Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor. Prisluhnite!
Ob preteklem referendumu je v zrak skočilo neprimerno več dušebrižnikov, kot jih je odšlo na volišča. Osrednji argument, ki je kričal iz medijev, spletišč in gostiln, je bil: “Koliko koristneje bi lahko uporabili teh nekaj milijončkov, ki smo jih z referendumom poslali v zrak!”
In so nam risali žalostne otroke podeželskih osnovnih šol, ki nimajo telovadnice, nato javne knjižnice, kjer zamaka po knjigah, pa bolnišnice, kjer bolniki ležijo na hodniku …
A demokratično čuteči analitik se mora vprašati: “Mar bi te milijone res koristneje porabili?” Mar bi milijone res namenili za narodnobuditeljske ali pa humanitarne namene? In jih ne bi pognali skozi birokratsko greznico v nepovratni tok zapravljive države?
A kakorkoli se razmišljujoči že trudi najti namen, ki bi bil bolj brezvezen od ponovljenega referenduma o enem in istem vprašanju, ga ne najde. Mogoče bi bila bolj slaboumna potrošnja denarja le, če bi z prihranjenim opremili slovensko vojsko z dodatnim strelivom, s katerim bi potem streljala po migrantih na mejah. Vse ostale trimilijonske dejavnosti, do katerih ima dostop država, pa se zdijo primernejše kot ponavljanje referenduma. Tako da imajo v tem primeru dežurni populisti in demokratična večina prav. Kar pa se ne zgodi prav pogosto.
Kakršnokoli poglobljeno razmišljanje o ponovljenem referendumu, kot tudi o tistem originalnem izpred pred nekaj mesecev, nas nezmotljivo pripelje do lika in dela Vilija Kovačiča. Gospod je neprijeten. Ne zna se obnašati, ne zna se izražati, njegova stališča so vprašljiva, njegova zagrenjenost očitna, frustracija moteča. Vili Kovačič je tip človeka, ki si ga nihče ne želi za soseda. Razen v primeru, ko vam hoče Telekom že tretjič v zadnjih petih letih prekopati ulico. V tem primeru so sosedje tipa Vili Kovačič zlata vredni!
In zdaj najbolj neverjetno. Mediji so do Vilija Kovačiča prijazni. Mogoče ne vsi ravno prijazni, vsekakor pa večinoma tolerantni … Ker so uredništva prestrašena, da bi jim politične elite očitale nedemokratičnost, novinarsko neprofesionalnost, ignoriranje argumentov alternative in podobne reči. Vili Kovačič nam to tako ali tako ves čas očita, zato je toliko bolj neverjetno, kako ga nihče od voditeljev in novinarjev, ki so prisiljeni poslušati njegove marnje, ne pošlje v božjo tetko, kot se reče. Hočemo povedati; če ga je v božjo tetko poslalo 85 odstotkov Slovencev, bi ga lahko brez prevelike škode tudi kak televizijski ali radijski voditelj. Tako pa neustrašni Vili jadra skozi demokracijo in deli nasvete o tej družbeni ureditvi, ki bi mu jih zavidal sam Periklej!
A naša naloga ni, da preštevamo posebneže po ljubljanskih soseskah, kot ne, da se izrekamo o lopatah in krampih, ki bodo rovarili po Krasu.
Zanimiva posledica sramotnega izrekanja ljudske volje je novonastali položaj vrhovnega sodišča. Saj poznamo tezo o nezmotljivosti sodišč, a bog ve, če se kateri izmed vrhovnih sodnikov po nedelji ne počuti vsaj malo bedasto. Ker če smo prav razumeli, v ponovnem odločanju ni šlo toliko za tir, kot je šlo za spoštovanje demokratičnih standardov. Za tir oziroma za zakon je šlo pri prvem referendumu. Takrat so ljudje večinsko povedali, da jim je za tir vseeno. Prejšnjo nedeljo pa so ljudje večinsko povedali, da jim je vseeno za demokratične standarde. In za Vilija Kovačiča. In za vrhovno sodišče. Vsaj to zadnje je velika novost. Ker če bi imeli na vrhovnem sodišču vsaj malo povezave s stvarnostjo, bi lahko predvideli, kaj se bo zgodilo. In ni je institucije v demokratičnem ustroju, pa naj bo neodvisna, kolikor že hoče biti, ki bi se bila voljna povezati s takšnim demokratičnim fiaskom, kot je 15-odstotna volilna udeležba. A vrhovno sodišče je storilo prav to; namesto, da bi sledilo življenju samemu, naravnemu pravu, če hočete, je sledilo bog ve kakšnim predpisom in zakonom ter se siamsko povezalo z avanturo vaškega posebneža. In ko populisti kažejo premražene otroke, ki čez kozo skačejo v neogrevanih in razpadlih telovadnicah, nosi del odgovornosti za to tudi vrhovno sodišče.
Najbolj žalostna posledica boja za alternativno traso Vilija Kovačiča pa je medijsko ponarejena podoba pogumnega viteza, ki se golorok bori proti sistemu. Z le nekaj politične analize in nekaj dodatnih informaciji postane jasno, kako Vili Kovačič ni dramski subjekt, temveč je samo infrastrukturni objekt.
Ker je razočaranih, se pravi voljnih Vilijev v tej državi približno toliko, kot je razočaranih, se pravi voljnih igralcev v resničnostnih šovih, je Vili Kovačič na nek način tragična osebnost. Ko bo njegova vloga v resničnostnem šovu Drugi tir išče lastnika odigrana, bo neusmiljeno zavržen in napoten v upokojenski purgatorij.
Če je bil nedeljski referendum tako molitev za njegovo dušo, tudi prav. Čeprav bi bilo ceneje, ko bi to storili pri nedeljskih mašah.
758 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor. Prisluhnite!
Ob preteklem referendumu je v zrak skočilo neprimerno več dušebrižnikov, kot jih je odšlo na volišča. Osrednji argument, ki je kričal iz medijev, spletišč in gostiln, je bil: “Koliko koristneje bi lahko uporabili teh nekaj milijončkov, ki smo jih z referendumom poslali v zrak!”
In so nam risali žalostne otroke podeželskih osnovnih šol, ki nimajo telovadnice, nato javne knjižnice, kjer zamaka po knjigah, pa bolnišnice, kjer bolniki ležijo na hodniku …
A demokratično čuteči analitik se mora vprašati: “Mar bi te milijone res koristneje porabili?” Mar bi milijone res namenili za narodnobuditeljske ali pa humanitarne namene? In jih ne bi pognali skozi birokratsko greznico v nepovratni tok zapravljive države?
A kakorkoli se razmišljujoči že trudi najti namen, ki bi bil bolj brezvezen od ponovljenega referenduma o enem in istem vprašanju, ga ne najde. Mogoče bi bila bolj slaboumna potrošnja denarja le, če bi z prihranjenim opremili slovensko vojsko z dodatnim strelivom, s katerim bi potem streljala po migrantih na mejah. Vse ostale trimilijonske dejavnosti, do katerih ima dostop država, pa se zdijo primernejše kot ponavljanje referenduma. Tako da imajo v tem primeru dežurni populisti in demokratična večina prav. Kar pa se ne zgodi prav pogosto.
Kakršnokoli poglobljeno razmišljanje o ponovljenem referendumu, kot tudi o tistem originalnem izpred pred nekaj mesecev, nas nezmotljivo pripelje do lika in dela Vilija Kovačiča. Gospod je neprijeten. Ne zna se obnašati, ne zna se izražati, njegova stališča so vprašljiva, njegova zagrenjenost očitna, frustracija moteča. Vili Kovačič je tip človeka, ki si ga nihče ne želi za soseda. Razen v primeru, ko vam hoče Telekom že tretjič v zadnjih petih letih prekopati ulico. V tem primeru so sosedje tipa Vili Kovačič zlata vredni!
In zdaj najbolj neverjetno. Mediji so do Vilija Kovačiča prijazni. Mogoče ne vsi ravno prijazni, vsekakor pa večinoma tolerantni … Ker so uredništva prestrašena, da bi jim politične elite očitale nedemokratičnost, novinarsko neprofesionalnost, ignoriranje argumentov alternative in podobne reči. Vili Kovačič nam to tako ali tako ves čas očita, zato je toliko bolj neverjetno, kako ga nihče od voditeljev in novinarjev, ki so prisiljeni poslušati njegove marnje, ne pošlje v božjo tetko, kot se reče. Hočemo povedati; če ga je v božjo tetko poslalo 85 odstotkov Slovencev, bi ga lahko brez prevelike škode tudi kak televizijski ali radijski voditelj. Tako pa neustrašni Vili jadra skozi demokracijo in deli nasvete o tej družbeni ureditvi, ki bi mu jih zavidal sam Periklej!
A naša naloga ni, da preštevamo posebneže po ljubljanskih soseskah, kot ne, da se izrekamo o lopatah in krampih, ki bodo rovarili po Krasu.
Zanimiva posledica sramotnega izrekanja ljudske volje je novonastali položaj vrhovnega sodišča. Saj poznamo tezo o nezmotljivosti sodišč, a bog ve, če se kateri izmed vrhovnih sodnikov po nedelji ne počuti vsaj malo bedasto. Ker če smo prav razumeli, v ponovnem odločanju ni šlo toliko za tir, kot je šlo za spoštovanje demokratičnih standardov. Za tir oziroma za zakon je šlo pri prvem referendumu. Takrat so ljudje večinsko povedali, da jim je za tir vseeno. Prejšnjo nedeljo pa so ljudje večinsko povedali, da jim je vseeno za demokratične standarde. In za Vilija Kovačiča. In za vrhovno sodišče. Vsaj to zadnje je velika novost. Ker če bi imeli na vrhovnem sodišču vsaj malo povezave s stvarnostjo, bi lahko predvideli, kaj se bo zgodilo. In ni je institucije v demokratičnem ustroju, pa naj bo neodvisna, kolikor že hoče biti, ki bi se bila voljna povezati s takšnim demokratičnim fiaskom, kot je 15-odstotna volilna udeležba. A vrhovno sodišče je storilo prav to; namesto, da bi sledilo življenju samemu, naravnemu pravu, če hočete, je sledilo bog ve kakšnim predpisom in zakonom ter se siamsko povezalo z avanturo vaškega posebneža. In ko populisti kažejo premražene otroke, ki čez kozo skačejo v neogrevanih in razpadlih telovadnicah, nosi del odgovornosti za to tudi vrhovno sodišče.
Najbolj žalostna posledica boja za alternativno traso Vilija Kovačiča pa je medijsko ponarejena podoba pogumnega viteza, ki se golorok bori proti sistemu. Z le nekaj politične analize in nekaj dodatnih informaciji postane jasno, kako Vili Kovačič ni dramski subjekt, temveč je samo infrastrukturni objekt.
Ker je razočaranih, se pravi voljnih Vilijev v tej državi približno toliko, kot je razočaranih, se pravi voljnih igralcev v resničnostnih šovih, je Vili Kovačič na nek način tragična osebnost. Ko bo njegova vloga v resničnostnem šovu Drugi tir išče lastnika odigrana, bo neusmiljeno zavržen in napoten v upokojenski purgatorij.
Če je bil nedeljski referendum tako molitev za njegovo dušo, tudi prav. Čeprav bi bilo ceneje, ko bi to storili pri nedeljskih mašah.
Danes pa nekaj o pravkar končani "bitki na Kolodvorski", ki bo prav gotovo pomemben prispevek v zgodovini slovenske bojaželjnosti. Najprej moramo precej resignirano ugotoviti, kako niti zasedbe televizij niso več, kar so bile! Včasih si potreboval šibko južnoameriško ali afriško demokracijo, dva tanka – enega za predsedniško palačo in enega za RTV, pa je bila država tvoja. Predvsem pa si potreboval ducat polkovnikov. Danes pa za zasedbo RTV-ja zadostuje že major.
S prihodom prvih hladnih dni tudi v naši skromni oddaji začenjamo z vročo politično jesenjo. Kar ni le simbolna napoved. V hladnih dneh, ko si mnogi ne bodo mogli privoščiti ogrevanja, nas bo grela politična misel. Mnogokrat nam bo ob politiki toplo pri srcu, še večkrat nam bo postalo vroče.
Toliko se je nabralo čez poletje, da se moramo vsakdana lotiti takoj in z vso ihto. Ker sumimo, da zmerjanje pod Triglavom še ni povsem končano, bomo psovke med oblastjo in civilno družbo ignorirali. "Nad dva tisoč metrov ni greha," so se strinjali Janša in protestniki, preden so se zmerjali z izrazoslovjem, zaradi katerega morajo v dolini starši v šolo. Razen tega se bo po naših informacijah dialog nadaljeval.
Kaj je najvrednejše, kar smo se naučili iz kriznih časov in kaj bi bilo modro vzeti v nove krizne čase?
Slovenska gospodinjstva te dni dobivamo državno pošto. Ali gre za potrdila o cepljenju, ali za vabila na referendum, najbolj bogato darilo pa je bila knjižica z naslovom: "Stali smo in obstali!" Gre za knjižico, ki nas spominja na slavno preteklost in še kot tiskovina zaokrožuje slovesnosti ob trideseti obletnici osamosvojitve. Ker smo v naši oddaji bolj piškavi mnenjski voditelji, se bomo ustavili le pri nekaj najbolj očitnih konotacijah knjižice.
Na začetku poletja pa, preden se poslovimo, nekaj najnovejših epidemioloških nasvetov. Vse, kar je v povezavi z virusom, je zapleteno. Od testiranja do potrdil za cepljenje. Ampak da so svetovne zdravstvene oblasti zadevo zapletle do konca, so poskrbele s poimenovanjem različic virusa po grški abecedi.
Nekaj časa smo potrebovali, na začetku poletja pa smo pripravljeni za natančnejšo analizo kongresa SDS v Slovenski Konjicah. Gre za našo državljansko dolžnost, saj največja stranka, ki ji nič ne manjka, sooblikuje in bistveno vpliva na naš vsakdan.
Danes pa o nenavadno uspešni letini sezonskih ovadb. Ovadbe so običajno enakomerno razporejene čez vse leto, a letos so se, najverjetneje zaradi zelo vlažne pomladi, razmnožile čez vse razumne meje.
Današnjo neambiciozno analizo objavljamo za vsak primer. Za vsak primer, če se bo 450 turških delavcev res naselilo v Orehku pri Postojni. Za vsak primer, če bodo za njih res zgradili kontejnersko naselje, ki bo popolnoma samooskrbno. In za vsak primer, če bodo imeli ti delavci resnično omejeno gibanje.
Premier nas pošilja v Venezuelo in ljudstvo, ki nasprotuje ali njemu, ali njegovi vladi, ali njegovi stranki je užaljeno. Mnogi so celo ogorčeni. Ampak ogorčeni, razočarani, celo jezni smo brez temeljitega premisleka. In če vsi ostali režimski mediji molčijo, se moramo vprašati v naši skromni oddaji: "Je to res tako slaba ideja?" Ali še drugače: "Je selitev v Venezuelo res nekaj najslabšega, kar se lahko zgodi velikemu delu Slovencev?"
Danes bomo poskušali v maniri najbolj svetlih tradicij raziskovalnega novinarstva povezati na videz dva povsem nepovezana dogodka. Najprej je tu napoved ameriške vlade, da bo razkrila vse tajne dokumente o obstoju neznanih letečih predmetov, nato pa imamo smernice za kongres Slovenske demokratske stranke, ki predvidevajo, da se bo v Sloveniji obudila državljanska vojna.
Kar nekaj vprašanj se odpira zainteresirani javnosti ob izobešeni izraelski zastavi na poslopju vlade. Na mnoga je odgovorila naša odlična dopisniška mreža, na nekatera, tista najzagonetnejša, pa odgovarjamo v naši oddaji.
Danes pa je na vrsti zelo popularna in oblegana rubrika "Poslušalci sprašujejo, mi odgovarjamo." Zanimivo je, da so vsa prispela pisma vsebovala enako vprašanje. Naša zvesta poslušalca nas naprošata, da z močjo družboslovne analize poskusimo priti do dna najnovejšemu protokolarnemu darilu republike Slovenije, ki bodo manšetni gumbi z vgraviranim karantanskim črnim panterjem.
Ali je torej mogoče, da so na Gregorčičevi stopili po poteh Led Zeppelinov in recimo Eaglesov in skrili Satana v kredit? Kaj nam s tem sporočajo?
Vodenje epidemije so v počitniškem tednu prevzeli tisti, od katerih bi to človek najmanj pričakoval.
Danes se še ne zavedamo, da je enotno ogorčen odziv na ustanovitev superbogataške in ekskluzivne nogometne lige edini enoten politični odziv združene Evrope v vsej njeni zgodovini.
Danes – ob šmarnici, ki se kisa po kleteh, in šmarnici, ki cveti po gozdovih – o drugi najbolj smrtonosni kombinaciji na Slovenskem. To je angleščina v kombinaciji s slovensko politiko.
Ni je bolj normalne stvari, kot če domoljubna organizacija v sodelovanju z medijsko hišo organizira kviz o poznavanju zgodovine naroda.
Kje so študentje? Kje so visokošolski učitelji? In kje so univerze?
Neveljaven email naslov