Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Je možno, da bi skoraj leto in četrt poslanec Anže Logar le bral in bral in bral, pa čeprav smo ga videvali v parlamentu, na zasedanjih komisije in končno celo v Bruslju?
Je možno, da bi skoraj leto in četrt poslanec Anže Logar le bral in bral in bral, pa čeprav smo ga videvali v parlamentu, na zasedanjih komisije in končno celo v Bruslju?
Ker ne priznavamo božične histerije pred božično histerijo, se vrnimo k realni politiki. Oziroma k običajnem življenju. In kaj je bolj realpolitičnega, kot pranje umazanega perila v tujini. Ali tožarjenje v tujini. Ali prepiri pred tujo javnostjo. Zgodba je prastara in zadnja epizoda, ko sta pred Odborom Evropskega parlamenta za preiskovanje pranja denarja nastopila Anže Logar, poslanec in predsednik parlamentarne komisije, ki preiskuje zlorabe v bančnem sistemu, in Borut Mekina, novinar Mladine, je le nadaljevanje mučne in vsaj malo sramotne politične prakse. Kakorkoli, na tapeti je bilo iransko pranje denarja v NLB in zaslišanje je bilo, kakršno je pač bilo … Predsedujoči je na koncu povzel, da naj zadevo, ki se je zgodila v Sloveniji v slovenski banki, rešimo Slovenci sami. Ne s temi besedami, vendar s takšno intonacijo.
Kot vesta oba redna poslušalca te oddaje, nad bankami in bankirji pri nas nismo ravno navdušeni in zato je spremljati nastope predsednika parlamentarne komisije za zlorabe v bančnem sistemu poučno in zabavno; pa tudi sicer se zdi Anže Logar poslanec na mestu. Zelo drugačen od prevladujočega strankarskega fenotipa. A nam je v zvezi s preiskovanjem zlorab v NLB vzbudila pozornost malenkost, ki bo, kot se bo pokazalo na koncu prispevka, tudi ostala malenkost. Omenjamo jo le zato, ker je ne omenja nihče drug.
V intervjuju, danem osrednjemu slovenskemu časniku, je Anže Logar odgovarjal v zvezi s preiskovanjem bančne luknje na novinarsko vprašanje: “Samo iz Banke Slovenije ste dobili 26 tisoč strani dokumentov. Ste vse prebrali?”
“Gradiva je več kot 300 tisoč strani, sam sem jih prebral okoli 70 tisoč. Številne ure sem preždel v ‘tihi sobi’.” – Anže Logar
Kar nas zanima in je hkrati vprašanje uporabne naloge za četrti razred, se glasi: »Koliko je teh ‘številnih ur’?«
70 000 strani je namreč zelo veliko strani. Tudi tisti med nami, ki smo navajeni špehov, kot so spomini Winstona Churchilla, zbrana dela Ivana Cankarja ali celoten opus prijatelja Ivana Sivca, se ob sedemdeset tisoč straneh zdrznemo. Ali je mogoče, da je korektni Anže Logar, veliko upanje slovenske pomladi, zašel, kot bi se reklo po Stevu Jobsu, na polje izkrivljene realnosti?
Nikakor si ne smemo privoščiti osebne interpretacije, zato uporabimo kar njeno veličanstvo učiteljico življenja, ki ni zgodovina, temveč matematika. Še sploh njene najznamenitejše otroke: seštevanje, odštevanje, deljenje in množenje.
Na našem radiu ne vemo veliko, vemo pa natančno, koliko traja branje ene strani. Velja, da izkušen radijski bralec prebere natisnjeno vrstico v sedmih sekundah. Ker je splošno znano, da iranski pralci denarja v spregi z bankirji kot orožje za množično uničevanje najraje uporabljajo Curier New 12 z razmikom 1,5, smo trdno prepričani, da branje ene strani takšnega dokumenta traja tri minute. Ker je Anže prebral sedemdeset tisoč strani, je bral natančno 210.000 minut. Ampak to še ni zadovoljiv odgovor, kajti vprašanje se je glasilo: “Koliko ur je potrebnih za 70.000 strani.” Po zadnjem izračunu dobimo odgovor: 3.500 ur.
Poslanec Anže Logar je v tihi sobi preživel 3.500 ur. Sedi, pet.
In na tem mestu matematika opravi svoje. Nas pa zanima še naprej. Kljub delovni vnemi in državljanski odgovornosti slovenskega poslanca od nikogar ne moramo zahtevati, da dela štiriindvajset ur dnevno – kajti v tem primeru dobimo podatek, da je Logar preiskoval luknjo v soju brlivke neprenehoma kar 145,8 dneva. Spodobi se in najverjetneje je celo v skladu s poslovnikom državnega zbora, da te dneve pretvorimo v delovne dneve z normalnim osemurnim delovnikom. Tako izvemo, da je preiskovanju bančne luknje in branju dokumentov poslanec namenil 437 delavnih dni in pol. To pa je, oprostite, praktično nemogoče. Kajti pomeni, da bi skoraj leto in četrt poslanec le bral in bral in bral. Pa smo ga videvali v parlamentu, na zasedanjih komisije in končno celo v Bruslju.
Vendar ne obupajmo tako hitro in poslanca ne obtožujmo navajanja napačnih podatkov o njegovi bralni kulturi in kondiciji. Kot vemo, je povezanost, celo kolegialnost znotraj poslanskih skupin na najvišji ravni in prav mogoče je, da so del bremena z Anžetovih ramen sneli ostali poslanci SDS. Devetnajst jih je in ne dvomimo, da so vsaj nekateri med njimi prav dobri bralci. Hiter izračun pokaže, da ako je bilo 70.000 strani gradiva o bančni luknji razdeljenih med devetnajst poslancev SDS, to znese 184,2 ure na poslanca oziroma 23 delovnih dni na poslanca. To pa je že bolj verjetno, napor pa se še ustrezno zmanjša, če je pomagala tudi evroposlanka Romana Tomc, ki je zaslišanje pred evropskim organom tudi uredila.
Za konec pa ostaja še ena možnost, ki jo omenjamo bolj kot navodilo za naslednjič. SDS je vzorno organizirana stranka s široko razvejano in kvalitetno vodeno mrežo na terenu, ki jo krasi visoka lojalnost njenih članov. Če bi 70.000 strani gradiva o bančni luknji, ne nazadnje gre za naš denar in bi moralo biti gradivo javno dostopno, razdelili med 30.000 bralcev – kolikor je članstva te največje opozicijske stranke – bi vsak član za skupno razumevanje luknje porabil sedem minut čistega branja. Ne le praktično, takšno branje bi bilo tudi skrajno demokratično, ob tem pa bi imel Anže Logar veliko več časa za pomembnejše stvari, kot je čemenje v »tihi sobi« in duhamorno branje bančnih dokumentov.
754 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Je možno, da bi skoraj leto in četrt poslanec Anže Logar le bral in bral in bral, pa čeprav smo ga videvali v parlamentu, na zasedanjih komisije in končno celo v Bruslju?
Je možno, da bi skoraj leto in četrt poslanec Anže Logar le bral in bral in bral, pa čeprav smo ga videvali v parlamentu, na zasedanjih komisije in končno celo v Bruslju?
Ker ne priznavamo božične histerije pred božično histerijo, se vrnimo k realni politiki. Oziroma k običajnem življenju. In kaj je bolj realpolitičnega, kot pranje umazanega perila v tujini. Ali tožarjenje v tujini. Ali prepiri pred tujo javnostjo. Zgodba je prastara in zadnja epizoda, ko sta pred Odborom Evropskega parlamenta za preiskovanje pranja denarja nastopila Anže Logar, poslanec in predsednik parlamentarne komisije, ki preiskuje zlorabe v bančnem sistemu, in Borut Mekina, novinar Mladine, je le nadaljevanje mučne in vsaj malo sramotne politične prakse. Kakorkoli, na tapeti je bilo iransko pranje denarja v NLB in zaslišanje je bilo, kakršno je pač bilo … Predsedujoči je na koncu povzel, da naj zadevo, ki se je zgodila v Sloveniji v slovenski banki, rešimo Slovenci sami. Ne s temi besedami, vendar s takšno intonacijo.
Kot vesta oba redna poslušalca te oddaje, nad bankami in bankirji pri nas nismo ravno navdušeni in zato je spremljati nastope predsednika parlamentarne komisije za zlorabe v bančnem sistemu poučno in zabavno; pa tudi sicer se zdi Anže Logar poslanec na mestu. Zelo drugačen od prevladujočega strankarskega fenotipa. A nam je v zvezi s preiskovanjem zlorab v NLB vzbudila pozornost malenkost, ki bo, kot se bo pokazalo na koncu prispevka, tudi ostala malenkost. Omenjamo jo le zato, ker je ne omenja nihče drug.
V intervjuju, danem osrednjemu slovenskemu časniku, je Anže Logar odgovarjal v zvezi s preiskovanjem bančne luknje na novinarsko vprašanje: “Samo iz Banke Slovenije ste dobili 26 tisoč strani dokumentov. Ste vse prebrali?”
“Gradiva je več kot 300 tisoč strani, sam sem jih prebral okoli 70 tisoč. Številne ure sem preždel v ‘tihi sobi’.” – Anže Logar
Kar nas zanima in je hkrati vprašanje uporabne naloge za četrti razred, se glasi: »Koliko je teh ‘številnih ur’?«
70 000 strani je namreč zelo veliko strani. Tudi tisti med nami, ki smo navajeni špehov, kot so spomini Winstona Churchilla, zbrana dela Ivana Cankarja ali celoten opus prijatelja Ivana Sivca, se ob sedemdeset tisoč straneh zdrznemo. Ali je mogoče, da je korektni Anže Logar, veliko upanje slovenske pomladi, zašel, kot bi se reklo po Stevu Jobsu, na polje izkrivljene realnosti?
Nikakor si ne smemo privoščiti osebne interpretacije, zato uporabimo kar njeno veličanstvo učiteljico življenja, ki ni zgodovina, temveč matematika. Še sploh njene najznamenitejše otroke: seštevanje, odštevanje, deljenje in množenje.
Na našem radiu ne vemo veliko, vemo pa natančno, koliko traja branje ene strani. Velja, da izkušen radijski bralec prebere natisnjeno vrstico v sedmih sekundah. Ker je splošno znano, da iranski pralci denarja v spregi z bankirji kot orožje za množično uničevanje najraje uporabljajo Curier New 12 z razmikom 1,5, smo trdno prepričani, da branje ene strani takšnega dokumenta traja tri minute. Ker je Anže prebral sedemdeset tisoč strani, je bral natančno 210.000 minut. Ampak to še ni zadovoljiv odgovor, kajti vprašanje se je glasilo: “Koliko ur je potrebnih za 70.000 strani.” Po zadnjem izračunu dobimo odgovor: 3.500 ur.
Poslanec Anže Logar je v tihi sobi preživel 3.500 ur. Sedi, pet.
In na tem mestu matematika opravi svoje. Nas pa zanima še naprej. Kljub delovni vnemi in državljanski odgovornosti slovenskega poslanca od nikogar ne moramo zahtevati, da dela štiriindvajset ur dnevno – kajti v tem primeru dobimo podatek, da je Logar preiskoval luknjo v soju brlivke neprenehoma kar 145,8 dneva. Spodobi se in najverjetneje je celo v skladu s poslovnikom državnega zbora, da te dneve pretvorimo v delovne dneve z normalnim osemurnim delovnikom. Tako izvemo, da je preiskovanju bančne luknje in branju dokumentov poslanec namenil 437 delavnih dni in pol. To pa je, oprostite, praktično nemogoče. Kajti pomeni, da bi skoraj leto in četrt poslanec le bral in bral in bral. Pa smo ga videvali v parlamentu, na zasedanjih komisije in končno celo v Bruslju.
Vendar ne obupajmo tako hitro in poslanca ne obtožujmo navajanja napačnih podatkov o njegovi bralni kulturi in kondiciji. Kot vemo, je povezanost, celo kolegialnost znotraj poslanskih skupin na najvišji ravni in prav mogoče je, da so del bremena z Anžetovih ramen sneli ostali poslanci SDS. Devetnajst jih je in ne dvomimo, da so vsaj nekateri med njimi prav dobri bralci. Hiter izračun pokaže, da ako je bilo 70.000 strani gradiva o bančni luknji razdeljenih med devetnajst poslancev SDS, to znese 184,2 ure na poslanca oziroma 23 delovnih dni na poslanca. To pa je že bolj verjetno, napor pa se še ustrezno zmanjša, če je pomagala tudi evroposlanka Romana Tomc, ki je zaslišanje pred evropskim organom tudi uredila.
Za konec pa ostaja še ena možnost, ki jo omenjamo bolj kot navodilo za naslednjič. SDS je vzorno organizirana stranka s široko razvejano in kvalitetno vodeno mrežo na terenu, ki jo krasi visoka lojalnost njenih članov. Če bi 70.000 strani gradiva o bančni luknji, ne nazadnje gre za naš denar in bi moralo biti gradivo javno dostopno, razdelili med 30.000 bralcev – kolikor je članstva te največje opozicijske stranke – bi vsak član za skupno razumevanje luknje porabil sedem minut čistega branja. Ne le praktično, takšno branje bi bilo tudi skrajno demokratično, ob tem pa bi imel Anže Logar veliko več časa za pomembnejše stvari, kot je čemenje v »tihi sobi« in duhamorno branje bančnih dokumentov.
Nova ljubljenka slovenskih src, kmetijska ministrica in Desusova predsednica, je apelirala na slovensko javnost, naj pomaga kmetom. Stvar je namreč v tem, da letos na naša polja zaradi virusa ne morejo priti sezonski delavci iz tujine in ker so kmetje v težavah, je ministrica pozvala vse "mlajše upokojence, študente, brezposelne in delavce na čakanju ter vse tiste, ki se radi gibljejo in so radi na svežem zraku," naj priskočijo na pomoč slovenskemu kmetijstvu.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Marko Radmilovič sedi v samoizolaciji in razmišlja. Koronavirus nam je pokazal, kako enostavna je naša civilizacija, čeprav smo dolga desetletja mislili, da je zapletena.
Marjan Jerman je bil novinar. In ko s cmokom v grlu sledimo poklonom, ki jih dobiva v javnosti, naj povemo, zakaj in čemu je bil novinar. Preprosto zato, ker ni zmogel biti nič drugega; ker Marjan je novinarstvo živel. Po njegovih besedah bi lahko bil tudi pilot, a električni drogovi tam nekje na Dolenjskem se s tem ne strinjajo. Bil je novinar in z vsakim vlaknom, z vsakim vdihom, tako tudi zadnjim, je bil predan javnosti.
V dneh, ko smo obsojeni na tesnobo lastnega doma in na grozo lastne družine, se razmišljujočemu podijo po glavi najrazličnejše destruktivne misli. Ker vhodnih podatkov ni, ne ostane drugega, kot razmišljati o novi vladi in o virusu. Včasih o vsakem posebej, v glavnem pa o obojem skupaj.
Vrag je odnesel šalo in prinesel virus in tako začasno ukinjamo 'guncanje afen' tudi v naši oddaji. Potrebno je tvorno sodelovanje vseh vpletenih deležnikov v reševanje nastale situacije in pod tem zavihkom se skriva tudi tvorno sodelovanje medijev. Piše: Marko Radmilovič
Pa zapojmo eno po nostalgično. Nekaterih ljubih opravil naše mladosti ni več. Recimo zbiranja značk. Znamke so se še nekako obdržale, značke so šle rakom žvižgat. Vsa mogočna industrija izdelovanja te drobne kovinske galanterije se je sesula v prah. Še zadnjič so značke – sicer premodelirane v bedž – skočile na plano med punkovsko revolucijo v osemdesetih letih, nato pa za vedno izginile. Piše: Marko Radmilovič
Te dni počasi dobivamo odgovor na najbolj razširjeno popkulturno vprašanje. To se že desetletja glasi: “Kaj nas bo ugonobilo?” Kot predlagata znanstvenofantastična literatura in filmska industrija, lahko izbiramo med velikanskim kometom ali pa med virusom. Ker se te dni v znanem vesolju potika samo nekaj izgubljenih skal, bo kot kaže rabelj človeštva virus. A le v popkulturni interpretaciji; vsi malo bolj poučeni menimo, da nas bo pokopala človeška neumnost. Ki je mimogrede tudi originalni vzrok širjenja koronavirusa – ni najbolj razumno, da Kitajci v vsej znani flori vidijo samo zalogo proteinov.
Priprave na predčasne volitve so v polnem teku. K pripravam na nove volitve spada tudi sestavljanje nove koalicije. Priprave se te dni končujejo, hiša je prezračena, tla posesana in okna umita. Tako je napočil čas le še za nekaj zadnjih malenkosti. Kot so pisma intelektualcev. Oziroma razumnikov. Ta pisma se pojavljajo redno pred prelomnimi dogodki in so značilna po tem, da jih zelo redko kdo v celoti prebere, zato pa se o njih toliko bolj žolčno razpravlja v javnosti.
Danes pa zapletena tema, primerna le za najbistrejše med nami. Med te se žal ne prištevamo, saj tudi naše skromno uredništvo doživlja trenutek izginjanja intelektualne povprečnosti in vzpon intelektualne nadpovprečnosti. Da je večina pametnejša kot manjšina oziroma, da mi povprečno pametni izginjamo na račun nadpovprečno pametnih, je najopaznejše pri oglasih. Reklame, ki naj bi jih razumeli vsi, razumejo le tisti, ki si jih izmišljujejo. Preostali si ne upamo priznati, da ne vemo, za kaj gre. Povedano drugače: v vsevednem svetu se je intelektualna povprečnost preobrazila v intelektualno nadpovprečnost, dovčerajšnji povprečneži pa so postali podpovprečni. Ob reklamah je drugi dokaz za to trditev volilna zakonodaja.
Vse od časov, ko je nesmrtna Neca Falk odpela odo temu tropskemu sadju, banane niso bile tako v ospredju javnosti kot prejšnje tedne. Če bi se kateri slovenskih glasbenikov tako potrudil za jabolka, kot se je Neca za banane, slovensko sadjarstvo ne bi bilo v krizi … Kakorkoli; vrnitev banan v fokus javnosti je povsem zaslužena, saj gre za sadež, ki se ponaša s številnimi nutricionističnimi prednostmi, a za našo oddajo je pomembnejša njihova družbenopolitična vloga. Poglejmo podrobnosti; najprej je šef slovenskih banan in posledično bananarjev kupil letalska dovoljenja strmoglavljene Adrie Airways. Potem pa so v njegovem skladišču našli še sumljive pakete in skladišče je okupirala specialna enota, ki je ravno te dni v Sloveniji razbila mrežo preprodajalcev prepovedanih drog.
Danes, ko praznujemo vsakoletni državni praznik, s katerim obeležujemo padec vlade, bomo tudi v naši skromni oddaji temu dogodku namenili nekaj slavnostnih besed. Ob tej priložnosti se je, kot je v navadi, iz močvirja dvignilo na desetine analitikov, ki so vam natančno povedali, zakaj in čemu je tudi letos padla vlada. A kot vedno so te medijske analize napačne. Ves ta korpus patologov slovenske politične scene namreč pade že na samem začetku. "Ne štima" jim terminologija, kot se reče.
Pretekli vikend je zaznamoval volilni kongres stranke Desus, kjer je nova prvakinja stranke postala Aleksandra Pivec, Karel Erjavec pa je po porazu napovedal umik ne le iz političnega, temveč tudi iz javnega življenja, zato se danes medijsko poslavljamo od njega.
Danes pa končno nekaj kakovostnega raziskovalnega novinarstva tudi v naši oddaji. V slogu najboljših raziskovalnih oddaj in prispevkov vam bomo razkrili, kdo je požgal lesenega Donalda Trumpa moravškega. Pot do razkritja nas bo vodila prek odgovora na najstarejše, najbolj zapleteno in najbolj bistveno vseh vprašanj: “Kaj je umetnost?”
Za začetek leta 2020, ko so možgani še sveži, koncentracija pa na visoki ravni, nekoliko zahtevnejša razlaga. Hrvaška je dobila novega predsednika. Za Slovenijo je to pomembno, ker ni nepomembno, pod katerim vsevidnim očesom skačemo v Jadransko morje. V Zapisnih iz močvirja odgovarjamo tudi na vprašanje, kaj je skupnega Pahor, Milanović in Napoleon.
Da je Slovenija varna dežela, je bil leta 2019 naš najpogostejši izvozni artikel in argument, da je varna zato, ker pianiste s povezavo bluetooth priklenemo na radiator, ne zdrži resne analize.
Angelika Mlinar je zvezda tega tedna. Čeprav ni povsem jasno, zakaj in čemu. Kajti postati minister v slovenski vladi ni neka velika novica. Nekaj je povsem jasno; stoletje ali dve počakajmo, pa bo vsaka slovenska družina ali dala ali imela nekoga, ki je bil minister v vladi. Slovenska politika je kadrovsko izžeta, uvoz politikov iz drugih držav pa neposreden napad na politične elite, a ne bi bilo kot v športu s tujimi trenerji tudi v politiki smiselno poskusiti s tujimi upravljavci države?
Če hočemo naprej, moramo nekaj dni nazaj. Kar nacionalni škandal se je zgodil, ko je Hofer prepovedal prodajo “Kraljev ulic” pred svojimi poslovalnicami. Po pravilih novinarske stroke bomo o tej zelo zanimivi temi predstavili vse plati dogodka. Na srečo sta plati le dve, kar bo v pomoč glede na to, da ima naša oddaja omejene organizacijske in intelektualne vire.
O najbolj priljubljeni temi zadnjih dveh tisočletij, to je seveda konec sveta. V Madridu so se zbrali na še eni podnebni konferenci. Tehnično gre v Madridu za podnebno konferenco, ki naj bi v življenje spravila podnebni dogovor s podnebne konference v Parizu. V Madridu se bodo poskušali dogovoriti, ali razumejo, kaj so se dogovorili v Parizu. Tisti, ki ne razumejo, so svoj podpis iz pariškega dogovora že tako ali tako umaknili … Drugače povedano: nekatere pomembne podpisnice so od pariških zavez zbežale prej, kot zbeži članstvo iz novoustanovljenih slovenskih političnih strank. Zapise iz močvirja pripravlja Marko Radmilovič
Čemu presoja ni bila potrebna? Razlog je enostaven, kajti investitor in izvajalec ob polaganju kanala odločno ponavljata mantro najstnikov, ki se srečajo s svojim prvim kondomom: "Zagotovo ne bo puščal!"
Neveljaven email naslov