Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Vsa zgodovina, vse religije, filozofije in vzgoja tako posameznika kot narodov svarijo pred kaznijo. Kazni se bojimo, zaradi kazni živimo.
Vsa zgodovina, vse religije, filozofije in vzgoja tako posameznika kot narodov svarijo pred kaznijo. Kazni se bojimo, zaradi kazni živimo
Razmišljanje o teoriji in praksi kaznovanja. A za uspešno analizo najprej potrebujemo predzgodbo.
Slovensko ignoriranje zaveze, dane Bruslju, da bomo prodali NLB, je pripeljalo tudi do nekaterih kreativnih rešitev. Besedico “kreativno” so v tej besedni zvezi uporabili odgovorni, gre pa za načrt, da banke ne odprodamo in tako zavestno sprejememo kazen, ki bo sledila. Menda gre za kazen nekaj sto milijonov evrov, ampak milijoni, ko govorimo o bankah, tako ali tako niso bistveni. Načrt, menda v morju slabih rešitev, niti ni povzročil prevelikega razburjenja; zaslediti je poslansko vprašanje opozicijske SDS, kakšen medijski zapis in to je v glavnem to. Država bo plačala kazen, ob tem pa se nihče pretirano ne razburja …
Za razumevanje kreatorjev tega miselnega načrta je treba o smislu kazni vprašati eno največjih avtoritet na obravnavanem področju, in sicer Botra Meseca.
Boter mesec je Zvezdico Zaspanko za kazen poslal na Zemljo in ob tej kazni se zdijo vse ostale brez veze. Zato toliko bolj sproščeno k splošni teoriji kaznovanja
Na prvem mestu poznamo klasično kazen tipa Fjodorja Mihajloviča. Ta kaznovalna teorija predvideva, da je na sprednjem koncu kazni – zločin. A Slovenija se z neprodajo NLB v ta tip kazni ne vklaplja … Kajti zločina še ni storila, kazen pa bi že plačala. Se pravi, da bi radi plačali kazen vnaprej, da bi pozneje ne storili zločina! To pa je psihološki zaplet, ki bi še samega Razkolnikova stal nočnega spanca.
Drugi priljubljen in pogost tip kazni je kazen po preračunljivosti. Recimo ko avtoprevoznik v rezervoar namenoma naliva kurilno olje. Seveda tvega kazen, a bo ta v vsakem primeru manjša, kot je bil in bo dobiček zaradi cenejšega energenta. Tudi z to kaznovalno prakso se Slovenija z NLB ne more poistovetiti … naša država ni v primeru prodaje NLB nikoli na profitu; kajti naša največja banka ne gre na kurilno olje, temveč na milijone … Ob tem pa bomo, za razliko od avtoprevoznika, v vsakem primeru dvakratno kaznovani. Če je ne prodamo, bomo plačali kazen, če jo prodano, jo bomo, po zagotovilih odgovornih, prodali prepoceni. Da bo iztržena cena nekoč v prihodnosti višja od plačila kazni v sedanjosti, pa je špekulacija, nevredna resne ekonomske analize …
Potem je tu še tretji tip kazni, imenovan vzgojna kazen! To Boter Mesec uporabi pri Zvezdici Zaspanki. »Kazen mora biti vzgojna,« pravi Boter Mesec in zvezdica, ki jo imajo zaradi zamujanja vsi na nebu dovolj, mora na svojo zemeljsko kalvarijo. A če plačamo kazen za neprodajo, ne bo ta niti najmanj vzgojna. NLB smo medijsko, politično in kadrovsko kaznovali že mnogokrat, pa se ni ničesar naučila. Ravno obratno: namesto da bi mi s kaznijo vzgojili banko, je banka s kaznijo vzgojila nas … Po novem vanjo in zanjo mečemo denar, ne da bi ob tem govorili grde besede … Kajti kako drugače razumeti plačilo kazni zaradi NLB kot tiho dokapitalizacijo?
Se pravi, da kar deluje na zvezdice, ne deluje na banke! Mogoče bi pomagal Pepe Lučka, ki bi banko enostavno ugasnil: “Škrc, pa bo tema!”
To, kar se dogaja s slovenskim plačilom kazni za neprodajo NLB, še najbolj sodi v okolje tako imenovanih prostovoljnih kazni. Te pa so slabo raziskane in izven kategorije nenavadnih spolnih praks tudi redke. Če se kaznovanju prostovoljno predajajo posamezniki v spalnicah, pa si je enako za cele države težje predstavljati.
Pa vendar: “Slovenija leži privezana nad posteljo, nad njo pa se sloči Evropa – vsa v usnju, z usnjenim bičem v roki. “Kaznuj me, gospodarica,” moleduje Slovenija.
Če potegnemo črto: vsa zgodovina, vse religije, filozofije in vzgoja tako posameznika kot narodov svarijo pred kaznijo. In kaznimi. Kazen je ultimativni bič, je palica, pogostejša od korenčka, je bog; kazen je začetek s prvim vdihom in konec z zadnjim izdihom. Kazni se bojimo, zaradi kazni živimo.
Potem pa se okolje, ki bi nam naj nudilo največjo mogočo zaščito, se pravi država, z neznosno lahkoto odloči za kazen iz čiste preračunljivosti.
Ob niti ne tehtnem ali zahtevnem premisleku se v človeku-državljanu vsaj v manjši meri zruši sistem vrednot, ki jih ta država propagira ali celo ščiti z ustavo. Kako bomo v tej državi še kadarkoli zaupali načelom, morali in ločili prav od narobe, če je že tudi kazen postala tržno blago?
Če je kazen v zameno za nekaj sto milijonov več upravičljiva – ekonomsko, moralno in etično zagotovo ni.
750 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Vsa zgodovina, vse religije, filozofije in vzgoja tako posameznika kot narodov svarijo pred kaznijo. Kazni se bojimo, zaradi kazni živimo.
Vsa zgodovina, vse religije, filozofije in vzgoja tako posameznika kot narodov svarijo pred kaznijo. Kazni se bojimo, zaradi kazni živimo
Razmišljanje o teoriji in praksi kaznovanja. A za uspešno analizo najprej potrebujemo predzgodbo.
Slovensko ignoriranje zaveze, dane Bruslju, da bomo prodali NLB, je pripeljalo tudi do nekaterih kreativnih rešitev. Besedico “kreativno” so v tej besedni zvezi uporabili odgovorni, gre pa za načrt, da banke ne odprodamo in tako zavestno sprejememo kazen, ki bo sledila. Menda gre za kazen nekaj sto milijonov evrov, ampak milijoni, ko govorimo o bankah, tako ali tako niso bistveni. Načrt, menda v morju slabih rešitev, niti ni povzročil prevelikega razburjenja; zaslediti je poslansko vprašanje opozicijske SDS, kakšen medijski zapis in to je v glavnem to. Država bo plačala kazen, ob tem pa se nihče pretirano ne razburja …
Za razumevanje kreatorjev tega miselnega načrta je treba o smislu kazni vprašati eno največjih avtoritet na obravnavanem področju, in sicer Botra Meseca.
Boter mesec je Zvezdico Zaspanko za kazen poslal na Zemljo in ob tej kazni se zdijo vse ostale brez veze. Zato toliko bolj sproščeno k splošni teoriji kaznovanja
Na prvem mestu poznamo klasično kazen tipa Fjodorja Mihajloviča. Ta kaznovalna teorija predvideva, da je na sprednjem koncu kazni – zločin. A Slovenija se z neprodajo NLB v ta tip kazni ne vklaplja … Kajti zločina še ni storila, kazen pa bi že plačala. Se pravi, da bi radi plačali kazen vnaprej, da bi pozneje ne storili zločina! To pa je psihološki zaplet, ki bi še samega Razkolnikova stal nočnega spanca.
Drugi priljubljen in pogost tip kazni je kazen po preračunljivosti. Recimo ko avtoprevoznik v rezervoar namenoma naliva kurilno olje. Seveda tvega kazen, a bo ta v vsakem primeru manjša, kot je bil in bo dobiček zaradi cenejšega energenta. Tudi z to kaznovalno prakso se Slovenija z NLB ne more poistovetiti … naša država ni v primeru prodaje NLB nikoli na profitu; kajti naša največja banka ne gre na kurilno olje, temveč na milijone … Ob tem pa bomo, za razliko od avtoprevoznika, v vsakem primeru dvakratno kaznovani. Če je ne prodamo, bomo plačali kazen, če jo prodano, jo bomo, po zagotovilih odgovornih, prodali prepoceni. Da bo iztržena cena nekoč v prihodnosti višja od plačila kazni v sedanjosti, pa je špekulacija, nevredna resne ekonomske analize …
Potem je tu še tretji tip kazni, imenovan vzgojna kazen! To Boter Mesec uporabi pri Zvezdici Zaspanki. »Kazen mora biti vzgojna,« pravi Boter Mesec in zvezdica, ki jo imajo zaradi zamujanja vsi na nebu dovolj, mora na svojo zemeljsko kalvarijo. A če plačamo kazen za neprodajo, ne bo ta niti najmanj vzgojna. NLB smo medijsko, politično in kadrovsko kaznovali že mnogokrat, pa se ni ničesar naučila. Ravno obratno: namesto da bi mi s kaznijo vzgojili banko, je banka s kaznijo vzgojila nas … Po novem vanjo in zanjo mečemo denar, ne da bi ob tem govorili grde besede … Kajti kako drugače razumeti plačilo kazni zaradi NLB kot tiho dokapitalizacijo?
Se pravi, da kar deluje na zvezdice, ne deluje na banke! Mogoče bi pomagal Pepe Lučka, ki bi banko enostavno ugasnil: “Škrc, pa bo tema!”
To, kar se dogaja s slovenskim plačilom kazni za neprodajo NLB, še najbolj sodi v okolje tako imenovanih prostovoljnih kazni. Te pa so slabo raziskane in izven kategorije nenavadnih spolnih praks tudi redke. Če se kaznovanju prostovoljno predajajo posamezniki v spalnicah, pa si je enako za cele države težje predstavljati.
Pa vendar: “Slovenija leži privezana nad posteljo, nad njo pa se sloči Evropa – vsa v usnju, z usnjenim bičem v roki. “Kaznuj me, gospodarica,” moleduje Slovenija.
Če potegnemo črto: vsa zgodovina, vse religije, filozofije in vzgoja tako posameznika kot narodov svarijo pred kaznijo. In kaznimi. Kazen je ultimativni bič, je palica, pogostejša od korenčka, je bog; kazen je začetek s prvim vdihom in konec z zadnjim izdihom. Kazni se bojimo, zaradi kazni živimo.
Potem pa se okolje, ki bi nam naj nudilo največjo mogočo zaščito, se pravi država, z neznosno lahkoto odloči za kazen iz čiste preračunljivosti.
Ob niti ne tehtnem ali zahtevnem premisleku se v človeku-državljanu vsaj v manjši meri zruši sistem vrednot, ki jih ta država propagira ali celo ščiti z ustavo. Kako bomo v tej državi še kadarkoli zaupali načelom, morali in ločili prav od narobe, če je že tudi kazen postala tržno blago?
Če je kazen v zameno za nekaj sto milijonov več upravičljiva – ekonomsko, moralno in etično zagotovo ni.
Težava, s katero se spopade uporabnik medijskih vsebin okoli prvega aprila, je, kako prepoznati, katera izmed novic je prvoaprilska šala. Včasih je bilo preprosto. Danes je zadeva veliko težja. Vse, kar objavijo mediji kot prvoaprilsko šalo, je v tem ponorelem svetu tudi mogoče in verjetno.
Ker ne-govor našega predsednika vlade v evropskem parlamentu kar noče z jedilnika, si je vsa šarada zaslužila našo analizo. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Ponovno smo padli na realna tla, kjer je naš dvomilijonski kibuc sicer čudovito lep, a hkrati čudovito nepomemben. In ponovno je naša mednarodna pozicija v rokah, nogah in mišicah naših športnikov. Razen če …?
Kot da svet nima že dovolj problemov, se približuje še maturantska parada. Simbol za skladovnico težav in frustracij se bliža s hitrostjo koledarja; ob tem da je, najbrž zaradi globalnega segrevanja, letošnji paradni prepir prišel občutno prej kot po navadi.
O zastavo-vstopnici in nekaj zanimivih razpravah, ki jih takšna praksa prinaša oziroma vzpodbuja.
"Kamor vsi, tja tudi mi!" V iskanje makete torej. Tiste makete, ki ponazarja veličastnost drugega tira. A iskali je ne bomo prozaično, kot to počnejo običajni mediji, temveč s slogom in dostojanstvom. Kajti do danes je že očitno, da ne gre samo za maketo; za izdelek iz kovine, lesa, nekaj žic in tekočih kristalov, temveč gre za mogočen simbol. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Slovenijo je pretresel dogodek, ko je poslanec v trgovini izmaknil sendvič. In nato na parlamentarnem zasedanju povedal, da ga je. Kolikor ste se o dogodku že podučili, koliko ogorčenih komentarjev ste prebrali, koliko ogorčenih komentarjev ste napisali, koliko ogorčenih kavic ste ob dogodku posrkali – resne in temeljite analize dogodka pa še niste slišali. Na vašo srečo sta tu Val 202 in naša skromna oddaja.
Domoljuben kronist ima zadnje dni veliko dela. Slovenski športni, še posebej smučarski uspehi si sledijo eden drugemu in med spremljanjem tekem ostane za poglobljene analize le malo časa. Pa je kaj videti; najprej je tu velika sprememba v novinarskem dojemanju instituta smučarskega uspeha. »Brez solz sreče se mi ne vračaj,« grmijo uredniški bogovi in potem so reporterji razpeti med orgazmom in nerodnostjo, ko se šampioni prepustijo čustvom.. Danes zbanalizirano novinarstvo poskuša na prav banalen način, skozi banalna vprašanja, čustveni odziv celo sprovocirati ... Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.
Težki časi za mesojede. Kot zombiji hodimo po deželi in strmimo v tla, da ja ne vidimo mesa v mesarijah in mesa na policah trgovin. Naše meso je pokvarjeno. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.
Če je kultura redko stičišče slovenskega univerzuma, potem razmere na ministrstvu za kulturo žal odslikavajo razmere v slovenski družbi kot celoti, je v glosi zapisal Marko Radmilovič.
Ko je eden vodilnih slovenskih kovačev šal prepisal celotno komedijo italijanskega kolega in jo prodal kot svojo, je sprožil plaz dogodkov, na katere se je končno prisiljena odzvati tudi naša skromna oddaja. In da se ne podamo na Slovenskem običajno tuljenje z volkovi, potrebujemo moč analize. Tako po vrsti kot so hiše v Trsti, kjer se je Boris Kobal tudi rodil.
V slogu najboljših raziskovalnih oddaj slovenskega medijskega prostora smo poslali novinarja v središče dogajanja, da preveri, čemu letošnjo zimo v Avstriji ljudje umirajo pod snegom. Piše: Marko Radmilovič
Čas je za prvo letošnjo, brez dvoma škodoželjno, najverjetneje celo napačno analizo. Piše Marko Radmilovič.
Marko Radmilovič tokrat o še eni božično-novoletni temi, vredni globlje obdelave, o odpovedanem koncertu v Mariboru
Če razumni natančno pomislimo, je odsevni jopič, ki skrbi, da je posameznik kar najbolj opazen, tudi na simbolni ravni izjemno primeren za gibanje, ki opozarja zlasti na previsoke življenjske stroške, na previsoke cene goriv, na previsoke davke, v drugi vrsti pa na prepad med političnimi elitami in ljudmi, na ekonomsko, socialno in politično neprivilegiranost. Piše: Marko Radmilovič
Nadaljujemo z veselimi decembrskimi temami. Današnja tema je obdarovanje. Natančneje, obdarovanje naših vojakov.
Namesto analize pritlehnosti, packarij in vseh vrst umazanij se bomo v preostalih oddajah do zamenjave koledarja ukvarjali izključno z božično-novoletnimi temami in tako poskušali v temne popoldneve dostaviti nekaj dodatne svetlobe. Piše: Marko Radmilovič
Danes pa poglobljeno, ker se bliža december, ko težke teme za trideset dni odrinemo stran. Premier je pozval državna podjetja oziroma tista, v katerih ima država lastniški delež, naj premislijo o oglaševanju v medijih, ki tolerirajo ali celo vzpodbujajo sovražni govor. In ob sovražnem govoru tolerirajo ali celo ustvarjajo lažne novice. Piše: Marko Radmilovič
Današnja zgodba je napeta in nas vodi skozi številne nepričakovane zaplete do samega bistva demokracije. Začne pa se, kako nepričakovano, na radijskih postajah, kjer vrtijo največje hite
Danes pa nekaj o ministrih. Kot nekoč priljubljena tema satirikov, komikov in karikaturistov se ministri počasi umikajo v medijsko pozabo. Kar ne čudi.
Neveljaven email naslov