Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Danes pa zelo na kratko, kajti oba redna poslušalca te oddaje si še nista povsem opomogla od podaljšanega konca tedna. In prav o prazničnih dneh bo tekla beseda. Analizirali bomo nekaj temeljnih misli, ki so jih ob prazničnih nagovorih izrekli vidni predstavniki naroda. In sicer zadnje besede v govorih predsednika parlamenta, predsednika vlade, predsednika republike, ob tem pa bomo prenesli še praznične misli državljana Franca K.
Bog, himna, užaljenost in pivo so bile osrednje misli govorcev ob včerajšnjem prazniku
Danes pa zelo na kratko, kajti oba redna poslušalca te oddaje si še nista povsem opomogla od podaljšanega konca tedna. In prav o prazničnih dneh bo tekla beseda. Analizirali bomo nekaj temeljnih misli, ki so jih ob prazničnih nagovorih izrekli vidni predstavniki naroda. In sicer zadnje besede v govorih predsednika parlamenta, predsednika vlade, predsednika republike, ob tem pa bomo prenesli še praznične misli državljana Franca K.
Predsednik parlamenta Matej Tonin je na koncu svojega govora dejal: “Bog živi Slovenijo!”
Predsednik države Borut Pahor je ob koncu svojega govora dejal: “Srečno, Slovenija!”
Predsednik vlade Miro Cerar je pri koncu svoje poslanice dejal: “Želim vam vse dobro!”
Državljan Franc K. je proti koncu piknika dejal: “Madona, kje je pivo?”
Zdaj pa k analizi posameznih nastopov.
Predsednik parlamenta pravzaprav ni izrekel poslanice ob prazniku, temveč smo za to neavtorizirano razglasili kar njegov inavguracijski govor. Kajti zadovoljni moramo biti, da predsednika parlamenta sploh imamo.
Bilo bi na moč sramotno, če bi praznik dočakali brez ene veje oblasti, še sploh, ker so tudi ostale veje bolj trhle; pa so deviški poslanci zmogli enotnost, modrost in vizijo ter brez težav izvolili Tonina za predsednika parlamenta.
Vemo, da se zadnjim besedam posveča preveč pozornosti, a na nek način sporočajo kredo govorečega in tej simboliki se Tonin ni izneveril. Pripeljal je Boga v parlament in prav je tako. Večina Slovencev je katoličanov in čeprav je Cerkev ločena od države, nikjer ne piše, da mora biti ločena tudi od parlamenta. Tako je Tonin samo materializiral tiho željo katolištva, da pride Bog v slovenski parlament. Kajti če je Bog prisoten ob inavguracijah na najvišje državne položaje v številnih zahodnih demokratičnih deželah, je prav, da sedi v prvi vrsti tudi pri nas. Tonin je imel dve možnosti, ko se je odločal, katero pobožno krilatico izbrati. Lahko bi dejal: “Bog varuj Slovenijo,” kar bi bila prva izbira ženičk na koru in vidnih predstavnikov slovenske vojske in policije – a namesto varnosti je modro izbral: “Bog živi Slovenijo!”
Seveda ne gre za unikum; z “Bog živi” so v javni prostor vstopali največji umi slovenstva! Od Prešerna do Modrijanov, in če je bilo dovoljeni njim, bodi dovoljeno tudi Toninu.
Neodgovorjena ostaja samo podrobnost; ker je Tonin začasni predsednik parlamenta, ni jasno, ali “Bog živi Slovenijo” velja za ves čas, ali smo blaženi samo začasno!
Zadnje besede predsednika republike, povedane na državni proslavi, so se glasile: “Srečno Slovenija!” Vsi tisti, ki menite, da je predsednik vede ali nevede citiral Vandota in njegov vzklik “Srečno, Kekec!”, se bridko motite. In to samo zato, ker niste dovolj pozorno, ali pa sploh ne, poslušali Pahorjevega govora v celoti. Intonacija oziroma glavni poudarki govora so bili enotnost, sprava in sreča med Slovenci. Kar pa nas privede do presenetljive ugotovitve … Če je Tonin ob svoji inavguraciji citiral začetek pete kitice Prešernove Zdravljice, ki se po “Bog živi” nadaljuje v feminističnih tonih, je Pahor v svojem govoru uporabil četrto kitico, ki se začne z “edinostjo, srečo in spravo”.
Tako sta se tako predsednik republike kot predsednik parlamenta gibala v varnem okolju državne himne; ker so ob neštetih priložnostih prejšnje dni tako ali drugače intonirali še sedmo kitico, je bila Prešernova mojstrovina pretekle dni v celoti realizirana.
Ostane nam le še dvoje. Najti himnične elemente v zadnjih besedah poslanice predsednika vlade in himnične elemente v zadnjih besedah državljana Franca K.
Predsednik vlade, ki opravlja tekoče posle, je svojo poslanico posnel v Bruslju. Kjer je strahovito pihalo, objavil pa jo je na Facebooku. Končal je s: “Čestitam vam za praznik in želim vse dobro!” V izjavi očitno ni nič Prešerna, je pa v njej ogromno Bruslja. Povedano drugače: državljani bi se bolje počutili, če bi predsednik vlade sedel v Ljubljani in izjavil: “Čestitam nam za praznik in nam želim vse dobro!” Osebni zaimki, množina in dajalnik pa v paketu iz Bruslja zvenijo precej zlovešče. Predsednik nam je na simbolni ravni dal vedeti, da je z nami opravil. Najbrž zaradi užaljenosti, ker smo mu dali vedeti, da smo z njim opravili.
Je pa res, da predsednik vlade opravlja tekoče posle in bog ve, ali poslanice spadajo mednje.
In zdaj še zadnje besede državljana Franca K. ob državnem prazniku. Dejal je: “Kje je pivo?”
Če se zdijo komu te besede banalne, deplasirane in celo neprimerne, bomo pri tem izjemoma navedli še predzadnje besede, samo zaradi konteksta. Te pa so bile: “Kje so čevapi?”
753 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Danes pa zelo na kratko, kajti oba redna poslušalca te oddaje si še nista povsem opomogla od podaljšanega konca tedna. In prav o prazničnih dneh bo tekla beseda. Analizirali bomo nekaj temeljnih misli, ki so jih ob prazničnih nagovorih izrekli vidni predstavniki naroda. In sicer zadnje besede v govorih predsednika parlamenta, predsednika vlade, predsednika republike, ob tem pa bomo prenesli še praznične misli državljana Franca K.
Bog, himna, užaljenost in pivo so bile osrednje misli govorcev ob včerajšnjem prazniku
Danes pa zelo na kratko, kajti oba redna poslušalca te oddaje si še nista povsem opomogla od podaljšanega konca tedna. In prav o prazničnih dneh bo tekla beseda. Analizirali bomo nekaj temeljnih misli, ki so jih ob prazničnih nagovorih izrekli vidni predstavniki naroda. In sicer zadnje besede v govorih predsednika parlamenta, predsednika vlade, predsednika republike, ob tem pa bomo prenesli še praznične misli državljana Franca K.
Predsednik parlamenta Matej Tonin je na koncu svojega govora dejal: “Bog živi Slovenijo!”
Predsednik države Borut Pahor je ob koncu svojega govora dejal: “Srečno, Slovenija!”
Predsednik vlade Miro Cerar je pri koncu svoje poslanice dejal: “Želim vam vse dobro!”
Državljan Franc K. je proti koncu piknika dejal: “Madona, kje je pivo?”
Zdaj pa k analizi posameznih nastopov.
Predsednik parlamenta pravzaprav ni izrekel poslanice ob prazniku, temveč smo za to neavtorizirano razglasili kar njegov inavguracijski govor. Kajti zadovoljni moramo biti, da predsednika parlamenta sploh imamo.
Bilo bi na moč sramotno, če bi praznik dočakali brez ene veje oblasti, še sploh, ker so tudi ostale veje bolj trhle; pa so deviški poslanci zmogli enotnost, modrost in vizijo ter brez težav izvolili Tonina za predsednika parlamenta.
Vemo, da se zadnjim besedam posveča preveč pozornosti, a na nek način sporočajo kredo govorečega in tej simboliki se Tonin ni izneveril. Pripeljal je Boga v parlament in prav je tako. Večina Slovencev je katoličanov in čeprav je Cerkev ločena od države, nikjer ne piše, da mora biti ločena tudi od parlamenta. Tako je Tonin samo materializiral tiho željo katolištva, da pride Bog v slovenski parlament. Kajti če je Bog prisoten ob inavguracijah na najvišje državne položaje v številnih zahodnih demokratičnih deželah, je prav, da sedi v prvi vrsti tudi pri nas. Tonin je imel dve možnosti, ko se je odločal, katero pobožno krilatico izbrati. Lahko bi dejal: “Bog varuj Slovenijo,” kar bi bila prva izbira ženičk na koru in vidnih predstavnikov slovenske vojske in policije – a namesto varnosti je modro izbral: “Bog živi Slovenijo!”
Seveda ne gre za unikum; z “Bog živi” so v javni prostor vstopali največji umi slovenstva! Od Prešerna do Modrijanov, in če je bilo dovoljeni njim, bodi dovoljeno tudi Toninu.
Neodgovorjena ostaja samo podrobnost; ker je Tonin začasni predsednik parlamenta, ni jasno, ali “Bog živi Slovenijo” velja za ves čas, ali smo blaženi samo začasno!
Zadnje besede predsednika republike, povedane na državni proslavi, so se glasile: “Srečno Slovenija!” Vsi tisti, ki menite, da je predsednik vede ali nevede citiral Vandota in njegov vzklik “Srečno, Kekec!”, se bridko motite. In to samo zato, ker niste dovolj pozorno, ali pa sploh ne, poslušali Pahorjevega govora v celoti. Intonacija oziroma glavni poudarki govora so bili enotnost, sprava in sreča med Slovenci. Kar pa nas privede do presenetljive ugotovitve … Če je Tonin ob svoji inavguraciji citiral začetek pete kitice Prešernove Zdravljice, ki se po “Bog živi” nadaljuje v feminističnih tonih, je Pahor v svojem govoru uporabil četrto kitico, ki se začne z “edinostjo, srečo in spravo”.
Tako sta se tako predsednik republike kot predsednik parlamenta gibala v varnem okolju državne himne; ker so ob neštetih priložnostih prejšnje dni tako ali drugače intonirali še sedmo kitico, je bila Prešernova mojstrovina pretekle dni v celoti realizirana.
Ostane nam le še dvoje. Najti himnične elemente v zadnjih besedah poslanice predsednika vlade in himnične elemente v zadnjih besedah državljana Franca K.
Predsednik vlade, ki opravlja tekoče posle, je svojo poslanico posnel v Bruslju. Kjer je strahovito pihalo, objavil pa jo je na Facebooku. Končal je s: “Čestitam vam za praznik in želim vse dobro!” V izjavi očitno ni nič Prešerna, je pa v njej ogromno Bruslja. Povedano drugače: državljani bi se bolje počutili, če bi predsednik vlade sedel v Ljubljani in izjavil: “Čestitam nam za praznik in nam želim vse dobro!” Osebni zaimki, množina in dajalnik pa v paketu iz Bruslja zvenijo precej zlovešče. Predsednik nam je na simbolni ravni dal vedeti, da je z nami opravil. Najbrž zaradi užaljenosti, ker smo mu dali vedeti, da smo z njim opravili.
Je pa res, da predsednik vlade opravlja tekoče posle in bog ve, ali poslanice spadajo mednje.
In zdaj še zadnje besede državljana Franca K. ob državnem prazniku. Dejal je: “Kje je pivo?”
Če se zdijo komu te besede banalne, deplasirane in celo neprimerne, bomo pri tem izjemoma navedli še predzadnje besede, samo zaradi konteksta. Te pa so bile: “Kje so čevapi?”
Je možno, da bi skoraj leto in četrt poslanec Anže Logar le bral in bral in bral, pa čeprav smo ga videvali v parlamentu, na zasedanjih komisije in končno celo v Bruslju?
Če hočemo problem javnega financiranja zasebnega šolstva pravilno razumeti, ga moramo razbiti. Razbiti v prafaktorje, kot bi se izrazili s subatomsko fiziko v javni rabi
Najprej je bila reklama o kokoši in njenih zdravih jajcih, iz katerih se je nato izlegel medij.
Zdravniki zaradi svojega humanega poslanstva, družbenega pomena in socialnega statusa spadajo med skupino poklicev, ki so za javnost privlačni
Vsa zgodovina, vse religije, filozofije in vzgoja tako posameznika kot narodov svarijo pred kaznijo. Kazni se bojimo, zaradi kazni živimo.
Kdaj in kdo se je spomnil, da naj politiki nosijo čelade med polaganjem temeljnega kamna, ni natančno znano
Nizka volilna udeležba bo problem toliko časa, dokler bodo nanjo opozarjali tisti, ki jo povzročajo.
Glavna novica prejšnjega tedna je napoved vlade, da po letu 2030 v Sloveniji ne bo več avtomobilov, ki onesnažujejo okolje. Grobo rečeno. Bolj tehnično: vlada se je zavezala, da se bodo pod Alpami od 2030 naprej prodajali samo avtomobili z manj kot 50 g izpusta CO2 na prevoženi kilometer. V praksi to pomeni, da vlada meni, kako bodo po letu 2030 v Sloveniji na prodaj skoraj izključno električni avtomobili.
Da smo pečeni in da svet stoji na robu prepada, ni več nobena novica. A pretekle dni so temni obeti apokalipse dobili tudi povsem stvarne dokaze. Pa s tem seveda ne mislimo na twitte puhloglavcev ali vzpon ekstremnih skupin in ideologij. Dokaz, da bomo šli kot civilizacija rakom žvižgat, se, kot že nekajkrat do zdaj, skriva v maslu. V putru, po domače.
Premiera Slovenije in Hrvaške sta se ob robu sestanka voditeljev držav Evropske unije v Estoniji ločeno srečala z nemško kanclerko Merklovo. Kako pa je to srečanje izgledalo?
Po referendumskem koncu tedna se dežela prebuja v referendumski teden. In kot že tolikokrat, se dneve po referendumih sprašujemo eno in isto stvar. Zakaj in čemu referendumi? Če bi bili resničen izraz ljudske volje, bi bilo tole pisanje brezpredmetno; ker pa gre pri referendumih vedno znova za bolj ali manj invalidne procese znotraj družbe, si zaslužijo površno in najverjetneje napačno analizo.
Marko Radmilovič se tokrat sprašuje, kaj je onkraj zlate medalje slovenskih košarkašev, kaj je onkraj src na parketu, kaj je onkraj "svaka jim čast" in kaj onkraj "kdor ne skače, ni Sloven'c".
Po poletnem premoru se Zapisi iz močvirja vračajo z razmišljanjem o tepcih, ki se na različnih koncih sveta spogledujejo z vojno.
Iz počitniškega ugodja nas je zbezal izreden dogodek – objavljena arbitraža o slovensko-hrvaški meji. Ne moremo dovoliti, da bi delovni ljudje in občani ostali brez razumljive razlage arbitraže.
Vlada poskuša obrniti prepričanje, da je neuspešna, z bolj ali manj posrečenimi PR-akcijami. Kamor sodi tudi povečano Cerarjevo javno pojavljanje.
Nenadna skrb za davkoplačevalce, ki v luči neprodaje NLB ne smejo biti ponovno oškodovani, se zdi milo rečeno neiskrena.
Ne bomo sicer odkrili tople vode, a nekaj pojasnil z nedavno pobudo predsednice Nove Slovenije je le treba dati. Ljudmila Novak je slovenski vladi predlagala, da vsakemu paru, ki v Sloveniji sklene zakonsko zvezo, po končanem obredu slovenska država podari slovensko zastavo.
Če si drznemo današnje stanje razglasiti kot tretjo svetovno vojno, avtomatično dobimo odgovor na duhovito misel velikega Alberta. “Ne vem, s čim se bo bojevala tretja svetovna vojna, četrta se bo s palicami in kamni,” je genialno dahnil veliki mož. Danes poznamo odgovor: “Tretja svetovna vojna se bo bojevala z belimi kombiji in noži!”
Danes pa o dogodku, ki ima v histerično drvečem času že precejšnjo brado, a si zaradi pomembnosti vse rabote na našo sedanjost zasluži podrobnejšo analizo. Govorimo o sojenju Janezu Janši zaradi razžalitve dveh novinarskih kolegic. Stvar je bila končana, kolegici čakata na odškodnino, čeprav ta ne izbriše klevet in vse skupaj bi slej kot prej potonilo v brezčasnost slovenskih bizarnosti. A se je odvetnik toženega domislil, da sodba Janši ni bila vložena, ker ima premajhen, oziroma prepoln poštni nabiralnik, oziroma da poštar z uradno pošto v tem primeru ni ravnal pravilno in da naslovnika ni bilo doma. Ker je bil na dopustu. Zato morajo postopek obnoviti. In tako naprej in tako nazaj.
Neveljaven email naslov