Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Nekaj o vseprisotni temi – varnosti. Nevarnost preži na nas iz vseh kotov in vsak trenutek nas lahko ugonobi vse od meča do lakote. In seveda virusov.
Nekaj o vseprisotni temi – varnosti. Nevarnost preži na nas iz vseh kotov in vsak trenutek nas lahko ugonobi vse od meča do lakote. In seveda virusov
Danes pa nekaj o vseprisotni temi – varnosti. Nevarnost preži na nas iz vseh kotov in vsak trenutek nas lahko ugonobi vse od meča do lakote. In seveda virusov.
Ampak mi se bomo že nekako izmazali; bolj zaskrbljujoče je, kako bomo pred nevarnostmi obvarovali svoje najmlajše?
“I tako, da jih bomo nevarnosti izpostavili!“
Kot kažejo grozljive statistike, eno največjih nevarnosti za otroke predstavlja kler Katoliške cerkve. V vedno novih državah objavljajo rezultate v glavnem neodvisnih raziskav, ki kažejo na zavržene zločine, ki so jih storili ali duhovniki, ali redovniki ali laiki, zaposleni znotraj Katoliške cerkve. Javnost se zgraža, škandali se vrstijo, postarane voščene maske zmorejo opravičilo ali dve, na stotinah ljudi pa so zločini pustili brazgotine za vse življenje.
Slovenija je seveda izjema. Pri nas se ni zgodilo in se ne dogaja nič takšnega, kot se je zgodilo in se dogaja v Združenih državah, Nemčiji, na Irskem, Nizozemskem in tako naprej po sramotnem seznamu zločinov. Slovenija je torej izjema. Imeli smo prestopnika ali dva, ki sta bila ustrezno procesirana – da pa bi lahko bila pedofilija sistemski problem v slovenski Katoliški cerkvi, ni mogoče.
“Finančne malverzacije že, spolna nemorala nikakor!” stoji med vrsticami tiskovnih konferenc in hipnih zamenjav škofov.
Ampak saj tudi paravojaških formacij, novačenja islamskih skrajnežev in podobnih praks velikega sveta ni bilo pri nas – ker smo pač premajhni in popolnoma varni – dokler niso začeli zamaskiranci skakati iz grmovja.
Predpostavimo torej samo na teoretski ravni, da je tudi slovenska Cerkev del razvitega sveta in da tudi v njej deluje nekaj duhovnikov, ki otroke ljubijo čez okvirje običajne katoliške ljubezni …
Kaj počnemo starši? Če gre otrok na šolski izlet, zaskrbljeno preverimo avtobusnega prevoznika. Če se gre peljat s kolesom, mu nataknemo čelado. Če gre sam po ulici, ima v žepu mobilni telefon s številko policije na hitrem klicanju. Patološko skrbimo za varnost svojih otrok, hkrati pa jih povsem mirne duše pošljemo k verouku!
Kakorkoli se sliši smešno, je statistično gledano verouk za otroka nevarnejši kot trening karateja. Pa ne le verouk; Katoliška cerkev ima ogromno programov, kjer se srečujejo duhovniki, kateheti, vzgojitelji in redovniki z otroki kot z najranljivejšo starostno skupino. In vsi ti stiki so potencialno nevarni, a razen globalnega upada zanimanja za verske prakse ni opaziti, da bi za starše takšni stiki postali problematični. Prej nasprotno.
V tradicionalnem šolskem sistemu na Slovenskem so standardi in merila dopustnega jasno določeni. Starši prežijo na morebitne odklone bolj natančno kot vodstva šol in šolska inšpekcija skupaj, a neverjetno: prav ti starši svoje otroke s popolnim zaupanjem prepuščajo ustanovam in posameznikom v Katoliški cerkvi.
Kar nas pripelje do paradoksalne ideje, da se s stališča varnosti zdi ideja o verouku v šolah čisto primerna, skoraj nujna. Vključeni v običajni šolski nadzor, bi si predatorji znotraj Cerkve veliko težje privoščili svojo bolestno raboto. Sicer ne ravno ob argumentu, ki bi mu cerkvene oblasti ploskale, a morebiti bodo v parlamentu nekoč celo pri levici dvignili roke za verouk v javnih šolah..
Kaj torej počnejo starši? Največkrat nič, ker so tudi sami verniki. In kot taki so vzgojeni v dobroti in zaupanju, ki preveva nauk Cerkve. Ekscesa takšnih razmer, kot smo mu priča pri zadnjih razkritjih, cerkvena praksa sploh ne predvideva; oziroma ga prepušča v nadaljnjo obravnavo peklenščku, ki pa se trudi vso zadevo pred posvetnimi oblastmi prikriti.
Kaj pa bi starši morali storiti? Predvsem ne bi smeli zavreči vere, cerkve in duhovne tradicije, če so bili v njej vzgojeni. Kakorkoli spoznavamo, da je šlo v primerih nekaterih škofij za sistemsko prikrivanje zločinov, je za verujoče cerkev dolžnost in pravica – če se izrazimo klišejsko. Pedofilski zločini tako ne bi smeli odvrniti verujočih od Cerkve; kot razumemo, podobno stališče zagovarjajo tudi najvišje cerkvene oblasti.
Morali pa bi se starši obnašati samozaščitno. Da se ustrezno odzovejo ob napadu ali možnostih napada, je menda samoumevno – čeprav je molka med žrtvami zaradi sramu in družbenih ali družinskih okoliščin po poročilih preiskovalcev ogromno.
Kot drugo pa bi morali omejiti stike otrok z duhovščino. To niti ni pretirano težko. Če odgovorni starši ob večerih otrokom pomagajo pri domači nalogi, jih bodo pač podučili še v veri. Za osnovno razumevanje otrok ne potrebuje veroučnega učitelja. Literature je vrh glave dosti … Knjige, slikanice, ne nazadnje Sveto pismo samo, vse to je na razpolago staršem, ki želijo svojo vero predati naprej naslednikom. Da ne govorimo o verski vzgoji, ki jo je mogoče prakticirati na spletu … Če se mladež s pomočjo medmrežja nauči igrati na kitaro, se bo menda podučila tudi o osnovah krščanstva.
V kontekstu pedofilskih škandalov znotraj Cerkve se lahko prvi stavek Evangelija po Janezu bere in razume povsem na novo: “V začetku je bila beseda …” In tako naprej.
753 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Nekaj o vseprisotni temi – varnosti. Nevarnost preži na nas iz vseh kotov in vsak trenutek nas lahko ugonobi vse od meča do lakote. In seveda virusov.
Nekaj o vseprisotni temi – varnosti. Nevarnost preži na nas iz vseh kotov in vsak trenutek nas lahko ugonobi vse od meča do lakote. In seveda virusov
Danes pa nekaj o vseprisotni temi – varnosti. Nevarnost preži na nas iz vseh kotov in vsak trenutek nas lahko ugonobi vse od meča do lakote. In seveda virusov.
Ampak mi se bomo že nekako izmazali; bolj zaskrbljujoče je, kako bomo pred nevarnostmi obvarovali svoje najmlajše?
“I tako, da jih bomo nevarnosti izpostavili!“
Kot kažejo grozljive statistike, eno največjih nevarnosti za otroke predstavlja kler Katoliške cerkve. V vedno novih državah objavljajo rezultate v glavnem neodvisnih raziskav, ki kažejo na zavržene zločine, ki so jih storili ali duhovniki, ali redovniki ali laiki, zaposleni znotraj Katoliške cerkve. Javnost se zgraža, škandali se vrstijo, postarane voščene maske zmorejo opravičilo ali dve, na stotinah ljudi pa so zločini pustili brazgotine za vse življenje.
Slovenija je seveda izjema. Pri nas se ni zgodilo in se ne dogaja nič takšnega, kot se je zgodilo in se dogaja v Združenih državah, Nemčiji, na Irskem, Nizozemskem in tako naprej po sramotnem seznamu zločinov. Slovenija je torej izjema. Imeli smo prestopnika ali dva, ki sta bila ustrezno procesirana – da pa bi lahko bila pedofilija sistemski problem v slovenski Katoliški cerkvi, ni mogoče.
“Finančne malverzacije že, spolna nemorala nikakor!” stoji med vrsticami tiskovnih konferenc in hipnih zamenjav škofov.
Ampak saj tudi paravojaških formacij, novačenja islamskih skrajnežev in podobnih praks velikega sveta ni bilo pri nas – ker smo pač premajhni in popolnoma varni – dokler niso začeli zamaskiranci skakati iz grmovja.
Predpostavimo torej samo na teoretski ravni, da je tudi slovenska Cerkev del razvitega sveta in da tudi v njej deluje nekaj duhovnikov, ki otroke ljubijo čez okvirje običajne katoliške ljubezni …
Kaj počnemo starši? Če gre otrok na šolski izlet, zaskrbljeno preverimo avtobusnega prevoznika. Če se gre peljat s kolesom, mu nataknemo čelado. Če gre sam po ulici, ima v žepu mobilni telefon s številko policije na hitrem klicanju. Patološko skrbimo za varnost svojih otrok, hkrati pa jih povsem mirne duše pošljemo k verouku!
Kakorkoli se sliši smešno, je statistično gledano verouk za otroka nevarnejši kot trening karateja. Pa ne le verouk; Katoliška cerkev ima ogromno programov, kjer se srečujejo duhovniki, kateheti, vzgojitelji in redovniki z otroki kot z najranljivejšo starostno skupino. In vsi ti stiki so potencialno nevarni, a razen globalnega upada zanimanja za verske prakse ni opaziti, da bi za starše takšni stiki postali problematični. Prej nasprotno.
V tradicionalnem šolskem sistemu na Slovenskem so standardi in merila dopustnega jasno določeni. Starši prežijo na morebitne odklone bolj natančno kot vodstva šol in šolska inšpekcija skupaj, a neverjetno: prav ti starši svoje otroke s popolnim zaupanjem prepuščajo ustanovam in posameznikom v Katoliški cerkvi.
Kar nas pripelje do paradoksalne ideje, da se s stališča varnosti zdi ideja o verouku v šolah čisto primerna, skoraj nujna. Vključeni v običajni šolski nadzor, bi si predatorji znotraj Cerkve veliko težje privoščili svojo bolestno raboto. Sicer ne ravno ob argumentu, ki bi mu cerkvene oblasti ploskale, a morebiti bodo v parlamentu nekoč celo pri levici dvignili roke za verouk v javnih šolah..
Kaj torej počnejo starši? Največkrat nič, ker so tudi sami verniki. In kot taki so vzgojeni v dobroti in zaupanju, ki preveva nauk Cerkve. Ekscesa takšnih razmer, kot smo mu priča pri zadnjih razkritjih, cerkvena praksa sploh ne predvideva; oziroma ga prepušča v nadaljnjo obravnavo peklenščku, ki pa se trudi vso zadevo pred posvetnimi oblastmi prikriti.
Kaj pa bi starši morali storiti? Predvsem ne bi smeli zavreči vere, cerkve in duhovne tradicije, če so bili v njej vzgojeni. Kakorkoli spoznavamo, da je šlo v primerih nekaterih škofij za sistemsko prikrivanje zločinov, je za verujoče cerkev dolžnost in pravica – če se izrazimo klišejsko. Pedofilski zločini tako ne bi smeli odvrniti verujočih od Cerkve; kot razumemo, podobno stališče zagovarjajo tudi najvišje cerkvene oblasti.
Morali pa bi se starši obnašati samozaščitno. Da se ustrezno odzovejo ob napadu ali možnostih napada, je menda samoumevno – čeprav je molka med žrtvami zaradi sramu in družbenih ali družinskih okoliščin po poročilih preiskovalcev ogromno.
Kot drugo pa bi morali omejiti stike otrok z duhovščino. To niti ni pretirano težko. Če odgovorni starši ob večerih otrokom pomagajo pri domači nalogi, jih bodo pač podučili še v veri. Za osnovno razumevanje otrok ne potrebuje veroučnega učitelja. Literature je vrh glave dosti … Knjige, slikanice, ne nazadnje Sveto pismo samo, vse to je na razpolago staršem, ki želijo svojo vero predati naprej naslednikom. Da ne govorimo o verski vzgoji, ki jo je mogoče prakticirati na spletu … Če se mladež s pomočjo medmrežja nauči igrati na kitaro, se bo menda podučila tudi o osnovah krščanstva.
V kontekstu pedofilskih škandalov znotraj Cerkve se lahko prvi stavek Evangelija po Janezu bere in razume povsem na novo: “V začetku je bila beseda …” In tako naprej.
Slovenska gospodinjstva te dni dobivamo državno pošto. Ali gre za potrdila o cepljenju, ali za vabila na referendum, najbolj bogato darilo pa je bila knjižica z naslovom: "Stali smo in obstali!" Gre za knjižico, ki nas spominja na slavno preteklost in še kot tiskovina zaokrožuje slovesnosti ob trideseti obletnici osamosvojitve. Ker smo v naši oddaji bolj piškavi mnenjski voditelji, se bomo ustavili le pri nekaj najbolj očitnih konotacijah knjižice.
Na začetku poletja pa, preden se poslovimo, nekaj najnovejših epidemioloških nasvetov. Vse, kar je v povezavi z virusom, je zapleteno. Od testiranja do potrdil za cepljenje. Ampak da so svetovne zdravstvene oblasti zadevo zapletle do konca, so poskrbele s poimenovanjem različic virusa po grški abecedi.
Nekaj časa smo potrebovali, na začetku poletja pa smo pripravljeni za natančnejšo analizo kongresa SDS v Slovenski Konjicah. Gre za našo državljansko dolžnost, saj največja stranka, ki ji nič ne manjka, sooblikuje in bistveno vpliva na naš vsakdan.
Danes pa o nenavadno uspešni letini sezonskih ovadb. Ovadbe so običajno enakomerno razporejene čez vse leto, a letos so se, najverjetneje zaradi zelo vlažne pomladi, razmnožile čez vse razumne meje.
Današnjo neambiciozno analizo objavljamo za vsak primer. Za vsak primer, če se bo 450 turških delavcev res naselilo v Orehku pri Postojni. Za vsak primer, če bodo za njih res zgradili kontejnersko naselje, ki bo popolnoma samooskrbno. In za vsak primer, če bodo imeli ti delavci resnično omejeno gibanje.
Premier nas pošilja v Venezuelo in ljudstvo, ki nasprotuje ali njemu, ali njegovi vladi, ali njegovi stranki je užaljeno. Mnogi so celo ogorčeni. Ampak ogorčeni, razočarani, celo jezni smo brez temeljitega premisleka. In če vsi ostali režimski mediji molčijo, se moramo vprašati v naši skromni oddaji: "Je to res tako slaba ideja?" Ali še drugače: "Je selitev v Venezuelo res nekaj najslabšega, kar se lahko zgodi velikemu delu Slovencev?"
Danes bomo poskušali v maniri najbolj svetlih tradicij raziskovalnega novinarstva povezati na videz dva povsem nepovezana dogodka. Najprej je tu napoved ameriške vlade, da bo razkrila vse tajne dokumente o obstoju neznanih letečih predmetov, nato pa imamo smernice za kongres Slovenske demokratske stranke, ki predvidevajo, da se bo v Sloveniji obudila državljanska vojna.
Kar nekaj vprašanj se odpira zainteresirani javnosti ob izobešeni izraelski zastavi na poslopju vlade. Na mnoga je odgovorila naša odlična dopisniška mreža, na nekatera, tista najzagonetnejša, pa odgovarjamo v naši oddaji.
Danes pa je na vrsti zelo popularna in oblegana rubrika "Poslušalci sprašujejo, mi odgovarjamo." Zanimivo je, da so vsa prispela pisma vsebovala enako vprašanje. Naša zvesta poslušalca nas naprošata, da z močjo družboslovne analize poskusimo priti do dna najnovejšemu protokolarnemu darilu republike Slovenije, ki bodo manšetni gumbi z vgraviranim karantanskim črnim panterjem.
Ali je torej mogoče, da so na Gregorčičevi stopili po poteh Led Zeppelinov in recimo Eaglesov in skrili Satana v kredit? Kaj nam s tem sporočajo?
Vodenje epidemije so v počitniškem tednu prevzeli tisti, od katerih bi to človek najmanj pričakoval.
Danes se še ne zavedamo, da je enotno ogorčen odziv na ustanovitev superbogataške in ekskluzivne nogometne lige edini enoten politični odziv združene Evrope v vsej njeni zgodovini.
Danes – ob šmarnici, ki se kisa po kleteh, in šmarnici, ki cveti po gozdovih – o drugi najbolj smrtonosni kombinaciji na Slovenskem. To je angleščina v kombinaciji s slovensko politiko.
Ni je bolj normalne stvari, kot če domoljubna organizacija v sodelovanju z medijsko hišo organizira kviz o poznavanju zgodovine naroda.
Kje so študentje? Kje so visokošolski učitelji? In kje so univerze?
Injekcijske igle, ki smo jih včasih medijsko zaznali le, če so se narkomani preveč približali vrtcem, zadnje tedne vladajo našim ekranom. Boj za cepivo je hud in kot virus sam omogoča najrazličnejše interpretacije. Ker pa te niso naša domena, se posvetimo trdnim dejstvom, kar od nas zahteva uravnoteženo poročanje.
Te dni pričakujemo v Sloveniji komisijo za ugotavljanje dejstev o slovenski medijski krajini. Uradni naziv je v skladu z bruseljsko modo sicer daljši – po sistemu, da daljše je ime, večji je pomen določene komisije. Komisijo je k nam povabil premier, sestavljali pa jo bodo, predvidevamo, medijski strokovnjaki Evropske komisije.
Danes pa nekaj o kreganju na internetu, oziroma o kreganju na tamkajšnjih platformah. Kreganje je vgrajeno v samo srž internetnih platform in kot uči zgodovina, so se prvi skregali lektorji. Ker gre za izobražene in civilizirane ljudi, je od njihovega prepira ostalo uradno pojasnilo, da je šlo med člani lektorskega društva za različna mnenja o tem, ali naj na slovenskem za Facebook, Twitter, Instagram in tovarišijo uporabljamo "družbena" ali pa "družabna" omrežja. Kot je v slovenščini pogosto, ni zmagal nihče, oziroma ni nihče izgubil, zato danes pišoči, kot tresoči dijak pred tablo upa na slovnično amnestijo: "Dovoljeno je oboje!"
Eden izmed državnih podsistemov se zadnje mesece intenzivno razvija, zato je čas, da se posvetimo slovenski policiji.
Danes pa v pomanjkanju tehtnejših novic nekaj paberkov iz sveta znanosti. Najprej k jezikoslovju. Jezikovni inštitut pri SDS je za trenutek odložil delo pri izbiri primerne kitice Zdravljice za himno in posegel v samo strukturo jezika. Predlagajo novo terminologijo, kjer bi se slovnično število dvojine po novem poimenovalo dualizem.
Neveljaven email naslov