Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Tokrat pa nekaj o piranskih ribičih. Če bomo že šli v ljuti boj zanje, jih je treba bolje spoznati!
Tokrat pa nekaj o piranskih ribičih. Če bomo že šli v ljuti boj zanje, jih je treba bolje spoznati!
Izvedeti moramo, za koga bomo proti sovragu nastavili junaške prsi. Predvsem pa, ali je še kakšna druga možnost, da pomagamo ribičem, hkrati pa se izognemo konfliktom na morju.
Najprej in na začetku – kako pomagaš pridelovalcu hrane v težavah? Menda tako, da kupiš njegove izdelke. Če so slovenski sadjarji v težavah, kupujemo slovensko sadje. Če se pojavijo vinski viški, v lokalu posedimo kakšno minutko več. Če gre podkaravanški krompir na pomlad v cime, ne kuhamo riža. In tako naprej.
Po tej zdravi logiki, bi piranskim ribičem najbolj pomagali, če bi jedli ribe. Odmaknili bi jih od brezna propada in izboljšali njihov gmotni položaj. Tako si vladi in ministrom ne bi bilo treba beliti glave, kako rešiti slovensko ribištvo in hkrati ne zanetiti manjše vojne na severnem Jadranu. Ampak Slovenci ne jemo rib. Oziroma jih jemo malo. Pojedene ribe na prebivalca so še ena kategorija, kjer smo v Evropi pri dnu. Če pa jih že jemo, so to ribe, zmečkane do nerazpoznavnosti … Drugače povedano: raje bi šli s Hrvati na vojno, kot da bi jedli ribe. Statistika je izmuzljiva, kajti povsem natančnih podatkov o zadevi ni, a nekaj analiz o obnašanju gospodinjstev so statistiki le naredili. Po njih Slovenci pojemo okoli kilogram in pol svežih ali zamrznjenih rib in morskih plodov na leto. Druga anketa meni, da je ta številka za kilogram višja, a do rekorderjev, prebivalcev Islandije, ki jih pogoltnejo 90 kilogramov letno, smo nepredstavljivo daleč. Evropsko povprečje je med šestnajstimi in dvajsetimi kilogrami, svetovno nekaj nižje.
Se pravi, da je debata o krivicah, ki se dogajajo piranskim ribičem, vsaj s stališča naših miz in kuhinj svetohlinska in tako izključno politična. Piranski ribiči so žrtev politične spletke obeh strani, njihova dejavnost oziroma ohranitev ribolova je samo farsa. Ukvarjajo se s panogo, ki velike večine Slovencev sploh ne zanima!
Kar pa je še bolj zabavno – naši nasprotniki na drugi strani niso nič boljši! Tudi Hrvati, čeprav se sliši neverjetno, ne jedo rib. Njihovo povprečje použitih rib in plodov morja na prebivalca je le nekaj višje, tam okoli desetih kilogramov, a je še vedno globoko pod povprečjem Evropske unije. Se pravi, da tudi Hrvati kot sredozemska država s prekrasno obalo ropotajo za prazen nič.
A ne le potrošnja rib, tudi ribištvo kot gospodarska panoga je pri sosedih bolj kot ne minimalno. Izvoz rib je skoraj identičen kot uvoz in nekaj let nazaj so se hrvaški mediji resno razhudili, ko so ugotovili, da hrvaške police večinsko polnijo zmrznjeni ribji izdelki iz uvoza. Škampe, recimo, so uvažali z Madžarske in iz Slovenije. Kar govori o sramotnem rasizmu do morskih organizmov. Če je za ciplje iz Tržaškega zaliva arbitražna meja resna ovira, za indonezijske škampe velja načelo o prostem pretoku ljudi in kapitala. Ter seveda škampov.
Ne bi bili zvesti sami sebi, če ne bi poskusili najti rešitve … Najprej se je treba vprašati, od česa pa živimo, če ne mi ne Hrvati ne jemo rib? I, od piščancev, seveda! Če z ribami nimamo posebnega veselja, ga imamo s piščanci. In z govedom in s prašiči.
Tako mimogrede; ko se nekako posilimo z dvema kilogramoma rib na prebivalca, v istem letu pogoltnemo štirideset kilogramov svinjine. In tako naprej po prehranski verigi navzdol …
Pa vendar, kako lahko povežemo hrvaško-slovenske odnose in uveljavitev arbitražne odločbe z recimo prašičerejo? Nadvse preprosto! S ponovno obuditvijo krško-poljskega prašiča narašča trend reje kar v naravi. In zdaj pomislite: zaradi nekaj rib v Piranskem zalivu smo s Hrvati v zelo resnem mednarodnem sporu. Si lahko mislite, kakšen konflikt bi nastal, če bi desetnija Krškopoljcev zarila svoje rilce v arbitražno odločbo na Trdinovem vrhu? Ker smo po statistiki sodeč dvajsetkrat bolj vezani na prašiče kot na ribe, bi se bilo oboroženemu konfliktu skoraj nemogoče izogniti.
V 2016 so slovenski ribiči izlovili 152 ton svežih rib. Istočasno je bila prireja kozjega mesa skoraj 300 ton. Kozje meso je namreč pri dnu mesne lestvice, a čeprav je njegova prireja minimalna, je še enkrat višja kot izlov rib. Pa piranske ribiče pozna vsa Slovenija, kozjerejci pa so medijsko povsem zapostavljeni. Kar hočemo povedati, je dejstvo, da slovenski ribolov nima nobenega statistično merljivega učinka na slovensko pridelavo hrane. Hudiča; slovenski komercialni ribiči so mogoče le za stopničko višje kot fantje, ki namakajo trnek v vaškem ribniku. Daleč od tega, da bi njihov vsakdanji kruh metali v nič, ali se, bog ne daj, norčevali iz njihovega trdega dela – a gospodarsko panogo, ki to ni, postaviti za srčiko mejnega spora, je prvovrstno politikantstvo. Tako političnih elit v Zagrebu kot v Ljubljani. In obojestransko pošiljanje položnic, ki so nominalno višje, kot je vreden mesečni ulov, je že zdavnaj izgubilo status komedije in je preraslo v grotesko.
Kot vemo, je slovenski zunanji minister kavbojc, a vsaj predsednik vlade bi lahko raven razprave od desetih cipljev, petnajstih skuš in dvestotih leščurjev dvignil nazaj na diplomatski parket.
754 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Tokrat pa nekaj o piranskih ribičih. Če bomo že šli v ljuti boj zanje, jih je treba bolje spoznati!
Tokrat pa nekaj o piranskih ribičih. Če bomo že šli v ljuti boj zanje, jih je treba bolje spoznati!
Izvedeti moramo, za koga bomo proti sovragu nastavili junaške prsi. Predvsem pa, ali je še kakšna druga možnost, da pomagamo ribičem, hkrati pa se izognemo konfliktom na morju.
Najprej in na začetku – kako pomagaš pridelovalcu hrane v težavah? Menda tako, da kupiš njegove izdelke. Če so slovenski sadjarji v težavah, kupujemo slovensko sadje. Če se pojavijo vinski viški, v lokalu posedimo kakšno minutko več. Če gre podkaravanški krompir na pomlad v cime, ne kuhamo riža. In tako naprej.
Po tej zdravi logiki, bi piranskim ribičem najbolj pomagali, če bi jedli ribe. Odmaknili bi jih od brezna propada in izboljšali njihov gmotni položaj. Tako si vladi in ministrom ne bi bilo treba beliti glave, kako rešiti slovensko ribištvo in hkrati ne zanetiti manjše vojne na severnem Jadranu. Ampak Slovenci ne jemo rib. Oziroma jih jemo malo. Pojedene ribe na prebivalca so še ena kategorija, kjer smo v Evropi pri dnu. Če pa jih že jemo, so to ribe, zmečkane do nerazpoznavnosti … Drugače povedano: raje bi šli s Hrvati na vojno, kot da bi jedli ribe. Statistika je izmuzljiva, kajti povsem natančnih podatkov o zadevi ni, a nekaj analiz o obnašanju gospodinjstev so statistiki le naredili. Po njih Slovenci pojemo okoli kilogram in pol svežih ali zamrznjenih rib in morskih plodov na leto. Druga anketa meni, da je ta številka za kilogram višja, a do rekorderjev, prebivalcev Islandije, ki jih pogoltnejo 90 kilogramov letno, smo nepredstavljivo daleč. Evropsko povprečje je med šestnajstimi in dvajsetimi kilogrami, svetovno nekaj nižje.
Se pravi, da je debata o krivicah, ki se dogajajo piranskim ribičem, vsaj s stališča naših miz in kuhinj svetohlinska in tako izključno politična. Piranski ribiči so žrtev politične spletke obeh strani, njihova dejavnost oziroma ohranitev ribolova je samo farsa. Ukvarjajo se s panogo, ki velike večine Slovencev sploh ne zanima!
Kar pa je še bolj zabavno – naši nasprotniki na drugi strani niso nič boljši! Tudi Hrvati, čeprav se sliši neverjetno, ne jedo rib. Njihovo povprečje použitih rib in plodov morja na prebivalca je le nekaj višje, tam okoli desetih kilogramov, a je še vedno globoko pod povprečjem Evropske unije. Se pravi, da tudi Hrvati kot sredozemska država s prekrasno obalo ropotajo za prazen nič.
A ne le potrošnja rib, tudi ribištvo kot gospodarska panoga je pri sosedih bolj kot ne minimalno. Izvoz rib je skoraj identičen kot uvoz in nekaj let nazaj so se hrvaški mediji resno razhudili, ko so ugotovili, da hrvaške police večinsko polnijo zmrznjeni ribji izdelki iz uvoza. Škampe, recimo, so uvažali z Madžarske in iz Slovenije. Kar govori o sramotnem rasizmu do morskih organizmov. Če je za ciplje iz Tržaškega zaliva arbitražna meja resna ovira, za indonezijske škampe velja načelo o prostem pretoku ljudi in kapitala. Ter seveda škampov.
Ne bi bili zvesti sami sebi, če ne bi poskusili najti rešitve … Najprej se je treba vprašati, od česa pa živimo, če ne mi ne Hrvati ne jemo rib? I, od piščancev, seveda! Če z ribami nimamo posebnega veselja, ga imamo s piščanci. In z govedom in s prašiči.
Tako mimogrede; ko se nekako posilimo z dvema kilogramoma rib na prebivalca, v istem letu pogoltnemo štirideset kilogramov svinjine. In tako naprej po prehranski verigi navzdol …
Pa vendar, kako lahko povežemo hrvaško-slovenske odnose in uveljavitev arbitražne odločbe z recimo prašičerejo? Nadvse preprosto! S ponovno obuditvijo krško-poljskega prašiča narašča trend reje kar v naravi. In zdaj pomislite: zaradi nekaj rib v Piranskem zalivu smo s Hrvati v zelo resnem mednarodnem sporu. Si lahko mislite, kakšen konflikt bi nastal, če bi desetnija Krškopoljcev zarila svoje rilce v arbitražno odločbo na Trdinovem vrhu? Ker smo po statistiki sodeč dvajsetkrat bolj vezani na prašiče kot na ribe, bi se bilo oboroženemu konfliktu skoraj nemogoče izogniti.
V 2016 so slovenski ribiči izlovili 152 ton svežih rib. Istočasno je bila prireja kozjega mesa skoraj 300 ton. Kozje meso je namreč pri dnu mesne lestvice, a čeprav je njegova prireja minimalna, je še enkrat višja kot izlov rib. Pa piranske ribiče pozna vsa Slovenija, kozjerejci pa so medijsko povsem zapostavljeni. Kar hočemo povedati, je dejstvo, da slovenski ribolov nima nobenega statistično merljivega učinka na slovensko pridelavo hrane. Hudiča; slovenski komercialni ribiči so mogoče le za stopničko višje kot fantje, ki namakajo trnek v vaškem ribniku. Daleč od tega, da bi njihov vsakdanji kruh metali v nič, ali se, bog ne daj, norčevali iz njihovega trdega dela – a gospodarsko panogo, ki to ni, postaviti za srčiko mejnega spora, je prvovrstno politikantstvo. Tako političnih elit v Zagrebu kot v Ljubljani. In obojestransko pošiljanje položnic, ki so nominalno višje, kot je vreden mesečni ulov, je že zdavnaj izgubilo status komedije in je preraslo v grotesko.
Kot vemo, je slovenski zunanji minister kavbojc, a vsaj predsednik vlade bi lahko raven razprave od desetih cipljev, petnajstih skuš in dvestotih leščurjev dvignil nazaj na diplomatski parket.
Kripto valute so denar. Nič hudega, če ne poznate nikogar, ki bi kaj plačal z njimi – formalno so bitcoin in bratranci denar
Je možno, da bi skoraj leto in četrt poslanec Anže Logar le bral in bral in bral, pa čeprav smo ga videvali v parlamentu, na zasedanjih komisije in končno celo v Bruslju?
Če hočemo problem javnega financiranja zasebnega šolstva pravilno razumeti, ga moramo razbiti. Razbiti v prafaktorje, kot bi se izrazili s subatomsko fiziko v javni rabi
Najprej je bila reklama o kokoši in njenih zdravih jajcih, iz katerih se je nato izlegel medij.
Zdravniki zaradi svojega humanega poslanstva, družbenega pomena in socialnega statusa spadajo med skupino poklicev, ki so za javnost privlačni
Vsa zgodovina, vse religije, filozofije in vzgoja tako posameznika kot narodov svarijo pred kaznijo. Kazni se bojimo, zaradi kazni živimo.
Kdaj in kdo se je spomnil, da naj politiki nosijo čelade med polaganjem temeljnega kamna, ni natančno znano
Nizka volilna udeležba bo problem toliko časa, dokler bodo nanjo opozarjali tisti, ki jo povzročajo.
Glavna novica prejšnjega tedna je napoved vlade, da po letu 2030 v Sloveniji ne bo več avtomobilov, ki onesnažujejo okolje. Grobo rečeno. Bolj tehnično: vlada se je zavezala, da se bodo pod Alpami od 2030 naprej prodajali samo avtomobili z manj kot 50 g izpusta CO2 na prevoženi kilometer. V praksi to pomeni, da vlada meni, kako bodo po letu 2030 v Sloveniji na prodaj skoraj izključno električni avtomobili.
Da smo pečeni in da svet stoji na robu prepada, ni več nobena novica. A pretekle dni so temni obeti apokalipse dobili tudi povsem stvarne dokaze. Pa s tem seveda ne mislimo na twitte puhloglavcev ali vzpon ekstremnih skupin in ideologij. Dokaz, da bomo šli kot civilizacija rakom žvižgat, se, kot že nekajkrat do zdaj, skriva v maslu. V putru, po domače.
Premiera Slovenije in Hrvaške sta se ob robu sestanka voditeljev držav Evropske unije v Estoniji ločeno srečala z nemško kanclerko Merklovo. Kako pa je to srečanje izgledalo?
Po referendumskem koncu tedna se dežela prebuja v referendumski teden. In kot že tolikokrat, se dneve po referendumih sprašujemo eno in isto stvar. Zakaj in čemu referendumi? Če bi bili resničen izraz ljudske volje, bi bilo tole pisanje brezpredmetno; ker pa gre pri referendumih vedno znova za bolj ali manj invalidne procese znotraj družbe, si zaslužijo površno in najverjetneje napačno analizo.
Marko Radmilovič se tokrat sprašuje, kaj je onkraj zlate medalje slovenskih košarkašev, kaj je onkraj src na parketu, kaj je onkraj "svaka jim čast" in kaj onkraj "kdor ne skače, ni Sloven'c".
Po poletnem premoru se Zapisi iz močvirja vračajo z razmišljanjem o tepcih, ki se na različnih koncih sveta spogledujejo z vojno.
Iz počitniškega ugodja nas je zbezal izreden dogodek – objavljena arbitraža o slovensko-hrvaški meji. Ne moremo dovoliti, da bi delovni ljudje in občani ostali brez razumljive razlage arbitraže.
Vlada poskuša obrniti prepričanje, da je neuspešna, z bolj ali manj posrečenimi PR-akcijami. Kamor sodi tudi povečano Cerarjevo javno pojavljanje.
Nenadna skrb za davkoplačevalce, ki v luči neprodaje NLB ne smejo biti ponovno oškodovani, se zdi milo rečeno neiskrena.
Ne bomo sicer odkrili tople vode, a nekaj pojasnil z nedavno pobudo predsednice Nove Slovenije je le treba dati. Ljudmila Novak je slovenski vladi predlagala, da vsakemu paru, ki v Sloveniji sklene zakonsko zvezo, po končanem obredu slovenska država podari slovensko zastavo.
Če si drznemo današnje stanje razglasiti kot tretjo svetovno vojno, avtomatično dobimo odgovor na duhovito misel velikega Alberta. “Ne vem, s čim se bo bojevala tretja svetovna vojna, četrta se bo s palicami in kamni,” je genialno dahnil veliki mož. Danes poznamo odgovor: “Tretja svetovna vojna se bo bojevala z belimi kombiji in noži!”
Neveljaven email naslov