Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Če bi po naslednji skrunitvi spomenika predsednik republike lastnoročno z gobico čistil svojo zapuščino na Kongresnem trgu, bi izpolnil svoje spravno poslanstvo
Če bi po naslednji skrunitvi spomenika predsednik republike lastnoročno z gobico čistil svojo zapuščino na Kongresnem trgu, bi izpolnil svoje spravno poslanstvo
Danes pa nekaj o spomeniškem varstvu. Ni še minilo leto, kar si je predsednik republike v svoji spravljivosti umislil spomenik žrtvam vseh vojn. Vsekakor plemenit namen je imel, vsaj na Slovenskem, naivno premiso. V velik mešalec zliti zadnje stoletje krvave zgodovine in upati, da bo smoothie, ki se izcedi, prebavljiv.
Spomenik, slovenska verzija zidu žalovanja, tako stoji ves bel in monoliten sredi Ljubljane, iz protokola pa so sporočili, da bo odslej obvezna postaja tujih delegacij, ki mu bodo ob vznožje polagale vence.
Ampak to je zgodba spomenika, kot jo goji državna služba za odnose z javnostmi. Zgodba za črno kroniko je veliko bolj sočna. V njegovem kratkem življenju so spomenik že štirikrat napadli. Popisali, prelepili, narisali grafite, onečastili in tako naprej.
Vendar vsaj v naši skromni oddaji ne bodimo ljubljanocentrični in na hitro preglejmo vseslovensko spomeniško situacijo; nekaj dni nazaj jo je skupil Kidrič v Kidričevem, kak teden nazaj nabožne plastike na Koroškem, pozimi kapelica na Šmarni gori …
Povedano drugače, ne mine teden, da je ne bi skupil kakšen spomenik, pomnik, obeležje, mala plastika, pokopališče, spominska plošča in kar je podobnih pietetnih ali javnih pomnikov naše civiliziranosti. Polovica teh pomnikov je napadenih zaradi ideologije, druga polovica zaradi brona in bakra.
Policija ob teh dogodkih praviloma objavi, da gre za vandalizem. Vandalizem je izraz, ki ga policija uporablja skupaj s pojmi, kot so »stari znanec policije«, »neznani storilec« in kar je podobnih izgovorov, ki sicer zadostijo interesu javnosti, povedo pa nič. Zato si vsaj enkrat zastavimo osnovno vprašanje: Kako je nekoliko bolj radoživo germansko pleme zgodnjega srednjega veka postalo odgovorno za vse te silne zločine nad slovenskimi obeležji?
S spomeniki se lahko strinjamo ali ne … lahko jih občudujemo, lahko nas frustrirajo do onemoglosti. Lahko nas opominjajo v spominu, ali nam preprečujejo pozabiti. Lahko so opomniki najboljšega, še pogosteje najslabšega v nas. Lahko pričajo o preteklosti, lahko sijejo v prihodnost. Pravzaprav je vseeno. Kar je sveto in kar bi ne smelo biti sporno, je odnos do integritete teh pomnikov.
Zgodovina človeštva je sicer zgodovina graditve in na drugi strani rušenja pomnikov, a to v civiliziranem svetu že nekaj desetletij velja za zavržno dejanje. Kdo danes še napada spomenike? Samo talibani, Islamska država in podobni. Podivjane horde, ki pustošijo po brezvladju tretjega sveta. Civilizirana okolja so se iz primeža te bestialnosti izvila. Skoraj povsod, razen kot kaže, pri nas.
Štirje napadi na ljubljansko obeležje žrtvam vseh vojn so strahoten zločin. Kot so zločini napadi na ostala obeležja … Zato razmišljujočemu ni jasno, kako ga policija odpravi z vandalizmom. Kot da gre za mularijo, ki ob odhodu z zabave preobrne nekaj kant za smeti. Vendar gre za skrunitev, za ultimativni zločin, ki bi ga ne glede na ideološka razmerja moči morali obravnavati z največjo pozornostjo.
O čem ti napadi, gre za en napad na vsaka dva meseca, sploh govorijo? Oziroma o čem nam govori epidemija skrunitev po vsej deželi? Še ne tako dolgo nazaj je bilo kaj takega pri nas nepredstavljivo; z gnusom smo govorili o mazaških akcijah koroških ali tržaških fašistov, danes smo sami postali del takšnega miselnega okolja…
Onkraj spravne patetike, ideologije, celo politikantstva, ki stoji za postavitvijo spomenika žrtvam vseh vojn, napadi na ljubljansko obeležje govorijo predvsem o civilizacijskem zdrsu, ki ga živimo. In kakšen je ta zdrs, najbolje priča dejstvo, da iz še globljega brezna gledamo na civilizacijsko dno, ki ga je pomenilo bratomorno klanje.
S tem ko skrunimo žrtev naših očetov, smo sinovi nezmožni razumeti sodobnost še nekajkrat manj, kot so se o njej motili naši predniki v štiridesetih letih dvajsetega stoletja.
Je pa še druga plat zgodbe; za kracanji in skrunitvami v ozadju teče naivna in ubogim na umu primerna fantazma, po kateri se preteklost, če jo skrunimo, uničimo ali samo komentiramo z grafitom, spremeni. Žal ali na srečo pa je ravno nasprotno. Z napadom na spomenike preteklosti največkrat damo prav, da je takšna kot je.
Kracanje po spomenikih po vsej deželi se na prvi pogled zdi material za organe pregona, a je pravzaprav vržena rokavica elitam, ki menijo, da s pospešenim postavljanjem spomenikov opravljajo svoje poslanstvo.
Z drugimi besedami, če bi po naslednji skrunitvi predsednik republike lastnoročno s čistilom in gobico čistil svojo betonsko zapuščino na Kongresnem trgu, bi izpolnil svoje spravno poslanstvo. Ob tem pa svoji zbirki znanj in spretnosti dodal še nekaj osnov iz spomeniškega varstva
753 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Če bi po naslednji skrunitvi spomenika predsednik republike lastnoročno z gobico čistil svojo zapuščino na Kongresnem trgu, bi izpolnil svoje spravno poslanstvo
Če bi po naslednji skrunitvi spomenika predsednik republike lastnoročno z gobico čistil svojo zapuščino na Kongresnem trgu, bi izpolnil svoje spravno poslanstvo
Danes pa nekaj o spomeniškem varstvu. Ni še minilo leto, kar si je predsednik republike v svoji spravljivosti umislil spomenik žrtvam vseh vojn. Vsekakor plemenit namen je imel, vsaj na Slovenskem, naivno premiso. V velik mešalec zliti zadnje stoletje krvave zgodovine in upati, da bo smoothie, ki se izcedi, prebavljiv.
Spomenik, slovenska verzija zidu žalovanja, tako stoji ves bel in monoliten sredi Ljubljane, iz protokola pa so sporočili, da bo odslej obvezna postaja tujih delegacij, ki mu bodo ob vznožje polagale vence.
Ampak to je zgodba spomenika, kot jo goji državna služba za odnose z javnostmi. Zgodba za črno kroniko je veliko bolj sočna. V njegovem kratkem življenju so spomenik že štirikrat napadli. Popisali, prelepili, narisali grafite, onečastili in tako naprej.
Vendar vsaj v naši skromni oddaji ne bodimo ljubljanocentrični in na hitro preglejmo vseslovensko spomeniško situacijo; nekaj dni nazaj jo je skupil Kidrič v Kidričevem, kak teden nazaj nabožne plastike na Koroškem, pozimi kapelica na Šmarni gori …
Povedano drugače, ne mine teden, da je ne bi skupil kakšen spomenik, pomnik, obeležje, mala plastika, pokopališče, spominska plošča in kar je podobnih pietetnih ali javnih pomnikov naše civiliziranosti. Polovica teh pomnikov je napadenih zaradi ideologije, druga polovica zaradi brona in bakra.
Policija ob teh dogodkih praviloma objavi, da gre za vandalizem. Vandalizem je izraz, ki ga policija uporablja skupaj s pojmi, kot so »stari znanec policije«, »neznani storilec« in kar je podobnih izgovorov, ki sicer zadostijo interesu javnosti, povedo pa nič. Zato si vsaj enkrat zastavimo osnovno vprašanje: Kako je nekoliko bolj radoživo germansko pleme zgodnjega srednjega veka postalo odgovorno za vse te silne zločine nad slovenskimi obeležji?
S spomeniki se lahko strinjamo ali ne … lahko jih občudujemo, lahko nas frustrirajo do onemoglosti. Lahko nas opominjajo v spominu, ali nam preprečujejo pozabiti. Lahko so opomniki najboljšega, še pogosteje najslabšega v nas. Lahko pričajo o preteklosti, lahko sijejo v prihodnost. Pravzaprav je vseeno. Kar je sveto in kar bi ne smelo biti sporno, je odnos do integritete teh pomnikov.
Zgodovina človeštva je sicer zgodovina graditve in na drugi strani rušenja pomnikov, a to v civiliziranem svetu že nekaj desetletij velja za zavržno dejanje. Kdo danes še napada spomenike? Samo talibani, Islamska država in podobni. Podivjane horde, ki pustošijo po brezvladju tretjega sveta. Civilizirana okolja so se iz primeža te bestialnosti izvila. Skoraj povsod, razen kot kaže, pri nas.
Štirje napadi na ljubljansko obeležje žrtvam vseh vojn so strahoten zločin. Kot so zločini napadi na ostala obeležja … Zato razmišljujočemu ni jasno, kako ga policija odpravi z vandalizmom. Kot da gre za mularijo, ki ob odhodu z zabave preobrne nekaj kant za smeti. Vendar gre za skrunitev, za ultimativni zločin, ki bi ga ne glede na ideološka razmerja moči morali obravnavati z največjo pozornostjo.
O čem ti napadi, gre za en napad na vsaka dva meseca, sploh govorijo? Oziroma o čem nam govori epidemija skrunitev po vsej deželi? Še ne tako dolgo nazaj je bilo kaj takega pri nas nepredstavljivo; z gnusom smo govorili o mazaških akcijah koroških ali tržaških fašistov, danes smo sami postali del takšnega miselnega okolja…
Onkraj spravne patetike, ideologije, celo politikantstva, ki stoji za postavitvijo spomenika žrtvam vseh vojn, napadi na ljubljansko obeležje govorijo predvsem o civilizacijskem zdrsu, ki ga živimo. In kakšen je ta zdrs, najbolje priča dejstvo, da iz še globljega brezna gledamo na civilizacijsko dno, ki ga je pomenilo bratomorno klanje.
S tem ko skrunimo žrtev naših očetov, smo sinovi nezmožni razumeti sodobnost še nekajkrat manj, kot so se o njej motili naši predniki v štiridesetih letih dvajsetega stoletja.
Je pa še druga plat zgodbe; za kracanji in skrunitvami v ozadju teče naivna in ubogim na umu primerna fantazma, po kateri se preteklost, če jo skrunimo, uničimo ali samo komentiramo z grafitom, spremeni. Žal ali na srečo pa je ravno nasprotno. Z napadom na spomenike preteklosti največkrat damo prav, da je takšna kot je.
Kracanje po spomenikih po vsej deželi se na prvi pogled zdi material za organe pregona, a je pravzaprav vržena rokavica elitam, ki menijo, da s pospešenim postavljanjem spomenikov opravljajo svoje poslanstvo.
Z drugimi besedami, če bi po naslednji skrunitvi predsednik republike lastnoročno s čistilom in gobico čistil svojo betonsko zapuščino na Kongresnem trgu, bi izpolnil svoje spravno poslanstvo. Ob tem pa svoji zbirki znanj in spretnosti dodal še nekaj osnov iz spomeniškega varstva
Danes pa nekaj o strokovnjakih. Scenosled je takšen, da bomo poskušali prek banalnega priti do bistvenega. Od evrosonga do sestavljanja vlade.
Gremo v Ukrajino. Hočemo povedati, da če gredo vsi, gremo tudi mi. Zadnje dni ukrajinski državni vrh sploh ne more več normalno voditi vojne, ker mora kar naprej sprejemati visoke goste. Vse, kar kaj pomeni v svetovni politiki, se je v zadnjih dneh narisalo v Ukrajini. V glavnem v Kijevu, nekaj pa jih je šlo tudi na obale Črnega morja. V Mariupol ni bilo nikogar. Torej; kaj vrh svetovne politike vodi v to nevarno in po vseh merilih tragično področje, kjer se, to naj izpostavimo na samem začetku, odvija krivična in brezpravna ruska agresija?
Danes pa nekaj o težki gospodarski situaciji. Posvetili se bomo ukrepom, ki bodo pomagali zajeziti tako inflacijo kot tudi zmanjšati odvisnost Evrope od ruskih energentov. Evropska komisija je prišla na plano z devetimi ukrepi, ki bodo pomagali stari celini iz te energetske in cenovne šlamastike.
Kaj in česa smo se naučili o slovenskem, ne le volilnem telesu, temveč o slovenskem narodu na sploh – če analiziramo rezultate volitev iz 24. aprila 2022.
Vemo, da je predvolilni čas in da bi se naj v tem občutljivem obdobju izogibali zgodbic o kandidatih na prihajajočih volitvah, med katere se prišteva tudi obravnavani minister – ampak se bomo za svojo zaščito ovili v plašč alegorij in posplošenih primerjav.
Danes pa o najnovejšem, komaj zaznavnem incidentu, ki pa se z medijskimi ojačitvami po nekaj dneh zdi kot vesoljni potop. Ampak ker naša skromna oddaja presega domete družabno-omrežnih analiz, se podajmo še dlje in si zastavimo vprašanje, na katerega odgovor bo pred zadrego obvaroval bodoče rokovalce … Torej: "Ali je politika nad bontonom, ali pa si bonton jemlje jurisdikcijo tudi nad politiko?" Z drugimi besedami: "So politiki obvezani ne glede na politične razlike, da se drug do drugega vedejo spoštljivo?"
Danes pa o obrobni novici, ki jo bomo s pomočjo podtikanj, poenostavljan in insinuacij spremenili v glavno vest dneva. Govorimo o pujskih pod Pekrsko gorco.
V zadnjih dneh se je našemu obubožanemu kolumnističnem cehu nenavadno priključila četica novih kolumnistov, ki so se na hitro kvalificirali za ta poklic in danes v svojevrstnih kolumnističnih manufakturah proizvajajo kolumne, ki so namenjene za promoviranje sedanje oblasti, ki bi rada postala tudi bodoča. S pomočjo kolumn.
Danes pa o bližnji prihodnosti kot jo razume Slovenska nacionalna stranka. Nekaj časa izven dosega našega radarja so se preostali poslanci končno opogumili z zakonskim predlogom. Ki, kot je za to stranko v navadi, ni razočaral. Osredotočili so se na prepoved merjenja javnega mnenja, ki poslej pol leta pred volitvami ne bi bila več mogoča.
V Sloveniji se je samo z nam lastno intenzivnostjo razvnela debata o rogljičkih. Originalno in nekoliko snobovsko rečeno: o "croissantih"!
Vse, kar leze in gre, te dni išče vzrok za ukrajinsko vojno. Da bodo lahko bodoči učitelji zgodovine bodočim dijakom pojasnjevali razliko med vzrokom in povodom za vojno.
V dneh, ko je težko napisati karkoli smiselnega, smo poklicali na pomoč javni medijski servis Velike Britanije, tako tale zapisek nastaja ob pomoči znamenitega BBC-ja.
Danes pa vzemimo obrobno novičko in jo v svetli tradiciji naše oddaje s pomočjo pretiravanja, napihovanja in potvarjanja dejstev napihnimo do škandala.
Epidemija se počasi končuje, ampak premora ne bo. Globalna medijsko-politična vrhuška je poskrbela, da nam ne bo dolgčas. In da se bomo tresli za svoja življenja tudi v tednih in mesecih, ki prihajajo. Kajti kot beremo te dni, nas takoj po koncu epidemije čaka tretja svetovna vojna. Podobno je novoletnim praznikom. Komaj vdihneš od naporov božiča, te že čaka novo leto.
Do več kulture bomo težko prišli. Ministrstvo vodijo vsakokratne neoliberalne elite, umetniki so muhavi, trg je majhen, odjemalci smo obubožani, ko pa že pridemo v dvorano, postanemo navijači. Razen tega nas bremeni nikoli docela razčiščen odnos med ljubiteljsko in profesionalno kulturo, med neodvisnimi in državnimi umetniki, med kreativnostjo in navdihom ter med kulturo, politiko in gospodarstvom … Nekultura vseh teh težav nima. In če je zgraditi kulturnega človeka drago in zahteva veliko časa, volje in znanja, je omejiti nekulturnega človeka tolikanj lažje. Za kaj gre?
Danes pa na otok. Tam se že danes ukvarjajo s tem, kar nas v kratkem čaka vse. Z rahljanjem epidemijskih ukrepov so začeli iz omar padati epidemijski okostnjaki. Ali povedano manj dobesedno; začel se je velik lov na čarovnice, oziroma na tiste, ki so se med epidemijo zabavali.
Danes pa na kratko, a z nekaj več številkami, kot jih navadno uporabljamo v naši skromni oddaji. Pred bližajočim se ljudskim izrekanjem o naslednji upravljavski ekipi si upamo že vnaprej napovedati teme, ki bodo zaznamovale predvolilno obdobje.
Danes pa tema, ki ji ne bo več dolgo dano bivati med nami. O volitvah, volilnih napovedih, volilnih rezultatih, nam je dovoljeno govoriti le še nekaj tednov, ker, ko začnejo v naši hiši veljati volilni protokoli, moramo paziti, kaj govorimo. Zato o volilni aritmetiki že danes, ko so volitve še skrite v brstenju aprilskega zelenja.
V teh prelomnih časih imamo državljani noro srečo, da v Sloveniji obstaja garant miru in stabilnosti. To je slovenska vojska. Namreč v državah z urejeno oziroma omembe vredno vojaško silo lahko med šlamastikami, podobnimi slovenski, vedno računaš z možnostjo vojaškega prevzema oblasti. V Sloveniji se to pač ne more zgoditi, ker omembe vredne vojske nimamo.
Neveljaven email naslov