Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Svetovni dogodki niso prijazni do tistih, ki ponoči radi spijo. Najprej je bilo treba pospremiti finale košarkarske lige NBA, potem pa še srečanje predsednika Trumpa in predsednika Kima. In naj že na začetku povemo: omemba košarke ni popolnoma neumestna. Denis Rodman, znameniti »Črv« iz šampionskega moštva Čikaga, ima v ameriško-severnokorejskih odnosih pomembno vlogo in ob srečanju je bil tako ganjen, da je celo zajokal.
Ampak kaj to srečanje za ves svet zares pomeni?
Piše: Marko Radmilovič
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati
Svetovni dogodki niso prijazni do tistih, ki ponoči radi spijo. Najprej je bilo treba pospremiti finale košarkarske lige NBA, potem pa še srečanje predsednika Trumpa in predsednika Kima. In naj že na začetku povemo: omemba košarke ni popolnoma neumestna. Denis Rodman, znameniti “Črv” iz šampionskega moštva Čikaga, ima v ameriško-severnokorejskih odnosih pomembno vlogo in ob srečanju je bil tako ganjen, da je celo zajokal.
Ampak kaj to srečanje za ves svet zares pomeni?
Najprej k obema udeležencema. Po zadnjem norenju na vrhu G7 so se celo zmernejši mediji v Združenih državah začeli spraševati, ali je s predsednikovim duševnim zdravjem vse v redu. Da pošlješ premierja zaveznice in sosede Kanade k hudiču, zares priča o nestabilnem mentalnem zdravju najmočnejšega moža na planetu. Razmišljujoči mora tako najti primeren izraz, ki bo pravilno označil Trumpa, hkrati pa še vedno ohraniti vsaj osnovno vljudnost. Slovenščina nam na srečo ponuja kar nekaj izbire in zdi se, da je »tepec« za Trumpa pravilno umerjena žaljivka. Potemtakem je tepec tudi Kim in ti dve kreaturi sta se srečali v Singapurju. Ter s tem potrdili stališče našega lastnega dobrega predsednika in misleca, ki meni, da je čas za močne, delno avtoritativne voditelje.
Kakor koli: imamo dva tepca, ki sedita na dveh rdečih gumbih, eden ima večjega kot drugi, smo se poučili pred meseci, ter imata moč, da spremenita planet v ognjeno kroglo. In, to je najbolj neverjetno, ves svet srečanje razume samoumevno, kot je samoumevna ena osnovnih matematičnih operacij: “Minus in minus dajeta plus!”
Torej: dva sumljiva, nevarna in egocentrična voditelja, katerih politična zgodovina ne pokaže niti ene same pozitivne reference, se srečata v nekem hotelu in svet pričakuje, da bo odslej vse v redu.
Menda bo res! Kajti medtem ko Trump zahodne demokratične voditelje in zaveznike iz dveh svetovnih vojn pošilja k vragu, je Kima objemal in mu molil roko tako intenzivno, kot da sta, v jeziku družabnih omrežij seveda, moža postala BFF. Ali kot bi se po starem reklo na Slovenskem: “Gliha vkup štriha!”
Samo za intermezzo: govorimo o Kimu, ki ga Združeni narodi odkrito obtožujejo zločinov proti človeštvu, to, kar mu očitajo, pa se bere kot priročnik z naslovom Genocid za telebane!
Seveda nismo naivni. Diplomacija, ki je oba klovna posadila za skupno mizo, je opravila večino dela in če bo proces denuklearizacije korejskega polotoka zares stekel, gre za velik in pomemben dosežek … Kot vedno pa pri takih stvareh ostaja neodgovorjeno osnovno vprašanje: “Ali se za kakršen koli sporazum že velja odpovedati vprašanjem o človekovih pravicah?”
Praktična in cinična ameriška zunanja politika je v bližnji preteklosti tako ravnala pri Iranskem sporazumu, med Obamovim obiskom Kube in seveda pri vsakdanjih stikih s Kitajsko, ne nazadnje pa tudi z Rusijo. Toda nobeden izmed teh sporazumov in nobena izmed politik ni pustila v neodvisni javnosti tako slabega občutka kot bratenje Donalda in Kima.
In ker gre za diplomatsko akcijo v slogu “TV-prodaje”, moramo tudi mi preroško vzklikniti: “Pa to še ni vse!”
Vsi tisti, ki so dvomili o pristnosti izrazov množične histerije, ki traja že pol stoletja, ko se kateri izmed Kimov prikaže v severnokorejski javnosti, so ob posnetkih iz Singapurja doživeli streznitev. Med obhodom mesta je severnokorejski diktator doživel ovacije, všečke, selfije in kar je še drugih novodobnih neslanosti. Psihopat in morilec, pred katerim ni varna niti lastna družina, ljudstvo pa drži v pokorščini s stradanjem, je bil na ulicah svobodnega in demokratičnega mesta toplo sprejet. Če smo v oceni konservativni.
Ob tem se človek vpraša predvsem dvoje: ali smo mi mediji res popolnoma nepotrebni in ne dosežemo javnosti, ali ne znamo prenesti realne slike o planetu, osnovnih procesih v družbi in trenutku v času, ali pa so ljudje čisto zmešani?
Najbrž gre za nekaj drugega …
To, kar analitiki opisujejo in razumejo kot vzpon populističnih, avtokratskih voditeljev, je v bistvu ponoven vzpon svete preproščine. Preproščine, ki ob popolni odsotnosti omike išče ter najde argumente v volilnih zmagah …
In zlovešče se bere zgodovinska lekcija, po kateri je bil čas intenzivnega podpisovanja sporazumov med avtoritarnimi režimi in svobodnim svetom vedno uvod v veliko vojno …
758 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Svetovni dogodki niso prijazni do tistih, ki ponoči radi spijo. Najprej je bilo treba pospremiti finale košarkarske lige NBA, potem pa še srečanje predsednika Trumpa in predsednika Kima. In naj že na začetku povemo: omemba košarke ni popolnoma neumestna. Denis Rodman, znameniti »Črv« iz šampionskega moštva Čikaga, ima v ameriško-severnokorejskih odnosih pomembno vlogo in ob srečanju je bil tako ganjen, da je celo zajokal.
Ampak kaj to srečanje za ves svet zares pomeni?
Piše: Marko Radmilovič
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati
Svetovni dogodki niso prijazni do tistih, ki ponoči radi spijo. Najprej je bilo treba pospremiti finale košarkarske lige NBA, potem pa še srečanje predsednika Trumpa in predsednika Kima. In naj že na začetku povemo: omemba košarke ni popolnoma neumestna. Denis Rodman, znameniti “Črv” iz šampionskega moštva Čikaga, ima v ameriško-severnokorejskih odnosih pomembno vlogo in ob srečanju je bil tako ganjen, da je celo zajokal.
Ampak kaj to srečanje za ves svet zares pomeni?
Najprej k obema udeležencema. Po zadnjem norenju na vrhu G7 so se celo zmernejši mediji v Združenih državah začeli spraševati, ali je s predsednikovim duševnim zdravjem vse v redu. Da pošlješ premierja zaveznice in sosede Kanade k hudiču, zares priča o nestabilnem mentalnem zdravju najmočnejšega moža na planetu. Razmišljujoči mora tako najti primeren izraz, ki bo pravilno označil Trumpa, hkrati pa še vedno ohraniti vsaj osnovno vljudnost. Slovenščina nam na srečo ponuja kar nekaj izbire in zdi se, da je »tepec« za Trumpa pravilno umerjena žaljivka. Potemtakem je tepec tudi Kim in ti dve kreaturi sta se srečali v Singapurju. Ter s tem potrdili stališče našega lastnega dobrega predsednika in misleca, ki meni, da je čas za močne, delno avtoritativne voditelje.
Kakor koli: imamo dva tepca, ki sedita na dveh rdečih gumbih, eden ima večjega kot drugi, smo se poučili pred meseci, ter imata moč, da spremenita planet v ognjeno kroglo. In, to je najbolj neverjetno, ves svet srečanje razume samoumevno, kot je samoumevna ena osnovnih matematičnih operacij: “Minus in minus dajeta plus!”
Torej: dva sumljiva, nevarna in egocentrična voditelja, katerih politična zgodovina ne pokaže niti ene same pozitivne reference, se srečata v nekem hotelu in svet pričakuje, da bo odslej vse v redu.
Menda bo res! Kajti medtem ko Trump zahodne demokratične voditelje in zaveznike iz dveh svetovnih vojn pošilja k vragu, je Kima objemal in mu molil roko tako intenzivno, kot da sta, v jeziku družabnih omrežij seveda, moža postala BFF. Ali kot bi se po starem reklo na Slovenskem: “Gliha vkup štriha!”
Samo za intermezzo: govorimo o Kimu, ki ga Združeni narodi odkrito obtožujejo zločinov proti človeštvu, to, kar mu očitajo, pa se bere kot priročnik z naslovom Genocid za telebane!
Seveda nismo naivni. Diplomacija, ki je oba klovna posadila za skupno mizo, je opravila večino dela in če bo proces denuklearizacije korejskega polotoka zares stekel, gre za velik in pomemben dosežek … Kot vedno pa pri takih stvareh ostaja neodgovorjeno osnovno vprašanje: “Ali se za kakršen koli sporazum že velja odpovedati vprašanjem o človekovih pravicah?”
Praktična in cinična ameriška zunanja politika je v bližnji preteklosti tako ravnala pri Iranskem sporazumu, med Obamovim obiskom Kube in seveda pri vsakdanjih stikih s Kitajsko, ne nazadnje pa tudi z Rusijo. Toda nobeden izmed teh sporazumov in nobena izmed politik ni pustila v neodvisni javnosti tako slabega občutka kot bratenje Donalda in Kima.
In ker gre za diplomatsko akcijo v slogu “TV-prodaje”, moramo tudi mi preroško vzklikniti: “Pa to še ni vse!”
Vsi tisti, ki so dvomili o pristnosti izrazov množične histerije, ki traja že pol stoletja, ko se kateri izmed Kimov prikaže v severnokorejski javnosti, so ob posnetkih iz Singapurja doživeli streznitev. Med obhodom mesta je severnokorejski diktator doživel ovacije, všečke, selfije in kar je še drugih novodobnih neslanosti. Psihopat in morilec, pred katerim ni varna niti lastna družina, ljudstvo pa drži v pokorščini s stradanjem, je bil na ulicah svobodnega in demokratičnega mesta toplo sprejet. Če smo v oceni konservativni.
Ob tem se človek vpraša predvsem dvoje: ali smo mi mediji res popolnoma nepotrebni in ne dosežemo javnosti, ali ne znamo prenesti realne slike o planetu, osnovnih procesih v družbi in trenutku v času, ali pa so ljudje čisto zmešani?
Najbrž gre za nekaj drugega …
To, kar analitiki opisujejo in razumejo kot vzpon populističnih, avtokratskih voditeljev, je v bistvu ponoven vzpon svete preproščine. Preproščine, ki ob popolni odsotnosti omike išče ter najde argumente v volilnih zmagah …
In zlovešče se bere zgodovinska lekcija, po kateri je bil čas intenzivnega podpisovanja sporazumov med avtoritarnimi režimi in svobodnim svetom vedno uvod v veliko vojno …
Čas je za prvo letošnjo, brez dvoma škodoželjno, najverjetneje celo napačno analizo. Piše Marko Radmilovič.
Marko Radmilovič tokrat o še eni božično-novoletni temi, vredni globlje obdelave, o odpovedanem koncertu v Mariboru
Če razumni natančno pomislimo, je odsevni jopič, ki skrbi, da je posameznik kar najbolj opazen, tudi na simbolni ravni izjemno primeren za gibanje, ki opozarja zlasti na previsoke življenjske stroške, na previsoke cene goriv, na previsoke davke, v drugi vrsti pa na prepad med političnimi elitami in ljudmi, na ekonomsko, socialno in politično neprivilegiranost. Piše: Marko Radmilovič
Nadaljujemo z veselimi decembrskimi temami. Današnja tema je obdarovanje. Natančneje, obdarovanje naših vojakov.
Namesto analize pritlehnosti, packarij in vseh vrst umazanij se bomo v preostalih oddajah do zamenjave koledarja ukvarjali izključno z božično-novoletnimi temami in tako poskušali v temne popoldneve dostaviti nekaj dodatne svetlobe. Piše: Marko Radmilovič
Danes pa poglobljeno, ker se bliža december, ko težke teme za trideset dni odrinemo stran. Premier je pozval državna podjetja oziroma tista, v katerih ima država lastniški delež, naj premislijo o oglaševanju v medijih, ki tolerirajo ali celo vzpodbujajo sovražni govor. In ob sovražnem govoru tolerirajo ali celo ustvarjajo lažne novice. Piše: Marko Radmilovič
Današnja zgodba je napeta in nas vodi skozi številne nepričakovane zaplete do samega bistva demokracije. Začne pa se, kako nepričakovano, na radijskih postajah, kjer vrtijo največje hite
Danes pa nekaj o ministrih. Kot nekoč priljubljena tema satirikov, komikov in karikaturistov se ministri počasi umikajo v medijsko pozabo. Kar ne čudi.
Ob počastitvi spomina na umrle v vseh vojnah se zdi streljanje s puškami vsaj neprimerno, če že ne škandalozno.
V teh vremensko zahtevnih urah in dnevih pa nekaj sproščene in prepotrebne zabave. In kaj je lahko bolj zabavnega od slovenske vlade?
Nekaj o princih, kraljih in ostalih pravljičnih likih. Ter o novinarjih, ki so vse, le pravljični liki ne. Savdski princ in prestolonaslednik je novinarju, svojemu strastnemu kritiku, dal odsekati glavo. Svetovna javnost se je zganila. Del svetovne javnosti se je zganil celo tako zelo, da so zažugali s prstom in zagrozili, da hudobnemu princu ne bodo več prodajali orožja. Na srečo tako daleč, da bi kdo zagrozil z blokado savdske nafte, ni šel nihče. Kaj pa je en novinar proti milijonom sodčkov! Piše: Marko Radmilovič.
V oddaji boste slišali kup pavšalnih navedb, nepodprtih s kakršnimi koli podatki. Kar pa ni nič hudega. Tudi v resnih medijih na temo obveščevalnih struktur slišite kup pavšalnih in s podatki nepodprtih navedb. Takšna je pač narava obveščevalnega dela.
Če nič drugega smo prejšnje dni izvedeli, kakšen bo konec sveta. Religiozne prakse ponujajo vsaka svoj scenarij, a kot kaže s poslednjo sodbo, kolobarjenjem duše in z zabavo z devicami ne bo nič. Konec bo veliko bolj posveten. Odvisno od kulinaričnih preferenc naroda se bo človeštvo ali skuhalo ali speklo. Nekako tako je razumeti opozorila iz Medvladnega foruma o podnebnih spremembah, ki poteka v Južni Koreji. Mimogrede; če bi 195 delegatov imelo svoje srečanje v Severni Koreji, bi verjetno ugotovili, da se tam podnebje še nič ne segreva. Piše Marko Radmilovič.
V zapisih je sporedu najbrž preambiciozno modrovanje o sreči. Sreče je več vrst. Tako ne bomo govorili o družinski, športni, osebni in podobnih srečah. Danes bomo govorili o sreči, ki se pojavlja pri igrah na srečo. Piše: Marko Radmilovič
Te dni so sosedje Avstrijci začeli kopati drugo cev karavanškega predora. Istočasno na bi začeli kopati tudi Slovenci proti Avstriji, a na naši strani so Karavanke še neokrnjene.
Nekaj o vseprisotni temi – varnosti. Nevarnost preži na nas iz vseh kotov in vsak trenutek nas lahko ugonobi vse od meča do lakote. In seveda virusov.
Eno zadnjih priložnosti za nekaj sproščenega poletnega esprija začnimo s krajšo odo: Muslimani imajo Meko, Kristjani imajo Jeruzalem. Pivci vina imajo Medano, A pivci piva imamo žalsko fontano. Več v Zapisih iz močvirja, piše Marko Radmilovič.
Pa smo nazaj. Zdi se, kot da niti nismo odšli. Ko smo se junija poslovili, smo imeli vlado z delnimi pooblastili, ko se septembra vračamo, imamo še vedno vlado z delnimi pooblastili. Ker smo preživeli, ker je preživela država in ker je očitno preživela tudi vlada z delnimi pooblastili, se zastavlja logično vprašanje: Ali sploh potrebujemo vlado s polnimi pooblastili? Piše: Marko Radmilovič Glas: Jure Franko
Danes pa zelo na kratko, kajti oba redna poslušalca te oddaje si še nista povsem opomogla od podaljšanega konca tedna. In prav o prazničnih dneh bo tekla beseda. Analizirali bomo nekaj temeljnih misli, ki so jih ob prazničnih nagovorih izrekli vidni predstavniki naroda. In sicer zadnje besede v govorih predsednika parlamenta, predsednika vlade, predsednika republike, ob tem pa bomo prenesli še praznične misli državljana Franca K.
Pri nas na asfalt še vedno gledamo kot na najredkejšo možno dobrino. Kot bi šlo za črno zlato, ne pa za mešanico gramoza in odpadka pri pridobivanju nafte. Sploh pa ni sprejemljiv argument, da za asfaltiranje ni denarja. Skozi okno ga lopatamo z referendumi, odškodninami, izgubljenimi tožbami in ostalimi demokratičnimi procesi. Povedano drugače: če imamo dovolj denarja za demokracijo, bi ga morali imeti tudi za asfalt.
Neveljaven email naslov