Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor. Prisluhnite!
Ob preteklem referendumu je v zrak skočilo neprimerno več dušebrižnikov, kot jih je odšlo na volišča. Osrednji argument, ki je kričal iz medijev, spletišč in gostiln, je bil: “Koliko koristneje bi lahko uporabili teh nekaj milijončkov, ki smo jih z referendumom poslali v zrak!”
In so nam risali žalostne otroke podeželskih osnovnih šol, ki nimajo telovadnice, nato javne knjižnice, kjer zamaka po knjigah, pa bolnišnice, kjer bolniki ležijo na hodniku …
A demokratično čuteči analitik se mora vprašati: “Mar bi te milijone res koristneje porabili?” Mar bi milijone res namenili za narodnobuditeljske ali pa humanitarne namene? In jih ne bi pognali skozi birokratsko greznico v nepovratni tok zapravljive države?
A kakorkoli se razmišljujoči že trudi najti namen, ki bi bil bolj brezvezen od ponovljenega referenduma o enem in istem vprašanju, ga ne najde. Mogoče bi bila bolj slaboumna potrošnja denarja le, če bi z prihranjenim opremili slovensko vojsko z dodatnim strelivom, s katerim bi potem streljala po migrantih na mejah. Vse ostale trimilijonske dejavnosti, do katerih ima dostop država, pa se zdijo primernejše kot ponavljanje referenduma. Tako da imajo v tem primeru dežurni populisti in demokratična večina prav. Kar pa se ne zgodi prav pogosto.
Kakršnokoli poglobljeno razmišljanje o ponovljenem referendumu, kot tudi o tistem originalnem izpred pred nekaj mesecev, nas nezmotljivo pripelje do lika in dela Vilija Kovačiča. Gospod je neprijeten. Ne zna se obnašati, ne zna se izražati, njegova stališča so vprašljiva, njegova zagrenjenost očitna, frustracija moteča. Vili Kovačič je tip človeka, ki si ga nihče ne želi za soseda. Razen v primeru, ko vam hoče Telekom že tretjič v zadnjih petih letih prekopati ulico. V tem primeru so sosedje tipa Vili Kovačič zlata vredni!
In zdaj najbolj neverjetno. Mediji so do Vilija Kovačiča prijazni. Mogoče ne vsi ravno prijazni, vsekakor pa večinoma tolerantni … Ker so uredništva prestrašena, da bi jim politične elite očitale nedemokratičnost, novinarsko neprofesionalnost, ignoriranje argumentov alternative in podobne reči. Vili Kovačič nam to tako ali tako ves čas očita, zato je toliko bolj neverjetno, kako ga nihče od voditeljev in novinarjev, ki so prisiljeni poslušati njegove marnje, ne pošlje v božjo tetko, kot se reče. Hočemo povedati; če ga je v božjo tetko poslalo 85 odstotkov Slovencev, bi ga lahko brez prevelike škode tudi kak televizijski ali radijski voditelj. Tako pa neustrašni Vili jadra skozi demokracijo in deli nasvete o tej družbeni ureditvi, ki bi mu jih zavidal sam Periklej!
A naša naloga ni, da preštevamo posebneže po ljubljanskih soseskah, kot ne, da se izrekamo o lopatah in krampih, ki bodo rovarili po Krasu.
Zanimiva posledica sramotnega izrekanja ljudske volje je novonastali položaj vrhovnega sodišča. Saj poznamo tezo o nezmotljivosti sodišč, a bog ve, če se kateri izmed vrhovnih sodnikov po nedelji ne počuti vsaj malo bedasto. Ker če smo prav razumeli, v ponovnem odločanju ni šlo toliko za tir, kot je šlo za spoštovanje demokratičnih standardov. Za tir oziroma za zakon je šlo pri prvem referendumu. Takrat so ljudje večinsko povedali, da jim je za tir vseeno. Prejšnjo nedeljo pa so ljudje večinsko povedali, da jim je vseeno za demokratične standarde. In za Vilija Kovačiča. In za vrhovno sodišče. Vsaj to zadnje je velika novost. Ker če bi imeli na vrhovnem sodišču vsaj malo povezave s stvarnostjo, bi lahko predvideli, kaj se bo zgodilo. In ni je institucije v demokratičnem ustroju, pa naj bo neodvisna, kolikor že hoče biti, ki bi se bila voljna povezati s takšnim demokratičnim fiaskom, kot je 15-odstotna volilna udeležba. A vrhovno sodišče je storilo prav to; namesto, da bi sledilo življenju samemu, naravnemu pravu, če hočete, je sledilo bog ve kakšnim predpisom in zakonom ter se siamsko povezalo z avanturo vaškega posebneža. In ko populisti kažejo premražene otroke, ki čez kozo skačejo v neogrevanih in razpadlih telovadnicah, nosi del odgovornosti za to tudi vrhovno sodišče.
Najbolj žalostna posledica boja za alternativno traso Vilija Kovačiča pa je medijsko ponarejena podoba pogumnega viteza, ki se golorok bori proti sistemu. Z le nekaj politične analize in nekaj dodatnih informaciji postane jasno, kako Vili Kovačič ni dramski subjekt, temveč je samo infrastrukturni objekt.
Ker je razočaranih, se pravi voljnih Vilijev v tej državi približno toliko, kot je razočaranih, se pravi voljnih igralcev v resničnostnih šovih, je Vili Kovačič na nek način tragična osebnost. Ko bo njegova vloga v resničnostnem šovu Drugi tir išče lastnika odigrana, bo neusmiljeno zavržen in napoten v upokojenski purgatorij.
Če je bil nedeljski referendum tako molitev za njegovo dušo, tudi prav. Čeprav bi bilo ceneje, ko bi to storili pri nedeljskih mašah.
758 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor. Prisluhnite!
Ob preteklem referendumu je v zrak skočilo neprimerno več dušebrižnikov, kot jih je odšlo na volišča. Osrednji argument, ki je kričal iz medijev, spletišč in gostiln, je bil: “Koliko koristneje bi lahko uporabili teh nekaj milijončkov, ki smo jih z referendumom poslali v zrak!”
In so nam risali žalostne otroke podeželskih osnovnih šol, ki nimajo telovadnice, nato javne knjižnice, kjer zamaka po knjigah, pa bolnišnice, kjer bolniki ležijo na hodniku …
A demokratično čuteči analitik se mora vprašati: “Mar bi te milijone res koristneje porabili?” Mar bi milijone res namenili za narodnobuditeljske ali pa humanitarne namene? In jih ne bi pognali skozi birokratsko greznico v nepovratni tok zapravljive države?
A kakorkoli se razmišljujoči že trudi najti namen, ki bi bil bolj brezvezen od ponovljenega referenduma o enem in istem vprašanju, ga ne najde. Mogoče bi bila bolj slaboumna potrošnja denarja le, če bi z prihranjenim opremili slovensko vojsko z dodatnim strelivom, s katerim bi potem streljala po migrantih na mejah. Vse ostale trimilijonske dejavnosti, do katerih ima dostop država, pa se zdijo primernejše kot ponavljanje referenduma. Tako da imajo v tem primeru dežurni populisti in demokratična večina prav. Kar pa se ne zgodi prav pogosto.
Kakršnokoli poglobljeno razmišljanje o ponovljenem referendumu, kot tudi o tistem originalnem izpred pred nekaj mesecev, nas nezmotljivo pripelje do lika in dela Vilija Kovačiča. Gospod je neprijeten. Ne zna se obnašati, ne zna se izražati, njegova stališča so vprašljiva, njegova zagrenjenost očitna, frustracija moteča. Vili Kovačič je tip človeka, ki si ga nihče ne želi za soseda. Razen v primeru, ko vam hoče Telekom že tretjič v zadnjih petih letih prekopati ulico. V tem primeru so sosedje tipa Vili Kovačič zlata vredni!
In zdaj najbolj neverjetno. Mediji so do Vilija Kovačiča prijazni. Mogoče ne vsi ravno prijazni, vsekakor pa večinoma tolerantni … Ker so uredništva prestrašena, da bi jim politične elite očitale nedemokratičnost, novinarsko neprofesionalnost, ignoriranje argumentov alternative in podobne reči. Vili Kovačič nam to tako ali tako ves čas očita, zato je toliko bolj neverjetno, kako ga nihče od voditeljev in novinarjev, ki so prisiljeni poslušati njegove marnje, ne pošlje v božjo tetko, kot se reče. Hočemo povedati; če ga je v božjo tetko poslalo 85 odstotkov Slovencev, bi ga lahko brez prevelike škode tudi kak televizijski ali radijski voditelj. Tako pa neustrašni Vili jadra skozi demokracijo in deli nasvete o tej družbeni ureditvi, ki bi mu jih zavidal sam Periklej!
A naša naloga ni, da preštevamo posebneže po ljubljanskih soseskah, kot ne, da se izrekamo o lopatah in krampih, ki bodo rovarili po Krasu.
Zanimiva posledica sramotnega izrekanja ljudske volje je novonastali položaj vrhovnega sodišča. Saj poznamo tezo o nezmotljivosti sodišč, a bog ve, če se kateri izmed vrhovnih sodnikov po nedelji ne počuti vsaj malo bedasto. Ker če smo prav razumeli, v ponovnem odločanju ni šlo toliko za tir, kot je šlo za spoštovanje demokratičnih standardov. Za tir oziroma za zakon je šlo pri prvem referendumu. Takrat so ljudje večinsko povedali, da jim je za tir vseeno. Prejšnjo nedeljo pa so ljudje večinsko povedali, da jim je vseeno za demokratične standarde. In za Vilija Kovačiča. In za vrhovno sodišče. Vsaj to zadnje je velika novost. Ker če bi imeli na vrhovnem sodišču vsaj malo povezave s stvarnostjo, bi lahko predvideli, kaj se bo zgodilo. In ni je institucije v demokratičnem ustroju, pa naj bo neodvisna, kolikor že hoče biti, ki bi se bila voljna povezati s takšnim demokratičnim fiaskom, kot je 15-odstotna volilna udeležba. A vrhovno sodišče je storilo prav to; namesto, da bi sledilo življenju samemu, naravnemu pravu, če hočete, je sledilo bog ve kakšnim predpisom in zakonom ter se siamsko povezalo z avanturo vaškega posebneža. In ko populisti kažejo premražene otroke, ki čez kozo skačejo v neogrevanih in razpadlih telovadnicah, nosi del odgovornosti za to tudi vrhovno sodišče.
Najbolj žalostna posledica boja za alternativno traso Vilija Kovačiča pa je medijsko ponarejena podoba pogumnega viteza, ki se golorok bori proti sistemu. Z le nekaj politične analize in nekaj dodatnih informaciji postane jasno, kako Vili Kovačič ni dramski subjekt, temveč je samo infrastrukturni objekt.
Ker je razočaranih, se pravi voljnih Vilijev v tej državi približno toliko, kot je razočaranih, se pravi voljnih igralcev v resničnostnih šovih, je Vili Kovačič na nek način tragična osebnost. Ko bo njegova vloga v resničnostnem šovu Drugi tir išče lastnika odigrana, bo neusmiljeno zavržen in napoten v upokojenski purgatorij.
Če je bil nedeljski referendum tako molitev za njegovo dušo, tudi prav. Čeprav bi bilo ceneje, ko bi to storili pri nedeljskih mašah.
Gorenje, našo diko in ponos, ki smo ga, kot kaže danes, slabo vodili in upravljali Slovenci, so prevzeli Kitajci. Po novoreku se jim pravi "strateški lastniki", kar se sliši nekoliko bolje kot samo "lastniki". Kako je s Kitajci, vemo: uspešno ultrakapitalistično gospodarstvo, ki je spojeno z uspešno ultrakomunistično oblastjo.
V Sloveniji imamo avtobusno džunglo; veliko število avtobusnih prevoznikov in majhno število avtobusnih potnikov. Povedano drugače; v zadnjih dveh desetletjih smo naredili le korak naprej od avtobusov, ki so imeli sprevodnike, od šoferjev, ki so imeli brke, in od avtobusnih sedežev, ki so imeli pepelnike.
Evroskepticizem imamo na Slovenskem, hvala bogu, izdatno obdelan; kar nekaj člankov in diplomsko delo ali dve govorita o njem. A zdi se, da je o temi še vedno potrebnega nekaj zdravega razmisleka.
Najlepši primer vsesplošnega nazadovanja družbe sta dve vroči debati, ki prežemata javnost. Tista o nevarnostih obveznega cepljenja otrok je med nami že nekaj let, ona o parkirnih mestih za invalide pa je čisto sveža.
Rešujemo problem sobivanja drobnice oziroma kmetijske proizvodnje s prostoživečimi zvermi.
Jordan Peterson je tisti Kanadčan, ki je prepričan, da se da uspešno živeti, če upoštevaš dvanajst pravil. Če živite po trinajstih pravilih, je eno preveč, če po enajstih je eno premalo. Slavoj Žižek pa je tisti Slovenec, ki zanimivo govori angleško, a še bolj zanimivo govori slovensko. Ob tem, da sta globalno znana in cenjena intelektualca, sta tudi medijski osebi in po mnenju fanov najpametnejša predstavnika svojega naroda.
Podoba je, da se pomembnost v slovenski politiki veča s tem, koliko so ti Hrvati pripravljeni prisluškovati. Če parafraziramo: “Povej mi, kdo ti prisluškuje, in povem ti, kdo si!”
Užaljenost po navadi ostane za zidovi predsedniške palače, skupijo pa jo samo predsednikovi PR svetovalci … Užaliti predsednika do nediplomatskega reagiranja diplomacije je torej viden uspeh slovenskega novinarstva.
Težava, s katero se spopade uporabnik medijskih vsebin okoli prvega aprila, je, kako prepoznati, katera izmed novic je prvoaprilska šala. Včasih je bilo preprosto. Danes je zadeva veliko težja. Vse, kar objavijo mediji kot prvoaprilsko šalo, je v tem ponorelem svetu tudi mogoče in verjetno.
Ker ne-govor našega predsednika vlade v evropskem parlamentu kar noče z jedilnika, si je vsa šarada zaslužila našo analizo. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Ponovno smo padli na realna tla, kjer je naš dvomilijonski kibuc sicer čudovito lep, a hkrati čudovito nepomemben. In ponovno je naša mednarodna pozicija v rokah, nogah in mišicah naših športnikov. Razen če …?
Kot da svet nima že dovolj problemov, se približuje še maturantska parada. Simbol za skladovnico težav in frustracij se bliža s hitrostjo koledarja; ob tem da je, najbrž zaradi globalnega segrevanja, letošnji paradni prepir prišel občutno prej kot po navadi.
O zastavo-vstopnici in nekaj zanimivih razpravah, ki jih takšna praksa prinaša oziroma vzpodbuja.
"Kamor vsi, tja tudi mi!" V iskanje makete torej. Tiste makete, ki ponazarja veličastnost drugega tira. A iskali je ne bomo prozaično, kot to počnejo običajni mediji, temveč s slogom in dostojanstvom. Kajti do danes je že očitno, da ne gre samo za maketo; za izdelek iz kovine, lesa, nekaj žic in tekočih kristalov, temveč gre za mogočen simbol. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Slovenijo je pretresel dogodek, ko je poslanec v trgovini izmaknil sendvič. In nato na parlamentarnem zasedanju povedal, da ga je. Kolikor ste se o dogodku že podučili, koliko ogorčenih komentarjev ste prebrali, koliko ogorčenih komentarjev ste napisali, koliko ogorčenih kavic ste ob dogodku posrkali – resne in temeljite analize dogodka pa še niste slišali. Na vašo srečo sta tu Val 202 in naša skromna oddaja.
Domoljuben kronist ima zadnje dni veliko dela. Slovenski športni, še posebej smučarski uspehi si sledijo eden drugemu in med spremljanjem tekem ostane za poglobljene analize le malo časa. Pa je kaj videti; najprej je tu velika sprememba v novinarskem dojemanju instituta smučarskega uspeha. »Brez solz sreče se mi ne vračaj,« grmijo uredniški bogovi in potem so reporterji razpeti med orgazmom in nerodnostjo, ko se šampioni prepustijo čustvom.. Danes zbanalizirano novinarstvo poskuša na prav banalen način, skozi banalna vprašanja, čustveni odziv celo sprovocirati ... Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.
Težki časi za mesojede. Kot zombiji hodimo po deželi in strmimo v tla, da ja ne vidimo mesa v mesarijah in mesa na policah trgovin. Naše meso je pokvarjeno. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.
Če je kultura redko stičišče slovenskega univerzuma, potem razmere na ministrstvu za kulturo žal odslikavajo razmere v slovenski družbi kot celoti, je v glosi zapisal Marko Radmilovič.
Ko je eden vodilnih slovenskih kovačev šal prepisal celotno komedijo italijanskega kolega in jo prodal kot svojo, je sprožil plaz dogodkov, na katere se je končno prisiljena odzvati tudi naša skromna oddaja. In da se ne podamo na Slovenskem običajno tuljenje z volkovi, potrebujemo moč analize. Tako po vrsti kot so hiše v Trsti, kjer se je Boris Kobal tudi rodil.
Neveljaven email naslov