Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Je možno, da bi skoraj leto in četrt poslanec Anže Logar le bral in bral in bral, pa čeprav smo ga videvali v parlamentu, na zasedanjih komisije in končno celo v Bruslju?
Je možno, da bi skoraj leto in četrt poslanec Anže Logar le bral in bral in bral, pa čeprav smo ga videvali v parlamentu, na zasedanjih komisije in končno celo v Bruslju?
Ker ne priznavamo božične histerije pred božično histerijo, se vrnimo k realni politiki. Oziroma k običajnem življenju. In kaj je bolj realpolitičnega, kot pranje umazanega perila v tujini. Ali tožarjenje v tujini. Ali prepiri pred tujo javnostjo. Zgodba je prastara in zadnja epizoda, ko sta pred Odborom Evropskega parlamenta za preiskovanje pranja denarja nastopila Anže Logar, poslanec in predsednik parlamentarne komisije, ki preiskuje zlorabe v bančnem sistemu, in Borut Mekina, novinar Mladine, je le nadaljevanje mučne in vsaj malo sramotne politične prakse. Kakorkoli, na tapeti je bilo iransko pranje denarja v NLB in zaslišanje je bilo, kakršno je pač bilo … Predsedujoči je na koncu povzel, da naj zadevo, ki se je zgodila v Sloveniji v slovenski banki, rešimo Slovenci sami. Ne s temi besedami, vendar s takšno intonacijo.
Kot vesta oba redna poslušalca te oddaje, nad bankami in bankirji pri nas nismo ravno navdušeni in zato je spremljati nastope predsednika parlamentarne komisije za zlorabe v bančnem sistemu poučno in zabavno; pa tudi sicer se zdi Anže Logar poslanec na mestu. Zelo drugačen od prevladujočega strankarskega fenotipa. A nam je v zvezi s preiskovanjem zlorab v NLB vzbudila pozornost malenkost, ki bo, kot se bo pokazalo na koncu prispevka, tudi ostala malenkost. Omenjamo jo le zato, ker je ne omenja nihče drug.
V intervjuju, danem osrednjemu slovenskemu časniku, je Anže Logar odgovarjal v zvezi s preiskovanjem bančne luknje na novinarsko vprašanje: “Samo iz Banke Slovenije ste dobili 26 tisoč strani dokumentov. Ste vse prebrali?”
“Gradiva je več kot 300 tisoč strani, sam sem jih prebral okoli 70 tisoč. Številne ure sem preždel v ‘tihi sobi’.” – Anže Logar
Kar nas zanima in je hkrati vprašanje uporabne naloge za četrti razred, se glasi: »Koliko je teh ‘številnih ur’?«
70 000 strani je namreč zelo veliko strani. Tudi tisti med nami, ki smo navajeni špehov, kot so spomini Winstona Churchilla, zbrana dela Ivana Cankarja ali celoten opus prijatelja Ivana Sivca, se ob sedemdeset tisoč straneh zdrznemo. Ali je mogoče, da je korektni Anže Logar, veliko upanje slovenske pomladi, zašel, kot bi se reklo po Stevu Jobsu, na polje izkrivljene realnosti?
Nikakor si ne smemo privoščiti osebne interpretacije, zato uporabimo kar njeno veličanstvo učiteljico življenja, ki ni zgodovina, temveč matematika. Še sploh njene najznamenitejše otroke: seštevanje, odštevanje, deljenje in množenje.
Na našem radiu ne vemo veliko, vemo pa natančno, koliko traja branje ene strani. Velja, da izkušen radijski bralec prebere natisnjeno vrstico v sedmih sekundah. Ker je splošno znano, da iranski pralci denarja v spregi z bankirji kot orožje za množično uničevanje najraje uporabljajo Curier New 12 z razmikom 1,5, smo trdno prepričani, da branje ene strani takšnega dokumenta traja tri minute. Ker je Anže prebral sedemdeset tisoč strani, je bral natančno 210.000 minut. Ampak to še ni zadovoljiv odgovor, kajti vprašanje se je glasilo: “Koliko ur je potrebnih za 70.000 strani.” Po zadnjem izračunu dobimo odgovor: 3.500 ur.
Poslanec Anže Logar je v tihi sobi preživel 3.500 ur. Sedi, pet.
In na tem mestu matematika opravi svoje. Nas pa zanima še naprej. Kljub delovni vnemi in državljanski odgovornosti slovenskega poslanca od nikogar ne moramo zahtevati, da dela štiriindvajset ur dnevno – kajti v tem primeru dobimo podatek, da je Logar preiskoval luknjo v soju brlivke neprenehoma kar 145,8 dneva. Spodobi se in najverjetneje je celo v skladu s poslovnikom državnega zbora, da te dneve pretvorimo v delovne dneve z normalnim osemurnim delovnikom. Tako izvemo, da je preiskovanju bančne luknje in branju dokumentov poslanec namenil 437 delavnih dni in pol. To pa je, oprostite, praktično nemogoče. Kajti pomeni, da bi skoraj leto in četrt poslanec le bral in bral in bral. Pa smo ga videvali v parlamentu, na zasedanjih komisije in končno celo v Bruslju.
Vendar ne obupajmo tako hitro in poslanca ne obtožujmo navajanja napačnih podatkov o njegovi bralni kulturi in kondiciji. Kot vemo, je povezanost, celo kolegialnost znotraj poslanskih skupin na najvišji ravni in prav mogoče je, da so del bremena z Anžetovih ramen sneli ostali poslanci SDS. Devetnajst jih je in ne dvomimo, da so vsaj nekateri med njimi prav dobri bralci. Hiter izračun pokaže, da ako je bilo 70.000 strani gradiva o bančni luknji razdeljenih med devetnajst poslancev SDS, to znese 184,2 ure na poslanca oziroma 23 delovnih dni na poslanca. To pa je že bolj verjetno, napor pa se še ustrezno zmanjša, če je pomagala tudi evroposlanka Romana Tomc, ki je zaslišanje pred evropskim organom tudi uredila.
Za konec pa ostaja še ena možnost, ki jo omenjamo bolj kot navodilo za naslednjič. SDS je vzorno organizirana stranka s široko razvejano in kvalitetno vodeno mrežo na terenu, ki jo krasi visoka lojalnost njenih članov. Če bi 70.000 strani gradiva o bančni luknji, ne nazadnje gre za naš denar in bi moralo biti gradivo javno dostopno, razdelili med 30.000 bralcev – kolikor je članstva te največje opozicijske stranke – bi vsak član za skupno razumevanje luknje porabil sedem minut čistega branja. Ne le praktično, takšno branje bi bilo tudi skrajno demokratično, ob tem pa bi imel Anže Logar veliko več časa za pomembnejše stvari, kot je čemenje v »tihi sobi« in duhamorno branje bančnih dokumentov.
754 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Je možno, da bi skoraj leto in četrt poslanec Anže Logar le bral in bral in bral, pa čeprav smo ga videvali v parlamentu, na zasedanjih komisije in končno celo v Bruslju?
Je možno, da bi skoraj leto in četrt poslanec Anže Logar le bral in bral in bral, pa čeprav smo ga videvali v parlamentu, na zasedanjih komisije in končno celo v Bruslju?
Ker ne priznavamo božične histerije pred božično histerijo, se vrnimo k realni politiki. Oziroma k običajnem življenju. In kaj je bolj realpolitičnega, kot pranje umazanega perila v tujini. Ali tožarjenje v tujini. Ali prepiri pred tujo javnostjo. Zgodba je prastara in zadnja epizoda, ko sta pred Odborom Evropskega parlamenta za preiskovanje pranja denarja nastopila Anže Logar, poslanec in predsednik parlamentarne komisije, ki preiskuje zlorabe v bančnem sistemu, in Borut Mekina, novinar Mladine, je le nadaljevanje mučne in vsaj malo sramotne politične prakse. Kakorkoli, na tapeti je bilo iransko pranje denarja v NLB in zaslišanje je bilo, kakršno je pač bilo … Predsedujoči je na koncu povzel, da naj zadevo, ki se je zgodila v Sloveniji v slovenski banki, rešimo Slovenci sami. Ne s temi besedami, vendar s takšno intonacijo.
Kot vesta oba redna poslušalca te oddaje, nad bankami in bankirji pri nas nismo ravno navdušeni in zato je spremljati nastope predsednika parlamentarne komisije za zlorabe v bančnem sistemu poučno in zabavno; pa tudi sicer se zdi Anže Logar poslanec na mestu. Zelo drugačen od prevladujočega strankarskega fenotipa. A nam je v zvezi s preiskovanjem zlorab v NLB vzbudila pozornost malenkost, ki bo, kot se bo pokazalo na koncu prispevka, tudi ostala malenkost. Omenjamo jo le zato, ker je ne omenja nihče drug.
V intervjuju, danem osrednjemu slovenskemu časniku, je Anže Logar odgovarjal v zvezi s preiskovanjem bančne luknje na novinarsko vprašanje: “Samo iz Banke Slovenije ste dobili 26 tisoč strani dokumentov. Ste vse prebrali?”
“Gradiva je več kot 300 tisoč strani, sam sem jih prebral okoli 70 tisoč. Številne ure sem preždel v ‘tihi sobi’.” – Anže Logar
Kar nas zanima in je hkrati vprašanje uporabne naloge za četrti razred, se glasi: »Koliko je teh ‘številnih ur’?«
70 000 strani je namreč zelo veliko strani. Tudi tisti med nami, ki smo navajeni špehov, kot so spomini Winstona Churchilla, zbrana dela Ivana Cankarja ali celoten opus prijatelja Ivana Sivca, se ob sedemdeset tisoč straneh zdrznemo. Ali je mogoče, da je korektni Anže Logar, veliko upanje slovenske pomladi, zašel, kot bi se reklo po Stevu Jobsu, na polje izkrivljene realnosti?
Nikakor si ne smemo privoščiti osebne interpretacije, zato uporabimo kar njeno veličanstvo učiteljico življenja, ki ni zgodovina, temveč matematika. Še sploh njene najznamenitejše otroke: seštevanje, odštevanje, deljenje in množenje.
Na našem radiu ne vemo veliko, vemo pa natančno, koliko traja branje ene strani. Velja, da izkušen radijski bralec prebere natisnjeno vrstico v sedmih sekundah. Ker je splošno znano, da iranski pralci denarja v spregi z bankirji kot orožje za množično uničevanje najraje uporabljajo Curier New 12 z razmikom 1,5, smo trdno prepričani, da branje ene strani takšnega dokumenta traja tri minute. Ker je Anže prebral sedemdeset tisoč strani, je bral natančno 210.000 minut. Ampak to še ni zadovoljiv odgovor, kajti vprašanje se je glasilo: “Koliko ur je potrebnih za 70.000 strani.” Po zadnjem izračunu dobimo odgovor: 3.500 ur.
Poslanec Anže Logar je v tihi sobi preživel 3.500 ur. Sedi, pet.
In na tem mestu matematika opravi svoje. Nas pa zanima še naprej. Kljub delovni vnemi in državljanski odgovornosti slovenskega poslanca od nikogar ne moramo zahtevati, da dela štiriindvajset ur dnevno – kajti v tem primeru dobimo podatek, da je Logar preiskoval luknjo v soju brlivke neprenehoma kar 145,8 dneva. Spodobi se in najverjetneje je celo v skladu s poslovnikom državnega zbora, da te dneve pretvorimo v delovne dneve z normalnim osemurnim delovnikom. Tako izvemo, da je preiskovanju bančne luknje in branju dokumentov poslanec namenil 437 delavnih dni in pol. To pa je, oprostite, praktično nemogoče. Kajti pomeni, da bi skoraj leto in četrt poslanec le bral in bral in bral. Pa smo ga videvali v parlamentu, na zasedanjih komisije in končno celo v Bruslju.
Vendar ne obupajmo tako hitro in poslanca ne obtožujmo navajanja napačnih podatkov o njegovi bralni kulturi in kondiciji. Kot vemo, je povezanost, celo kolegialnost znotraj poslanskih skupin na najvišji ravni in prav mogoče je, da so del bremena z Anžetovih ramen sneli ostali poslanci SDS. Devetnajst jih je in ne dvomimo, da so vsaj nekateri med njimi prav dobri bralci. Hiter izračun pokaže, da ako je bilo 70.000 strani gradiva o bančni luknji razdeljenih med devetnajst poslancev SDS, to znese 184,2 ure na poslanca oziroma 23 delovnih dni na poslanca. To pa je že bolj verjetno, napor pa se še ustrezno zmanjša, če je pomagala tudi evroposlanka Romana Tomc, ki je zaslišanje pred evropskim organom tudi uredila.
Za konec pa ostaja še ena možnost, ki jo omenjamo bolj kot navodilo za naslednjič. SDS je vzorno organizirana stranka s široko razvejano in kvalitetno vodeno mrežo na terenu, ki jo krasi visoka lojalnost njenih članov. Če bi 70.000 strani gradiva o bančni luknji, ne nazadnje gre za naš denar in bi moralo biti gradivo javno dostopno, razdelili med 30.000 bralcev – kolikor je članstva te največje opozicijske stranke – bi vsak član za skupno razumevanje luknje porabil sedem minut čistega branja. Ne le praktično, takšno branje bi bilo tudi skrajno demokratično, ob tem pa bi imel Anže Logar veliko več časa za pomembnejše stvari, kot je čemenje v »tihi sobi« in duhamorno branje bančnih dokumentov.
Namesto analize pritlehnosti, packarij in vseh vrst umazanij se bomo v preostalih oddajah do zamenjave koledarja ukvarjali izključno z božično-novoletnimi temami in tako poskušali v temne popoldneve dostaviti nekaj dodatne svetlobe. Piše: Marko Radmilovič
Danes pa poglobljeno, ker se bliža december, ko težke teme za trideset dni odrinemo stran. Premier je pozval državna podjetja oziroma tista, v katerih ima država lastniški delež, naj premislijo o oglaševanju v medijih, ki tolerirajo ali celo vzpodbujajo sovražni govor. In ob sovražnem govoru tolerirajo ali celo ustvarjajo lažne novice. Piše: Marko Radmilovič
Današnja zgodba je napeta in nas vodi skozi številne nepričakovane zaplete do samega bistva demokracije. Začne pa se, kako nepričakovano, na radijskih postajah, kjer vrtijo največje hite
Danes pa nekaj o ministrih. Kot nekoč priljubljena tema satirikov, komikov in karikaturistov se ministri počasi umikajo v medijsko pozabo. Kar ne čudi.
Ob počastitvi spomina na umrle v vseh vojnah se zdi streljanje s puškami vsaj neprimerno, če že ne škandalozno.
V teh vremensko zahtevnih urah in dnevih pa nekaj sproščene in prepotrebne zabave. In kaj je lahko bolj zabavnega od slovenske vlade?
Nekaj o princih, kraljih in ostalih pravljičnih likih. Ter o novinarjih, ki so vse, le pravljični liki ne. Savdski princ in prestolonaslednik je novinarju, svojemu strastnemu kritiku, dal odsekati glavo. Svetovna javnost se je zganila. Del svetovne javnosti se je zganil celo tako zelo, da so zažugali s prstom in zagrozili, da hudobnemu princu ne bodo več prodajali orožja. Na srečo tako daleč, da bi kdo zagrozil z blokado savdske nafte, ni šel nihče. Kaj pa je en novinar proti milijonom sodčkov! Piše: Marko Radmilovič.
V oddaji boste slišali kup pavšalnih navedb, nepodprtih s kakršnimi koli podatki. Kar pa ni nič hudega. Tudi v resnih medijih na temo obveščevalnih struktur slišite kup pavšalnih in s podatki nepodprtih navedb. Takšna je pač narava obveščevalnega dela.
Če nič drugega smo prejšnje dni izvedeli, kakšen bo konec sveta. Religiozne prakse ponujajo vsaka svoj scenarij, a kot kaže s poslednjo sodbo, kolobarjenjem duše in z zabavo z devicami ne bo nič. Konec bo veliko bolj posveten. Odvisno od kulinaričnih preferenc naroda se bo človeštvo ali skuhalo ali speklo. Nekako tako je razumeti opozorila iz Medvladnega foruma o podnebnih spremembah, ki poteka v Južni Koreji. Mimogrede; če bi 195 delegatov imelo svoje srečanje v Severni Koreji, bi verjetno ugotovili, da se tam podnebje še nič ne segreva. Piše Marko Radmilovič.
V zapisih je sporedu najbrž preambiciozno modrovanje o sreči. Sreče je več vrst. Tako ne bomo govorili o družinski, športni, osebni in podobnih srečah. Danes bomo govorili o sreči, ki se pojavlja pri igrah na srečo. Piše: Marko Radmilovič
Te dni so sosedje Avstrijci začeli kopati drugo cev karavanškega predora. Istočasno na bi začeli kopati tudi Slovenci proti Avstriji, a na naši strani so Karavanke še neokrnjene.
Nekaj o vseprisotni temi – varnosti. Nevarnost preži na nas iz vseh kotov in vsak trenutek nas lahko ugonobi vse od meča do lakote. In seveda virusov.
Eno zadnjih priložnosti za nekaj sproščenega poletnega esprija začnimo s krajšo odo: Muslimani imajo Meko, Kristjani imajo Jeruzalem. Pivci vina imajo Medano, A pivci piva imamo žalsko fontano. Več v Zapisih iz močvirja, piše Marko Radmilovič.
Pa smo nazaj. Zdi se, kot da niti nismo odšli. Ko smo se junija poslovili, smo imeli vlado z delnimi pooblastili, ko se septembra vračamo, imamo še vedno vlado z delnimi pooblastili. Ker smo preživeli, ker je preživela država in ker je očitno preživela tudi vlada z delnimi pooblastili, se zastavlja logično vprašanje: Ali sploh potrebujemo vlado s polnimi pooblastili? Piše: Marko Radmilovič Glas: Jure Franko
Danes pa zelo na kratko, kajti oba redna poslušalca te oddaje si še nista povsem opomogla od podaljšanega konca tedna. In prav o prazničnih dneh bo tekla beseda. Analizirali bomo nekaj temeljnih misli, ki so jih ob prazničnih nagovorih izrekli vidni predstavniki naroda. In sicer zadnje besede v govorih predsednika parlamenta, predsednika vlade, predsednika republike, ob tem pa bomo prenesli še praznične misli državljana Franca K.
Pri nas na asfalt še vedno gledamo kot na najredkejšo možno dobrino. Kot bi šlo za črno zlato, ne pa za mešanico gramoza in odpadka pri pridobivanju nafte. Sploh pa ni sprejemljiv argument, da za asfaltiranje ni denarja. Skozi okno ga lopatamo z referendumi, odškodninami, izgubljenimi tožbami in ostalimi demokratičnimi procesi. Povedano drugače: če imamo dovolj denarja za demokracijo, bi ga morali imeti tudi za asfalt.
Svetovni dogodki niso prijazni do tistih, ki ponoči radi spijo. Najprej je bilo treba pospremiti finale košarkarske lige NBA, potem pa še srečanje predsednika Trumpa in predsednika Kima. In naj že na začetku povemo: omemba košarke ni popolnoma neumestna. Denis Rodman, znameniti »Črv« iz šampionskega moštva Čikaga, ima v ameriško-severnokorejskih odnosih pomembno vlogo in ob srečanju je bil tako ganjen, da je celo zajokal. Ampak kaj to srečanje za ves svet zares pomeni? Piše: Marko Radmilovič
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Danes pa o čebelah. Izpustili bomo večino duhovitih primerjav in primernih verzov, ki so jih o žuželki zadnje dni izbrskali v medijih, in se posvetili sami vlogi čebele. Ne le na planetu, temveč predvsem v zunanjepolitičnem kontekstu.
Neveljaven email naslov