Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Danes pa nekaj o teoriji in praksi stavkovnega vala. Če hočemo plimovanje dobro razumeti, ga je treba izsušiti do samih molekul vode. Šele z otroško nedolžnostjo nam uspe uvideti bistvo prekinitev dela.
Čas bi bil, da izumimo neko postmoderno obliko stavke, ker vse to postaja nekoliko smešno
Danes pa nekaj o teoriji in praksi stavkovnega vala. Če hočemo plimovanje dobro razumeti, ga je treba izsušiti do samih molekul vode. Šele z otroško nedolžnostjo nam uspe uvideti bistvo prekinitev dela.
Z vzročno-posledično analizo pridemo do naslednjih rezultatov:
Zadnji čas bi bil, da v delavskih zahtevah izumimo neko postmoderno obliko stavke. Ker vse to postaja nekoliko smešno. Najprej je tu nesrečni fenotip, ki smo ga prevzeli z začetkov delavskega boja konec devetnajstega stoletja. Stavkovne straže, plakati, žvižganje in seveda besneči sindikalni voditelji – ki se v gromovnike sindikalnega boja spremenijo le na govorniškem odru, drugače pa so malomeščansko ustrežljivi uradniki – vse to v enaindvajsetem stoletju deluje komično. Ob tem razumnega zmoti tudi enostavnost oziroma premočrtnost sindikalnega boja; onstran višjih plač ni ničesar oziroma je malo. Če pogledamo k učiteljem: ali je bolj spoštovan položaj učiteljskega poklica mogoče doseči le z višjo plačo? Kajti vsak, ki dela, si želi, da bi bil njegov poklic v družbi spoštovan. To je človeško.
Vendar … višje plače naj bi bile posledica statusa nekega poklica, ne pa njegov vzrok! Ne glede na to, za koliko se bodo zvišale plače učiteljev in kolikšen bo regres in v koliko dni dopusta se bodo spremenile šolske počitnice, bodo starši še vedno hodili učiteljem po glavi in na nek način vodili slovensko šolsko politiko. Ne glede na plačilni listek, ki ga bodo dobili po trenutni prekinitvi dela, bodo še vedno ponižani in boječi mirno stali pred starši, ministrstvom in župani … In s tem, ko smo omenili postmoderno obliko stavke, mislimo prav to. Sindikalni boj – da, ampak podano s terminologijo 19. stoletja, sindikalni boj, ki bo rešen spon mezdnih odnosov.
Sindikalni boj – da, ampak podano s terminologijo 19. stoletja, sindikalni boj, ki bo rešen spon mezdnih odnosov.
Najbrž je povsem na mestu vprašanje, ali so stavke v Sloveniji sploh upravičene. Poglejmo; stavke v realnem sektorju, tiste enkratne, hipne in besne prekinitve dela, ki jih imajo večerna poročila tako rada, so v glavnem nepotrebne. Delavci takrat prekinejo delo zaradi težav, ki bi jih morali reševati ali nadzorniki podjetja ali regulatorji države ali inšpekcijske službe. Lopovsko vodstvo, kršenje osnovnih pravil delovne zakonodaje, neprimerni, pogosto nevarni pogoji dela, izostanek plačila … To so elementi delavskega upora, ki bolj problematizirajo državo in delodajalca kot delavstvo samo. Povedano drugače: če bi se delodajalci in država držali črke zakona, večine prekinitev dela enostavno ne bi bilo.
Drugi primer pa so te melodramatične stavke, ki jih živimo te dni. Zdi se in naj nam vpleteni oprostijo, če se motimo, kot da nobena od strani ne misli povsem resno. Opozorilne, bele, delne, začasne in kdo ve, kakšne stavke vse so bolj opereta kot krvavi sindikalni boj. Vlaki bodo vozili, učenci bodo dobili ocene, bolniki bodo ozdraveli, smeti bodo odpeljane, vozniki bodo zmogli skozi križišča … To niso tiste besne stavke, ko potniki po nekaj dni čepijo na letališču, ko imajo otroci prave počitnice, ko tovarne stojijo po cele tedne, ko rudarji šotorijo v jamah. Gre za javni spektakel, ki zadnjih nekaj let ne doseže praga vznemirjenja, potrebnega, da stiska določene socialne skupine postane globalna oziroma se dotakne vsakega izmed nas.
Delna krivda za vse to zagotovo leži v sindikatih. Če koga že zanima, se lahko na ljubljanski železniški postaji postavi pred stavbo, kjer domujejo železničarski sindikati. Izveskov je toliko, kot bi imel vsak vagon na slovenskem svoj sindikat. Ali so reprezentativni ali ne, pri tem niti ni pomembno; ostaja dejstvo, da je sindikalni boj razbit v prafaktorje in vladi ni treba dosti drugega, kot krmariti znotraj večne resnice, do katere so se prikopali že stari: “Deli in vladaj!”
Če ne drugega, pa je stavkovni val lepa šola za prihodnje vlade. Ko bodo ekonomski kazalci naslednjič strumno, kot vseh nekaj preostalih vojakov slovenske vojske, stali pokonci, je o tem bolje molčati.
750 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Danes pa nekaj o teoriji in praksi stavkovnega vala. Če hočemo plimovanje dobro razumeti, ga je treba izsušiti do samih molekul vode. Šele z otroško nedolžnostjo nam uspe uvideti bistvo prekinitev dela.
Čas bi bil, da izumimo neko postmoderno obliko stavke, ker vse to postaja nekoliko smešno
Danes pa nekaj o teoriji in praksi stavkovnega vala. Če hočemo plimovanje dobro razumeti, ga je treba izsušiti do samih molekul vode. Šele z otroško nedolžnostjo nam uspe uvideti bistvo prekinitev dela.
Z vzročno-posledično analizo pridemo do naslednjih rezultatov:
Zadnji čas bi bil, da v delavskih zahtevah izumimo neko postmoderno obliko stavke. Ker vse to postaja nekoliko smešno. Najprej je tu nesrečni fenotip, ki smo ga prevzeli z začetkov delavskega boja konec devetnajstega stoletja. Stavkovne straže, plakati, žvižganje in seveda besneči sindikalni voditelji – ki se v gromovnike sindikalnega boja spremenijo le na govorniškem odru, drugače pa so malomeščansko ustrežljivi uradniki – vse to v enaindvajsetem stoletju deluje komično. Ob tem razumnega zmoti tudi enostavnost oziroma premočrtnost sindikalnega boja; onstran višjih plač ni ničesar oziroma je malo. Če pogledamo k učiteljem: ali je bolj spoštovan položaj učiteljskega poklica mogoče doseči le z višjo plačo? Kajti vsak, ki dela, si želi, da bi bil njegov poklic v družbi spoštovan. To je človeško.
Vendar … višje plače naj bi bile posledica statusa nekega poklica, ne pa njegov vzrok! Ne glede na to, za koliko se bodo zvišale plače učiteljev in kolikšen bo regres in v koliko dni dopusta se bodo spremenile šolske počitnice, bodo starši še vedno hodili učiteljem po glavi in na nek način vodili slovensko šolsko politiko. Ne glede na plačilni listek, ki ga bodo dobili po trenutni prekinitvi dela, bodo še vedno ponižani in boječi mirno stali pred starši, ministrstvom in župani … In s tem, ko smo omenili postmoderno obliko stavke, mislimo prav to. Sindikalni boj – da, ampak podano s terminologijo 19. stoletja, sindikalni boj, ki bo rešen spon mezdnih odnosov.
Sindikalni boj – da, ampak podano s terminologijo 19. stoletja, sindikalni boj, ki bo rešen spon mezdnih odnosov.
Najbrž je povsem na mestu vprašanje, ali so stavke v Sloveniji sploh upravičene. Poglejmo; stavke v realnem sektorju, tiste enkratne, hipne in besne prekinitve dela, ki jih imajo večerna poročila tako rada, so v glavnem nepotrebne. Delavci takrat prekinejo delo zaradi težav, ki bi jih morali reševati ali nadzorniki podjetja ali regulatorji države ali inšpekcijske službe. Lopovsko vodstvo, kršenje osnovnih pravil delovne zakonodaje, neprimerni, pogosto nevarni pogoji dela, izostanek plačila … To so elementi delavskega upora, ki bolj problematizirajo državo in delodajalca kot delavstvo samo. Povedano drugače: če bi se delodajalci in država držali črke zakona, večine prekinitev dela enostavno ne bi bilo.
Drugi primer pa so te melodramatične stavke, ki jih živimo te dni. Zdi se in naj nam vpleteni oprostijo, če se motimo, kot da nobena od strani ne misli povsem resno. Opozorilne, bele, delne, začasne in kdo ve, kakšne stavke vse so bolj opereta kot krvavi sindikalni boj. Vlaki bodo vozili, učenci bodo dobili ocene, bolniki bodo ozdraveli, smeti bodo odpeljane, vozniki bodo zmogli skozi križišča … To niso tiste besne stavke, ko potniki po nekaj dni čepijo na letališču, ko imajo otroci prave počitnice, ko tovarne stojijo po cele tedne, ko rudarji šotorijo v jamah. Gre za javni spektakel, ki zadnjih nekaj let ne doseže praga vznemirjenja, potrebnega, da stiska določene socialne skupine postane globalna oziroma se dotakne vsakega izmed nas.
Delna krivda za vse to zagotovo leži v sindikatih. Če koga že zanima, se lahko na ljubljanski železniški postaji postavi pred stavbo, kjer domujejo železničarski sindikati. Izveskov je toliko, kot bi imel vsak vagon na slovenskem svoj sindikat. Ali so reprezentativni ali ne, pri tem niti ni pomembno; ostaja dejstvo, da je sindikalni boj razbit v prafaktorje in vladi ni treba dosti drugega, kot krmariti znotraj večne resnice, do katere so se prikopali že stari: “Deli in vladaj!”
Če ne drugega, pa je stavkovni val lepa šola za prihodnje vlade. Ko bodo ekonomski kazalci naslednjič strumno, kot vseh nekaj preostalih vojakov slovenske vojske, stali pokonci, je o tem bolje molčati.
Iz močvirja zremo proti najnovejši vohunski aferi. In še pred začetkom: dobri dve desetletji, kar traja pričujoča oddaja, vsako sezono poročamo o najnovejši vohunski aferi. Tako da je neumestno, celo od kakovostne analitične oddaje, kot je naša, pričakovati izum tople vode. A najnovejša vohunska afera je vseeno edinstvena, ker se tokrat prvič pogovarjamo o imenih.
Kaznovanje držav, ki kršijo osnovne človekove pravice, s pomočjo ignoriranja njihovega turizma, ni tako naivna in nesmiselna poteza.
Danes iz močvirja Danes pa pogled navzgor, kjer si bomo za naslednjih nekaj minut s pticami delili nebo. Zlom Adrie je le še eden izmed kamenčkov na večno makadamski cesti slovenske prometne politike. Podoba je, kot da nič ne deluje in celo večni optimist Galileo bi izgubil upanje, da bi se v slovenskem prometu kaj premaknilo. Poglejmo: železnice so zanič, avtobusni promet je v razsulu, avtoceste zatrpane in kolesarskih poti ni. Edino, kar resnično deluje, edina panoga, ki se razvija in napreduje ter prinaša dobiček, je rečni promet. Ladjice na Ljubljanici so velikanski uspeh slovenskega javnega prometa in če bi hoteli slediti trendu, bi namesto drugega tira morali zgraditi rečni kanal Soča–Sava–Drava.
Sledi nekaj trenutkov za zunanjo politiko in medsosedske odnose. In seveda nekaj trenutkov za odbojko. Navdušena nad uspešnimi igrami slovenskih odbojkarjev se je tudi slovenska politika odločila za blokiranje. Kot je znano, le dobro blokiranje ob dobrem servisu in seveda sprejemu prinaša rezultat. Zato bomo blokirali Hrvate pri vstopu v schengenski prostor. Hrvatje zatrjujejo, da je njihov vstop v shengen že dogovorjen, slovenska politika pa se bo odzvala politično. Tako javnost kot politika sta zaploskali, ker se politično delovanje sliši kot nekaj izjemno odločnega, celo nevarnega.
Po edini svetli tradiciji, ki jo premore sumljiva preteklost naše oddaje, se ob jesenski vključitvi v ponovno kroženje ozremo nazaj. Na poletne mesece, ko naj se ne bi nič dogajalo. Pa se je dogajalo in akoravno je bila akcija predsednika SLS Marjana Podobnika o ponujenih 500 evrih za ustreljenega volka prečesana od spredaj in od zadaj, menimo, da celovita analiza te nenavadne ponudbe vsem oboroženim le ni bila narejena. In čeprav gre za drezanje v osje gnezdo, je tema po našem skromnem mnenju vredna vedno novih obravnav in vedno novih javnih soočanj.
Danes še zadnjič, preden se odprejo nebeška vrata dopusta. In prav o slednjem bo tekla beseda. Gabariti dopusta so znani. Etimološko pomeni dopust delati nič. Ali pa vsaj čim manj. Kar je dobrodošla sprememba od delavnega procesa, ko delamo mnogo. Ali celo preveč. Vendar novi časi, nove navade. Dopust se je v minulih desetletjih dramatično spremenil. Spremenil tako, da ga skoraj več ne prepoznamo. Povedano drugače; dopust je padel na glavo.
Oddelek, ali pisarna, ali ministrstvo, ali komisariat za širitev je najbolj brezvezno ministrstvo v evropski vladi. Mogoče je bolj brezvezno le še tisto za pravno državo. A ministrstvo, ki se uradno imenuje "Evropska soseska politika in širitvena pogajanja", je ob ministrstvu za "Raziskovanje rude in tratenje časa", ki so ga njega dni promovirali pri Alanu Fordu, z naskokom najbolj brezvezno ministrstvo v zgodovini nepotrebnih, odvečnih in brezveznih ministrstev. In prav za to področje bomo kandidirali Slovenci.
Zgodovina nam daje prav in bilo bi dobro, ko bi jo na upravnem sodišču poznali: ekstremne ideologije dvajsetega stoletja so se rodile, predvsem pa so uspevale na stadionu med slabim koncertom. Piše: Marko Radmilovič
Naše najbolj priljubljeno praznično opravilo je stanje na avtocesti v avtomobilski koloni. Piše: Marko Radmilovič
Čeprav so se večino stvari fantje med seboj že zmenili na Twitterju, je mogoče čas, da situacijo pogledamo še v konvencionalnih medijih. V tistih, v katerih nam je kmalu za umreti, kot nam prerokujejo apologeti spletnega življenja. Raje kot oblikuje plakate slovenska politična desnica le še strelja v lastno koleno.
Najboljše delovno mesto na planetu je menda čuvaj plaže na izgubljenem otoku s turkiznim morjem, kjer se vsak mesec zberejo kandidatke za modno revijo spodnjega perila. Drugo najboljše delovno mesto na planetu je evropski komisar. Seveda pa je posledično najslabše delovno mesto biti šef vseh teh komisarjev. Kot da si policaj na križišču v Babilonu. Glosa Marka Radmiloviča.
Na obupen in pretenciozen način poskušamo razložiti, čemu se je na tisoče Slovencev odpravilo v Italijo gledat Primoža Rogliča in Jana Polanca.
Gorenje, našo diko in ponos, ki smo ga, kot kaže danes, slabo vodili in upravljali Slovenci, so prevzeli Kitajci. Po novoreku se jim pravi "strateški lastniki", kar se sliši nekoliko bolje kot samo "lastniki". Kako je s Kitajci, vemo: uspešno ultrakapitalistično gospodarstvo, ki je spojeno z uspešno ultrakomunistično oblastjo.
V Sloveniji imamo avtobusno džunglo; veliko število avtobusnih prevoznikov in majhno število avtobusnih potnikov. Povedano drugače; v zadnjih dveh desetletjih smo naredili le korak naprej od avtobusov, ki so imeli sprevodnike, od šoferjev, ki so imeli brke, in od avtobusnih sedežev, ki so imeli pepelnike.
Evroskepticizem imamo na Slovenskem, hvala bogu, izdatno obdelan; kar nekaj člankov in diplomsko delo ali dve govorita o njem. A zdi se, da je o temi še vedno potrebnega nekaj zdravega razmisleka.
Najlepši primer vsesplošnega nazadovanja družbe sta dve vroči debati, ki prežemata javnost. Tista o nevarnostih obveznega cepljenja otrok je med nami že nekaj let, ona o parkirnih mestih za invalide pa je čisto sveža.
Rešujemo problem sobivanja drobnice oziroma kmetijske proizvodnje s prostoživečimi zvermi.
Jordan Peterson je tisti Kanadčan, ki je prepričan, da se da uspešno živeti, če upoštevaš dvanajst pravil. Če živite po trinajstih pravilih, je eno preveč, če po enajstih je eno premalo. Slavoj Žižek pa je tisti Slovenec, ki zanimivo govori angleško, a še bolj zanimivo govori slovensko. Ob tem, da sta globalno znana in cenjena intelektualca, sta tudi medijski osebi in po mnenju fanov najpametnejša predstavnika svojega naroda.
Podoba je, da se pomembnost v slovenski politiki veča s tem, koliko so ti Hrvati pripravljeni prisluškovati. Če parafraziramo: “Povej mi, kdo ti prisluškuje, in povem ti, kdo si!”
Užaljenost po navadi ostane za zidovi predsedniške palače, skupijo pa jo samo predsednikovi PR svetovalci … Užaliti predsednika do nediplomatskega reagiranja diplomacije je torej viden uspeh slovenskega novinarstva.
Neveljaven email naslov