Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Vsa zgodovina, vse religije, filozofije in vzgoja tako posameznika kot narodov svarijo pred kaznijo. Kazni se bojimo, zaradi kazni živimo.
Vsa zgodovina, vse religije, filozofije in vzgoja tako posameznika kot narodov svarijo pred kaznijo. Kazni se bojimo, zaradi kazni živimo
Razmišljanje o teoriji in praksi kaznovanja. A za uspešno analizo najprej potrebujemo predzgodbo.
Slovensko ignoriranje zaveze, dane Bruslju, da bomo prodali NLB, je pripeljalo tudi do nekaterih kreativnih rešitev. Besedico “kreativno” so v tej besedni zvezi uporabili odgovorni, gre pa za načrt, da banke ne odprodamo in tako zavestno sprejememo kazen, ki bo sledila. Menda gre za kazen nekaj sto milijonov evrov, ampak milijoni, ko govorimo o bankah, tako ali tako niso bistveni. Načrt, menda v morju slabih rešitev, niti ni povzročil prevelikega razburjenja; zaslediti je poslansko vprašanje opozicijske SDS, kakšen medijski zapis in to je v glavnem to. Država bo plačala kazen, ob tem pa se nihče pretirano ne razburja …
Za razumevanje kreatorjev tega miselnega načrta je treba o smislu kazni vprašati eno največjih avtoritet na obravnavanem področju, in sicer Botra Meseca.
Boter mesec je Zvezdico Zaspanko za kazen poslal na Zemljo in ob tej kazni se zdijo vse ostale brez veze. Zato toliko bolj sproščeno k splošni teoriji kaznovanja
Na prvem mestu poznamo klasično kazen tipa Fjodorja Mihajloviča. Ta kaznovalna teorija predvideva, da je na sprednjem koncu kazni – zločin. A Slovenija se z neprodajo NLB v ta tip kazni ne vklaplja … Kajti zločina še ni storila, kazen pa bi že plačala. Se pravi, da bi radi plačali kazen vnaprej, da bi pozneje ne storili zločina! To pa je psihološki zaplet, ki bi še samega Razkolnikova stal nočnega spanca.
Drugi priljubljen in pogost tip kazni je kazen po preračunljivosti. Recimo ko avtoprevoznik v rezervoar namenoma naliva kurilno olje. Seveda tvega kazen, a bo ta v vsakem primeru manjša, kot je bil in bo dobiček zaradi cenejšega energenta. Tudi z to kaznovalno prakso se Slovenija z NLB ne more poistovetiti … naša država ni v primeru prodaje NLB nikoli na profitu; kajti naša največja banka ne gre na kurilno olje, temveč na milijone … Ob tem pa bomo, za razliko od avtoprevoznika, v vsakem primeru dvakratno kaznovani. Če je ne prodamo, bomo plačali kazen, če jo prodano, jo bomo, po zagotovilih odgovornih, prodali prepoceni. Da bo iztržena cena nekoč v prihodnosti višja od plačila kazni v sedanjosti, pa je špekulacija, nevredna resne ekonomske analize …
Potem je tu še tretji tip kazni, imenovan vzgojna kazen! To Boter Mesec uporabi pri Zvezdici Zaspanki. »Kazen mora biti vzgojna,« pravi Boter Mesec in zvezdica, ki jo imajo zaradi zamujanja vsi na nebu dovolj, mora na svojo zemeljsko kalvarijo. A če plačamo kazen za neprodajo, ne bo ta niti najmanj vzgojna. NLB smo medijsko, politično in kadrovsko kaznovali že mnogokrat, pa se ni ničesar naučila. Ravno obratno: namesto da bi mi s kaznijo vzgojili banko, je banka s kaznijo vzgojila nas … Po novem vanjo in zanjo mečemo denar, ne da bi ob tem govorili grde besede … Kajti kako drugače razumeti plačilo kazni zaradi NLB kot tiho dokapitalizacijo?
Se pravi, da kar deluje na zvezdice, ne deluje na banke! Mogoče bi pomagal Pepe Lučka, ki bi banko enostavno ugasnil: “Škrc, pa bo tema!”
To, kar se dogaja s slovenskim plačilom kazni za neprodajo NLB, še najbolj sodi v okolje tako imenovanih prostovoljnih kazni. Te pa so slabo raziskane in izven kategorije nenavadnih spolnih praks tudi redke. Če se kaznovanju prostovoljno predajajo posamezniki v spalnicah, pa si je enako za cele države težje predstavljati.
Pa vendar: “Slovenija leži privezana nad posteljo, nad njo pa se sloči Evropa – vsa v usnju, z usnjenim bičem v roki. “Kaznuj me, gospodarica,” moleduje Slovenija.
Če potegnemo črto: vsa zgodovina, vse religije, filozofije in vzgoja tako posameznika kot narodov svarijo pred kaznijo. In kaznimi. Kazen je ultimativni bič, je palica, pogostejša od korenčka, je bog; kazen je začetek s prvim vdihom in konec z zadnjim izdihom. Kazni se bojimo, zaradi kazni živimo.
Potem pa se okolje, ki bi nam naj nudilo največjo mogočo zaščito, se pravi država, z neznosno lahkoto odloči za kazen iz čiste preračunljivosti.
Ob niti ne tehtnem ali zahtevnem premisleku se v človeku-državljanu vsaj v manjši meri zruši sistem vrednot, ki jih ta država propagira ali celo ščiti z ustavo. Kako bomo v tej državi še kadarkoli zaupali načelom, morali in ločili prav od narobe, če je že tudi kazen postala tržno blago?
Če je kazen v zameno za nekaj sto milijonov več upravičljiva – ekonomsko, moralno in etično zagotovo ni.
751 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Vsa zgodovina, vse religije, filozofije in vzgoja tako posameznika kot narodov svarijo pred kaznijo. Kazni se bojimo, zaradi kazni živimo.
Vsa zgodovina, vse religije, filozofije in vzgoja tako posameznika kot narodov svarijo pred kaznijo. Kazni se bojimo, zaradi kazni živimo
Razmišljanje o teoriji in praksi kaznovanja. A za uspešno analizo najprej potrebujemo predzgodbo.
Slovensko ignoriranje zaveze, dane Bruslju, da bomo prodali NLB, je pripeljalo tudi do nekaterih kreativnih rešitev. Besedico “kreativno” so v tej besedni zvezi uporabili odgovorni, gre pa za načrt, da banke ne odprodamo in tako zavestno sprejememo kazen, ki bo sledila. Menda gre za kazen nekaj sto milijonov evrov, ampak milijoni, ko govorimo o bankah, tako ali tako niso bistveni. Načrt, menda v morju slabih rešitev, niti ni povzročil prevelikega razburjenja; zaslediti je poslansko vprašanje opozicijske SDS, kakšen medijski zapis in to je v glavnem to. Država bo plačala kazen, ob tem pa se nihče pretirano ne razburja …
Za razumevanje kreatorjev tega miselnega načrta je treba o smislu kazni vprašati eno največjih avtoritet na obravnavanem področju, in sicer Botra Meseca.
Boter mesec je Zvezdico Zaspanko za kazen poslal na Zemljo in ob tej kazni se zdijo vse ostale brez veze. Zato toliko bolj sproščeno k splošni teoriji kaznovanja
Na prvem mestu poznamo klasično kazen tipa Fjodorja Mihajloviča. Ta kaznovalna teorija predvideva, da je na sprednjem koncu kazni – zločin. A Slovenija se z neprodajo NLB v ta tip kazni ne vklaplja … Kajti zločina še ni storila, kazen pa bi že plačala. Se pravi, da bi radi plačali kazen vnaprej, da bi pozneje ne storili zločina! To pa je psihološki zaplet, ki bi še samega Razkolnikova stal nočnega spanca.
Drugi priljubljen in pogost tip kazni je kazen po preračunljivosti. Recimo ko avtoprevoznik v rezervoar namenoma naliva kurilno olje. Seveda tvega kazen, a bo ta v vsakem primeru manjša, kot je bil in bo dobiček zaradi cenejšega energenta. Tudi z to kaznovalno prakso se Slovenija z NLB ne more poistovetiti … naša država ni v primeru prodaje NLB nikoli na profitu; kajti naša največja banka ne gre na kurilno olje, temveč na milijone … Ob tem pa bomo, za razliko od avtoprevoznika, v vsakem primeru dvakratno kaznovani. Če je ne prodamo, bomo plačali kazen, če jo prodano, jo bomo, po zagotovilih odgovornih, prodali prepoceni. Da bo iztržena cena nekoč v prihodnosti višja od plačila kazni v sedanjosti, pa je špekulacija, nevredna resne ekonomske analize …
Potem je tu še tretji tip kazni, imenovan vzgojna kazen! To Boter Mesec uporabi pri Zvezdici Zaspanki. »Kazen mora biti vzgojna,« pravi Boter Mesec in zvezdica, ki jo imajo zaradi zamujanja vsi na nebu dovolj, mora na svojo zemeljsko kalvarijo. A če plačamo kazen za neprodajo, ne bo ta niti najmanj vzgojna. NLB smo medijsko, politično in kadrovsko kaznovali že mnogokrat, pa se ni ničesar naučila. Ravno obratno: namesto da bi mi s kaznijo vzgojili banko, je banka s kaznijo vzgojila nas … Po novem vanjo in zanjo mečemo denar, ne da bi ob tem govorili grde besede … Kajti kako drugače razumeti plačilo kazni zaradi NLB kot tiho dokapitalizacijo?
Se pravi, da kar deluje na zvezdice, ne deluje na banke! Mogoče bi pomagal Pepe Lučka, ki bi banko enostavno ugasnil: “Škrc, pa bo tema!”
To, kar se dogaja s slovenskim plačilom kazni za neprodajo NLB, še najbolj sodi v okolje tako imenovanih prostovoljnih kazni. Te pa so slabo raziskane in izven kategorije nenavadnih spolnih praks tudi redke. Če se kaznovanju prostovoljno predajajo posamezniki v spalnicah, pa si je enako za cele države težje predstavljati.
Pa vendar: “Slovenija leži privezana nad posteljo, nad njo pa se sloči Evropa – vsa v usnju, z usnjenim bičem v roki. “Kaznuj me, gospodarica,” moleduje Slovenija.
Če potegnemo črto: vsa zgodovina, vse religije, filozofije in vzgoja tako posameznika kot narodov svarijo pred kaznijo. In kaznimi. Kazen je ultimativni bič, je palica, pogostejša od korenčka, je bog; kazen je začetek s prvim vdihom in konec z zadnjim izdihom. Kazni se bojimo, zaradi kazni živimo.
Potem pa se okolje, ki bi nam naj nudilo največjo mogočo zaščito, se pravi država, z neznosno lahkoto odloči za kazen iz čiste preračunljivosti.
Ob niti ne tehtnem ali zahtevnem premisleku se v človeku-državljanu vsaj v manjši meri zruši sistem vrednot, ki jih ta država propagira ali celo ščiti z ustavo. Kako bomo v tej državi še kadarkoli zaupali načelom, morali in ločili prav od narobe, če je že tudi kazen postala tržno blago?
Če je kazen v zameno za nekaj sto milijonov več upravičljiva – ekonomsko, moralno in etično zagotovo ni.
Nekaj časa smo potrebovali, na začetku poletja pa smo pripravljeni za natančnejšo analizo kongresa SDS v Slovenski Konjicah. Gre za našo državljansko dolžnost, saj največja stranka, ki ji nič ne manjka, sooblikuje in bistveno vpliva na naš vsakdan.
Danes pa o nenavadno uspešni letini sezonskih ovadb. Ovadbe so običajno enakomerno razporejene čez vse leto, a letos so se, najverjetneje zaradi zelo vlažne pomladi, razmnožile čez vse razumne meje.
Današnjo neambiciozno analizo objavljamo za vsak primer. Za vsak primer, če se bo 450 turških delavcev res naselilo v Orehku pri Postojni. Za vsak primer, če bodo za njih res zgradili kontejnersko naselje, ki bo popolnoma samooskrbno. In za vsak primer, če bodo imeli ti delavci resnično omejeno gibanje.
Premier nas pošilja v Venezuelo in ljudstvo, ki nasprotuje ali njemu, ali njegovi vladi, ali njegovi stranki je užaljeno. Mnogi so celo ogorčeni. Ampak ogorčeni, razočarani, celo jezni smo brez temeljitega premisleka. In če vsi ostali režimski mediji molčijo, se moramo vprašati v naši skromni oddaji: "Je to res tako slaba ideja?" Ali še drugače: "Je selitev v Venezuelo res nekaj najslabšega, kar se lahko zgodi velikemu delu Slovencev?"
Danes bomo poskušali v maniri najbolj svetlih tradicij raziskovalnega novinarstva povezati na videz dva povsem nepovezana dogodka. Najprej je tu napoved ameriške vlade, da bo razkrila vse tajne dokumente o obstoju neznanih letečih predmetov, nato pa imamo smernice za kongres Slovenske demokratske stranke, ki predvidevajo, da se bo v Sloveniji obudila državljanska vojna.
Kar nekaj vprašanj se odpira zainteresirani javnosti ob izobešeni izraelski zastavi na poslopju vlade. Na mnoga je odgovorila naša odlična dopisniška mreža, na nekatera, tista najzagonetnejša, pa odgovarjamo v naši oddaji.
Danes pa je na vrsti zelo popularna in oblegana rubrika "Poslušalci sprašujejo, mi odgovarjamo." Zanimivo je, da so vsa prispela pisma vsebovala enako vprašanje. Naša zvesta poslušalca nas naprošata, da z močjo družboslovne analize poskusimo priti do dna najnovejšemu protokolarnemu darilu republike Slovenije, ki bodo manšetni gumbi z vgraviranim karantanskim črnim panterjem.
Ali je torej mogoče, da so na Gregorčičevi stopili po poteh Led Zeppelinov in recimo Eaglesov in skrili Satana v kredit? Kaj nam s tem sporočajo?
Vodenje epidemije so v počitniškem tednu prevzeli tisti, od katerih bi to človek najmanj pričakoval.
Danes se še ne zavedamo, da je enotno ogorčen odziv na ustanovitev superbogataške in ekskluzivne nogometne lige edini enoten politični odziv združene Evrope v vsej njeni zgodovini.
Danes – ob šmarnici, ki se kisa po kleteh, in šmarnici, ki cveti po gozdovih – o drugi najbolj smrtonosni kombinaciji na Slovenskem. To je angleščina v kombinaciji s slovensko politiko.
Ni je bolj normalne stvari, kot če domoljubna organizacija v sodelovanju z medijsko hišo organizira kviz o poznavanju zgodovine naroda.
Kje so študentje? Kje so visokošolski učitelji? In kje so univerze?
Injekcijske igle, ki smo jih včasih medijsko zaznali le, če so se narkomani preveč približali vrtcem, zadnje tedne vladajo našim ekranom. Boj za cepivo je hud in kot virus sam omogoča najrazličnejše interpretacije. Ker pa te niso naša domena, se posvetimo trdnim dejstvom, kar od nas zahteva uravnoteženo poročanje.
Te dni pričakujemo v Sloveniji komisijo za ugotavljanje dejstev o slovenski medijski krajini. Uradni naziv je v skladu z bruseljsko modo sicer daljši – po sistemu, da daljše je ime, večji je pomen določene komisije. Komisijo je k nam povabil premier, sestavljali pa jo bodo, predvidevamo, medijski strokovnjaki Evropske komisije.
Danes pa nekaj o kreganju na internetu, oziroma o kreganju na tamkajšnjih platformah. Kreganje je vgrajeno v samo srž internetnih platform in kot uči zgodovina, so se prvi skregali lektorji. Ker gre za izobražene in civilizirane ljudi, je od njihovega prepira ostalo uradno pojasnilo, da je šlo med člani lektorskega društva za različna mnenja o tem, ali naj na slovenskem za Facebook, Twitter, Instagram in tovarišijo uporabljamo "družbena" ali pa "družabna" omrežja. Kot je v slovenščini pogosto, ni zmagal nihče, oziroma ni nihče izgubil, zato danes pišoči, kot tresoči dijak pred tablo upa na slovnično amnestijo: "Dovoljeno je oboje!"
Eden izmed državnih podsistemov se zadnje mesece intenzivno razvija, zato je čas, da se posvetimo slovenski policiji.
Danes pa v pomanjkanju tehtnejših novic nekaj paberkov iz sveta znanosti. Najprej k jezikoslovju. Jezikovni inštitut pri SDS je za trenutek odložil delo pri izbiri primerne kitice Zdravljice za himno in posegel v samo strukturo jezika. Predlagajo novo terminologijo, kjer bi se slovnično število dvojine po novem poimenovalo dualizem.
Danes pa še kratek pogled na preteklo glasovanje o nezaupnici. Politične analize bomo prepustili političnim komentatorjem, ki jim je nezaupnica pravkar pognojila njivo za nov cikel kolobarjenja. Mi se bomo posvetili preprosti mehaniki, kajti menimo, da se ključ do razumevanja ne le obstoja ali padca vlade, temveč tudi do stanja demokracije v naši deželi ne skriva v rezultatu, temveč v postopku.
Ker so lani ni bilo tradicionalnih brucevanj, ki študentsko in profesorsko populacijo po navadi odrešijo nepotrebne revolucionarnosti, je korona zalomila situacijo tudi v visokem šolstvu. Neke vrste krizo je bilo za pričakovati, a resne napetosti so se začele, ko je vladi skoraj uspelo ukiniti akademsko leto in bi na tisoče maturantov skoraj končalo na "sončni upravi". Kot je v navadi ob takšnih slavnostnih priložnostih, je zastavo nosil naš premier in kot je še sploh v navadi, je za priložnost izumil kuplet ali dovtip, ki ima velik potencial, da postane narodno blago. Do takrat pa je postal viralen, kot se imenuje vseprisotnost takšnega ocvirka na medmrežju.
Neveljaven email naslov