Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor. Prisluhnite!
Ob preteklem referendumu je v zrak skočilo neprimerno več dušebrižnikov, kot jih je odšlo na volišča. Osrednji argument, ki je kričal iz medijev, spletišč in gostiln, je bil: “Koliko koristneje bi lahko uporabili teh nekaj milijončkov, ki smo jih z referendumom poslali v zrak!”
In so nam risali žalostne otroke podeželskih osnovnih šol, ki nimajo telovadnice, nato javne knjižnice, kjer zamaka po knjigah, pa bolnišnice, kjer bolniki ležijo na hodniku …
A demokratično čuteči analitik se mora vprašati: “Mar bi te milijone res koristneje porabili?” Mar bi milijone res namenili za narodnobuditeljske ali pa humanitarne namene? In jih ne bi pognali skozi birokratsko greznico v nepovratni tok zapravljive države?
A kakorkoli se razmišljujoči že trudi najti namen, ki bi bil bolj brezvezen od ponovljenega referenduma o enem in istem vprašanju, ga ne najde. Mogoče bi bila bolj slaboumna potrošnja denarja le, če bi z prihranjenim opremili slovensko vojsko z dodatnim strelivom, s katerim bi potem streljala po migrantih na mejah. Vse ostale trimilijonske dejavnosti, do katerih ima dostop država, pa se zdijo primernejše kot ponavljanje referenduma. Tako da imajo v tem primeru dežurni populisti in demokratična večina prav. Kar pa se ne zgodi prav pogosto.
Kakršnokoli poglobljeno razmišljanje o ponovljenem referendumu, kot tudi o tistem originalnem izpred pred nekaj mesecev, nas nezmotljivo pripelje do lika in dela Vilija Kovačiča. Gospod je neprijeten. Ne zna se obnašati, ne zna se izražati, njegova stališča so vprašljiva, njegova zagrenjenost očitna, frustracija moteča. Vili Kovačič je tip človeka, ki si ga nihče ne želi za soseda. Razen v primeru, ko vam hoče Telekom že tretjič v zadnjih petih letih prekopati ulico. V tem primeru so sosedje tipa Vili Kovačič zlata vredni!
In zdaj najbolj neverjetno. Mediji so do Vilija Kovačiča prijazni. Mogoče ne vsi ravno prijazni, vsekakor pa večinoma tolerantni … Ker so uredništva prestrašena, da bi jim politične elite očitale nedemokratičnost, novinarsko neprofesionalnost, ignoriranje argumentov alternative in podobne reči. Vili Kovačič nam to tako ali tako ves čas očita, zato je toliko bolj neverjetno, kako ga nihče od voditeljev in novinarjev, ki so prisiljeni poslušati njegove marnje, ne pošlje v božjo tetko, kot se reče. Hočemo povedati; če ga je v božjo tetko poslalo 85 odstotkov Slovencev, bi ga lahko brez prevelike škode tudi kak televizijski ali radijski voditelj. Tako pa neustrašni Vili jadra skozi demokracijo in deli nasvete o tej družbeni ureditvi, ki bi mu jih zavidal sam Periklej!
A naša naloga ni, da preštevamo posebneže po ljubljanskih soseskah, kot ne, da se izrekamo o lopatah in krampih, ki bodo rovarili po Krasu.
Zanimiva posledica sramotnega izrekanja ljudske volje je novonastali položaj vrhovnega sodišča. Saj poznamo tezo o nezmotljivosti sodišč, a bog ve, če se kateri izmed vrhovnih sodnikov po nedelji ne počuti vsaj malo bedasto. Ker če smo prav razumeli, v ponovnem odločanju ni šlo toliko za tir, kot je šlo za spoštovanje demokratičnih standardov. Za tir oziroma za zakon je šlo pri prvem referendumu. Takrat so ljudje večinsko povedali, da jim je za tir vseeno. Prejšnjo nedeljo pa so ljudje večinsko povedali, da jim je vseeno za demokratične standarde. In za Vilija Kovačiča. In za vrhovno sodišče. Vsaj to zadnje je velika novost. Ker če bi imeli na vrhovnem sodišču vsaj malo povezave s stvarnostjo, bi lahko predvideli, kaj se bo zgodilo. In ni je institucije v demokratičnem ustroju, pa naj bo neodvisna, kolikor že hoče biti, ki bi se bila voljna povezati s takšnim demokratičnim fiaskom, kot je 15-odstotna volilna udeležba. A vrhovno sodišče je storilo prav to; namesto, da bi sledilo življenju samemu, naravnemu pravu, če hočete, je sledilo bog ve kakšnim predpisom in zakonom ter se siamsko povezalo z avanturo vaškega posebneža. In ko populisti kažejo premražene otroke, ki čez kozo skačejo v neogrevanih in razpadlih telovadnicah, nosi del odgovornosti za to tudi vrhovno sodišče.
Najbolj žalostna posledica boja za alternativno traso Vilija Kovačiča pa je medijsko ponarejena podoba pogumnega viteza, ki se golorok bori proti sistemu. Z le nekaj politične analize in nekaj dodatnih informaciji postane jasno, kako Vili Kovačič ni dramski subjekt, temveč je samo infrastrukturni objekt.
Ker je razočaranih, se pravi voljnih Vilijev v tej državi približno toliko, kot je razočaranih, se pravi voljnih igralcev v resničnostnih šovih, je Vili Kovačič na nek način tragična osebnost. Ko bo njegova vloga v resničnostnem šovu Drugi tir išče lastnika odigrana, bo neusmiljeno zavržen in napoten v upokojenski purgatorij.
Če je bil nedeljski referendum tako molitev za njegovo dušo, tudi prav. Čeprav bi bilo ceneje, ko bi to storili pri nedeljskih mašah.
758 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor. Prisluhnite!
Ob preteklem referendumu je v zrak skočilo neprimerno več dušebrižnikov, kot jih je odšlo na volišča. Osrednji argument, ki je kričal iz medijev, spletišč in gostiln, je bil: “Koliko koristneje bi lahko uporabili teh nekaj milijončkov, ki smo jih z referendumom poslali v zrak!”
In so nam risali žalostne otroke podeželskih osnovnih šol, ki nimajo telovadnice, nato javne knjižnice, kjer zamaka po knjigah, pa bolnišnice, kjer bolniki ležijo na hodniku …
A demokratično čuteči analitik se mora vprašati: “Mar bi te milijone res koristneje porabili?” Mar bi milijone res namenili za narodnobuditeljske ali pa humanitarne namene? In jih ne bi pognali skozi birokratsko greznico v nepovratni tok zapravljive države?
A kakorkoli se razmišljujoči že trudi najti namen, ki bi bil bolj brezvezen od ponovljenega referenduma o enem in istem vprašanju, ga ne najde. Mogoče bi bila bolj slaboumna potrošnja denarja le, če bi z prihranjenim opremili slovensko vojsko z dodatnim strelivom, s katerim bi potem streljala po migrantih na mejah. Vse ostale trimilijonske dejavnosti, do katerih ima dostop država, pa se zdijo primernejše kot ponavljanje referenduma. Tako da imajo v tem primeru dežurni populisti in demokratična večina prav. Kar pa se ne zgodi prav pogosto.
Kakršnokoli poglobljeno razmišljanje o ponovljenem referendumu, kot tudi o tistem originalnem izpred pred nekaj mesecev, nas nezmotljivo pripelje do lika in dela Vilija Kovačiča. Gospod je neprijeten. Ne zna se obnašati, ne zna se izražati, njegova stališča so vprašljiva, njegova zagrenjenost očitna, frustracija moteča. Vili Kovačič je tip človeka, ki si ga nihče ne želi za soseda. Razen v primeru, ko vam hoče Telekom že tretjič v zadnjih petih letih prekopati ulico. V tem primeru so sosedje tipa Vili Kovačič zlata vredni!
In zdaj najbolj neverjetno. Mediji so do Vilija Kovačiča prijazni. Mogoče ne vsi ravno prijazni, vsekakor pa večinoma tolerantni … Ker so uredništva prestrašena, da bi jim politične elite očitale nedemokratičnost, novinarsko neprofesionalnost, ignoriranje argumentov alternative in podobne reči. Vili Kovačič nam to tako ali tako ves čas očita, zato je toliko bolj neverjetno, kako ga nihče od voditeljev in novinarjev, ki so prisiljeni poslušati njegove marnje, ne pošlje v božjo tetko, kot se reče. Hočemo povedati; če ga je v božjo tetko poslalo 85 odstotkov Slovencev, bi ga lahko brez prevelike škode tudi kak televizijski ali radijski voditelj. Tako pa neustrašni Vili jadra skozi demokracijo in deli nasvete o tej družbeni ureditvi, ki bi mu jih zavidal sam Periklej!
A naša naloga ni, da preštevamo posebneže po ljubljanskih soseskah, kot ne, da se izrekamo o lopatah in krampih, ki bodo rovarili po Krasu.
Zanimiva posledica sramotnega izrekanja ljudske volje je novonastali položaj vrhovnega sodišča. Saj poznamo tezo o nezmotljivosti sodišč, a bog ve, če se kateri izmed vrhovnih sodnikov po nedelji ne počuti vsaj malo bedasto. Ker če smo prav razumeli, v ponovnem odločanju ni šlo toliko za tir, kot je šlo za spoštovanje demokratičnih standardov. Za tir oziroma za zakon je šlo pri prvem referendumu. Takrat so ljudje večinsko povedali, da jim je za tir vseeno. Prejšnjo nedeljo pa so ljudje večinsko povedali, da jim je vseeno za demokratične standarde. In za Vilija Kovačiča. In za vrhovno sodišče. Vsaj to zadnje je velika novost. Ker če bi imeli na vrhovnem sodišču vsaj malo povezave s stvarnostjo, bi lahko predvideli, kaj se bo zgodilo. In ni je institucije v demokratičnem ustroju, pa naj bo neodvisna, kolikor že hoče biti, ki bi se bila voljna povezati s takšnim demokratičnim fiaskom, kot je 15-odstotna volilna udeležba. A vrhovno sodišče je storilo prav to; namesto, da bi sledilo življenju samemu, naravnemu pravu, če hočete, je sledilo bog ve kakšnim predpisom in zakonom ter se siamsko povezalo z avanturo vaškega posebneža. In ko populisti kažejo premražene otroke, ki čez kozo skačejo v neogrevanih in razpadlih telovadnicah, nosi del odgovornosti za to tudi vrhovno sodišče.
Najbolj žalostna posledica boja za alternativno traso Vilija Kovačiča pa je medijsko ponarejena podoba pogumnega viteza, ki se golorok bori proti sistemu. Z le nekaj politične analize in nekaj dodatnih informaciji postane jasno, kako Vili Kovačič ni dramski subjekt, temveč je samo infrastrukturni objekt.
Ker je razočaranih, se pravi voljnih Vilijev v tej državi približno toliko, kot je razočaranih, se pravi voljnih igralcev v resničnostnih šovih, je Vili Kovačič na nek način tragična osebnost. Ko bo njegova vloga v resničnostnem šovu Drugi tir išče lastnika odigrana, bo neusmiljeno zavržen in napoten v upokojenski purgatorij.
Če je bil nedeljski referendum tako molitev za njegovo dušo, tudi prav. Čeprav bi bilo ceneje, ko bi to storili pri nedeljskih mašah.
Vlada poskuša obrniti prepričanje, da je neuspešna, z bolj ali manj posrečenimi PR-akcijami. Kamor sodi tudi povečano Cerarjevo javno pojavljanje.
Nenadna skrb za davkoplačevalce, ki v luči neprodaje NLB ne smejo biti ponovno oškodovani, se zdi milo rečeno neiskrena.
Ne bomo sicer odkrili tople vode, a nekaj pojasnil z nedavno pobudo predsednice Nove Slovenije je le treba dati. Ljudmila Novak je slovenski vladi predlagala, da vsakemu paru, ki v Sloveniji sklene zakonsko zvezo, po končanem obredu slovenska država podari slovensko zastavo.
Če si drznemo današnje stanje razglasiti kot tretjo svetovno vojno, avtomatično dobimo odgovor na duhovito misel velikega Alberta. “Ne vem, s čim se bo bojevala tretja svetovna vojna, četrta se bo s palicami in kamni,” je genialno dahnil veliki mož. Danes poznamo odgovor: “Tretja svetovna vojna se bo bojevala z belimi kombiji in noži!”
Danes pa o dogodku, ki ima v histerično drvečem času že precejšnjo brado, a si zaradi pomembnosti vse rabote na našo sedanjost zasluži podrobnejšo analizo. Govorimo o sojenju Janezu Janši zaradi razžalitve dveh novinarskih kolegic. Stvar je bila končana, kolegici čakata na odškodnino, čeprav ta ne izbriše klevet in vse skupaj bi slej kot prej potonilo v brezčasnost slovenskih bizarnosti. A se je odvetnik toženega domislil, da sodba Janši ni bila vložena, ker ima premajhen, oziroma prepoln poštni nabiralnik, oziroma da poštar z uradno pošto v tem primeru ni ravnal pravilno in da naslovnika ni bilo doma. Ker je bil na dopustu. Zato morajo postopek obnoviti. In tako naprej in tako nazaj.
Danes pa nekaj v obrambo olike in zdrave pameti. Bližajo se volitve. Kot ste zagotovo opazili. Najpogostejši znak bližajočih se volitev so politični analitiki, ki se začnejo v medijih pojavljati pogosteje kot vremenarji. “Ena lastovka še ne prinese pomladi, trije politični analitiki pa že prinesejo volitve.” Prihajajo volitve! Merilci javnega mnenja se vznemirijo. Novi obrazi se pobrijejo. Stari obrazi postanejo priljudni. Člani republiške volilne komisije se zberejo na skrivni lokaciji. Prostore osnovnih šol in vaških skupnosti pometejo. Stranke imajo kongrese. Če kongres nima stranke, jo ustanovi. Take stvari se dogajajo, ko se bližajo volitve.
Danes pa na kratko, kajti mudi se. Zastavili si bomo temeljno vprašanje razvoja in s tem prihodnosti te države: “Zakaj v Sloveniji ni mogoče ničesar več zgraditi?” Vprašanje bomo postavili brez večje ambicije nanj odgovoriti, kajti že tako se v javnosti potika preveč odgovorov na zastavljeno vprašanje, kar pa je pravzaprav del problema.
Saga o veleposlaniku v Španiji, ki je med letoma 2007 in 2010 na veliko kupoval gospodinjske pripomočke in orodje, se počasi približuje koncu. Med sojenji, zastaranji in zahtevami po povračilu škode z obeh strani je prejšnje dni koprsko sodišče odločilo, da je njegova ekscelenca dejanja storila v neprištevnem stanju. Izvedenec je navedel psihiatrično bolezen, za katero boleha dotični in primer je za zdaj končan. Ob robu sodne sage smo kot zainteresirana javnost izvedeli še nekaj pikantnih, nekaj pa celo čudnih detajlov. Da je njegova ekscelenca še pred Madridom spolno napadel otroka, da je neracionalno zapravljal in tako naprej in tako nazaj.
Prejšnje dni smo imeli polna usta dela. In uživali v brezdelju. Med obojim je nekakšna smešna korelacija. Več o delu govoriš, manj ga opravljaš. In obratno: več kot je dela, manj človeka mika, da bi o njem razpravljal. Na terenu se o teoremu lahko podučimo ob primeru letošnje pozebe. Kmetje so ostali brez dela, zato pa so delo dobili na ministrstvu za kmetijstvo. Tam morajo namreč pripraviti interventni zakon za odpravo posledic letošnje pozebe. Hkrati pa se pripravljajo na izplačilo prvih povračil ob škodi zaradi lanske pozebe.
Pretekle dni je bila v ospredju znanost. Po vsem svetu so potekali shodi v podporo znanosti, na katerih so znanstveniki opozarjali na krčenje proračunov, ki so namenjeni za raziskave; prav tako pa so opozarjali tudi na vse večjo prisotnost alternativnih dejstev v javnem diskurzu. Zato tokrat o znanstvenikih.
Pretekle dni je bila v ospredju znanost. Po vsem svetu so potekali shodi v podporo znanosti, na katerih so znanstveniki opozarjali na krčenje proračunov, ki so namenjeni za raziskave; prav tako pa so opozarjali tudi na vse večjo prisotnost alternativnih dejstev v javnem diskurzu. Zato tokrat o znanstvenikih.
Danes pa o Thompsonovem koncertu v Mariboru. Hrvaški pevec, ki se sliši kot znamka zunajkrmnega motorja, je pošteno razburkal štajersko in tudi slovensko javnost. Zato si zasluži nekaj besed, če na tem programu že ne boste slišali njegove glasbe.
"Kdor čaka dočaka," je bil popularen izrek na slovenskih mejah v preteklih dneh. Štiriurne seanse čakajočih na mejnih prehodih so mimogrede poteptale nekaj načel združene Evrope in njenih civilizacijskih dosežkov in vrnili smo se v vesele čase železne zavese. Nekaj kilometrov južneje, pa vendar. Prisluhnite kolumni Marka Radmiloviča!
So stvari, ki se jih v življenju ni moč znebiti. Ena izmed njih je Mercator. Mercator je nekaj, proti čemur bi morali uvesti cepljenje. Ne sezonsko kot proti gripi, temveč sistemsko kot proti rdečkam ... Prisluhnite kolumni Marka Radmiloviča!
Končajmo to veliko komedijo enkrat za vselej. Tole z begunci namreč. Kako se usode nesrečnežev izkoriščajo za vaje v slogu domačega čudaštva, je postalo nespodobno. Zato končajmo to komedijo enkrat za vselej.
Marca prepotrebno pozornost posvečamo materam. Mamicam in mamam. Nekateri 8. marca, nekateri za materinski dan. Odvisno od pogleda na svet, a vsaj marca je čas za najpomembnejšo osebo našega življenja, ki je praviloma pomembnejša od svetovnonazorskih razlik.
Kar nekaj nejasnosti – natančno pet – se jih ob obisku predsednika evropske komisije postavlja družbeno zvedavemu Slovencu oziroma Evropejcu.
Danes pa nekaj o kulturi in kajenju. Kar ne pomeni, da o kulturi kajenja. Niti ne pomeni, da o kajenju v kulturi. Dobesedno o kulturi in kajenju.
Za kar nekaj razburjenja je poskrbela novica, da se bo rojakom v Avstriji zgodila krivica. In to velika. Ne le njim. Krivica se bo zgodila vsem nam, ki čutimo in govorimo slovensko. Po predlogu nove koroške deželne ustave naj bi slovenščina prenehala obstajati kot uradni jezik. Kot vemo, je slovenščina v nekaterih južnokoroških občinah celo večinski jezik in zato ne gre le za politično in zgodovinsko, temveč tudi za vsakdanji življenjsko sporen predlog. In medtem ko se slovenska politika ukvarja s tem, katera opcija bo več svete jeze stresla na Avstrijce, seveda s potrebno politično etiketo "so le Avstrijci," imamo na Valu 202 nekaj konkretnih rešitev.
Neveljaven email naslov