Vsa zgodovina, vse religije, filozofije in vzgoja tako posameznika kot narodov svarijo pred kaznijo. Kazni se bojimo, zaradi kazni živimo.

Vsa zgodovina, vse religije, filozofije in vzgoja tako posameznika kot narodov svarijo pred kaznijo. Kazni se bojimo, zaradi kazni živimo

Razmišljanje o teoriji in praksi kaznovanja. A za uspešno analizo najprej potrebujemo predzgodbo.

Slovensko ignoriranje zaveze, dane Bruslju, da bomo prodali NLB, je pripeljalo tudi do nekaterih kreativnih rešitev. Besedico “kreativno” so v tej besedni zvezi uporabili odgovorni, gre pa za načrt, da banke ne odprodamo in tako zavestno sprejememo kazen, ki bo sledila. Menda gre za kazen nekaj sto milijonov evrov, ampak milijoni, ko govorimo o bankah, tako ali tako niso bistveni. Načrt, menda v morju slabih rešitev, niti ni povzročil prevelikega razburjenja; zaslediti je poslansko vprašanje opozicijske SDS, kakšen medijski zapis in to je v glavnem to. Država bo plačala kazen, ob tem pa se nihče pretirano ne razburja …

Za razumevanje kreatorjev tega miselnega načrta je treba o smislu kazni vprašati eno največjih avtoritet na obravnavanem področju, in sicer Botra Meseca.

Boter mesec je Zvezdico Zaspanko za kazen poslal na Zemljo in ob tej kazni se zdijo vse ostale brez veze. Zato toliko bolj sproščeno k splošni teoriji kaznovanja

Na prvem mestu poznamo klasično kazen tipa Fjodorja Mihajloviča. Ta kaznovalna teorija predvideva, da je na sprednjem koncu kazni – zločin. A Slovenija se z neprodajo NLB v ta tip kazni ne vklaplja … Kajti zločina še ni storila, kazen pa bi že plačala. Se pravi, da bi radi plačali kazen vnaprej, da bi pozneje ne storili zločina! To pa je psihološki zaplet, ki bi še samega Razkolnikova stal nočnega spanca.

Drugi priljubljen in pogost tip kazni je kazen po preračunljivosti. Recimo ko avtoprevoznik v rezervoar namenoma naliva kurilno olje. Seveda tvega kazen, a bo ta v vsakem primeru manjša, kot je bil in bo dobiček zaradi cenejšega energenta. Tudi z to kaznovalno prakso se Slovenija z NLB ne more poistovetiti … naša država ni v primeru prodaje NLB nikoli na profitu; kajti naša največja banka ne gre na kurilno olje, temveč na milijone … Ob tem pa bomo, za razliko od avtoprevoznika, v vsakem primeru dvakratno kaznovani. Če je ne prodamo, bomo plačali kazen, če jo prodano, jo bomo, po zagotovilih odgovornih, prodali prepoceni. Da bo iztržena cena nekoč v prihodnosti višja od plačila kazni v sedanjosti, pa je špekulacija, nevredna resne ekonomske analize …

Potem je tu še tretji tip kazni, imenovan vzgojna kazen! To Boter Mesec uporabi pri Zvezdici Zaspanki. »Kazen mora biti vzgojna,« pravi Boter Mesec in zvezdica, ki jo imajo zaradi zamujanja vsi na nebu dovolj, mora na svojo zemeljsko kalvarijo. A če plačamo kazen za neprodajo, ne bo ta niti najmanj vzgojna. NLB smo medijsko, politično in kadrovsko kaznovali že mnogokrat, pa se ni ničesar naučila. Ravno obratno: namesto da bi mi s kaznijo vzgojili banko, je banka s kaznijo vzgojila nas … Po novem vanjo in zanjo mečemo denar, ne da bi ob tem govorili grde besede … Kajti kako drugače razumeti plačilo kazni zaradi NLB kot tiho dokapitalizacijo?

Se pravi, da kar deluje na zvezdice, ne deluje na banke! Mogoče bi pomagal Pepe Lučka, ki bi banko enostavno ugasnil: “Škrc, pa bo tema!”

To, kar se dogaja s slovenskim plačilom kazni za neprodajo NLB, še najbolj sodi v okolje tako imenovanih prostovoljnih kazni. Te pa so slabo raziskane in izven kategorije nenavadnih spolnih praks tudi redke. Če se kaznovanju prostovoljno predajajo posamezniki v spalnicah, pa si je enako za cele države težje predstavljati.

Pa vendar: “Slovenija leži privezana nad posteljo, nad njo pa se sloči Evropa – vsa v usnju, z usnjenim bičem v roki. “Kaznuj me, gospodarica,” moleduje Slovenija.

Če potegnemo črto: vsa zgodovina, vse religije, filozofije in vzgoja tako posameznika kot narodov svarijo pred kaznijo. In kaznimi. Kazen je ultimativni bič, je palica, pogostejša od korenčka, je bog; kazen je začetek s prvim vdihom in konec z zadnjim izdihom. Kazni se bojimo, zaradi kazni živimo.

Potem pa se okolje, ki bi nam naj nudilo največjo mogočo zaščito, se pravi država, z neznosno lahkoto odloči za kazen iz čiste preračunljivosti.

Ob niti ne tehtnem ali zahtevnem premisleku se v človeku-državljanu vsaj v manjši meri zruši sistem vrednot, ki jih ta država propagira ali celo ščiti z ustavo. Kako bomo v tej državi še kadarkoli zaupali načelom, morali in ločili prav od narobe, če je že tudi kazen postala tržno blago?

Če je kazen v zameno za nekaj sto milijonov več upravičljiva – ekonomsko, moralno in etično zagotovo ni.