Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

U ta črna skrin'ca

29.05.2018


Na letošnjo volilno kampanjo pada zastor in s primerno dozo spoštovanja ter sledeč striktnim predvolilnim pravilom poglejmo, kako smo se ljubili in sovražili v zadnjem mesecu. Piše Marko Radmilovič

Podoba je, da so bolj obupni od slovenskih politikov le še slovenski mediji. Slovenska medijska krajina, ki se bohoti s količino in po logiki stvari obupno pogreša kakovost, je naredila še en korak k pojmovanju politike kot resničnostnega šova. Soočenja na vseh teh televizijah so bila videti, kot bi na planini policist v duševni stiski s čredo postaranih ovac vadil usmerjanje prometa. Narejena strogost, zapovedana korektnost in zaigrana odločnost televizijskih voditeljev na eni strani in iz bog ve katerih ameriških priročnikov pobrana predvolilna drža strankarskih prvakov. In njihovih oprod. Za dobro mero pa smo lahko videli še navijače z zastavicami, astrologinje, prizore iz zasebnega življenja, klovne in akrobate. In ker smo vse to videli, o tem nima smisla razpravljati. Raje se posvetimo temu, česar nismo videli. In kar bi morali videti.

Najbolj čudi, preseneča in žalosti popolna odsotnost vsakega humorja. Saj ni, da bi morali politiki na televiziji žaltave razdirati, a kot vemo, je duhovitost dobrodošla značajska lastnost. Priča o duhu, iskrivosti in če hočete, tudi inteligenci nastopajočega. Priča o tem, da je govoreči človeško bitje in ne robot. V slovenski volilni kampanji pa je duhovitost prepovedana. Kaj v volilni kampanji … duhovitost je prepovedana v celotni slovenski politiki. Saj smo imeli v četrt stoletja nekaj klovnov, kakšen se obeta tudi letos, a resnično duhovitega politika nam ni uspelo izvoliti. Zato ugotavljamo, da je Ježkov zarod humor izgnal oziroma prepovedal. Totalitarne volitve, ki so pridelale verz: “U ta črna skrin’ca vrgel je svoj glas”, ostajajo s svojim duhom v letu 2018 samo oddaljen spomin.

Strankarski vrhovi so se nam le še enkrat več predstavili kot vrhunske puščobe. In ker so se nam kot vrhunske puščobe predstavili tudi televizijski voditelji, smo dobili točno takšno volilno kampanjo: puščobno, korektno, regulirano. Tako se moramo odločati med puščobami. Sicer različnih nazorov, ideoloških usmeritev in stališč, a slej kot prej puščobami.

Pa za trenutek še od tega, kako so govorili, k bistvenemu – kaj so govorili? Tudi če so imeli kdaj v rokavu tehtno misel, je časa na televiziji izredno malo. Neverjetna je ideja, da tako kompleksno dejavnost, kot je upravljanje ali reguliranje družbe, stlačiš v sekunde in replike. Vsakemu razumnemu je takšna praksa tuja in v tem kontekstu so politiki v medijih med volilno kampanjo žrtve. Ideja o tem, da bomo volilne glasove delili na osnovi soočenj, je precej nova. Pred dvajsetimi leti je še ni bilo, temelji pa na tem, da je soočenje skrajna oblika demokracije. Je pa ravno obratno, saj po krajšem premisleku soočenje deluje vse prej kot demokratično; v soočenju odločajo govorniška spretnost, fotografski spomin, visoke ličnice, barva las in intonacija glasu. Razlogi, ki so bili najbrž odločilni v antiki, danes žal ne zadostujejo več. V kompleksnem svetu s kompleksnimi problemi, ki zahtevajo kompleksne rešitve bodi ozaveščenemu volivcu edino vodilo strankarski program. Še pred desetletji si moral za njimi brskati po pisarnah političnih strank ali po specializiranih uradih, danes so dostopni že z nekaj kliki računalniške miške. In tu pridemo do odgovornosti nas volivcev. Manjšini manjšine se ljubi strankarske programe prebirati. Celo tisti, ki so trdno odločeni s svojim glasom podpreti določeno stranko ali listo, niso pri volji prebrati, kaj natančno podpirajo. Branje programov zahteva miselni napor, ki se ne more primerjati z lagodnostjo posedanja pred televizijo. Sploh ker je med vzdušjem turške nadaljevanke pred osmo in predvolilnega soočenja po osmi komaj zaznavna razlika.

Tako jamrajoči in zafrustrirani slovenski volivec vsake toliko ugotovi: “Imamo politike, kot si jih zaslužimo!” Ob tem pa se ne zaveda, da ima le on sam ključ do sprememb.

Predvolilno kampanjo razumemo kot nekaj, kar je stvar političnih elit! A po našem svetem prepričanju gre za predmoderno razmišljanje. Predvolilna kampanja velja v isti meri kot za politike tudi za volivce. Vanjo mora volivec vložiti prav toliko truda in naporov, kot to počne politika. Aktivno državljanstvo ni le še ena krilatica, temveč zahteva od posameznika fizično angažiranje in tudi intelektualni napor.

Oboje pa je v družbi spektakla izumrlo.


Zapisi iz močvirja

758 epizod


Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!

U ta črna skrin'ca

29.05.2018


Na letošnjo volilno kampanjo pada zastor in s primerno dozo spoštovanja ter sledeč striktnim predvolilnim pravilom poglejmo, kako smo se ljubili in sovražili v zadnjem mesecu. Piše Marko Radmilovič

Podoba je, da so bolj obupni od slovenskih politikov le še slovenski mediji. Slovenska medijska krajina, ki se bohoti s količino in po logiki stvari obupno pogreša kakovost, je naredila še en korak k pojmovanju politike kot resničnostnega šova. Soočenja na vseh teh televizijah so bila videti, kot bi na planini policist v duševni stiski s čredo postaranih ovac vadil usmerjanje prometa. Narejena strogost, zapovedana korektnost in zaigrana odločnost televizijskih voditeljev na eni strani in iz bog ve katerih ameriških priročnikov pobrana predvolilna drža strankarskih prvakov. In njihovih oprod. Za dobro mero pa smo lahko videli še navijače z zastavicami, astrologinje, prizore iz zasebnega življenja, klovne in akrobate. In ker smo vse to videli, o tem nima smisla razpravljati. Raje se posvetimo temu, česar nismo videli. In kar bi morali videti.

Najbolj čudi, preseneča in žalosti popolna odsotnost vsakega humorja. Saj ni, da bi morali politiki na televiziji žaltave razdirati, a kot vemo, je duhovitost dobrodošla značajska lastnost. Priča o duhu, iskrivosti in če hočete, tudi inteligenci nastopajočega. Priča o tem, da je govoreči človeško bitje in ne robot. V slovenski volilni kampanji pa je duhovitost prepovedana. Kaj v volilni kampanji … duhovitost je prepovedana v celotni slovenski politiki. Saj smo imeli v četrt stoletja nekaj klovnov, kakšen se obeta tudi letos, a resnično duhovitega politika nam ni uspelo izvoliti. Zato ugotavljamo, da je Ježkov zarod humor izgnal oziroma prepovedal. Totalitarne volitve, ki so pridelale verz: “U ta črna skrin’ca vrgel je svoj glas”, ostajajo s svojim duhom v letu 2018 samo oddaljen spomin.

Strankarski vrhovi so se nam le še enkrat več predstavili kot vrhunske puščobe. In ker so se nam kot vrhunske puščobe predstavili tudi televizijski voditelji, smo dobili točno takšno volilno kampanjo: puščobno, korektno, regulirano. Tako se moramo odločati med puščobami. Sicer različnih nazorov, ideoloških usmeritev in stališč, a slej kot prej puščobami.

Pa za trenutek še od tega, kako so govorili, k bistvenemu – kaj so govorili? Tudi če so imeli kdaj v rokavu tehtno misel, je časa na televiziji izredno malo. Neverjetna je ideja, da tako kompleksno dejavnost, kot je upravljanje ali reguliranje družbe, stlačiš v sekunde in replike. Vsakemu razumnemu je takšna praksa tuja in v tem kontekstu so politiki v medijih med volilno kampanjo žrtve. Ideja o tem, da bomo volilne glasove delili na osnovi soočenj, je precej nova. Pred dvajsetimi leti je še ni bilo, temelji pa na tem, da je soočenje skrajna oblika demokracije. Je pa ravno obratno, saj po krajšem premisleku soočenje deluje vse prej kot demokratično; v soočenju odločajo govorniška spretnost, fotografski spomin, visoke ličnice, barva las in intonacija glasu. Razlogi, ki so bili najbrž odločilni v antiki, danes žal ne zadostujejo več. V kompleksnem svetu s kompleksnimi problemi, ki zahtevajo kompleksne rešitve bodi ozaveščenemu volivcu edino vodilo strankarski program. Še pred desetletji si moral za njimi brskati po pisarnah političnih strank ali po specializiranih uradih, danes so dostopni že z nekaj kliki računalniške miške. In tu pridemo do odgovornosti nas volivcev. Manjšini manjšine se ljubi strankarske programe prebirati. Celo tisti, ki so trdno odločeni s svojim glasom podpreti določeno stranko ali listo, niso pri volji prebrati, kaj natančno podpirajo. Branje programov zahteva miselni napor, ki se ne more primerjati z lagodnostjo posedanja pred televizijo. Sploh ker je med vzdušjem turške nadaljevanke pred osmo in predvolilnega soočenja po osmi komaj zaznavna razlika.

Tako jamrajoči in zafrustrirani slovenski volivec vsake toliko ugotovi: “Imamo politike, kot si jih zaslužimo!” Ob tem pa se ne zaveda, da ima le on sam ključ do sprememb.

Predvolilno kampanjo razumemo kot nekaj, kar je stvar političnih elit! A po našem svetem prepričanju gre za predmoderno razmišljanje. Predvolilna kampanja velja v isti meri kot za politike tudi za volivce. Vanjo mora volivec vložiti prav toliko truda in naporov, kot to počne politika. Aktivno državljanstvo ni le še ena krilatica, temveč zahteva od posameznika fizično angažiranje in tudi intelektualni napor.

Oboje pa je v družbi spektakla izumrlo.


23.01.2018

Seznam društev, ki financirajo terorizem

Katera izmed slovenskih društev so med poslovnimi subjekti, ki bi lahko potencialno prala denar in financirala terorizem?


16.01.2018

Neodločeno po krivici

Na mnogih področjih smo priča stopnjevanju nezdravega razmerja med športom in denarjem


09.01.2018

Dosti tekočine in vitamina C

Nalezljive bolezni so hudič; ob ležanju v postelji in slabem počutju pa prinašajo še neslutene premike v samem jedru družbe


26.12.2017

Javnost javnih oseb

Zasebnost je pravica in hkrati tudi odgovornost vsakega izmed nas. Če se človek do zasebnosti ne obnaša vsaj približno odgovorno, je jokcanje ob tem, da je kršena, smešno ... Seveda vse ob predpostavki, da je ob sedemdesetodstotni udeležbi prebivalstva na socialnih omrežjih izraz "javna oseba" zastarel in nepotreben.


19.12.2017

Svoboden denar nesvobodnih ljudi

Kripto valute so denar. Nič hudega, če ne poznate nikogar, ki bi kaj plačal z njimi – formalno so bitcoin in bratranci denar


12.12.2017

Koliko je teh ur ali izkrivljena realnost

Je možno, da bi skoraj leto in četrt poslanec Anže Logar le bral in bral in bral, pa čeprav smo ga videvali v parlamentu, na zasedanjih komisije in končno celo v Bruslju?


05.12.2017

Zasebni šolarji

Če hočemo problem javnega financiranja zasebnega šolstva pravilno razumeti, ga moramo razbiti. Razbiti v prafaktorje, kot bi se izrazili s subatomsko fiziko v javni rabi


28.11.2017

Med oglasnimi bloki ali Reklamokracija

Najprej je bila reklama o kokoši in njenih zdravih jajcih, iz katerih se je nato izlegel medij.


21.11.2017

Klinc vas gleda

Zdravniki zaradi svojega humanega poslanstva, družbenega pomena in socialnega statusa spadajo med skupino poklicev, ki so za javnost privlačni


14.11.2017

Zločin in kazen po slovensko

Vsa zgodovina, vse religije, filozofije in vzgoja tako posameznika kot narodov svarijo pred kaznijo. Kazni se bojimo, zaradi kazni živimo.


07.11.2017

Zidarska moda na političnih dogodkih

Kdaj in kdo se je spomnil, da naj politiki nosijo čelade med polaganjem temeljnega kamna, ni natančno znano


31.10.2017

Čez vodo skače, kjer je most

V današnji glosi o mladosti, mladini in mladih.


24.10.2017

Prekletstvo lepe nedelje

Nizka volilna udeležba bo problem toliko časa, dokler bodo nanjo opozarjali tisti, ki jo povzročajo.


17.10.2017

2030

Glavna novica prejšnjega tedna je napoved vlade, da po letu 2030 v Sloveniji ne bo več avtomobilov, ki onesnažujejo okolje. Grobo rečeno. Bolj tehnično: vlada se je zavezala, da se bodo pod Alpami od 2030 naprej prodajali samo avtomobili z manj kot 50 g izpusta CO2 na prevoženi kilometer. V praksi to pomeni, da vlada meni, kako bodo po letu 2030 v Sloveniji na prodaj skoraj izključno električni avtomobili.


10.10.2017

Maslo in topovi

Da smo pečeni in da svet stoji na robu prepada, ni več nobena novica. A pretekle dni so temni obeti apokalipse dobili tudi povsem stvarne dokaze. Pa s tem seveda ne mislimo na twitte puhloglavcev ali vzpon ekstremnih skupin in ideologij. Dokaz, da bomo šli kot civilizacija rakom žvižgat, se, kot že nekajkrat do zdaj, skriva v maslu. V putru, po domače.


03.10.2017

Andrej in Miro pred cesarico

Premiera Slovenije in Hrvaške sta se ob robu sestanka voditeljev držav Evropske unije v Estoniji ločeno srečala z nemško kanclerko Merklovo. Kako pa je to srečanje izgledalo?


26.09.2017

Druga priložnost drugega tira

Po referendumskem koncu tedna se dežela prebuja v referendumski teden. In kot že tolikokrat, se dneve po referendumih sprašujemo eno in isto stvar. Zakaj in čemu referendumi? Če bi bili resničen izraz ljudske volje, bi bilo tole pisanje brezpredmetno; ker pa gre pri referendumih vedno znova za bolj ali manj invalidne procese znotraj družbe, si zaslužijo površno in najverjetneje napačno analizo.


19.09.2017

... ni Sloven´c, hej, hej, hej!

Marko Radmilovič se tokrat sprašuje, kaj je onkraj zlate medalje slovenskih košarkašev, kaj je onkraj src na parketu, kaj je onkraj "svaka jim čast" in kaj onkraj "kdor ne skače, ni Sloven'c".


12.09.2017

Žan in kulturni boj

Po poletnem premoru se Zapisi iz močvirja vračajo z razmišljanjem o tepcih, ki se na različnih koncih sveta spogledujejo z vojno.


04.07.2017

Arbitraža za telebane

Iz počitniškega ugodja nas je zbezal izreden dogodek – objavljena arbitraža o slovensko-hrvaški meji. Ne moremo dovoliti, da bi delovni ljudje in občani ostali brez razumljive razlage arbitraže.


Stran 16 od 38
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov