Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Danes pa nekaj o teoriji in praksi stavkovnega vala. Če hočemo plimovanje dobro razumeti, ga je treba izsušiti do samih molekul vode. Šele z otroško nedolžnostjo nam uspe uvideti bistvo prekinitev dela.
Čas bi bil, da izumimo neko postmoderno obliko stavke, ker vse to postaja nekoliko smešno
Danes pa nekaj o teoriji in praksi stavkovnega vala. Če hočemo plimovanje dobro razumeti, ga je treba izsušiti do samih molekul vode. Šele z otroško nedolžnostjo nam uspe uvideti bistvo prekinitev dela.
Z vzročno-posledično analizo pridemo do naslednjih rezultatov:
Zadnji čas bi bil, da v delavskih zahtevah izumimo neko postmoderno obliko stavke. Ker vse to postaja nekoliko smešno. Najprej je tu nesrečni fenotip, ki smo ga prevzeli z začetkov delavskega boja konec devetnajstega stoletja. Stavkovne straže, plakati, žvižganje in seveda besneči sindikalni voditelji – ki se v gromovnike sindikalnega boja spremenijo le na govorniškem odru, drugače pa so malomeščansko ustrežljivi uradniki – vse to v enaindvajsetem stoletju deluje komično. Ob tem razumnega zmoti tudi enostavnost oziroma premočrtnost sindikalnega boja; onstran višjih plač ni ničesar oziroma je malo. Če pogledamo k učiteljem: ali je bolj spoštovan položaj učiteljskega poklica mogoče doseči le z višjo plačo? Kajti vsak, ki dela, si želi, da bi bil njegov poklic v družbi spoštovan. To je človeško.
Vendar … višje plače naj bi bile posledica statusa nekega poklica, ne pa njegov vzrok! Ne glede na to, za koliko se bodo zvišale plače učiteljev in kolikšen bo regres in v koliko dni dopusta se bodo spremenile šolske počitnice, bodo starši še vedno hodili učiteljem po glavi in na nek način vodili slovensko šolsko politiko. Ne glede na plačilni listek, ki ga bodo dobili po trenutni prekinitvi dela, bodo še vedno ponižani in boječi mirno stali pred starši, ministrstvom in župani … In s tem, ko smo omenili postmoderno obliko stavke, mislimo prav to. Sindikalni boj – da, ampak podano s terminologijo 19. stoletja, sindikalni boj, ki bo rešen spon mezdnih odnosov.
Sindikalni boj – da, ampak podano s terminologijo 19. stoletja, sindikalni boj, ki bo rešen spon mezdnih odnosov.
Najbrž je povsem na mestu vprašanje, ali so stavke v Sloveniji sploh upravičene. Poglejmo; stavke v realnem sektorju, tiste enkratne, hipne in besne prekinitve dela, ki jih imajo večerna poročila tako rada, so v glavnem nepotrebne. Delavci takrat prekinejo delo zaradi težav, ki bi jih morali reševati ali nadzorniki podjetja ali regulatorji države ali inšpekcijske službe. Lopovsko vodstvo, kršenje osnovnih pravil delovne zakonodaje, neprimerni, pogosto nevarni pogoji dela, izostanek plačila … To so elementi delavskega upora, ki bolj problematizirajo državo in delodajalca kot delavstvo samo. Povedano drugače: če bi se delodajalci in država držali črke zakona, večine prekinitev dela enostavno ne bi bilo.
Drugi primer pa so te melodramatične stavke, ki jih živimo te dni. Zdi se in naj nam vpleteni oprostijo, če se motimo, kot da nobena od strani ne misli povsem resno. Opozorilne, bele, delne, začasne in kdo ve, kakšne stavke vse so bolj opereta kot krvavi sindikalni boj. Vlaki bodo vozili, učenci bodo dobili ocene, bolniki bodo ozdraveli, smeti bodo odpeljane, vozniki bodo zmogli skozi križišča … To niso tiste besne stavke, ko potniki po nekaj dni čepijo na letališču, ko imajo otroci prave počitnice, ko tovarne stojijo po cele tedne, ko rudarji šotorijo v jamah. Gre za javni spektakel, ki zadnjih nekaj let ne doseže praga vznemirjenja, potrebnega, da stiska določene socialne skupine postane globalna oziroma se dotakne vsakega izmed nas.
Delna krivda za vse to zagotovo leži v sindikatih. Če koga že zanima, se lahko na ljubljanski železniški postaji postavi pred stavbo, kjer domujejo železničarski sindikati. Izveskov je toliko, kot bi imel vsak vagon na slovenskem svoj sindikat. Ali so reprezentativni ali ne, pri tem niti ni pomembno; ostaja dejstvo, da je sindikalni boj razbit v prafaktorje in vladi ni treba dosti drugega, kot krmariti znotraj večne resnice, do katere so se prikopali že stari: “Deli in vladaj!”
Če ne drugega, pa je stavkovni val lepa šola za prihodnje vlade. Ko bodo ekonomski kazalci naslednjič strumno, kot vseh nekaj preostalih vojakov slovenske vojske, stali pokonci, je o tem bolje molčati.
750 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Danes pa nekaj o teoriji in praksi stavkovnega vala. Če hočemo plimovanje dobro razumeti, ga je treba izsušiti do samih molekul vode. Šele z otroško nedolžnostjo nam uspe uvideti bistvo prekinitev dela.
Čas bi bil, da izumimo neko postmoderno obliko stavke, ker vse to postaja nekoliko smešno
Danes pa nekaj o teoriji in praksi stavkovnega vala. Če hočemo plimovanje dobro razumeti, ga je treba izsušiti do samih molekul vode. Šele z otroško nedolžnostjo nam uspe uvideti bistvo prekinitev dela.
Z vzročno-posledično analizo pridemo do naslednjih rezultatov:
Zadnji čas bi bil, da v delavskih zahtevah izumimo neko postmoderno obliko stavke. Ker vse to postaja nekoliko smešno. Najprej je tu nesrečni fenotip, ki smo ga prevzeli z začetkov delavskega boja konec devetnajstega stoletja. Stavkovne straže, plakati, žvižganje in seveda besneči sindikalni voditelji – ki se v gromovnike sindikalnega boja spremenijo le na govorniškem odru, drugače pa so malomeščansko ustrežljivi uradniki – vse to v enaindvajsetem stoletju deluje komično. Ob tem razumnega zmoti tudi enostavnost oziroma premočrtnost sindikalnega boja; onstran višjih plač ni ničesar oziroma je malo. Če pogledamo k učiteljem: ali je bolj spoštovan položaj učiteljskega poklica mogoče doseči le z višjo plačo? Kajti vsak, ki dela, si želi, da bi bil njegov poklic v družbi spoštovan. To je človeško.
Vendar … višje plače naj bi bile posledica statusa nekega poklica, ne pa njegov vzrok! Ne glede na to, za koliko se bodo zvišale plače učiteljev in kolikšen bo regres in v koliko dni dopusta se bodo spremenile šolske počitnice, bodo starši še vedno hodili učiteljem po glavi in na nek način vodili slovensko šolsko politiko. Ne glede na plačilni listek, ki ga bodo dobili po trenutni prekinitvi dela, bodo še vedno ponižani in boječi mirno stali pred starši, ministrstvom in župani … In s tem, ko smo omenili postmoderno obliko stavke, mislimo prav to. Sindikalni boj – da, ampak podano s terminologijo 19. stoletja, sindikalni boj, ki bo rešen spon mezdnih odnosov.
Sindikalni boj – da, ampak podano s terminologijo 19. stoletja, sindikalni boj, ki bo rešen spon mezdnih odnosov.
Najbrž je povsem na mestu vprašanje, ali so stavke v Sloveniji sploh upravičene. Poglejmo; stavke v realnem sektorju, tiste enkratne, hipne in besne prekinitve dela, ki jih imajo večerna poročila tako rada, so v glavnem nepotrebne. Delavci takrat prekinejo delo zaradi težav, ki bi jih morali reševati ali nadzorniki podjetja ali regulatorji države ali inšpekcijske službe. Lopovsko vodstvo, kršenje osnovnih pravil delovne zakonodaje, neprimerni, pogosto nevarni pogoji dela, izostanek plačila … To so elementi delavskega upora, ki bolj problematizirajo državo in delodajalca kot delavstvo samo. Povedano drugače: če bi se delodajalci in država držali črke zakona, večine prekinitev dela enostavno ne bi bilo.
Drugi primer pa so te melodramatične stavke, ki jih živimo te dni. Zdi se in naj nam vpleteni oprostijo, če se motimo, kot da nobena od strani ne misli povsem resno. Opozorilne, bele, delne, začasne in kdo ve, kakšne stavke vse so bolj opereta kot krvavi sindikalni boj. Vlaki bodo vozili, učenci bodo dobili ocene, bolniki bodo ozdraveli, smeti bodo odpeljane, vozniki bodo zmogli skozi križišča … To niso tiste besne stavke, ko potniki po nekaj dni čepijo na letališču, ko imajo otroci prave počitnice, ko tovarne stojijo po cele tedne, ko rudarji šotorijo v jamah. Gre za javni spektakel, ki zadnjih nekaj let ne doseže praga vznemirjenja, potrebnega, da stiska določene socialne skupine postane globalna oziroma se dotakne vsakega izmed nas.
Delna krivda za vse to zagotovo leži v sindikatih. Če koga že zanima, se lahko na ljubljanski železniški postaji postavi pred stavbo, kjer domujejo železničarski sindikati. Izveskov je toliko, kot bi imel vsak vagon na slovenskem svoj sindikat. Ali so reprezentativni ali ne, pri tem niti ni pomembno; ostaja dejstvo, da je sindikalni boj razbit v prafaktorje in vladi ni treba dosti drugega, kot krmariti znotraj večne resnice, do katere so se prikopali že stari: “Deli in vladaj!”
Če ne drugega, pa je stavkovni val lepa šola za prihodnje vlade. Ko bodo ekonomski kazalci naslednjič strumno, kot vseh nekaj preostalih vojakov slovenske vojske, stali pokonci, je o tem bolje molčati.
V dneh, ko smo obsojeni na tesnobo lastnega doma in na grozo lastne družine, se razmišljujočemu podijo po glavi najrazličnejše destruktivne misli. Ker vhodnih podatkov ni, ne ostane drugega, kot razmišljati o novi vladi in o virusu. Včasih o vsakem posebej, v glavnem pa o obojem skupaj.
Vrag je odnesel šalo in prinesel virus in tako začasno ukinjamo 'guncanje afen' tudi v naši oddaji. Potrebno je tvorno sodelovanje vseh vpletenih deležnikov v reševanje nastale situacije in pod tem zavihkom se skriva tudi tvorno sodelovanje medijev. Piše: Marko Radmilovič
Pa zapojmo eno po nostalgično. Nekaterih ljubih opravil naše mladosti ni več. Recimo zbiranja značk. Znamke so se še nekako obdržale, značke so šle rakom žvižgat. Vsa mogočna industrija izdelovanja te drobne kovinske galanterije se je sesula v prah. Še zadnjič so značke – sicer premodelirane v bedž – skočile na plano med punkovsko revolucijo v osemdesetih letih, nato pa za vedno izginile. Piše: Marko Radmilovič
Te dni počasi dobivamo odgovor na najbolj razširjeno popkulturno vprašanje. To se že desetletja glasi: “Kaj nas bo ugonobilo?” Kot predlagata znanstvenofantastična literatura in filmska industrija, lahko izbiramo med velikanskim kometom ali pa med virusom. Ker se te dni v znanem vesolju potika samo nekaj izgubljenih skal, bo kot kaže rabelj človeštva virus. A le v popkulturni interpretaciji; vsi malo bolj poučeni menimo, da nas bo pokopala človeška neumnost. Ki je mimogrede tudi originalni vzrok širjenja koronavirusa – ni najbolj razumno, da Kitajci v vsej znani flori vidijo samo zalogo proteinov.
Priprave na predčasne volitve so v polnem teku. K pripravam na nove volitve spada tudi sestavljanje nove koalicije. Priprave se te dni končujejo, hiša je prezračena, tla posesana in okna umita. Tako je napočil čas le še za nekaj zadnjih malenkosti. Kot so pisma intelektualcev. Oziroma razumnikov. Ta pisma se pojavljajo redno pred prelomnimi dogodki in so značilna po tem, da jih zelo redko kdo v celoti prebere, zato pa se o njih toliko bolj žolčno razpravlja v javnosti.
Danes pa zapletena tema, primerna le za najbistrejše med nami. Med te se žal ne prištevamo, saj tudi naše skromno uredništvo doživlja trenutek izginjanja intelektualne povprečnosti in vzpon intelektualne nadpovprečnosti. Da je večina pametnejša kot manjšina oziroma, da mi povprečno pametni izginjamo na račun nadpovprečno pametnih, je najopaznejše pri oglasih. Reklame, ki naj bi jih razumeli vsi, razumejo le tisti, ki si jih izmišljujejo. Preostali si ne upamo priznati, da ne vemo, za kaj gre. Povedano drugače: v vsevednem svetu se je intelektualna povprečnost preobrazila v intelektualno nadpovprečnost, dovčerajšnji povprečneži pa so postali podpovprečni. Ob reklamah je drugi dokaz za to trditev volilna zakonodaja.
Vse od časov, ko je nesmrtna Neca Falk odpela odo temu tropskemu sadju, banane niso bile tako v ospredju javnosti kot prejšnje tedne. Če bi se kateri slovenskih glasbenikov tako potrudil za jabolka, kot se je Neca za banane, slovensko sadjarstvo ne bi bilo v krizi … Kakorkoli; vrnitev banan v fokus javnosti je povsem zaslužena, saj gre za sadež, ki se ponaša s številnimi nutricionističnimi prednostmi, a za našo oddajo je pomembnejša njihova družbenopolitična vloga. Poglejmo podrobnosti; najprej je šef slovenskih banan in posledično bananarjev kupil letalska dovoljenja strmoglavljene Adrie Airways. Potem pa so v njegovem skladišču našli še sumljive pakete in skladišče je okupirala specialna enota, ki je ravno te dni v Sloveniji razbila mrežo preprodajalcev prepovedanih drog.
Danes, ko praznujemo vsakoletni državni praznik, s katerim obeležujemo padec vlade, bomo tudi v naši skromni oddaji temu dogodku namenili nekaj slavnostnih besed. Ob tej priložnosti se je, kot je v navadi, iz močvirja dvignilo na desetine analitikov, ki so vam natančno povedali, zakaj in čemu je tudi letos padla vlada. A kot vedno so te medijske analize napačne. Ves ta korpus patologov slovenske politične scene namreč pade že na samem začetku. "Ne štima" jim terminologija, kot se reče.
Pretekli vikend je zaznamoval volilni kongres stranke Desus, kjer je nova prvakinja stranke postala Aleksandra Pivec, Karel Erjavec pa je po porazu napovedal umik ne le iz političnega, temveč tudi iz javnega življenja, zato se danes medijsko poslavljamo od njega.
Danes pa končno nekaj kakovostnega raziskovalnega novinarstva tudi v naši oddaji. V slogu najboljših raziskovalnih oddaj in prispevkov vam bomo razkrili, kdo je požgal lesenega Donalda Trumpa moravškega. Pot do razkritja nas bo vodila prek odgovora na najstarejše, najbolj zapleteno in najbolj bistveno vseh vprašanj: “Kaj je umetnost?”
Za začetek leta 2020, ko so možgani še sveži, koncentracija pa na visoki ravni, nekoliko zahtevnejša razlaga. Hrvaška je dobila novega predsednika. Za Slovenijo je to pomembno, ker ni nepomembno, pod katerim vsevidnim očesom skačemo v Jadransko morje. V Zapisnih iz močvirja odgovarjamo tudi na vprašanje, kaj je skupnega Pahor, Milanović in Napoleon.
Da je Slovenija varna dežela, je bil leta 2019 naš najpogostejši izvozni artikel in argument, da je varna zato, ker pianiste s povezavo bluetooth priklenemo na radiator, ne zdrži resne analize.
Angelika Mlinar je zvezda tega tedna. Čeprav ni povsem jasno, zakaj in čemu. Kajti postati minister v slovenski vladi ni neka velika novica. Nekaj je povsem jasno; stoletje ali dve počakajmo, pa bo vsaka slovenska družina ali dala ali imela nekoga, ki je bil minister v vladi. Slovenska politika je kadrovsko izžeta, uvoz politikov iz drugih držav pa neposreden napad na politične elite, a ne bi bilo kot v športu s tujimi trenerji tudi v politiki smiselno poskusiti s tujimi upravljavci države?
Če hočemo naprej, moramo nekaj dni nazaj. Kar nacionalni škandal se je zgodil, ko je Hofer prepovedal prodajo “Kraljev ulic” pred svojimi poslovalnicami. Po pravilih novinarske stroke bomo o tej zelo zanimivi temi predstavili vse plati dogodka. Na srečo sta plati le dve, kar bo v pomoč glede na to, da ima naša oddaja omejene organizacijske in intelektualne vire.
O najbolj priljubljeni temi zadnjih dveh tisočletij, to je seveda konec sveta. V Madridu so se zbrali na še eni podnebni konferenci. Tehnično gre v Madridu za podnebno konferenco, ki naj bi v življenje spravila podnebni dogovor s podnebne konference v Parizu. V Madridu se bodo poskušali dogovoriti, ali razumejo, kaj so se dogovorili v Parizu. Tisti, ki ne razumejo, so svoj podpis iz pariškega dogovora že tako ali tako umaknili … Drugače povedano: nekatere pomembne podpisnice so od pariških zavez zbežale prej, kot zbeži članstvo iz novoustanovljenih slovenskih političnih strank. Zapise iz močvirja pripravlja Marko Radmilovič
Čemu presoja ni bila potrebna? Razlog je enostaven, kajti investitor in izvajalec ob polaganju kanala odločno ponavljata mantro najstnikov, ki se srečajo s svojim prvim kondomom: "Zagotovo ne bo puščal!"
Slovenci smo s tožbami, sodbami, sodišči in odvetniki obsedeni, zato bo ne glede na kakovost našega sodnega sistema vedno obstajal določen odstotek prebivalstva, ki bo po pravilu nezadovoljen z delom sodišča. Piše: Marko Radmilovič
Butalci so se počohali po glavi in prav po tihem Cefizlju priznali, da pravzaprav ne vedo, kako se most zgradi.
Na prvi pogled se zdi pobuda vladi, da naj razmisli o ponovni uvedbi obveznega služenja vojaškega roka, bizarna. Takšna se zdi tudi na drugi pogled. Gre za ponavljajoče se teme, ki kolobarijo v slovenskem zakonodajnem okolju kot koruza in krompir. Lahko enoletno služenje obveznega vojaškega roka popravi vedno bolj mehkužne, neiznajdljive in občutljive moške, ki niso primerni ne za moža, ne za gospodarja, ne za očeta?
Neveljaven email naslov