Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Na letošnjo volilno kampanjo pada zastor in s primerno dozo spoštovanja ter sledeč striktnim predvolilnim pravilom poglejmo, kako smo se ljubili in sovražili v zadnjem mesecu. Piše Marko Radmilovič
Podoba je, da so bolj obupni od slovenskih politikov le še slovenski mediji. Slovenska medijska krajina, ki se bohoti s količino in po logiki stvari obupno pogreša kakovost, je naredila še en korak k pojmovanju politike kot resničnostnega šova. Soočenja na vseh teh televizijah so bila videti, kot bi na planini policist v duševni stiski s čredo postaranih ovac vadil usmerjanje prometa. Narejena strogost, zapovedana korektnost in zaigrana odločnost televizijskih voditeljev na eni strani in iz bog ve katerih ameriških priročnikov pobrana predvolilna drža strankarskih prvakov. In njihovih oprod. Za dobro mero pa smo lahko videli še navijače z zastavicami, astrologinje, prizore iz zasebnega življenja, klovne in akrobate. In ker smo vse to videli, o tem nima smisla razpravljati. Raje se posvetimo temu, česar nismo videli. In kar bi morali videti.
Najbolj čudi, preseneča in žalosti popolna odsotnost vsakega humorja. Saj ni, da bi morali politiki na televiziji žaltave razdirati, a kot vemo, je duhovitost dobrodošla značajska lastnost. Priča o duhu, iskrivosti in če hočete, tudi inteligenci nastopajočega. Priča o tem, da je govoreči človeško bitje in ne robot. V slovenski volilni kampanji pa je duhovitost prepovedana. Kaj v volilni kampanji … duhovitost je prepovedana v celotni slovenski politiki. Saj smo imeli v četrt stoletja nekaj klovnov, kakšen se obeta tudi letos, a resnično duhovitega politika nam ni uspelo izvoliti. Zato ugotavljamo, da je Ježkov zarod humor izgnal oziroma prepovedal. Totalitarne volitve, ki so pridelale verz: “U ta črna skrin’ca vrgel je svoj glas”, ostajajo s svojim duhom v letu 2018 samo oddaljen spomin.
Strankarski vrhovi so se nam le še enkrat več predstavili kot vrhunske puščobe. In ker so se nam kot vrhunske puščobe predstavili tudi televizijski voditelji, smo dobili točno takšno volilno kampanjo: puščobno, korektno, regulirano. Tako se moramo odločati med puščobami. Sicer različnih nazorov, ideoloških usmeritev in stališč, a slej kot prej puščobami.
Pa za trenutek še od tega, kako so govorili, k bistvenemu – kaj so govorili? Tudi če so imeli kdaj v rokavu tehtno misel, je časa na televiziji izredno malo. Neverjetna je ideja, da tako kompleksno dejavnost, kot je upravljanje ali reguliranje družbe, stlačiš v sekunde in replike. Vsakemu razumnemu je takšna praksa tuja in v tem kontekstu so politiki v medijih med volilno kampanjo žrtve. Ideja o tem, da bomo volilne glasove delili na osnovi soočenj, je precej nova. Pred dvajsetimi leti je še ni bilo, temelji pa na tem, da je soočenje skrajna oblika demokracije. Je pa ravno obratno, saj po krajšem premisleku soočenje deluje vse prej kot demokratično; v soočenju odločajo govorniška spretnost, fotografski spomin, visoke ličnice, barva las in intonacija glasu. Razlogi, ki so bili najbrž odločilni v antiki, danes žal ne zadostujejo več. V kompleksnem svetu s kompleksnimi problemi, ki zahtevajo kompleksne rešitve bodi ozaveščenemu volivcu edino vodilo strankarski program. Še pred desetletji si moral za njimi brskati po pisarnah političnih strank ali po specializiranih uradih, danes so dostopni že z nekaj kliki računalniške miške. In tu pridemo do odgovornosti nas volivcev. Manjšini manjšine se ljubi strankarske programe prebirati. Celo tisti, ki so trdno odločeni s svojim glasom podpreti določeno stranko ali listo, niso pri volji prebrati, kaj natančno podpirajo. Branje programov zahteva miselni napor, ki se ne more primerjati z lagodnostjo posedanja pred televizijo. Sploh ker je med vzdušjem turške nadaljevanke pred osmo in predvolilnega soočenja po osmi komaj zaznavna razlika.
Tako jamrajoči in zafrustrirani slovenski volivec vsake toliko ugotovi: “Imamo politike, kot si jih zaslužimo!” Ob tem pa se ne zaveda, da ima le on sam ključ do sprememb.
Predvolilno kampanjo razumemo kot nekaj, kar je stvar političnih elit! A po našem svetem prepričanju gre za predmoderno razmišljanje. Predvolilna kampanja velja v isti meri kot za politike tudi za volivce. Vanjo mora volivec vložiti prav toliko truda in naporov, kot to počne politika. Aktivno državljanstvo ni le še ena krilatica, temveč zahteva od posameznika fizično angažiranje in tudi intelektualni napor.
Oboje pa je v družbi spektakla izumrlo.
753 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Na letošnjo volilno kampanjo pada zastor in s primerno dozo spoštovanja ter sledeč striktnim predvolilnim pravilom poglejmo, kako smo se ljubili in sovražili v zadnjem mesecu. Piše Marko Radmilovič
Podoba je, da so bolj obupni od slovenskih politikov le še slovenski mediji. Slovenska medijska krajina, ki se bohoti s količino in po logiki stvari obupno pogreša kakovost, je naredila še en korak k pojmovanju politike kot resničnostnega šova. Soočenja na vseh teh televizijah so bila videti, kot bi na planini policist v duševni stiski s čredo postaranih ovac vadil usmerjanje prometa. Narejena strogost, zapovedana korektnost in zaigrana odločnost televizijskih voditeljev na eni strani in iz bog ve katerih ameriških priročnikov pobrana predvolilna drža strankarskih prvakov. In njihovih oprod. Za dobro mero pa smo lahko videli še navijače z zastavicami, astrologinje, prizore iz zasebnega življenja, klovne in akrobate. In ker smo vse to videli, o tem nima smisla razpravljati. Raje se posvetimo temu, česar nismo videli. In kar bi morali videti.
Najbolj čudi, preseneča in žalosti popolna odsotnost vsakega humorja. Saj ni, da bi morali politiki na televiziji žaltave razdirati, a kot vemo, je duhovitost dobrodošla značajska lastnost. Priča o duhu, iskrivosti in če hočete, tudi inteligenci nastopajočega. Priča o tem, da je govoreči človeško bitje in ne robot. V slovenski volilni kampanji pa je duhovitost prepovedana. Kaj v volilni kampanji … duhovitost je prepovedana v celotni slovenski politiki. Saj smo imeli v četrt stoletja nekaj klovnov, kakšen se obeta tudi letos, a resnično duhovitega politika nam ni uspelo izvoliti. Zato ugotavljamo, da je Ježkov zarod humor izgnal oziroma prepovedal. Totalitarne volitve, ki so pridelale verz: “U ta črna skrin’ca vrgel je svoj glas”, ostajajo s svojim duhom v letu 2018 samo oddaljen spomin.
Strankarski vrhovi so se nam le še enkrat več predstavili kot vrhunske puščobe. In ker so se nam kot vrhunske puščobe predstavili tudi televizijski voditelji, smo dobili točno takšno volilno kampanjo: puščobno, korektno, regulirano. Tako se moramo odločati med puščobami. Sicer različnih nazorov, ideoloških usmeritev in stališč, a slej kot prej puščobami.
Pa za trenutek še od tega, kako so govorili, k bistvenemu – kaj so govorili? Tudi če so imeli kdaj v rokavu tehtno misel, je časa na televiziji izredno malo. Neverjetna je ideja, da tako kompleksno dejavnost, kot je upravljanje ali reguliranje družbe, stlačiš v sekunde in replike. Vsakemu razumnemu je takšna praksa tuja in v tem kontekstu so politiki v medijih med volilno kampanjo žrtve. Ideja o tem, da bomo volilne glasove delili na osnovi soočenj, je precej nova. Pred dvajsetimi leti je še ni bilo, temelji pa na tem, da je soočenje skrajna oblika demokracije. Je pa ravno obratno, saj po krajšem premisleku soočenje deluje vse prej kot demokratično; v soočenju odločajo govorniška spretnost, fotografski spomin, visoke ličnice, barva las in intonacija glasu. Razlogi, ki so bili najbrž odločilni v antiki, danes žal ne zadostujejo več. V kompleksnem svetu s kompleksnimi problemi, ki zahtevajo kompleksne rešitve bodi ozaveščenemu volivcu edino vodilo strankarski program. Še pred desetletji si moral za njimi brskati po pisarnah političnih strank ali po specializiranih uradih, danes so dostopni že z nekaj kliki računalniške miške. In tu pridemo do odgovornosti nas volivcev. Manjšini manjšine se ljubi strankarske programe prebirati. Celo tisti, ki so trdno odločeni s svojim glasom podpreti določeno stranko ali listo, niso pri volji prebrati, kaj natančno podpirajo. Branje programov zahteva miselni napor, ki se ne more primerjati z lagodnostjo posedanja pred televizijo. Sploh ker je med vzdušjem turške nadaljevanke pred osmo in predvolilnega soočenja po osmi komaj zaznavna razlika.
Tako jamrajoči in zafrustrirani slovenski volivec vsake toliko ugotovi: “Imamo politike, kot si jih zaslužimo!” Ob tem pa se ne zaveda, da ima le on sam ključ do sprememb.
Predvolilno kampanjo razumemo kot nekaj, kar je stvar političnih elit! A po našem svetem prepričanju gre za predmoderno razmišljanje. Predvolilna kampanja velja v isti meri kot za politike tudi za volivce. Vanjo mora volivec vložiti prav toliko truda in naporov, kot to počne politika. Aktivno državljanstvo ni le še ena krilatica, temveč zahteva od posameznika fizično angažiranje in tudi intelektualni napor.
Oboje pa je v družbi spektakla izumrlo.
Slovenska gospodinjstva te dni dobivamo državno pošto. Ali gre za potrdila o cepljenju, ali za vabila na referendum, najbolj bogato darilo pa je bila knjižica z naslovom: "Stali smo in obstali!" Gre za knjižico, ki nas spominja na slavno preteklost in še kot tiskovina zaokrožuje slovesnosti ob trideseti obletnici osamosvojitve. Ker smo v naši oddaji bolj piškavi mnenjski voditelji, se bomo ustavili le pri nekaj najbolj očitnih konotacijah knjižice.
Na začetku poletja pa, preden se poslovimo, nekaj najnovejših epidemioloških nasvetov. Vse, kar je v povezavi z virusom, je zapleteno. Od testiranja do potrdil za cepljenje. Ampak da so svetovne zdravstvene oblasti zadevo zapletle do konca, so poskrbele s poimenovanjem različic virusa po grški abecedi.
Nekaj časa smo potrebovali, na začetku poletja pa smo pripravljeni za natančnejšo analizo kongresa SDS v Slovenski Konjicah. Gre za našo državljansko dolžnost, saj največja stranka, ki ji nič ne manjka, sooblikuje in bistveno vpliva na naš vsakdan.
Danes pa o nenavadno uspešni letini sezonskih ovadb. Ovadbe so običajno enakomerno razporejene čez vse leto, a letos so se, najverjetneje zaradi zelo vlažne pomladi, razmnožile čez vse razumne meje.
Današnjo neambiciozno analizo objavljamo za vsak primer. Za vsak primer, če se bo 450 turških delavcev res naselilo v Orehku pri Postojni. Za vsak primer, če bodo za njih res zgradili kontejnersko naselje, ki bo popolnoma samooskrbno. In za vsak primer, če bodo imeli ti delavci resnično omejeno gibanje.
Premier nas pošilja v Venezuelo in ljudstvo, ki nasprotuje ali njemu, ali njegovi vladi, ali njegovi stranki je užaljeno. Mnogi so celo ogorčeni. Ampak ogorčeni, razočarani, celo jezni smo brez temeljitega premisleka. In če vsi ostali režimski mediji molčijo, se moramo vprašati v naši skromni oddaji: "Je to res tako slaba ideja?" Ali še drugače: "Je selitev v Venezuelo res nekaj najslabšega, kar se lahko zgodi velikemu delu Slovencev?"
Danes bomo poskušali v maniri najbolj svetlih tradicij raziskovalnega novinarstva povezati na videz dva povsem nepovezana dogodka. Najprej je tu napoved ameriške vlade, da bo razkrila vse tajne dokumente o obstoju neznanih letečih predmetov, nato pa imamo smernice za kongres Slovenske demokratske stranke, ki predvidevajo, da se bo v Sloveniji obudila državljanska vojna.
Kar nekaj vprašanj se odpira zainteresirani javnosti ob izobešeni izraelski zastavi na poslopju vlade. Na mnoga je odgovorila naša odlična dopisniška mreža, na nekatera, tista najzagonetnejša, pa odgovarjamo v naši oddaji.
Danes pa je na vrsti zelo popularna in oblegana rubrika "Poslušalci sprašujejo, mi odgovarjamo." Zanimivo je, da so vsa prispela pisma vsebovala enako vprašanje. Naša zvesta poslušalca nas naprošata, da z močjo družboslovne analize poskusimo priti do dna najnovejšemu protokolarnemu darilu republike Slovenije, ki bodo manšetni gumbi z vgraviranim karantanskim črnim panterjem.
Ali je torej mogoče, da so na Gregorčičevi stopili po poteh Led Zeppelinov in recimo Eaglesov in skrili Satana v kredit? Kaj nam s tem sporočajo?
Vodenje epidemije so v počitniškem tednu prevzeli tisti, od katerih bi to človek najmanj pričakoval.
Danes se še ne zavedamo, da je enotno ogorčen odziv na ustanovitev superbogataške in ekskluzivne nogometne lige edini enoten politični odziv združene Evrope v vsej njeni zgodovini.
Danes – ob šmarnici, ki se kisa po kleteh, in šmarnici, ki cveti po gozdovih – o drugi najbolj smrtonosni kombinaciji na Slovenskem. To je angleščina v kombinaciji s slovensko politiko.
Ni je bolj normalne stvari, kot če domoljubna organizacija v sodelovanju z medijsko hišo organizira kviz o poznavanju zgodovine naroda.
Kje so študentje? Kje so visokošolski učitelji? In kje so univerze?
Injekcijske igle, ki smo jih včasih medijsko zaznali le, če so se narkomani preveč približali vrtcem, zadnje tedne vladajo našim ekranom. Boj za cepivo je hud in kot virus sam omogoča najrazličnejše interpretacije. Ker pa te niso naša domena, se posvetimo trdnim dejstvom, kar od nas zahteva uravnoteženo poročanje.
Te dni pričakujemo v Sloveniji komisijo za ugotavljanje dejstev o slovenski medijski krajini. Uradni naziv je v skladu z bruseljsko modo sicer daljši – po sistemu, da daljše je ime, večji je pomen določene komisije. Komisijo je k nam povabil premier, sestavljali pa jo bodo, predvidevamo, medijski strokovnjaki Evropske komisije.
Danes pa nekaj o kreganju na internetu, oziroma o kreganju na tamkajšnjih platformah. Kreganje je vgrajeno v samo srž internetnih platform in kot uči zgodovina, so se prvi skregali lektorji. Ker gre za izobražene in civilizirane ljudi, je od njihovega prepira ostalo uradno pojasnilo, da je šlo med člani lektorskega društva za različna mnenja o tem, ali naj na slovenskem za Facebook, Twitter, Instagram in tovarišijo uporabljamo "družbena" ali pa "družabna" omrežja. Kot je v slovenščini pogosto, ni zmagal nihče, oziroma ni nihče izgubil, zato danes pišoči, kot tresoči dijak pred tablo upa na slovnično amnestijo: "Dovoljeno je oboje!"
Eden izmed državnih podsistemov se zadnje mesece intenzivno razvija, zato je čas, da se posvetimo slovenski policiji.
Danes pa v pomanjkanju tehtnejših novic nekaj paberkov iz sveta znanosti. Najprej k jezikoslovju. Jezikovni inštitut pri SDS je za trenutek odložil delo pri izbiri primerne kitice Zdravljice za himno in posegel v samo strukturo jezika. Predlagajo novo terminologijo, kjer bi se slovnično število dvojine po novem poimenovalo dualizem.
Neveljaven email naslov