Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Premiera Slovenije in Hrvaške sta se ob robu sestanka voditeljev držav Evropske unije v Estoniji ločeno srečala z nemško kanclerko Merklovo. Kako pa je to srečanje izgledalo?
Premiera Slovenije in Hrvaške sta se ob robu sestanka voditeljev držav Evropske unije v Estoniji ločeno srečala z nemško kanclerko Merklovo
Klub pomembnim dogodkom sodobnosti se prestavimo nekaj dni nazaj, ko sta se premiera Slovenije in Hrvaške ob robu sestanka voditeljev držav Evropske unije v Estoniji ločeno srečala z nemško kanclerko Merklovo. Namen tega razmišljanja je najprej pokazati, da imajo takšna srečanja bogato tradicijo, in še naprej, da so brezvezna.
Čeprav sta bili srečanji medijsko zelo odmevni, imamo za natančnejšo analizo premalo podatkov. Še najbolj zanimiva je novinarska opazka, da sta si oba premiera pri Merklovi “podala kljuko”, kar pomeni, da sta se s kanclerko srečala eden za drugim. Ker drugih opisov ni, moramo uporabiti nekaj malega domišljije.
Andrej in Miro sedita v čakalnici. Od znotraj je slišati neprijeten zvok svedra, ki vrta pri visokih vrtljajih. Ko preneha, se sliši glas sestre v sprejemnici: “Ker je plomba bela, je 50 evrov doplačila.” Odprejo se vrata in rahlo solzen, s sledovi sline na kravati, iz ordinacije pride slovaški premier. Nato se zasliši močan kanclerkin alt. “Še čaka kdo iz višegrajske?”
Sestra pomoli glavo v čakalnico. “Ne, čakata le še Slovenija in Hrvaška.”
“Protetika ali bolečina?” spet zakliče Merklova.
“Oboje,” pravi sestra.
“No, pa dajmo še ti dve.
Andrej in Miro se nekoliko bleda spogledata: “Najprej ti,” pravi Andrej in Miro seže v rever suknjiča po zdravstveno.
Tradicija odraslih mož, da se hodijo tožarit k cesarici Svetega rimsko-nemškega cesarstva, je na teh prostorih bogata in pisana. Recimo: med bivanjem cesarice Marije Terezije na Ptujskem gradu, ko je leta 1751 na bližnji Hajdini nadzorovala vojaške manevre, so si podložniki kar menjavali kljuko, polni prošenj, pritožb in spletk.
Še posebno pa je zanimiv zapis Frana Levstika, ki poroča o cesaričini reakciji na posekano lipo in oddrobljeno glavo med Krpanovim obiskom Dunaja. Krpan je prišel prosit za plačilo, a Merklova mu jih je takole napela:
“In ker zdaj nimamo tukaj nobenega Brdavsa več, menda ne bo napak, če osedlaš svojo imenitno kozico, za katero praviš, da je kobilica, pa greš lepo počasi proti Vrhu. Pozdravi mi tamkaj vse Vrhovščake, posebno pa mater županjo!”
To poročilo najlepše ilustrira, kaj si germanske cesarice mislijo in pričakujejo od užaljenih slovanskih moških … A zavoljo žurnalistične doslednosti poskusimo natančneje analizirati dvoje kratkih srečanj ob robu vrhunskega srečanja voditeljev EU v Talinu.
Najprej moramo predvideti, kaj je cesarici Merklovi potožil premier Cerar.
Rekel je: “Slovenija je dobra in marljiva. Godi se ji krivica. Hrvaška bi se morala držati mednarodnega prava.”
Nato je Cerar odšel in pred cesarico je pokleknil Plenkovič. Povedal je: “Hrvaška je dobra in marljiva. Godi se ji krivica. Slovenija bi se morala držati mednarodnega prava.”
Nato je Merklovi podaril liter olivnega olja s Hvara, Cerar pa se je pred vrati novinarjem že pritoževal nad zunanjim ministrom, ki mu je pozabil spakirati liter bizeljčana za Merklovo. “To je nedopustno,” se je slovenski premier pridušal nad delovanjem zunanjega ministrstva.
Cesarica je imela one dni veliko vsega na glavi: “Britanci hočejo zapustiti EU, Katalonci hočejo zapustiti Španijo, neonacisti hočejo v parlament, ves tretji svet hoče v Evropo.”
Zato je v primeru implementacije arbitraže o meji med Slovenijo in Hrvaško kot izkušena cesarica, seznanjena z načelom Divide et impera, na hitro preigrala štiri možnosti.
Prvič: “Dam prav Hrvaški.”
Drugič: “Dam prav Sloveniji.”
Tretjič: “Ne dam prav nikomur.”
Četrtič: “Dam prav obema.”
Zavzdihnila je in se, kot že tolikokrat, odločila za četrto možnost. Nato je poklicala sestro.
“Odidi do bifeja in Jean-Claudu naroči, naj v zvezi s Slovenijo in Hrvaško da kakšno medlo in dvoumno izjavo.”
To rekši je odšla dremat na neformalno večerjo.
Naslednji dan so izšli časopisi. Slovenski in hrvaški so dvostransko srečanje na veliko omenjali.
Ob tem so slovenski še prenesli mišljenje premiera o tem, da zunanji minister Erjavec klati neumnosti. Mimogrede: državljani to zadnjih dvajset let vemo.
A dvostranskega srečanja ni omenil noben izmed pomembnih evropskih časopisov … ne omenil, ne povzel, ne komentiral. Pisali so o naporih voditeljev, da Evropa postane digitalna družba. Da Britanci lahko gredo iz EU, če bodo plačali, da Katalonci ne smejo iz Španije, da ni lepo, če so neonacisti v parlamentu in da naj tretji svet, ki hoče v Evropo, ostane v Turčiji. Lahko pa se tudi utopi v Sredozemlju.
Hočemo povedati, da Slovenci in Hrvati zmotno mislimo, kako naš prepir o vedrici morja kogarkoli zanima. Načela mednarodnega prava so vsak dan tisočkrat umorjena, posiljena in poteptana, tako da se mednarodnemu pravu na slovensko-hrvaški meji godi odlično … v primerjavi z mednarodnim pravom recimo v Mjanmaru – če vzamemo le zadnji primer.
Če bosta hoteli obe državi postati suvereni – ne le politično in ozemeljsko, temveč tudi duhovno – se bosta morali nemudoma otresti cesarskega kompleksa in začeti svoje umazano perilo skupaj prati na bregovih Dragonje. Ali pa morebiti Mirne.
750 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Premiera Slovenije in Hrvaške sta se ob robu sestanka voditeljev držav Evropske unije v Estoniji ločeno srečala z nemško kanclerko Merklovo. Kako pa je to srečanje izgledalo?
Premiera Slovenije in Hrvaške sta se ob robu sestanka voditeljev držav Evropske unije v Estoniji ločeno srečala z nemško kanclerko Merklovo
Klub pomembnim dogodkom sodobnosti se prestavimo nekaj dni nazaj, ko sta se premiera Slovenije in Hrvaške ob robu sestanka voditeljev držav Evropske unije v Estoniji ločeno srečala z nemško kanclerko Merklovo. Namen tega razmišljanja je najprej pokazati, da imajo takšna srečanja bogato tradicijo, in še naprej, da so brezvezna.
Čeprav sta bili srečanji medijsko zelo odmevni, imamo za natančnejšo analizo premalo podatkov. Še najbolj zanimiva je novinarska opazka, da sta si oba premiera pri Merklovi “podala kljuko”, kar pomeni, da sta se s kanclerko srečala eden za drugim. Ker drugih opisov ni, moramo uporabiti nekaj malega domišljije.
Andrej in Miro sedita v čakalnici. Od znotraj je slišati neprijeten zvok svedra, ki vrta pri visokih vrtljajih. Ko preneha, se sliši glas sestre v sprejemnici: “Ker je plomba bela, je 50 evrov doplačila.” Odprejo se vrata in rahlo solzen, s sledovi sline na kravati, iz ordinacije pride slovaški premier. Nato se zasliši močan kanclerkin alt. “Še čaka kdo iz višegrajske?”
Sestra pomoli glavo v čakalnico. “Ne, čakata le še Slovenija in Hrvaška.”
“Protetika ali bolečina?” spet zakliče Merklova.
“Oboje,” pravi sestra.
“No, pa dajmo še ti dve.
Andrej in Miro se nekoliko bleda spogledata: “Najprej ti,” pravi Andrej in Miro seže v rever suknjiča po zdravstveno.
Tradicija odraslih mož, da se hodijo tožarit k cesarici Svetega rimsko-nemškega cesarstva, je na teh prostorih bogata in pisana. Recimo: med bivanjem cesarice Marije Terezije na Ptujskem gradu, ko je leta 1751 na bližnji Hajdini nadzorovala vojaške manevre, so si podložniki kar menjavali kljuko, polni prošenj, pritožb in spletk.
Še posebno pa je zanimiv zapis Frana Levstika, ki poroča o cesaričini reakciji na posekano lipo in oddrobljeno glavo med Krpanovim obiskom Dunaja. Krpan je prišel prosit za plačilo, a Merklova mu jih je takole napela:
“In ker zdaj nimamo tukaj nobenega Brdavsa več, menda ne bo napak, če osedlaš svojo imenitno kozico, za katero praviš, da je kobilica, pa greš lepo počasi proti Vrhu. Pozdravi mi tamkaj vse Vrhovščake, posebno pa mater županjo!”
To poročilo najlepše ilustrira, kaj si germanske cesarice mislijo in pričakujejo od užaljenih slovanskih moških … A zavoljo žurnalistične doslednosti poskusimo natančneje analizirati dvoje kratkih srečanj ob robu vrhunskega srečanja voditeljev EU v Talinu.
Najprej moramo predvideti, kaj je cesarici Merklovi potožil premier Cerar.
Rekel je: “Slovenija je dobra in marljiva. Godi se ji krivica. Hrvaška bi se morala držati mednarodnega prava.”
Nato je Cerar odšel in pred cesarico je pokleknil Plenkovič. Povedal je: “Hrvaška je dobra in marljiva. Godi se ji krivica. Slovenija bi se morala držati mednarodnega prava.”
Nato je Merklovi podaril liter olivnega olja s Hvara, Cerar pa se je pred vrati novinarjem že pritoževal nad zunanjim ministrom, ki mu je pozabil spakirati liter bizeljčana za Merklovo. “To je nedopustno,” se je slovenski premier pridušal nad delovanjem zunanjega ministrstva.
Cesarica je imela one dni veliko vsega na glavi: “Britanci hočejo zapustiti EU, Katalonci hočejo zapustiti Španijo, neonacisti hočejo v parlament, ves tretji svet hoče v Evropo.”
Zato je v primeru implementacije arbitraže o meji med Slovenijo in Hrvaško kot izkušena cesarica, seznanjena z načelom Divide et impera, na hitro preigrala štiri možnosti.
Prvič: “Dam prav Hrvaški.”
Drugič: “Dam prav Sloveniji.”
Tretjič: “Ne dam prav nikomur.”
Četrtič: “Dam prav obema.”
Zavzdihnila je in se, kot že tolikokrat, odločila za četrto možnost. Nato je poklicala sestro.
“Odidi do bifeja in Jean-Claudu naroči, naj v zvezi s Slovenijo in Hrvaško da kakšno medlo in dvoumno izjavo.”
To rekši je odšla dremat na neformalno večerjo.
Naslednji dan so izšli časopisi. Slovenski in hrvaški so dvostransko srečanje na veliko omenjali.
Ob tem so slovenski še prenesli mišljenje premiera o tem, da zunanji minister Erjavec klati neumnosti. Mimogrede: državljani to zadnjih dvajset let vemo.
A dvostranskega srečanja ni omenil noben izmed pomembnih evropskih časopisov … ne omenil, ne povzel, ne komentiral. Pisali so o naporih voditeljev, da Evropa postane digitalna družba. Da Britanci lahko gredo iz EU, če bodo plačali, da Katalonci ne smejo iz Španije, da ni lepo, če so neonacisti v parlamentu in da naj tretji svet, ki hoče v Evropo, ostane v Turčiji. Lahko pa se tudi utopi v Sredozemlju.
Hočemo povedati, da Slovenci in Hrvati zmotno mislimo, kako naš prepir o vedrici morja kogarkoli zanima. Načela mednarodnega prava so vsak dan tisočkrat umorjena, posiljena in poteptana, tako da se mednarodnemu pravu na slovensko-hrvaški meji godi odlično … v primerjavi z mednarodnim pravom recimo v Mjanmaru – če vzamemo le zadnji primer.
Če bosta hoteli obe državi postati suvereni – ne le politično in ozemeljsko, temveč tudi duhovno – se bosta morali nemudoma otresti cesarskega kompleksa in začeti svoje umazano perilo skupaj prati na bregovih Dragonje. Ali pa morebiti Mirne.
Iz močvirja zremo proti najnovejši vohunski aferi. In še pred začetkom: dobri dve desetletji, kar traja pričujoča oddaja, vsako sezono poročamo o najnovejši vohunski aferi. Tako da je neumestno, celo od kakovostne analitične oddaje, kot je naša, pričakovati izum tople vode. A najnovejša vohunska afera je vseeno edinstvena, ker se tokrat prvič pogovarjamo o imenih.
Kaznovanje držav, ki kršijo osnovne človekove pravice, s pomočjo ignoriranja njihovega turizma, ni tako naivna in nesmiselna poteza.
Danes iz močvirja Danes pa pogled navzgor, kjer si bomo za naslednjih nekaj minut s pticami delili nebo. Zlom Adrie je le še eden izmed kamenčkov na večno makadamski cesti slovenske prometne politike. Podoba je, kot da nič ne deluje in celo večni optimist Galileo bi izgubil upanje, da bi se v slovenskem prometu kaj premaknilo. Poglejmo: železnice so zanič, avtobusni promet je v razsulu, avtoceste zatrpane in kolesarskih poti ni. Edino, kar resnično deluje, edina panoga, ki se razvija in napreduje ter prinaša dobiček, je rečni promet. Ladjice na Ljubljanici so velikanski uspeh slovenskega javnega prometa in če bi hoteli slediti trendu, bi namesto drugega tira morali zgraditi rečni kanal Soča–Sava–Drava.
Sledi nekaj trenutkov za zunanjo politiko in medsosedske odnose. In seveda nekaj trenutkov za odbojko. Navdušena nad uspešnimi igrami slovenskih odbojkarjev se je tudi slovenska politika odločila za blokiranje. Kot je znano, le dobro blokiranje ob dobrem servisu in seveda sprejemu prinaša rezultat. Zato bomo blokirali Hrvate pri vstopu v schengenski prostor. Hrvatje zatrjujejo, da je njihov vstop v shengen že dogovorjen, slovenska politika pa se bo odzvala politično. Tako javnost kot politika sta zaploskali, ker se politično delovanje sliši kot nekaj izjemno odločnega, celo nevarnega.
Po edini svetli tradiciji, ki jo premore sumljiva preteklost naše oddaje, se ob jesenski vključitvi v ponovno kroženje ozremo nazaj. Na poletne mesece, ko naj se ne bi nič dogajalo. Pa se je dogajalo in akoravno je bila akcija predsednika SLS Marjana Podobnika o ponujenih 500 evrih za ustreljenega volka prečesana od spredaj in od zadaj, menimo, da celovita analiza te nenavadne ponudbe vsem oboroženim le ni bila narejena. In čeprav gre za drezanje v osje gnezdo, je tema po našem skromnem mnenju vredna vedno novih obravnav in vedno novih javnih soočanj.
Danes še zadnjič, preden se odprejo nebeška vrata dopusta. In prav o slednjem bo tekla beseda. Gabariti dopusta so znani. Etimološko pomeni dopust delati nič. Ali pa vsaj čim manj. Kar je dobrodošla sprememba od delavnega procesa, ko delamo mnogo. Ali celo preveč. Vendar novi časi, nove navade. Dopust se je v minulih desetletjih dramatično spremenil. Spremenil tako, da ga skoraj več ne prepoznamo. Povedano drugače; dopust je padel na glavo.
Oddelek, ali pisarna, ali ministrstvo, ali komisariat za širitev je najbolj brezvezno ministrstvo v evropski vladi. Mogoče je bolj brezvezno le še tisto za pravno državo. A ministrstvo, ki se uradno imenuje "Evropska soseska politika in širitvena pogajanja", je ob ministrstvu za "Raziskovanje rude in tratenje časa", ki so ga njega dni promovirali pri Alanu Fordu, z naskokom najbolj brezvezno ministrstvo v zgodovini nepotrebnih, odvečnih in brezveznih ministrstev. In prav za to področje bomo kandidirali Slovenci.
Zgodovina nam daje prav in bilo bi dobro, ko bi jo na upravnem sodišču poznali: ekstremne ideologije dvajsetega stoletja so se rodile, predvsem pa so uspevale na stadionu med slabim koncertom. Piše: Marko Radmilovič
Naše najbolj priljubljeno praznično opravilo je stanje na avtocesti v avtomobilski koloni. Piše: Marko Radmilovič
Čeprav so se večino stvari fantje med seboj že zmenili na Twitterju, je mogoče čas, da situacijo pogledamo še v konvencionalnih medijih. V tistih, v katerih nam je kmalu za umreti, kot nam prerokujejo apologeti spletnega življenja. Raje kot oblikuje plakate slovenska politična desnica le še strelja v lastno koleno.
Najboljše delovno mesto na planetu je menda čuvaj plaže na izgubljenem otoku s turkiznim morjem, kjer se vsak mesec zberejo kandidatke za modno revijo spodnjega perila. Drugo najboljše delovno mesto na planetu je evropski komisar. Seveda pa je posledično najslabše delovno mesto biti šef vseh teh komisarjev. Kot da si policaj na križišču v Babilonu. Glosa Marka Radmiloviča.
Na obupen in pretenciozen način poskušamo razložiti, čemu se je na tisoče Slovencev odpravilo v Italijo gledat Primoža Rogliča in Jana Polanca.
Gorenje, našo diko in ponos, ki smo ga, kot kaže danes, slabo vodili in upravljali Slovenci, so prevzeli Kitajci. Po novoreku se jim pravi "strateški lastniki", kar se sliši nekoliko bolje kot samo "lastniki". Kako je s Kitajci, vemo: uspešno ultrakapitalistično gospodarstvo, ki je spojeno z uspešno ultrakomunistično oblastjo.
V Sloveniji imamo avtobusno džunglo; veliko število avtobusnih prevoznikov in majhno število avtobusnih potnikov. Povedano drugače; v zadnjih dveh desetletjih smo naredili le korak naprej od avtobusov, ki so imeli sprevodnike, od šoferjev, ki so imeli brke, in od avtobusnih sedežev, ki so imeli pepelnike.
Evroskepticizem imamo na Slovenskem, hvala bogu, izdatno obdelan; kar nekaj člankov in diplomsko delo ali dve govorita o njem. A zdi se, da je o temi še vedno potrebnega nekaj zdravega razmisleka.
Najlepši primer vsesplošnega nazadovanja družbe sta dve vroči debati, ki prežemata javnost. Tista o nevarnostih obveznega cepljenja otrok je med nami že nekaj let, ona o parkirnih mestih za invalide pa je čisto sveža.
Rešujemo problem sobivanja drobnice oziroma kmetijske proizvodnje s prostoživečimi zvermi.
Jordan Peterson je tisti Kanadčan, ki je prepričan, da se da uspešno živeti, če upoštevaš dvanajst pravil. Če živite po trinajstih pravilih, je eno preveč, če po enajstih je eno premalo. Slavoj Žižek pa je tisti Slovenec, ki zanimivo govori angleško, a še bolj zanimivo govori slovensko. Ob tem, da sta globalno znana in cenjena intelektualca, sta tudi medijski osebi in po mnenju fanov najpametnejša predstavnika svojega naroda.
Podoba je, da se pomembnost v slovenski politiki veča s tem, koliko so ti Hrvati pripravljeni prisluškovati. Če parafraziramo: “Povej mi, kdo ti prisluškuje, in povem ti, kdo si!”
Užaljenost po navadi ostane za zidovi predsedniške palače, skupijo pa jo samo predsednikovi PR svetovalci … Užaliti predsednika do nediplomatskega reagiranja diplomacije je torej viden uspeh slovenskega novinarstva.
Neveljaven email naslov