Da te Zlatko nadere ali užali, niti ni neka redkost … zato se žrtve počasi že organizirajo v kampanji »Ključnik #Me too!«

Da te Zlatko nadere ali užali, niti ni neka redkost … zato se žrtve počasi že organizirajo v kampanji »ključnik MeToo!«

Danes pa končno avtor tega besedila vsaj približno ve, o čem govori. Pred leti je namreč za zapisano v javnem mediju postal žrtev besa Zlatka gromovnika! Na žalost ali na srečo se je zgodilo po telefonu in za dogodek ne obstajajo preverljivi dokazi in na žalost ali na srečo se avtor ne sekira preveč. Da te Zlatko nadere ali užali, niti ni neka redkost … zato se žrtve počasi že organizirajo v kampanji »ključnik MeToo«!

Namesto o Zlatku o nogometu. Za začetek predpostavimo hipotetično situacijo. Naš človek je predsednik evropske nogometne družine. Zelo uspešen predsednik. Od prejšnjega tedna z javno objavljeno plačo. In zdaj predpostavimo, da ga temne sile, ki iz ozadja vodijo našo državo, uspejo nagovoriti h kandidaturi na državnozborskih volitvah. Kot uspešen Slovenec v tujini, kar je pri nas vedno pomenilo ultimativni argument, in kot nov obraz bi brez dvoma volitve dobil in postal premier vlade republike Slovenije. Vendar gospodu Čeferinu kaj takega ne pade na pamet. Predvidevamo, da tisočkrat raje vodi evropski nogomet kot evropsko državo. In verjetno ni edini. Najbrž bi se našlo kar nekaj vrhunskih politikov, intelektualcev in poslovnežev, ki bi raje vodili evropski nogomet, kot bili na vodstvenih položajih katere od evropskih držav.

To nam dokazuje, da je nogomet večji, kot je običajna politika. Eden izmed razlogov je teza, da je postala običajna politika predvidljiva, nogomet pa je še vedno nepredvidljiv. A le do neke mere. Kar nas, po ovinkih sicer, pripelje v Maribor.

Maribor je posebno mesto, kjer je nogometni klub povsem zraščen z mestom. Teze o tem, kako je nogomet edina uspešna panoga v mestu, kako je rešilni čoln, v katerem nekako životarijo zadnje ambicije propadlega industrijskega giganta, ne držijo povsem. Zgodovina govori o vraščenosti kluba v mestno okolje tudi za časa največje blaginje, tako da gre pri zgodbi o nogometnem klubu Maribor za podobno žlahtno zgodbo, kot jih ljubitelji nogometa poznamo pri najbolj legendarnih, trofejnih in prestižnih nogometnih kolektivih v Evropi.

Tu pa se v zgodbi pojavi iracionalni, nerazložljivi trenutek; NK Maribor se je trikrat prebil v skupinski del lige prvakov. Realno, sploh pa skozi mitologijo, pomeni ta športni uspeh zmago Davida nad četico Goljatov in uspešno oziroma manj uspešno nastopanje v skupinskem delu, zato se v nobenem od treh poskusov v športni javnosti ni posebej problematiziralo. Igranje v skupinskem delu je za manjša nogometna okolja sveti gral in nogometaši Maribora so ga našli trikrat … Kar je neverjetno, pa so zdrsi v obdobju po Ligi prvakov. Kaj zdrsi! Klub po prestižnem tekmovanju strmoglavi. Vedno! Športni novinarji imajo za fenomen posrečen izraz »rezultatska kriza«, vendar gre pri NK Maribor za več kot le to. Gre za strmoglavljenje, za prosti pad tako rezultatsko, športno kot tudi organizacijsko. Da se te dni to dogaja že tretjič, preprosto ne more biti naključje. Še preden pa poskušamo pojasniti, zakaj je tako, še plastični prikaz povedanega … Decembra je NK Maribor enakovredno igral s Sevillio, ki je danes med osmimi najboljšimi moštvi v Evropi. Po štirih mesecih na domačem igrišču pa izgublja z moštvi, ki tudi znotraj slovenske lige veljajo za povprečna oziroma podpovprečna. Kljub temu, da je žoga okrogla in šport nepredvidljiv in tralala in hopsasa, se znotraj znanega vesolja takšne stvari ne dogajajo. Domača poraza z Domžalami, sploh pa s Krškim nista športna novica dneva, temveč sta pokazatelj nekega povsem drugačnega fenomena, ki ga lahko zasledujemo v celotni družbi.

Kot so že zdavnaj napisali analitiki človeške nature in ljubitelji nogometa obenem, je nogomet izraz družbe. Stadion je laboratorij družboslovnih znanosti in tako nas tu zanima, kako povezati zdrse NK Maribora po ligi prvakov s splošnim družbenim vzdušjem.

Da je v nogometu shranjene največ balkanske DNK, kar je je najti pri nas, ni ne rasistična ne zlonamerna trditev. Gre za preverljivo dejstvo in če z izjemo venetologov razumemo slovenski kozmos kot posrečeno kombinacijo vplivov različnih kultur, ima balkanska miselnost v nas pomembno mesto. Njene manifestacije so silvestrski Beograd, nenormalno dolgi odmori za kavo, jedilnik na piknikih in seveda nogomet. S slovenskim predsednikom na čelu evropskega nogometa, s centrom na Brdu, licenciranjem klubov in trdno organizacijo odgovorni poskušajo slovenski nogomet čim bolj približati Evropi. In po zaslugi reprezentance, pa tudi NK Maribor, je slovenski nogomet nekajkrat resnično postal legitimno evropski. A takoj ko se Evrope dotakne, zdrsne nazaj v balkanskost. Povedano še drugače: slovenski nogomet ne zdrži evropske koncentracije – pa ne rezultatsko, temveč predvsem mentalno. Primerov za to je nič koliko in čeprav je udeleženec pri kar nekaj njih Zlatko Zahovič, še zdaleč ni edini protagonist.

In če misel razširimo na celotno družbo: kaj pa so tajkunizacija, sistemska korupcija in raven politične debate drugega, če ne povsem balkanski fenomeni, nastali v tistem trenutku, ko nas je obsijala posvečena luč matere Evrope.