Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Če bi po naslednji skrunitvi spomenika predsednik republike lastnoročno z gobico čistil svojo zapuščino na Kongresnem trgu, bi izpolnil svoje spravno poslanstvo
Če bi po naslednji skrunitvi spomenika predsednik republike lastnoročno z gobico čistil svojo zapuščino na Kongresnem trgu, bi izpolnil svoje spravno poslanstvo
Danes pa nekaj o spomeniškem varstvu. Ni še minilo leto, kar si je predsednik republike v svoji spravljivosti umislil spomenik žrtvam vseh vojn. Vsekakor plemenit namen je imel, vsaj na Slovenskem, naivno premiso. V velik mešalec zliti zadnje stoletje krvave zgodovine in upati, da bo smoothie, ki se izcedi, prebavljiv.
Spomenik, slovenska verzija zidu žalovanja, tako stoji ves bel in monoliten sredi Ljubljane, iz protokola pa so sporočili, da bo odslej obvezna postaja tujih delegacij, ki mu bodo ob vznožje polagale vence.
Ampak to je zgodba spomenika, kot jo goji državna služba za odnose z javnostmi. Zgodba za črno kroniko je veliko bolj sočna. V njegovem kratkem življenju so spomenik že štirikrat napadli. Popisali, prelepili, narisali grafite, onečastili in tako naprej.
Vendar vsaj v naši skromni oddaji ne bodimo ljubljanocentrični in na hitro preglejmo vseslovensko spomeniško situacijo; nekaj dni nazaj jo je skupil Kidrič v Kidričevem, kak teden nazaj nabožne plastike na Koroškem, pozimi kapelica na Šmarni gori …
Povedano drugače, ne mine teden, da je ne bi skupil kakšen spomenik, pomnik, obeležje, mala plastika, pokopališče, spominska plošča in kar je podobnih pietetnih ali javnih pomnikov naše civiliziranosti. Polovica teh pomnikov je napadenih zaradi ideologije, druga polovica zaradi brona in bakra.
Policija ob teh dogodkih praviloma objavi, da gre za vandalizem. Vandalizem je izraz, ki ga policija uporablja skupaj s pojmi, kot so »stari znanec policije«, »neznani storilec« in kar je podobnih izgovorov, ki sicer zadostijo interesu javnosti, povedo pa nič. Zato si vsaj enkrat zastavimo osnovno vprašanje: Kako je nekoliko bolj radoživo germansko pleme zgodnjega srednjega veka postalo odgovorno za vse te silne zločine nad slovenskimi obeležji?
S spomeniki se lahko strinjamo ali ne … lahko jih občudujemo, lahko nas frustrirajo do onemoglosti. Lahko nas opominjajo v spominu, ali nam preprečujejo pozabiti. Lahko so opomniki najboljšega, še pogosteje najslabšega v nas. Lahko pričajo o preteklosti, lahko sijejo v prihodnost. Pravzaprav je vseeno. Kar je sveto in kar bi ne smelo biti sporno, je odnos do integritete teh pomnikov.
Zgodovina človeštva je sicer zgodovina graditve in na drugi strani rušenja pomnikov, a to v civiliziranem svetu že nekaj desetletij velja za zavržno dejanje. Kdo danes še napada spomenike? Samo talibani, Islamska država in podobni. Podivjane horde, ki pustošijo po brezvladju tretjega sveta. Civilizirana okolja so se iz primeža te bestialnosti izvila. Skoraj povsod, razen kot kaže, pri nas.
Štirje napadi na ljubljansko obeležje žrtvam vseh vojn so strahoten zločin. Kot so zločini napadi na ostala obeležja … Zato razmišljujočemu ni jasno, kako ga policija odpravi z vandalizmom. Kot da gre za mularijo, ki ob odhodu z zabave preobrne nekaj kant za smeti. Vendar gre za skrunitev, za ultimativni zločin, ki bi ga ne glede na ideološka razmerja moči morali obravnavati z največjo pozornostjo.
O čem ti napadi, gre za en napad na vsaka dva meseca, sploh govorijo? Oziroma o čem nam govori epidemija skrunitev po vsej deželi? Še ne tako dolgo nazaj je bilo kaj takega pri nas nepredstavljivo; z gnusom smo govorili o mazaških akcijah koroških ali tržaških fašistov, danes smo sami postali del takšnega miselnega okolja…
Onkraj spravne patetike, ideologije, celo politikantstva, ki stoji za postavitvijo spomenika žrtvam vseh vojn, napadi na ljubljansko obeležje govorijo predvsem o civilizacijskem zdrsu, ki ga živimo. In kakšen je ta zdrs, najbolje priča dejstvo, da iz še globljega brezna gledamo na civilizacijsko dno, ki ga je pomenilo bratomorno klanje.
S tem ko skrunimo žrtev naših očetov, smo sinovi nezmožni razumeti sodobnost še nekajkrat manj, kot so se o njej motili naši predniki v štiridesetih letih dvajsetega stoletja.
Je pa še druga plat zgodbe; za kracanji in skrunitvami v ozadju teče naivna in ubogim na umu primerna fantazma, po kateri se preteklost, če jo skrunimo, uničimo ali samo komentiramo z grafitom, spremeni. Žal ali na srečo pa je ravno nasprotno. Z napadom na spomenike preteklosti največkrat damo prav, da je takšna kot je.
Kracanje po spomenikih po vsej deželi se na prvi pogled zdi material za organe pregona, a je pravzaprav vržena rokavica elitam, ki menijo, da s pospešenim postavljanjem spomenikov opravljajo svoje poslanstvo.
Z drugimi besedami, če bi po naslednji skrunitvi predsednik republike lastnoročno s čistilom in gobico čistil svojo betonsko zapuščino na Kongresnem trgu, bi izpolnil svoje spravno poslanstvo. Ob tem pa svoji zbirki znanj in spretnosti dodal še nekaj osnov iz spomeniškega varstva
750 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Če bi po naslednji skrunitvi spomenika predsednik republike lastnoročno z gobico čistil svojo zapuščino na Kongresnem trgu, bi izpolnil svoje spravno poslanstvo
Če bi po naslednji skrunitvi spomenika predsednik republike lastnoročno z gobico čistil svojo zapuščino na Kongresnem trgu, bi izpolnil svoje spravno poslanstvo
Danes pa nekaj o spomeniškem varstvu. Ni še minilo leto, kar si je predsednik republike v svoji spravljivosti umislil spomenik žrtvam vseh vojn. Vsekakor plemenit namen je imel, vsaj na Slovenskem, naivno premiso. V velik mešalec zliti zadnje stoletje krvave zgodovine in upati, da bo smoothie, ki se izcedi, prebavljiv.
Spomenik, slovenska verzija zidu žalovanja, tako stoji ves bel in monoliten sredi Ljubljane, iz protokola pa so sporočili, da bo odslej obvezna postaja tujih delegacij, ki mu bodo ob vznožje polagale vence.
Ampak to je zgodba spomenika, kot jo goji državna služba za odnose z javnostmi. Zgodba za črno kroniko je veliko bolj sočna. V njegovem kratkem življenju so spomenik že štirikrat napadli. Popisali, prelepili, narisali grafite, onečastili in tako naprej.
Vendar vsaj v naši skromni oddaji ne bodimo ljubljanocentrični in na hitro preglejmo vseslovensko spomeniško situacijo; nekaj dni nazaj jo je skupil Kidrič v Kidričevem, kak teden nazaj nabožne plastike na Koroškem, pozimi kapelica na Šmarni gori …
Povedano drugače, ne mine teden, da je ne bi skupil kakšen spomenik, pomnik, obeležje, mala plastika, pokopališče, spominska plošča in kar je podobnih pietetnih ali javnih pomnikov naše civiliziranosti. Polovica teh pomnikov je napadenih zaradi ideologije, druga polovica zaradi brona in bakra.
Policija ob teh dogodkih praviloma objavi, da gre za vandalizem. Vandalizem je izraz, ki ga policija uporablja skupaj s pojmi, kot so »stari znanec policije«, »neznani storilec« in kar je podobnih izgovorov, ki sicer zadostijo interesu javnosti, povedo pa nič. Zato si vsaj enkrat zastavimo osnovno vprašanje: Kako je nekoliko bolj radoživo germansko pleme zgodnjega srednjega veka postalo odgovorno za vse te silne zločine nad slovenskimi obeležji?
S spomeniki se lahko strinjamo ali ne … lahko jih občudujemo, lahko nas frustrirajo do onemoglosti. Lahko nas opominjajo v spominu, ali nam preprečujejo pozabiti. Lahko so opomniki najboljšega, še pogosteje najslabšega v nas. Lahko pričajo o preteklosti, lahko sijejo v prihodnost. Pravzaprav je vseeno. Kar je sveto in kar bi ne smelo biti sporno, je odnos do integritete teh pomnikov.
Zgodovina človeštva je sicer zgodovina graditve in na drugi strani rušenja pomnikov, a to v civiliziranem svetu že nekaj desetletij velja za zavržno dejanje. Kdo danes še napada spomenike? Samo talibani, Islamska država in podobni. Podivjane horde, ki pustošijo po brezvladju tretjega sveta. Civilizirana okolja so se iz primeža te bestialnosti izvila. Skoraj povsod, razen kot kaže, pri nas.
Štirje napadi na ljubljansko obeležje žrtvam vseh vojn so strahoten zločin. Kot so zločini napadi na ostala obeležja … Zato razmišljujočemu ni jasno, kako ga policija odpravi z vandalizmom. Kot da gre za mularijo, ki ob odhodu z zabave preobrne nekaj kant za smeti. Vendar gre za skrunitev, za ultimativni zločin, ki bi ga ne glede na ideološka razmerja moči morali obravnavati z največjo pozornostjo.
O čem ti napadi, gre za en napad na vsaka dva meseca, sploh govorijo? Oziroma o čem nam govori epidemija skrunitev po vsej deželi? Še ne tako dolgo nazaj je bilo kaj takega pri nas nepredstavljivo; z gnusom smo govorili o mazaških akcijah koroških ali tržaških fašistov, danes smo sami postali del takšnega miselnega okolja…
Onkraj spravne patetike, ideologije, celo politikantstva, ki stoji za postavitvijo spomenika žrtvam vseh vojn, napadi na ljubljansko obeležje govorijo predvsem o civilizacijskem zdrsu, ki ga živimo. In kakšen je ta zdrs, najbolje priča dejstvo, da iz še globljega brezna gledamo na civilizacijsko dno, ki ga je pomenilo bratomorno klanje.
S tem ko skrunimo žrtev naših očetov, smo sinovi nezmožni razumeti sodobnost še nekajkrat manj, kot so se o njej motili naši predniki v štiridesetih letih dvajsetega stoletja.
Je pa še druga plat zgodbe; za kracanji in skrunitvami v ozadju teče naivna in ubogim na umu primerna fantazma, po kateri se preteklost, če jo skrunimo, uničimo ali samo komentiramo z grafitom, spremeni. Žal ali na srečo pa je ravno nasprotno. Z napadom na spomenike preteklosti največkrat damo prav, da je takšna kot je.
Kracanje po spomenikih po vsej deželi se na prvi pogled zdi material za organe pregona, a je pravzaprav vržena rokavica elitam, ki menijo, da s pospešenim postavljanjem spomenikov opravljajo svoje poslanstvo.
Z drugimi besedami, če bi po naslednji skrunitvi predsednik republike lastnoročno s čistilom in gobico čistil svojo betonsko zapuščino na Kongresnem trgu, bi izpolnil svoje spravno poslanstvo. Ob tem pa svoji zbirki znanj in spretnosti dodal še nekaj osnov iz spomeniškega varstva
Kot sta oba zvesta poslušalca naše oddaje zagotovo opazila, si do dneva današnjega nismo drznili komentirati epidemioloških ukrepov zdravstvenih kot tudi občih oblasti. Zadeva je najprej preveč resna, da bi se nepoučeni usajali, zakaj, čemu in počem; ob tem pa ukrepe komentirajo že vsi ostali poklicani in nepoklicani v tej državi … Tako smo menili, da se lahko naša skromna oddaja komentarjev na to temo vzdrži. Vse do pred nekaj dnevi. Takrat so zdravstvene in tudi obče oblasti storile nekaj, kar je sodu izbilo dno. Ločile so kostanj in kuhano vino.
Včasih smo se običajni smrtniki o nadzoru bolj po tiho pogovarjali v gostilnah, tisti, ki so menjavali režime, pa v kabinetih univerz. Nadzorniki so tako viseli nad mlačnim pivom in hladim golažem ter vlekli na ušesa; danes, ko se o nadzoru v glavnem pogovarjamo na družbenih omrežjih, lahko nadzorniki udobno sedijo na toplem.
Danes pa na hitro o organih v sestavi, kot se reče. Govorili bomo o policiji – če ne veste, kako bi organe povezali s sestavljanjem.
Pretekle dni, prav v času, ko je Evropska agencija za varno hrano dodala na seznam kobilice, je v Ljubljani potekal evropski simpozij hrane. Ker mesec november je najbolj kulinarični mesec – ali kako že. Bili bi kratkovidni in nenasitni, če bi razcvet kulinarike, ki mu na Slovenskem sledimo zadnjih nekaj let in je vrh doživel z obiskom Michelinovih degustatorjev, označili za snobizem. Zanimanje za hrano, njeno čaščenje in raziskovanje je civilizacijska odlika, a žal se festivalski krožniki dramatično razlikujejo od slovenskega hranljivega vsakdana.
V Sloveniji imamo tri velike derbije. Derbi med Olimpijo in Mariborom, ki se igra na nogometni zelenici, derbi med Jesenicami in Olimpijo, ki se igra na ledeni ploskvi, in derbi med partizani in domobranci, ki se igra na političnem parketu.
Hočemo povedati; dokler na Slovenskem ne dobimo sodobne in prodorne, po evropsko umerjene zelene stranke, bomo na najpomembnejše, celo usodne okoljske konference pošiljali turiste.
Redko se zgodi, da državni organi prosijo za pomoč našo cenjeno radijsko hišo. A med dokazovanjem avtentičnosti pogovora med ministrom Andrejem Vizjakom in poslovnežem Bojanom Petanom, ki naj bi ga oba moža vodila pred 14 leti, so se odgovorni obrnili tudi na našo hišo. Kje, če ne na nacionalnem radiu, se res popolnoma spoznamo na zvočne posnetke.
Zdaj ko so odgovorni, prizadeti in vpleteni imeli teden dni časa, da pojasnijo zmešnjavo, v kateri se je znašla naša država, smo prišli na vrsto tudi mi. Svobodni strelci in v luno javkajoči nakladači. Pri tem seveda mislimo na škandale, ki sta jih zagrešila predsednik države in predsednik vlade. Predsednik vlade je zmerjal vse po spisku, predsednik države pa je na Instagramu "spoilal", po slovensko: razkril vsebino najnovejšega Jamesa Bonda. Človek ne ve, kaj je hujše.
Danes se še za minuto ali dve ozrimo na veliko mašo evropske politike, ki se je združena zbrala na Brdu. Menda smo bili pred nekaj dnevi priča največjemu zunanjepolitičnemu dogodku, ki ga je do zdaj organizirala Slovenija. Dogodek so pospremile odprte nebeške trombe in glasbena spremljava piščalk ter ragelj, a vse, kar se je dogajalo za zaprtimi vrati, ni drugega kot uspeh – kot se spodobi za vrhunec našega predsedovanja Svetu EU.
O čem drugem kot o protestih. Napovedanih, nenapovedanih, prijavljenih, neprijavljenih, nasilnih, miroljubnih, mobilnih in statičnih. Množičnih in tistih individualnih. Protesti so postali naš vsakdan, kar je za zaspano demokracijo, kot je Slovenija, vsaj nenavadno, če že ne neverjetno.
Obstaja pa strah, da je različica komunizma iz leta 2021, ki jo po črkah grškega alfabeta imenujemo jota komunizem, izjemno nalezljiva. Kaj se bo zgodilo, če bo komunizem postal prevladujoč ideološki model v Sloveniji, ne ve nihče.
Danes pa nekaj o jadranskem lobiranju. Kot vemo, predsednika vlade zvijajo v parlamentu, ker so na dan prišli fotografski posnetki, kako uživa na lobistovi jahti, ki križari nekje ob jadranski obali. V zagovor sta tako predsednik vlade kot tudi lobist povedala, da sta se srečala slučajno, da se skoraj ne poznata – celo ne marata se in kako sta samo malo poklepetala, medtem ko je jahta počela to, kar jahte počnejo. Delala vtis.
Danes pa nekaj o pravkar končani "bitki na Kolodvorski", ki bo prav gotovo pomemben prispevek v zgodovini slovenske bojaželjnosti. Najprej moramo precej resignirano ugotoviti, kako niti zasedbe televizij niso več, kar so bile! Včasih si potreboval šibko južnoameriško ali afriško demokracijo, dva tanka – enega za predsedniško palačo in enega za RTV, pa je bila država tvoja. Predvsem pa si potreboval ducat polkovnikov. Danes pa za zasedbo RTV-ja zadostuje že major.
S prihodom prvih hladnih dni tudi v naši skromni oddaji začenjamo z vročo politično jesenjo. Kar ni le simbolna napoved. V hladnih dneh, ko si mnogi ne bodo mogli privoščiti ogrevanja, nas bo grela politična misel. Mnogokrat nam bo ob politiki toplo pri srcu, še večkrat nam bo postalo vroče.
Toliko se je nabralo čez poletje, da se moramo vsakdana lotiti takoj in z vso ihto. Ker sumimo, da zmerjanje pod Triglavom še ni povsem končano, bomo psovke med oblastjo in civilno družbo ignorirali. "Nad dva tisoč metrov ni greha," so se strinjali Janša in protestniki, preden so se zmerjali z izrazoslovjem, zaradi katerega morajo v dolini starši v šolo. Razen tega se bo po naših informacijah dialog nadaljeval.
Kaj je najvrednejše, kar smo se naučili iz kriznih časov in kaj bi bilo modro vzeti v nove krizne čase?
Slovenska gospodinjstva te dni dobivamo državno pošto. Ali gre za potrdila o cepljenju, ali za vabila na referendum, najbolj bogato darilo pa je bila knjižica z naslovom: "Stali smo in obstali!" Gre za knjižico, ki nas spominja na slavno preteklost in še kot tiskovina zaokrožuje slovesnosti ob trideseti obletnici osamosvojitve. Ker smo v naši oddaji bolj piškavi mnenjski voditelji, se bomo ustavili le pri nekaj najbolj očitnih konotacijah knjižice.
Na začetku poletja pa, preden se poslovimo, nekaj najnovejših epidemioloških nasvetov. Vse, kar je v povezavi z virusom, je zapleteno. Od testiranja do potrdil za cepljenje. Ampak da so svetovne zdravstvene oblasti zadevo zapletle do konca, so poskrbele s poimenovanjem različic virusa po grški abecedi.
Nekaj časa smo potrebovali, na začetku poletja pa smo pripravljeni za natančnejšo analizo kongresa SDS v Slovenski Konjicah. Gre za našo državljansko dolžnost, saj največja stranka, ki ji nič ne manjka, sooblikuje in bistveno vpliva na naš vsakdan.
Neveljaven email naslov