Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Da te Zlatko nadere ali užali, niti ni neka redkost … zato se žrtve počasi že organizirajo v kampanji »Ključnik #Me too!«
Da te Zlatko nadere ali užali, niti ni neka redkost … zato se žrtve počasi že organizirajo v kampanji »ključnik MeToo!«
Danes pa končno avtor tega besedila vsaj približno ve, o čem govori. Pred leti je namreč za zapisano v javnem mediju postal žrtev besa Zlatka gromovnika! Na žalost ali na srečo se je zgodilo po telefonu in za dogodek ne obstajajo preverljivi dokazi in na žalost ali na srečo se avtor ne sekira preveč. Da te Zlatko nadere ali užali, niti ni neka redkost … zato se žrtve počasi že organizirajo v kampanji »ključnik MeToo«!
Namesto o Zlatku o nogometu. Za začetek predpostavimo hipotetično situacijo. Naš človek je predsednik evropske nogometne družine. Zelo uspešen predsednik. Od prejšnjega tedna z javno objavljeno plačo. In zdaj predpostavimo, da ga temne sile, ki iz ozadja vodijo našo državo, uspejo nagovoriti h kandidaturi na državnozborskih volitvah. Kot uspešen Slovenec v tujini, kar je pri nas vedno pomenilo ultimativni argument, in kot nov obraz bi brez dvoma volitve dobil in postal premier vlade republike Slovenije. Vendar gospodu Čeferinu kaj takega ne pade na pamet. Predvidevamo, da tisočkrat raje vodi evropski nogomet kot evropsko državo. In verjetno ni edini. Najbrž bi se našlo kar nekaj vrhunskih politikov, intelektualcev in poslovnežev, ki bi raje vodili evropski nogomet, kot bili na vodstvenih položajih katere od evropskih držav.
To nam dokazuje, da je nogomet večji, kot je običajna politika. Eden izmed razlogov je teza, da je postala običajna politika predvidljiva, nogomet pa je še vedno nepredvidljiv. A le do neke mere. Kar nas, po ovinkih sicer, pripelje v Maribor.
Maribor je posebno mesto, kjer je nogometni klub povsem zraščen z mestom. Teze o tem, kako je nogomet edina uspešna panoga v mestu, kako je rešilni čoln, v katerem nekako životarijo zadnje ambicije propadlega industrijskega giganta, ne držijo povsem. Zgodovina govori o vraščenosti kluba v mestno okolje tudi za časa največje blaginje, tako da gre pri zgodbi o nogometnem klubu Maribor za podobno žlahtno zgodbo, kot jih ljubitelji nogometa poznamo pri najbolj legendarnih, trofejnih in prestižnih nogometnih kolektivih v Evropi.
Tu pa se v zgodbi pojavi iracionalni, nerazložljivi trenutek; NK Maribor se je trikrat prebil v skupinski del lige prvakov. Realno, sploh pa skozi mitologijo, pomeni ta športni uspeh zmago Davida nad četico Goljatov in uspešno oziroma manj uspešno nastopanje v skupinskem delu, zato se v nobenem od treh poskusov v športni javnosti ni posebej problematiziralo. Igranje v skupinskem delu je za manjša nogometna okolja sveti gral in nogometaši Maribora so ga našli trikrat … Kar je neverjetno, pa so zdrsi v obdobju po Ligi prvakov. Kaj zdrsi! Klub po prestižnem tekmovanju strmoglavi. Vedno! Športni novinarji imajo za fenomen posrečen izraz »rezultatska kriza«, vendar gre pri NK Maribor za več kot le to. Gre za strmoglavljenje, za prosti pad tako rezultatsko, športno kot tudi organizacijsko. Da se te dni to dogaja že tretjič, preprosto ne more biti naključje. Še preden pa poskušamo pojasniti, zakaj je tako, še plastični prikaz povedanega … Decembra je NK Maribor enakovredno igral s Sevillio, ki je danes med osmimi najboljšimi moštvi v Evropi. Po štirih mesecih na domačem igrišču pa izgublja z moštvi, ki tudi znotraj slovenske lige veljajo za povprečna oziroma podpovprečna. Kljub temu, da je žoga okrogla in šport nepredvidljiv in tralala in hopsasa, se znotraj znanega vesolja takšne stvari ne dogajajo. Domača poraza z Domžalami, sploh pa s Krškim nista športna novica dneva, temveč sta pokazatelj nekega povsem drugačnega fenomena, ki ga lahko zasledujemo v celotni družbi.
Kot so že zdavnaj napisali analitiki človeške nature in ljubitelji nogometa obenem, je nogomet izraz družbe. Stadion je laboratorij družboslovnih znanosti in tako nas tu zanima, kako povezati zdrse NK Maribora po ligi prvakov s splošnim družbenim vzdušjem.
Da je v nogometu shranjene največ balkanske DNK, kar je je najti pri nas, ni ne rasistična ne zlonamerna trditev. Gre za preverljivo dejstvo in če z izjemo venetologov razumemo slovenski kozmos kot posrečeno kombinacijo vplivov različnih kultur, ima balkanska miselnost v nas pomembno mesto. Njene manifestacije so silvestrski Beograd, nenormalno dolgi odmori za kavo, jedilnik na piknikih in seveda nogomet. S slovenskim predsednikom na čelu evropskega nogometa, s centrom na Brdu, licenciranjem klubov in trdno organizacijo odgovorni poskušajo slovenski nogomet čim bolj približati Evropi. In po zaslugi reprezentance, pa tudi NK Maribor, je slovenski nogomet nekajkrat resnično postal legitimno evropski. A takoj ko se Evrope dotakne, zdrsne nazaj v balkanskost. Povedano še drugače: slovenski nogomet ne zdrži evropske koncentracije – pa ne rezultatsko, temveč predvsem mentalno. Primerov za to je nič koliko in čeprav je udeleženec pri kar nekaj njih Zlatko Zahovič, še zdaleč ni edini protagonist.
In če misel razširimo na celotno družbo: kaj pa so tajkunizacija, sistemska korupcija in raven politične debate drugega, če ne povsem balkanski fenomeni, nastali v tistem trenutku, ko nas je obsijala posvečena luč matere Evrope.
759 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Da te Zlatko nadere ali užali, niti ni neka redkost … zato se žrtve počasi že organizirajo v kampanji »Ključnik #Me too!«
Da te Zlatko nadere ali užali, niti ni neka redkost … zato se žrtve počasi že organizirajo v kampanji »ključnik MeToo!«
Danes pa končno avtor tega besedila vsaj približno ve, o čem govori. Pred leti je namreč za zapisano v javnem mediju postal žrtev besa Zlatka gromovnika! Na žalost ali na srečo se je zgodilo po telefonu in za dogodek ne obstajajo preverljivi dokazi in na žalost ali na srečo se avtor ne sekira preveč. Da te Zlatko nadere ali užali, niti ni neka redkost … zato se žrtve počasi že organizirajo v kampanji »ključnik MeToo«!
Namesto o Zlatku o nogometu. Za začetek predpostavimo hipotetično situacijo. Naš človek je predsednik evropske nogometne družine. Zelo uspešen predsednik. Od prejšnjega tedna z javno objavljeno plačo. In zdaj predpostavimo, da ga temne sile, ki iz ozadja vodijo našo državo, uspejo nagovoriti h kandidaturi na državnozborskih volitvah. Kot uspešen Slovenec v tujini, kar je pri nas vedno pomenilo ultimativni argument, in kot nov obraz bi brez dvoma volitve dobil in postal premier vlade republike Slovenije. Vendar gospodu Čeferinu kaj takega ne pade na pamet. Predvidevamo, da tisočkrat raje vodi evropski nogomet kot evropsko državo. In verjetno ni edini. Najbrž bi se našlo kar nekaj vrhunskih politikov, intelektualcev in poslovnežev, ki bi raje vodili evropski nogomet, kot bili na vodstvenih položajih katere od evropskih držav.
To nam dokazuje, da je nogomet večji, kot je običajna politika. Eden izmed razlogov je teza, da je postala običajna politika predvidljiva, nogomet pa je še vedno nepredvidljiv. A le do neke mere. Kar nas, po ovinkih sicer, pripelje v Maribor.
Maribor je posebno mesto, kjer je nogometni klub povsem zraščen z mestom. Teze o tem, kako je nogomet edina uspešna panoga v mestu, kako je rešilni čoln, v katerem nekako životarijo zadnje ambicije propadlega industrijskega giganta, ne držijo povsem. Zgodovina govori o vraščenosti kluba v mestno okolje tudi za časa največje blaginje, tako da gre pri zgodbi o nogometnem klubu Maribor za podobno žlahtno zgodbo, kot jih ljubitelji nogometa poznamo pri najbolj legendarnih, trofejnih in prestižnih nogometnih kolektivih v Evropi.
Tu pa se v zgodbi pojavi iracionalni, nerazložljivi trenutek; NK Maribor se je trikrat prebil v skupinski del lige prvakov. Realno, sploh pa skozi mitologijo, pomeni ta športni uspeh zmago Davida nad četico Goljatov in uspešno oziroma manj uspešno nastopanje v skupinskem delu, zato se v nobenem od treh poskusov v športni javnosti ni posebej problematiziralo. Igranje v skupinskem delu je za manjša nogometna okolja sveti gral in nogometaši Maribora so ga našli trikrat … Kar je neverjetno, pa so zdrsi v obdobju po Ligi prvakov. Kaj zdrsi! Klub po prestižnem tekmovanju strmoglavi. Vedno! Športni novinarji imajo za fenomen posrečen izraz »rezultatska kriza«, vendar gre pri NK Maribor za več kot le to. Gre za strmoglavljenje, za prosti pad tako rezultatsko, športno kot tudi organizacijsko. Da se te dni to dogaja že tretjič, preprosto ne more biti naključje. Še preden pa poskušamo pojasniti, zakaj je tako, še plastični prikaz povedanega … Decembra je NK Maribor enakovredno igral s Sevillio, ki je danes med osmimi najboljšimi moštvi v Evropi. Po štirih mesecih na domačem igrišču pa izgublja z moštvi, ki tudi znotraj slovenske lige veljajo za povprečna oziroma podpovprečna. Kljub temu, da je žoga okrogla in šport nepredvidljiv in tralala in hopsasa, se znotraj znanega vesolja takšne stvari ne dogajajo. Domača poraza z Domžalami, sploh pa s Krškim nista športna novica dneva, temveč sta pokazatelj nekega povsem drugačnega fenomena, ki ga lahko zasledujemo v celotni družbi.
Kot so že zdavnaj napisali analitiki človeške nature in ljubitelji nogometa obenem, je nogomet izraz družbe. Stadion je laboratorij družboslovnih znanosti in tako nas tu zanima, kako povezati zdrse NK Maribora po ligi prvakov s splošnim družbenim vzdušjem.
Da je v nogometu shranjene največ balkanske DNK, kar je je najti pri nas, ni ne rasistična ne zlonamerna trditev. Gre za preverljivo dejstvo in če z izjemo venetologov razumemo slovenski kozmos kot posrečeno kombinacijo vplivov različnih kultur, ima balkanska miselnost v nas pomembno mesto. Njene manifestacije so silvestrski Beograd, nenormalno dolgi odmori za kavo, jedilnik na piknikih in seveda nogomet. S slovenskim predsednikom na čelu evropskega nogometa, s centrom na Brdu, licenciranjem klubov in trdno organizacijo odgovorni poskušajo slovenski nogomet čim bolj približati Evropi. In po zaslugi reprezentance, pa tudi NK Maribor, je slovenski nogomet nekajkrat resnično postal legitimno evropski. A takoj ko se Evrope dotakne, zdrsne nazaj v balkanskost. Povedano še drugače: slovenski nogomet ne zdrži evropske koncentracije – pa ne rezultatsko, temveč predvsem mentalno. Primerov za to je nič koliko in čeprav je udeleženec pri kar nekaj njih Zlatko Zahovič, še zdaleč ni edini protagonist.
In če misel razširimo na celotno družbo: kaj pa so tajkunizacija, sistemska korupcija in raven politične debate drugega, če ne povsem balkanski fenomeni, nastali v tistem trenutku, ko nas je obsijala posvečena luč matere Evrope.
V slogu najboljših raziskovalnih oddaj slovenskega medijskega prostora smo poslali novinarja v središče dogajanja, da preveri, čemu letošnjo zimo v Avstriji ljudje umirajo pod snegom. Piše: Marko Radmilovič
Čas je za prvo letošnjo, brez dvoma škodoželjno, najverjetneje celo napačno analizo. Piše Marko Radmilovič.
Marko Radmilovič tokrat o še eni božično-novoletni temi, vredni globlje obdelave, o odpovedanem koncertu v Mariboru
Če razumni natančno pomislimo, je odsevni jopič, ki skrbi, da je posameznik kar najbolj opazen, tudi na simbolni ravni izjemno primeren za gibanje, ki opozarja zlasti na previsoke življenjske stroške, na previsoke cene goriv, na previsoke davke, v drugi vrsti pa na prepad med političnimi elitami in ljudmi, na ekonomsko, socialno in politično neprivilegiranost. Piše: Marko Radmilovič
Nadaljujemo z veselimi decembrskimi temami. Današnja tema je obdarovanje. Natančneje, obdarovanje naših vojakov.
Namesto analize pritlehnosti, packarij in vseh vrst umazanij se bomo v preostalih oddajah do zamenjave koledarja ukvarjali izključno z božično-novoletnimi temami in tako poskušali v temne popoldneve dostaviti nekaj dodatne svetlobe. Piše: Marko Radmilovič
Danes pa poglobljeno, ker se bliža december, ko težke teme za trideset dni odrinemo stran. Premier je pozval državna podjetja oziroma tista, v katerih ima država lastniški delež, naj premislijo o oglaševanju v medijih, ki tolerirajo ali celo vzpodbujajo sovražni govor. In ob sovražnem govoru tolerirajo ali celo ustvarjajo lažne novice. Piše: Marko Radmilovič
Današnja zgodba je napeta in nas vodi skozi številne nepričakovane zaplete do samega bistva demokracije. Začne pa se, kako nepričakovano, na radijskih postajah, kjer vrtijo največje hite
Danes pa nekaj o ministrih. Kot nekoč priljubljena tema satirikov, komikov in karikaturistov se ministri počasi umikajo v medijsko pozabo. Kar ne čudi.
Ob počastitvi spomina na umrle v vseh vojnah se zdi streljanje s puškami vsaj neprimerno, če že ne škandalozno.
V teh vremensko zahtevnih urah in dnevih pa nekaj sproščene in prepotrebne zabave. In kaj je lahko bolj zabavnega od slovenske vlade?
Nekaj o princih, kraljih in ostalih pravljičnih likih. Ter o novinarjih, ki so vse, le pravljični liki ne. Savdski princ in prestolonaslednik je novinarju, svojemu strastnemu kritiku, dal odsekati glavo. Svetovna javnost se je zganila. Del svetovne javnosti se je zganil celo tako zelo, da so zažugali s prstom in zagrozili, da hudobnemu princu ne bodo več prodajali orožja. Na srečo tako daleč, da bi kdo zagrozil z blokado savdske nafte, ni šel nihče. Kaj pa je en novinar proti milijonom sodčkov! Piše: Marko Radmilovič.
V oddaji boste slišali kup pavšalnih navedb, nepodprtih s kakršnimi koli podatki. Kar pa ni nič hudega. Tudi v resnih medijih na temo obveščevalnih struktur slišite kup pavšalnih in s podatki nepodprtih navedb. Takšna je pač narava obveščevalnega dela.
Če nič drugega smo prejšnje dni izvedeli, kakšen bo konec sveta. Religiozne prakse ponujajo vsaka svoj scenarij, a kot kaže s poslednjo sodbo, kolobarjenjem duše in z zabavo z devicami ne bo nič. Konec bo veliko bolj posveten. Odvisno od kulinaričnih preferenc naroda se bo človeštvo ali skuhalo ali speklo. Nekako tako je razumeti opozorila iz Medvladnega foruma o podnebnih spremembah, ki poteka v Južni Koreji. Mimogrede; če bi 195 delegatov imelo svoje srečanje v Severni Koreji, bi verjetno ugotovili, da se tam podnebje še nič ne segreva. Piše Marko Radmilovič.
V zapisih je sporedu najbrž preambiciozno modrovanje o sreči. Sreče je več vrst. Tako ne bomo govorili o družinski, športni, osebni in podobnih srečah. Danes bomo govorili o sreči, ki se pojavlja pri igrah na srečo. Piše: Marko Radmilovič
Te dni so sosedje Avstrijci začeli kopati drugo cev karavanškega predora. Istočasno na bi začeli kopati tudi Slovenci proti Avstriji, a na naši strani so Karavanke še neokrnjene.
Nekaj o vseprisotni temi – varnosti. Nevarnost preži na nas iz vseh kotov in vsak trenutek nas lahko ugonobi vse od meča do lakote. In seveda virusov.
Eno zadnjih priložnosti za nekaj sproščenega poletnega esprija začnimo s krajšo odo: Muslimani imajo Meko, Kristjani imajo Jeruzalem. Pivci vina imajo Medano, A pivci piva imamo žalsko fontano. Več v Zapisih iz močvirja, piše Marko Radmilovič.
Pa smo nazaj. Zdi se, kot da niti nismo odšli. Ko smo se junija poslovili, smo imeli vlado z delnimi pooblastili, ko se septembra vračamo, imamo še vedno vlado z delnimi pooblastili. Ker smo preživeli, ker je preživela država in ker je očitno preživela tudi vlada z delnimi pooblastili, se zastavlja logično vprašanje: Ali sploh potrebujemo vlado s polnimi pooblastili? Piše: Marko Radmilovič Glas: Jure Franko
Danes pa zelo na kratko, kajti oba redna poslušalca te oddaje si še nista povsem opomogla od podaljšanega konca tedna. In prav o prazničnih dneh bo tekla beseda. Analizirali bomo nekaj temeljnih misli, ki so jih ob prazničnih nagovorih izrekli vidni predstavniki naroda. In sicer zadnje besede v govorih predsednika parlamenta, predsednika vlade, predsednika republike, ob tem pa bomo prenesli še praznične misli državljana Franca K.
Neveljaven email naslov