Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Danes pa zelo na kratko, kajti oba redna poslušalca te oddaje si še nista povsem opomogla od podaljšanega konca tedna. In prav o prazničnih dneh bo tekla beseda. Analizirali bomo nekaj temeljnih misli, ki so jih ob prazničnih nagovorih izrekli vidni predstavniki naroda. In sicer zadnje besede v govorih predsednika parlamenta, predsednika vlade, predsednika republike, ob tem pa bomo prenesli še praznične misli državljana Franca K.
Bog, himna, užaljenost in pivo so bile osrednje misli govorcev ob včerajšnjem prazniku
Danes pa zelo na kratko, kajti oba redna poslušalca te oddaje si še nista povsem opomogla od podaljšanega konca tedna. In prav o prazničnih dneh bo tekla beseda. Analizirali bomo nekaj temeljnih misli, ki so jih ob prazničnih nagovorih izrekli vidni predstavniki naroda. In sicer zadnje besede v govorih predsednika parlamenta, predsednika vlade, predsednika republike, ob tem pa bomo prenesli še praznične misli državljana Franca K.
Predsednik parlamenta Matej Tonin je na koncu svojega govora dejal: “Bog živi Slovenijo!”
Predsednik države Borut Pahor je ob koncu svojega govora dejal: “Srečno, Slovenija!”
Predsednik vlade Miro Cerar je pri koncu svoje poslanice dejal: “Želim vam vse dobro!”
Državljan Franc K. je proti koncu piknika dejal: “Madona, kje je pivo?”
Zdaj pa k analizi posameznih nastopov.
Predsednik parlamenta pravzaprav ni izrekel poslanice ob prazniku, temveč smo za to neavtorizirano razglasili kar njegov inavguracijski govor. Kajti zadovoljni moramo biti, da predsednika parlamenta sploh imamo.
Bilo bi na moč sramotno, če bi praznik dočakali brez ene veje oblasti, še sploh, ker so tudi ostale veje bolj trhle; pa so deviški poslanci zmogli enotnost, modrost in vizijo ter brez težav izvolili Tonina za predsednika parlamenta.
Vemo, da se zadnjim besedam posveča preveč pozornosti, a na nek način sporočajo kredo govorečega in tej simboliki se Tonin ni izneveril. Pripeljal je Boga v parlament in prav je tako. Večina Slovencev je katoličanov in čeprav je Cerkev ločena od države, nikjer ne piše, da mora biti ločena tudi od parlamenta. Tako je Tonin samo materializiral tiho željo katolištva, da pride Bog v slovenski parlament. Kajti če je Bog prisoten ob inavguracijah na najvišje državne položaje v številnih zahodnih demokratičnih deželah, je prav, da sedi v prvi vrsti tudi pri nas. Tonin je imel dve možnosti, ko se je odločal, katero pobožno krilatico izbrati. Lahko bi dejal: “Bog varuj Slovenijo,” kar bi bila prva izbira ženičk na koru in vidnih predstavnikov slovenske vojske in policije – a namesto varnosti je modro izbral: “Bog živi Slovenijo!”
Seveda ne gre za unikum; z “Bog živi” so v javni prostor vstopali največji umi slovenstva! Od Prešerna do Modrijanov, in če je bilo dovoljeni njim, bodi dovoljeno tudi Toninu.
Neodgovorjena ostaja samo podrobnost; ker je Tonin začasni predsednik parlamenta, ni jasno, ali “Bog živi Slovenijo” velja za ves čas, ali smo blaženi samo začasno!
Zadnje besede predsednika republike, povedane na državni proslavi, so se glasile: “Srečno Slovenija!” Vsi tisti, ki menite, da je predsednik vede ali nevede citiral Vandota in njegov vzklik “Srečno, Kekec!”, se bridko motite. In to samo zato, ker niste dovolj pozorno, ali pa sploh ne, poslušali Pahorjevega govora v celoti. Intonacija oziroma glavni poudarki govora so bili enotnost, sprava in sreča med Slovenci. Kar pa nas privede do presenetljive ugotovitve … Če je Tonin ob svoji inavguraciji citiral začetek pete kitice Prešernove Zdravljice, ki se po “Bog živi” nadaljuje v feminističnih tonih, je Pahor v svojem govoru uporabil četrto kitico, ki se začne z “edinostjo, srečo in spravo”.
Tako sta se tako predsednik republike kot predsednik parlamenta gibala v varnem okolju državne himne; ker so ob neštetih priložnostih prejšnje dni tako ali drugače intonirali še sedmo kitico, je bila Prešernova mojstrovina pretekle dni v celoti realizirana.
Ostane nam le še dvoje. Najti himnične elemente v zadnjih besedah poslanice predsednika vlade in himnične elemente v zadnjih besedah državljana Franca K.
Predsednik vlade, ki opravlja tekoče posle, je svojo poslanico posnel v Bruslju. Kjer je strahovito pihalo, objavil pa jo je na Facebooku. Končal je s: “Čestitam vam za praznik in želim vse dobro!” V izjavi očitno ni nič Prešerna, je pa v njej ogromno Bruslja. Povedano drugače: državljani bi se bolje počutili, če bi predsednik vlade sedel v Ljubljani in izjavil: “Čestitam nam za praznik in nam želim vse dobro!” Osebni zaimki, množina in dajalnik pa v paketu iz Bruslja zvenijo precej zlovešče. Predsednik nam je na simbolni ravni dal vedeti, da je z nami opravil. Najbrž zaradi užaljenosti, ker smo mu dali vedeti, da smo z njim opravili.
Je pa res, da predsednik vlade opravlja tekoče posle in bog ve, ali poslanice spadajo mednje.
In zdaj še zadnje besede državljana Franca K. ob državnem prazniku. Dejal je: “Kje je pivo?”
Če se zdijo komu te besede banalne, deplasirane in celo neprimerne, bomo pri tem izjemoma navedli še predzadnje besede, samo zaradi konteksta. Te pa so bile: “Kje so čevapi?”
753 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Danes pa zelo na kratko, kajti oba redna poslušalca te oddaje si še nista povsem opomogla od podaljšanega konca tedna. In prav o prazničnih dneh bo tekla beseda. Analizirali bomo nekaj temeljnih misli, ki so jih ob prazničnih nagovorih izrekli vidni predstavniki naroda. In sicer zadnje besede v govorih predsednika parlamenta, predsednika vlade, predsednika republike, ob tem pa bomo prenesli še praznične misli državljana Franca K.
Bog, himna, užaljenost in pivo so bile osrednje misli govorcev ob včerajšnjem prazniku
Danes pa zelo na kratko, kajti oba redna poslušalca te oddaje si še nista povsem opomogla od podaljšanega konca tedna. In prav o prazničnih dneh bo tekla beseda. Analizirali bomo nekaj temeljnih misli, ki so jih ob prazničnih nagovorih izrekli vidni predstavniki naroda. In sicer zadnje besede v govorih predsednika parlamenta, predsednika vlade, predsednika republike, ob tem pa bomo prenesli še praznične misli državljana Franca K.
Predsednik parlamenta Matej Tonin je na koncu svojega govora dejal: “Bog živi Slovenijo!”
Predsednik države Borut Pahor je ob koncu svojega govora dejal: “Srečno, Slovenija!”
Predsednik vlade Miro Cerar je pri koncu svoje poslanice dejal: “Želim vam vse dobro!”
Državljan Franc K. je proti koncu piknika dejal: “Madona, kje je pivo?”
Zdaj pa k analizi posameznih nastopov.
Predsednik parlamenta pravzaprav ni izrekel poslanice ob prazniku, temveč smo za to neavtorizirano razglasili kar njegov inavguracijski govor. Kajti zadovoljni moramo biti, da predsednika parlamenta sploh imamo.
Bilo bi na moč sramotno, če bi praznik dočakali brez ene veje oblasti, še sploh, ker so tudi ostale veje bolj trhle; pa so deviški poslanci zmogli enotnost, modrost in vizijo ter brez težav izvolili Tonina za predsednika parlamenta.
Vemo, da se zadnjim besedam posveča preveč pozornosti, a na nek način sporočajo kredo govorečega in tej simboliki se Tonin ni izneveril. Pripeljal je Boga v parlament in prav je tako. Večina Slovencev je katoličanov in čeprav je Cerkev ločena od države, nikjer ne piše, da mora biti ločena tudi od parlamenta. Tako je Tonin samo materializiral tiho željo katolištva, da pride Bog v slovenski parlament. Kajti če je Bog prisoten ob inavguracijah na najvišje državne položaje v številnih zahodnih demokratičnih deželah, je prav, da sedi v prvi vrsti tudi pri nas. Tonin je imel dve možnosti, ko se je odločal, katero pobožno krilatico izbrati. Lahko bi dejal: “Bog varuj Slovenijo,” kar bi bila prva izbira ženičk na koru in vidnih predstavnikov slovenske vojske in policije – a namesto varnosti je modro izbral: “Bog živi Slovenijo!”
Seveda ne gre za unikum; z “Bog živi” so v javni prostor vstopali največji umi slovenstva! Od Prešerna do Modrijanov, in če je bilo dovoljeni njim, bodi dovoljeno tudi Toninu.
Neodgovorjena ostaja samo podrobnost; ker je Tonin začasni predsednik parlamenta, ni jasno, ali “Bog živi Slovenijo” velja za ves čas, ali smo blaženi samo začasno!
Zadnje besede predsednika republike, povedane na državni proslavi, so se glasile: “Srečno Slovenija!” Vsi tisti, ki menite, da je predsednik vede ali nevede citiral Vandota in njegov vzklik “Srečno, Kekec!”, se bridko motite. In to samo zato, ker niste dovolj pozorno, ali pa sploh ne, poslušali Pahorjevega govora v celoti. Intonacija oziroma glavni poudarki govora so bili enotnost, sprava in sreča med Slovenci. Kar pa nas privede do presenetljive ugotovitve … Če je Tonin ob svoji inavguraciji citiral začetek pete kitice Prešernove Zdravljice, ki se po “Bog živi” nadaljuje v feminističnih tonih, je Pahor v svojem govoru uporabil četrto kitico, ki se začne z “edinostjo, srečo in spravo”.
Tako sta se tako predsednik republike kot predsednik parlamenta gibala v varnem okolju državne himne; ker so ob neštetih priložnostih prejšnje dni tako ali drugače intonirali še sedmo kitico, je bila Prešernova mojstrovina pretekle dni v celoti realizirana.
Ostane nam le še dvoje. Najti himnične elemente v zadnjih besedah poslanice predsednika vlade in himnične elemente v zadnjih besedah državljana Franca K.
Predsednik vlade, ki opravlja tekoče posle, je svojo poslanico posnel v Bruslju. Kjer je strahovito pihalo, objavil pa jo je na Facebooku. Končal je s: “Čestitam vam za praznik in želim vse dobro!” V izjavi očitno ni nič Prešerna, je pa v njej ogromno Bruslja. Povedano drugače: državljani bi se bolje počutili, če bi predsednik vlade sedel v Ljubljani in izjavil: “Čestitam nam za praznik in nam želim vse dobro!” Osebni zaimki, množina in dajalnik pa v paketu iz Bruslja zvenijo precej zlovešče. Predsednik nam je na simbolni ravni dal vedeti, da je z nami opravil. Najbrž zaradi užaljenosti, ker smo mu dali vedeti, da smo z njim opravili.
Je pa res, da predsednik vlade opravlja tekoče posle in bog ve, ali poslanice spadajo mednje.
In zdaj še zadnje besede državljana Franca K. ob državnem prazniku. Dejal je: “Kje je pivo?”
Če se zdijo komu te besede banalne, deplasirane in celo neprimerne, bomo pri tem izjemoma navedli še predzadnje besede, samo zaradi konteksta. Te pa so bile: “Kje so čevapi?”
Danes pa poglobljeno, ker se bliža december, ko težke teme za trideset dni odrinemo stran. Premier je pozval državna podjetja oziroma tista, v katerih ima država lastniški delež, naj premislijo o oglaševanju v medijih, ki tolerirajo ali celo vzpodbujajo sovražni govor. In ob sovražnem govoru tolerirajo ali celo ustvarjajo lažne novice. Piše: Marko Radmilovič
Današnja zgodba je napeta in nas vodi skozi številne nepričakovane zaplete do samega bistva demokracije. Začne pa se, kako nepričakovano, na radijskih postajah, kjer vrtijo največje hite
Danes pa nekaj o ministrih. Kot nekoč priljubljena tema satirikov, komikov in karikaturistov se ministri počasi umikajo v medijsko pozabo. Kar ne čudi.
Ob počastitvi spomina na umrle v vseh vojnah se zdi streljanje s puškami vsaj neprimerno, če že ne škandalozno.
V teh vremensko zahtevnih urah in dnevih pa nekaj sproščene in prepotrebne zabave. In kaj je lahko bolj zabavnega od slovenske vlade?
Nekaj o princih, kraljih in ostalih pravljičnih likih. Ter o novinarjih, ki so vse, le pravljični liki ne. Savdski princ in prestolonaslednik je novinarju, svojemu strastnemu kritiku, dal odsekati glavo. Svetovna javnost se je zganila. Del svetovne javnosti se je zganil celo tako zelo, da so zažugali s prstom in zagrozili, da hudobnemu princu ne bodo več prodajali orožja. Na srečo tako daleč, da bi kdo zagrozil z blokado savdske nafte, ni šel nihče. Kaj pa je en novinar proti milijonom sodčkov! Piše: Marko Radmilovič.
V oddaji boste slišali kup pavšalnih navedb, nepodprtih s kakršnimi koli podatki. Kar pa ni nič hudega. Tudi v resnih medijih na temo obveščevalnih struktur slišite kup pavšalnih in s podatki nepodprtih navedb. Takšna je pač narava obveščevalnega dela.
Če nič drugega smo prejšnje dni izvedeli, kakšen bo konec sveta. Religiozne prakse ponujajo vsaka svoj scenarij, a kot kaže s poslednjo sodbo, kolobarjenjem duše in z zabavo z devicami ne bo nič. Konec bo veliko bolj posveten. Odvisno od kulinaričnih preferenc naroda se bo človeštvo ali skuhalo ali speklo. Nekako tako je razumeti opozorila iz Medvladnega foruma o podnebnih spremembah, ki poteka v Južni Koreji. Mimogrede; če bi 195 delegatov imelo svoje srečanje v Severni Koreji, bi verjetno ugotovili, da se tam podnebje še nič ne segreva. Piše Marko Radmilovič.
V zapisih je sporedu najbrž preambiciozno modrovanje o sreči. Sreče je več vrst. Tako ne bomo govorili o družinski, športni, osebni in podobnih srečah. Danes bomo govorili o sreči, ki se pojavlja pri igrah na srečo. Piše: Marko Radmilovič
Te dni so sosedje Avstrijci začeli kopati drugo cev karavanškega predora. Istočasno na bi začeli kopati tudi Slovenci proti Avstriji, a na naši strani so Karavanke še neokrnjene.
Nekaj o vseprisotni temi – varnosti. Nevarnost preži na nas iz vseh kotov in vsak trenutek nas lahko ugonobi vse od meča do lakote. In seveda virusov.
Eno zadnjih priložnosti za nekaj sproščenega poletnega esprija začnimo s krajšo odo: Muslimani imajo Meko, Kristjani imajo Jeruzalem. Pivci vina imajo Medano, A pivci piva imamo žalsko fontano. Več v Zapisih iz močvirja, piše Marko Radmilovič.
Pa smo nazaj. Zdi se, kot da niti nismo odšli. Ko smo se junija poslovili, smo imeli vlado z delnimi pooblastili, ko se septembra vračamo, imamo še vedno vlado z delnimi pooblastili. Ker smo preživeli, ker je preživela država in ker je očitno preživela tudi vlada z delnimi pooblastili, se zastavlja logično vprašanje: Ali sploh potrebujemo vlado s polnimi pooblastili? Piše: Marko Radmilovič Glas: Jure Franko
Pri nas na asfalt še vedno gledamo kot na najredkejšo možno dobrino. Kot bi šlo za črno zlato, ne pa za mešanico gramoza in odpadka pri pridobivanju nafte. Sploh pa ni sprejemljiv argument, da za asfaltiranje ni denarja. Skozi okno ga lopatamo z referendumi, odškodninami, izgubljenimi tožbami in ostalimi demokratičnimi procesi. Povedano drugače: če imamo dovolj denarja za demokracijo, bi ga morali imeti tudi za asfalt.
Svetovni dogodki niso prijazni do tistih, ki ponoči radi spijo. Najprej je bilo treba pospremiti finale košarkarske lige NBA, potem pa še srečanje predsednika Trumpa in predsednika Kima. In naj že na začetku povemo: omemba košarke ni popolnoma neumestna. Denis Rodman, znameniti »Črv« iz šampionskega moštva Čikaga, ima v ameriško-severnokorejskih odnosih pomembno vlogo in ob srečanju je bil tako ganjen, da je celo zajokal. Ampak kaj to srečanje za ves svet zares pomeni? Piše: Marko Radmilovič
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Danes pa o čebelah. Izpustili bomo večino duhovitih primerjav in primernih verzov, ki so jih o žuželki zadnje dni izbrskali v medijih, in se posvetili sami vlogi čebele. Ne le na planetu, temveč predvsem v zunanjepolitičnem kontekstu.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Neveljaven email naslov