štiri možnosti.
Prvič: “Dam prav Hrvaški.”
Drugič: “Dam prav Sloveniji.”
Tretjič: “Ne dam prav nikomur.”
Četrtič: “Dam prav obema.”
Zavzdihnila je in se, kot že tolikokrat, odločila za četrto možnost. Nato je poklicala sestro.
“Odidi do bifeja in Jean-Claudu naroči, naj v zvezi s Slovenijo in Hrvaško da kakšno medlo in dvoumno izjavo.”
To rekši je odšla dremat na neformalno večerjo.
Naslednji dan so izšli časopisi. Slovenski in hrvaški so dvostransko srečanje na veliko omenjali.
Ob tem so slovenski še prenesli mišljenje premiera o tem, da zunanji minister Erjavec klati neumnosti. Mimogrede: državljani to zadnjih dvajset let vemo.
A dvostranskega srečanja ni omenil noben izmed pomembnih evropskih časopisov … ne omenil, ne povzel, ne komentiral. Pisali so o naporih voditeljev, da Evropa postane digitalna družba. Da Britanci lahko gredo iz EU, če bodo plačali, da Katalonci ne smejo iz Španije, da ni lepo, če so neonacisti v parlamentu in da naj tretji svet, ki hoče v Evropo, ostane v Turčiji. Lahko pa se tudi utopi v Sredozemlju.
Hočemo povedati, da Slovenci in Hrvati zmotno mislimo, kako naš prepir o vedrici morja kogarkoli zanima. Načela mednarodnega prava so vsak dan tisočkrat umorjena, posiljena in poteptana, tako da se mednarodnemu pravu na slovensko-hrvaški meji godi odlično … v primerjavi z mednarodnim pravom recimo v Mjanmaru – če vzamemo le zadnji primer.
Če bosta hoteli obe državi postati suvereni – ne le politično in ozemeljsko, temveč tudi duhovno – se bosta morali nemudoma otresti cesarskega kompleksa in začeti svoje umazano perilo skupaj prati na bregovih Dragonje. Ali pa morebiti Mirne.
Nekaj časa smo potrebovali, na začetku poletja pa smo pripravljeni za natančnejšo analizo kongresa SDS v Slovenski Konjicah. Gre za našo državljansko dolžnost, saj največja stranka, ki ji nič ne manjka, sooblikuje in bistveno vpliva na naš vsakdan.
Danes pa o nenavadno uspešni letini sezonskih ovadb. Ovadbe so običajno enakomerno razporejene čez vse leto, a letos so se, najverjetneje zaradi zelo vlažne pomladi, razmnožile čez vse razumne meje.
Današnjo neambiciozno analizo objavljamo za vsak primer. Za vsak primer, če se bo 450 turških delavcev res naselilo v Orehku pri Postojni. Za vsak primer, če bodo za njih res zgradili kontejnersko naselje, ki bo popolnoma samooskrbno. In za vsak primer, če bodo imeli ti delavci resnično omejeno gibanje.
Premier nas pošilja v Venezuelo in ljudstvo, ki nasprotuje ali njemu, ali njegovi vladi, ali njegovi stranki je užaljeno. Mnogi so celo ogorčeni. Ampak ogorčeni, razočarani, celo jezni smo brez temeljitega premisleka. In če vsi ostali režimski mediji molčijo, se moramo vprašati v naši skromni oddaji: "Je to res tako slaba ideja?" Ali še drugače: "Je selitev v Venezuelo res nekaj najslabšega, kar se lahko zgodi velikemu delu Slovencev?"
Danes bomo poskušali v maniri najbolj svetlih tradicij raziskovalnega novinarstva povezati na videz dva povsem nepovezana dogodka. Najprej je tu napoved ameriške vlade, da bo razkrila vse tajne dokumente o obstoju neznanih letečih predmetov, nato pa imamo smernice za kongres Slovenske demokratske stranke, ki predvidevajo, da se bo v Sloveniji obudila državljanska vojna.
Kar nekaj vprašanj se odpira zainteresirani javnosti ob izobešeni izraelski zastavi na poslopju vlade. Na mnoga je odgovorila naša odlična dopisniška mreža, na nekatera, tista najzagonetnejša, pa odgovarjamo v naši oddaji.
Danes pa je na vrsti zelo popularna in oblegana rubrika "Poslušalci sprašujejo, mi odgovarjamo." Zanimivo je, da so vsa prispela pisma vsebovala enako vprašanje. Naša zvesta poslušalca nas naprošata, da z močjo družboslovne analize poskusimo priti do dna najnovejšemu protokolarnemu darilu republike Slovenije, ki bodo manšetni gumbi z vgraviranim karantanskim črnim panterjem.
Ali je torej mogoče, da so na Gregorčičevi stopili po poteh Led Zeppelinov in recimo Eaglesov in skrili Satana v kredit? Kaj nam s tem sporočajo?
Vodenje epidemije so v počitniškem tednu prevzeli tisti, od katerih bi to človek najmanj pričakoval.
Danes se še ne zavedamo, da je enotno ogorčen odziv na ustanovitev superbogataške in ekskluzivne nogometne lige edini enoten politični odziv združene Evrope v vsej njeni zgodovini.
Danes – ob šmarnici, ki se kisa po kleteh, in šmarnici, ki cveti po gozdovih – o drugi najbolj smrtonosni kombinaciji na Slovenskem. To je angleščina v kombinaciji s slovensko politiko.
Ni je bolj normalne stvari, kot če domoljubna organizacija v sodelovanju z medijsko hišo organizira kviz o poznavanju zgodovine naroda.
Kje so študentje? Kje so visokošolski učitelji? In kje so univerze?
Injekcijske igle, ki smo jih včasih medijsko zaznali le, če so se narkomani preveč približali vrtcem, zadnje tedne vladajo našim ekranom. Boj za cepivo je hud in kot virus sam omogoča najrazličnejše interpretacije. Ker pa te niso naša domena, se posvetimo trdnim dejstvom, kar od nas zahteva uravnoteženo poročanje.
Te dni pričakujemo v Sloveniji komisijo za ugotavljanje dejstev o slovenski medijski krajini. Uradni naziv je v skladu z bruseljsko modo sicer daljši – po sistemu, da daljše je ime, večji je pomen določene komisije. Komisijo je k nam povabil premier, sestavljali pa jo bodo, predvidevamo, medijski strokovnjaki Evropske komisije.
Danes pa nekaj o kreganju na internetu, oziroma o kreganju na tamkajšnjih platformah. Kreganje je vgrajeno v samo srž internetnih platform in kot uči zgodovina, so se prvi skregali lektorji. Ker gre za izobražene in civilizirane ljudi, je od njihovega prepira ostalo uradno pojasnilo, da je šlo med člani lektorskega društva za različna mnenja o tem, ali naj na slovenskem za Facebook, Twitter, Instagram in tovarišijo uporabljamo "družbena" ali pa "družabna" omrežja. Kot je v slovenščini pogosto, ni zmagal nihče, oziroma ni nihče izgubil, zato danes pišoči, kot tresoči dijak pred tablo upa na slovnično amnestijo: "Dovoljeno je oboje!"
Eden izmed državnih podsistemov se zadnje mesece intenzivno razvija, zato je čas, da se posvetimo slovenski policiji.
Danes pa v pomanjkanju tehtnejših novic nekaj paberkov iz sveta znanosti. Najprej k jezikoslovju. Jezikovni inštitut pri SDS je za trenutek odložil delo pri izbiri primerne kitice Zdravljice za himno in posegel v samo strukturo jezika. Predlagajo novo terminologijo, kjer bi se slovnično število dvojine po novem poimenovalo dualizem.
Danes pa še kratek pogled na preteklo glasovanje o nezaupnici. Politične analize bomo prepustili političnim komentatorjem, ki jim je nezaupnica pravkar pognojila njivo za nov cikel kolobarjenja. Mi se bomo posvetili preprosti mehaniki, kajti menimo, da se ključ do razumevanja ne le obstoja ali padca vlade, temveč tudi do stanja demokracije v naši deželi ne skriva v rezultatu, temveč v postopku.
Ker so lani ni bilo tradicionalnih brucevanj, ki študentsko in profesorsko populacijo po navadi odrešijo nepotrebne revolucionarnosti, je korona zalomila situacijo tudi v visokem šolstvu. Neke vrste krizo je bilo za pričakovati, a resne napetosti so se začele, ko je vladi skoraj uspelo ukiniti akademsko leto in bi na tisoče maturantov skoraj končalo na "sončni upravi". Kot je v navadi ob takšnih slavnostnih priložnostih, je zastavo nosil naš premier in kot je še sploh v navadi, je za priložnost izumil kuplet ali dovtip, ki ima velik potencial, da postane narodno blago. Do takrat pa je postal viralen, kot se imenuje vseprisotnost takšnega ocvirka na medmrežju.
Neveljaven email naslov