Svetovni dogodki niso prijazni do tistih, ki ponoči radi spijo. Najprej je bilo treba pospremiti finale košarkarske lige NBA, potem pa še srečanje predsednika Trumpa in predsednika Kima. In naj že na začetku povemo: omemba košarke ni popolnoma neumestna. Denis Rodman, znameniti »Črv« iz šampionskega moštva Čikaga, ima v ameriško-severnokorejskih odnosih pomembno vlogo in ob srečanju je bil tako ganjen, da je celo zajokal. Ampak kaj to srečanje za ves svet zares pomeni? Piše: Marko Radmilovič

Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati

Svetovni dogodki niso prijazni do tistih, ki ponoči radi spijo. Najprej je bilo treba pospremiti finale košarkarske lige NBA, potem pa še srečanje predsednika Trumpa in predsednika Kima. In naj že na začetku povemo: omemba košarke ni popolnoma neumestna. Denis Rodman, znameniti “Črv” iz šampionskega moštva Čikaga, ima v ameriško-severnokorejskih odnosih pomembno vlogo in ob srečanju je bil tako ganjen, da je celo zajokal.

Ampak kaj to srečanje za ves svet zares pomeni?

Najprej k obema udeležencema. Po zadnjem norenju na vrhu G7 so se celo zmernejši mediji v Združenih državah začeli spraševati, ali je s predsednikovim duševnim zdravjem vse v redu. Da pošlješ premierja zaveznice in sosede Kanade k hudiču, zares priča o nestabilnem mentalnem zdravju najmočnejšega moža na planetu. Razmišljujoči mora tako najti primeren izraz, ki bo pravilno označil Trumpa, hkrati pa še vedno ohraniti vsaj osnovno vljudnost. Slovenščina nam na srečo ponuja kar nekaj izbire in zdi se, da je »tepec« za Trumpa pravilno umerjena žaljivka. Potemtakem je tepec tudi Kim in ti dve kreaturi sta se srečali v Singapurju. Ter s tem potrdili stališče našega lastnega dobrega predsednika in misleca, ki meni, da je čas za močne, delno avtoritativne voditelje.

Kakor koli: imamo dva tepca, ki sedita na dveh rdečih gumbih, eden ima večjega kot drugi, smo se poučili pred meseci, ter imata moč, da spremenita planet v ognjeno kroglo. In, to je najbolj neverjetno, ves svet srečanje razume samoumevno, kot je samoumevna ena osnovnih matematičnih operacij: “Minus in minus dajeta plus!”

Torej: dva sumljiva, nevarna in egocentrična voditelja, katerih politična zgodovina ne pokaže niti ene same pozitivne reference, se srečata v nekem hotelu in svet pričakuje, da bo odslej vse v redu.

Menda bo res! Kajti medtem ko Trump zahodne demokratične voditelje in zaveznike iz dveh svetovnih vojn pošilja k vragu, je Kima objemal in mu molil roko tako intenzivno, kot da sta, v jeziku družabnih omrežij seveda, moža postala BFF. Ali kot bi se po starem reklo na Slovenskem: “Gliha vkup štriha!”

Samo za intermezzo: govorimo o Kimu, ki ga Združeni narodi odkrito obtožujejo zločinov proti človeštvu, to, kar mu očitajo, pa se bere kot priročnik z naslovom Genocid za telebane!

Seveda nismo naivni. Diplomacija, ki je oba klovna posadila za skupno mizo, je opravila večino dela in če bo proces denuklearizacije korejskega polotoka zares stekel, gre za velik in pomemben dosežek … Kot vedno pa pri takih stvareh ostaja neodgovorjeno osnovno vprašanje: “Ali se za kakršen koli sporazum že velja odpovedati vprašanjem o človekovih pravicah?”

Praktična in cinična ameriška zunanja politika je v bližnji preteklosti tako ravnala pri Iranskem sporazumu, med Obamovim obiskom Kube in seveda pri vsakdanjih stikih s Kitajsko, ne nazadnje pa tudi z Rusijo. Toda nobeden izmed teh sporazumov in nobena izmed politik ni pustila v neodvisni javnosti tako slabega občutka kot bratenje Donalda in Kima.

In ker gre za diplomatsko akcijo v slogu “TV-prodaje”, moramo tudi mi preroško vzklikniti: “Pa to še ni vse!”

Vsi tisti, ki so dvomili o pristnosti izrazov množične histerije, ki traja že pol stoletja, ko se kateri izmed Kimov prikaže v severnokorejski javnosti, so ob posnetkih iz Singapurja doživeli streznitev. Med obhodom mesta je severnokorejski diktator doživel ovacije, všečke, selfije in kar je še drugih novodobnih neslanosti. Psihopat in morilec, pred katerim ni varna niti lastna družina, ljudstvo pa drži v pokorščini s stradanjem, je bil na ulicah svobodnega in demokratičnega mesta toplo sprejet. Če smo v oceni konservativni.

Ob tem se človek vpraša predvsem dvoje: ali smo mi mediji res popolnoma nepotrebni in ne dosežemo javnosti, ali ne znamo prenesti realne slike o planetu, osnovnih procesih v družbi in trenutku v času, ali pa so ljudje čisto zmešani?

Najbrž gre za nekaj drugega …

To, kar analitiki opisujejo in razumejo kot vzpon populističnih, avtokratskih voditeljev, je v bistvu ponoven vzpon svete preproščine. Preproščine, ki ob popolni odsotnosti omike išče ter najde argumente v volilnih zmagah …

In zlovešče se bere zgodovinska lekcija, po kateri je bil čas intenzivnega podpisovanja sporazumov med avtoritarnimi režimi in svobodnim svetom vedno uvod v veliko vojno …