Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Na letošnjo volilno kampanjo pada zastor in s primerno dozo spoštovanja ter sledeč striktnim predvolilnim pravilom poglejmo, kako smo se ljubili in sovražili v zadnjem mesecu. Piše Marko Radmilovič
Podoba je, da so bolj obupni od slovenskih politikov le še slovenski mediji. Slovenska medijska krajina, ki se bohoti s količino in po logiki stvari obupno pogreša kakovost, je naredila še en korak k pojmovanju politike kot resničnostnega šova. Soočenja na vseh teh televizijah so bila videti, kot bi na planini policist v duševni stiski s čredo postaranih ovac vadil usmerjanje prometa. Narejena strogost, zapovedana korektnost in zaigrana odločnost televizijskih voditeljev na eni strani in iz bog ve katerih ameriških priročnikov pobrana predvolilna drža strankarskih prvakov. In njihovih oprod. Za dobro mero pa smo lahko videli še navijače z zastavicami, astrologinje, prizore iz zasebnega življenja, klovne in akrobate. In ker smo vse to videli, o tem nima smisla razpravljati. Raje se posvetimo temu, česar nismo videli. In kar bi morali videti.
Najbolj čudi, preseneča in žalosti popolna odsotnost vsakega humorja. Saj ni, da bi morali politiki na televiziji žaltave razdirati, a kot vemo, je duhovitost dobrodošla značajska lastnost. Priča o duhu, iskrivosti in če hočete, tudi inteligenci nastopajočega. Priča o tem, da je govoreči človeško bitje in ne robot. V slovenski volilni kampanji pa je duhovitost prepovedana. Kaj v volilni kampanji … duhovitost je prepovedana v celotni slovenski politiki. Saj smo imeli v četrt stoletja nekaj klovnov, kakšen se obeta tudi letos, a resnično duhovitega politika nam ni uspelo izvoliti. Zato ugotavljamo, da je Ježkov zarod humor izgnal oziroma prepovedal. Totalitarne volitve, ki so pridelale verz: “U ta črna skrin’ca vrgel je svoj glas”, ostajajo s svojim duhom v letu 2018 samo oddaljen spomin.
Strankarski vrhovi so se nam le še enkrat več predstavili kot vrhunske puščobe. In ker so se nam kot vrhunske puščobe predstavili tudi televizijski voditelji, smo dobili točno takšno volilno kampanjo: puščobno, korektno, regulirano. Tako se moramo odločati med puščobami. Sicer različnih nazorov, ideoloških usmeritev in stališč, a slej kot prej puščobami.
Pa za trenutek še od tega, kako so govorili, k bistvenemu – kaj so govorili? Tudi če so imeli kdaj v rokavu tehtno misel, je časa na televiziji izredno malo. Neverjetna je ideja, da tako kompleksno dejavnost, kot je upravljanje ali reguliranje družbe, stlačiš v sekunde in replike. Vsakemu razumnemu je takšna praksa tuja in v tem kontekstu so politiki v medijih med volilno kampanjo žrtve. Ideja o tem, da bomo volilne glasove delili na osnovi soočenj, je precej nova. Pred dvajsetimi leti je še ni bilo, temelji pa na tem, da je soočenje skrajna oblika demokracije. Je pa ravno obratno, saj po krajšem premisleku soočenje deluje vse prej kot demokratično; v soočenju odločajo govorniška spretnost, fotografski spomin, visoke ličnice, barva las in intonacija glasu. Razlogi, ki so bili najbrž odločilni v antiki, danes žal ne zadostujejo več. V kompleksnem svetu s kompleksnimi problemi, ki zahtevajo kompleksne rešitve bodi ozaveščenemu volivcu edino vodilo strankarski program. Še pred desetletji si moral za njimi brskati po pisarnah političnih strank ali po specializiranih uradih, danes so dostopni že z nekaj kliki računalniške miške. In tu pridemo do odgovornosti nas volivcev. Manjšini manjšine se ljubi strankarske programe prebirati. Celo tisti, ki so trdno odločeni s svojim glasom podpreti določeno stranko ali listo, niso pri volji prebrati, kaj natančno podpirajo. Branje programov zahteva miselni napor, ki se ne more primerjati z lagodnostjo posedanja pred televizijo. Sploh ker je med vzdušjem turške nadaljevanke pred osmo in predvolilnega soočenja po osmi komaj zaznavna razlika.
Tako jamrajoči in zafrustrirani slovenski volivec vsake toliko ugotovi: “Imamo politike, kot si jih zaslužimo!” Ob tem pa se ne zaveda, da ima le on sam ključ do sprememb.
Predvolilno kampanjo razumemo kot nekaj, kar je stvar političnih elit! A po našem svetem prepričanju gre za predmoderno razmišljanje. Predvolilna kampanja velja v isti meri kot za politike tudi za volivce. Vanjo mora volivec vložiti prav toliko truda in naporov, kot to počne politika. Aktivno državljanstvo ni le še ena krilatica, temveč zahteva od posameznika fizično angažiranje in tudi intelektualni napor.
Oboje pa je v družbi spektakla izumrlo.
758 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Na letošnjo volilno kampanjo pada zastor in s primerno dozo spoštovanja ter sledeč striktnim predvolilnim pravilom poglejmo, kako smo se ljubili in sovražili v zadnjem mesecu. Piše Marko Radmilovič
Podoba je, da so bolj obupni od slovenskih politikov le še slovenski mediji. Slovenska medijska krajina, ki se bohoti s količino in po logiki stvari obupno pogreša kakovost, je naredila še en korak k pojmovanju politike kot resničnostnega šova. Soočenja na vseh teh televizijah so bila videti, kot bi na planini policist v duševni stiski s čredo postaranih ovac vadil usmerjanje prometa. Narejena strogost, zapovedana korektnost in zaigrana odločnost televizijskih voditeljev na eni strani in iz bog ve katerih ameriških priročnikov pobrana predvolilna drža strankarskih prvakov. In njihovih oprod. Za dobro mero pa smo lahko videli še navijače z zastavicami, astrologinje, prizore iz zasebnega življenja, klovne in akrobate. In ker smo vse to videli, o tem nima smisla razpravljati. Raje se posvetimo temu, česar nismo videli. In kar bi morali videti.
Najbolj čudi, preseneča in žalosti popolna odsotnost vsakega humorja. Saj ni, da bi morali politiki na televiziji žaltave razdirati, a kot vemo, je duhovitost dobrodošla značajska lastnost. Priča o duhu, iskrivosti in če hočete, tudi inteligenci nastopajočega. Priča o tem, da je govoreči človeško bitje in ne robot. V slovenski volilni kampanji pa je duhovitost prepovedana. Kaj v volilni kampanji … duhovitost je prepovedana v celotni slovenski politiki. Saj smo imeli v četrt stoletja nekaj klovnov, kakšen se obeta tudi letos, a resnično duhovitega politika nam ni uspelo izvoliti. Zato ugotavljamo, da je Ježkov zarod humor izgnal oziroma prepovedal. Totalitarne volitve, ki so pridelale verz: “U ta črna skrin’ca vrgel je svoj glas”, ostajajo s svojim duhom v letu 2018 samo oddaljen spomin.
Strankarski vrhovi so se nam le še enkrat več predstavili kot vrhunske puščobe. In ker so se nam kot vrhunske puščobe predstavili tudi televizijski voditelji, smo dobili točno takšno volilno kampanjo: puščobno, korektno, regulirano. Tako se moramo odločati med puščobami. Sicer različnih nazorov, ideoloških usmeritev in stališč, a slej kot prej puščobami.
Pa za trenutek še od tega, kako so govorili, k bistvenemu – kaj so govorili? Tudi če so imeli kdaj v rokavu tehtno misel, je časa na televiziji izredno malo. Neverjetna je ideja, da tako kompleksno dejavnost, kot je upravljanje ali reguliranje družbe, stlačiš v sekunde in replike. Vsakemu razumnemu je takšna praksa tuja in v tem kontekstu so politiki v medijih med volilno kampanjo žrtve. Ideja o tem, da bomo volilne glasove delili na osnovi soočenj, je precej nova. Pred dvajsetimi leti je še ni bilo, temelji pa na tem, da je soočenje skrajna oblika demokracije. Je pa ravno obratno, saj po krajšem premisleku soočenje deluje vse prej kot demokratično; v soočenju odločajo govorniška spretnost, fotografski spomin, visoke ličnice, barva las in intonacija glasu. Razlogi, ki so bili najbrž odločilni v antiki, danes žal ne zadostujejo več. V kompleksnem svetu s kompleksnimi problemi, ki zahtevajo kompleksne rešitve bodi ozaveščenemu volivcu edino vodilo strankarski program. Še pred desetletji si moral za njimi brskati po pisarnah političnih strank ali po specializiranih uradih, danes so dostopni že z nekaj kliki računalniške miške. In tu pridemo do odgovornosti nas volivcev. Manjšini manjšine se ljubi strankarske programe prebirati. Celo tisti, ki so trdno odločeni s svojim glasom podpreti določeno stranko ali listo, niso pri volji prebrati, kaj natančno podpirajo. Branje programov zahteva miselni napor, ki se ne more primerjati z lagodnostjo posedanja pred televizijo. Sploh ker je med vzdušjem turške nadaljevanke pred osmo in predvolilnega soočenja po osmi komaj zaznavna razlika.
Tako jamrajoči in zafrustrirani slovenski volivec vsake toliko ugotovi: “Imamo politike, kot si jih zaslužimo!” Ob tem pa se ne zaveda, da ima le on sam ključ do sprememb.
Predvolilno kampanjo razumemo kot nekaj, kar je stvar političnih elit! A po našem svetem prepričanju gre za predmoderno razmišljanje. Predvolilna kampanja velja v isti meri kot za politike tudi za volivce. Vanjo mora volivec vložiti prav toliko truda in naporov, kot to počne politika. Aktivno državljanstvo ni le še ena krilatica, temveč zahteva od posameznika fizično angažiranje in tudi intelektualni napor.
Oboje pa je v družbi spektakla izumrlo.
Čemu današnji politiki komunicirajo z nami znotraj 280-znakovnega univerzuma?
Mnogo poslušalcev, pa tudi državljanov na sploh se čudi, nekateri se celo razburjajo nad valom zamenjav, ki je zalil našo družbeno stvarnost. Zamenjave so ob koronavirusu druga najbolj popularna tema trenutka, po našem svetem prepričanju pa bi mu morale v medijskih objavah stati ob boku. Piše: Marko Radmilovič
Če danes laž poskušaš prodati kot resnico, kako naj vemo, da jutrišnja resnica ne bo laž?
Danes pripravljamo odgovor za vse tiste, ki se sprašujete, kam je vrag odnesel šalo. Po temeljiti analizi opozoril stroke na eni strani in na drugi strani po analizi ravnanja javnosti, sploh pa po reakcijah vladajočih, smo se prvi prikopali do odgovora na usodno vprašanje "kam je vrag odnesel šalo".
Pozdrav s komolcem ima nekaj resnih pomanjkljivosti, ki jih bomo na tem mestu razčlenili. Piše: Marko Radmilovič.
Najprej se je treba spoprijeti z barvami. So tri, pogojno štiri, s tem da je ena drugačna.
"Stolpomanija", ki smo ji priča v Sloveniji, bo sicer prinesla turiste in dobiček, odnesla pa še zadnja mesta absolutnega miru …
Dejstvo je, da slovenske gozdove ropajo in to povsem konkretno: iz gozdov nepridipravi kradejo drevesa.
Tokrat o razvejanem sindikalnem gibanju, ki je zajelo našo državo. Najprej se je oglasil sindikat poštnih delavcev. Povedali so, da so proti ukinjanju poštnih poslovalnic. Potem se je oglasil sindikat policistov Slovenije. Povedali so, da imajo dovolj, da jih žalijo in šikanirajo. Oboje je seveda letelo na slovensko vlado. Oziroma na gospodarsko in notranje ministrstvo. Ko smo že mislili, da gre za reden tedenski sindikalni izbruh, se je oglasil še sindikat nemških ovčarjev. Na tiskovni konferenci so potožili, da si ne znajo predstavljati sveta brez poštarjev in policajev. In ker vemo, da vlada ne upošteva ne poštnega in ne policijskega sindikata, obstaja možnost, da bo prisluhnila vsaj nemškim ovčarjem. Do neke mere je neverjetno, kako so se zakleti nasprotniki združili v branjenju dostojanstva vseh vpletenih. In še bolj neverjetno je, kako lahko nemški ovčarji razumejo koncept sobivanja in soodvisnosti v družbi, vlada pa ga ne more.
Do pred nekaj dnevi je bila unovčena četrtina bonov in s prigodno slovesnostjo so na Počivalškovem ministrstvu proslavili vrnitev polmilijontega bona v naročje proračuna.
Hoteli smo že na počitnice. Loviti sončne žarke in viruse, ko je prihitela še zadnja novica, ki je upala, da ji bomo posvetili nekaj stavkov kakovostne analize. Pred nekaj meseci se je že tretja posadka podala na nemogočo misijo ustanovitve pokrajin na Slovenskem. Odprava je obsojena na neuspeh, in to vedo vsi, ki se naloge lotevajo. Lotevajo pa se je, ker smo menda zakonodajno in civilizacijsko zavezani, da bomo pokrajine ustanovili.
Danes pa nekaj z uporabno vrednostjo. Ker Slovenci tako disciplinirano nosimo maske, je nekatere še do pred kratkim očitne fenomene danes težje prepoznati in se proti njim boriti. Sem prav gotovo spadajo komunisti. Odkar smo vsi pod maskami, je komuniste izjemno težko prepoznati in zato nam bo prav prišel priročnik, ki je pred kratkim izšel pri eni naših založb. Priročnik, prebrala naj bi ga vsaj petina Slovencev, je v knjigarnah skoraj razprodan in razgrabili so ga tudi po knjižnicah … Zato na Valu 202 za naše poslušalce povzemamo glavne poudarke, ki naj bodo tako povabilo na branje kot tudi praktični nasvet za boj proti komunistom.
Počasi se navajamo na novo normalnost, ob tem da že stara ni bila najbolj normalna. Ampak kot vse novo, je nova normalnost še manj normalna, kot je bila stara. Na primer: nova normalnost predvideva, da bi bile morebitne volitve epidemiološka katastrofa, medtem ko so bile volitve v stari normalnosti samo demokratična katastrofa. In ker je nova normalnost postala naša realnost, se zdi, da bi se morali potruditi in iz nje potegniti največ, kar lahko. Kar pomeni, da bi jo bilo dobro unovčiti. Kajti to, da nas nova normalnost ekonomsko ubija, smo – vsaj upajmo – preživeli že med epidemijo … Zdaj ko smo se je že privadili, pa se zdi smiselno novo normalnost postaviti na trg in pogledati, ali nam lahko vrne vsaj del prihodkov, ki nam jih je pobrala marca in aprila. In kako drugače unovčiti novo normalnost kot s pomočjo turizma.
Slovenski kralj "Zmago" je ponovno udaril. Zlonamerno in vedno bolj vplivno pleme teoretikov zarote trdi, da je Zmago udaril zato, ker je želel opozoriti nase. Da se je snemanja sproščenega pogovora med prijatelji še kako zavedal. In da je menil, kako bo s šokantnimi izjavami ponovno obrnil pozornost nase, na slovensko nacionalno stranko in tako naprej in tako nazaj. Ampak ker se pri nas ukvarjamo z družbeno analizo, se moramo na teoretski ravni posvetiti izjavam čilega poslanca, človeka in misleca.
V globalnem svetu citatov Slovenci ne pomenimo nič. Kar ni nobena tragedija. Kot narod smo majhni, citati pa so plod tisočletij civilizacije. Je pa tudi res, da smo bolj nagnjeni k ljudskim rekom ...
V praznični maniri valovske obletnice nekaj modrih misli o gibanju in o tem, kam kaj gre. Za Val 202 vemo: že jutri proti devetinštirideseti obletnici in nato proti Abrahamu. Večje vprašanje je, kam gre Slovenija.
Danes bomo na radiu govorili o televiziji. Kar je dosti bolj obetavno, kot če bi na televiziji govorili o radiu. Javna objava zločinov radikalizira vse vpletene in boj, ki bi se moral odviti znotraj istitucij sistema, ampak če rasističnega nasilja ne bi videli, se mar ne bi zgodilo?
Poglejmo resnici v oči: edini, našega plemena, ki je znal z Avstrijci, je bil Martin Krpan. Vse pred njim in vse za njim pa same šleve. Tako se s svetlim spominom na sekanje lip, vlačenje konjev čez prag in na obglavljenje turške nadaljevanke lotimo današnje analize. O "Avstro" bomo govorili, ker že vsi ostali govorijo o "Ogrski".
Ko spremljamo ukrepe državnega intervencionizma in političnega diletantizma po vsem svetu, lahko mirne vesti napišemo, da je socializem zmagal. Je pa res, da je kapitalizem dobil več oskarjev.
Prestopi poslancev so težko razumljivi, saj se poslanec med kandidaturo z vso svojo človeško, državljansko, strokovno in politično etiko postavi za interese in stališča določene stranke. Zaradi teh načel je na strankarski listi tudi izvoljen in če to stranko nato zapusti in se preseli v drugo politično okolje, začutijo njegovi volivci ščemenje v predelu trtice ter napenjanje kože v ušesih.
Neveljaven email naslov