Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Nekaj o vseprisotni temi – varnosti. Nevarnost preži na nas iz vseh kotov in vsak trenutek nas lahko ugonobi vse od meča do lakote. In seveda virusov.
Nekaj o vseprisotni temi – varnosti. Nevarnost preži na nas iz vseh kotov in vsak trenutek nas lahko ugonobi vse od meča do lakote. In seveda virusov
Danes pa nekaj o vseprisotni temi – varnosti. Nevarnost preži na nas iz vseh kotov in vsak trenutek nas lahko ugonobi vse od meča do lakote. In seveda virusov.
Ampak mi se bomo že nekako izmazali; bolj zaskrbljujoče je, kako bomo pred nevarnostmi obvarovali svoje najmlajše?
“I tako, da jih bomo nevarnosti izpostavili!“
Kot kažejo grozljive statistike, eno največjih nevarnosti za otroke predstavlja kler Katoliške cerkve. V vedno novih državah objavljajo rezultate v glavnem neodvisnih raziskav, ki kažejo na zavržene zločine, ki so jih storili ali duhovniki, ali redovniki ali laiki, zaposleni znotraj Katoliške cerkve. Javnost se zgraža, škandali se vrstijo, postarane voščene maske zmorejo opravičilo ali dve, na stotinah ljudi pa so zločini pustili brazgotine za vse življenje.
Slovenija je seveda izjema. Pri nas se ni zgodilo in se ne dogaja nič takšnega, kot se je zgodilo in se dogaja v Združenih državah, Nemčiji, na Irskem, Nizozemskem in tako naprej po sramotnem seznamu zločinov. Slovenija je torej izjema. Imeli smo prestopnika ali dva, ki sta bila ustrezno procesirana – da pa bi lahko bila pedofilija sistemski problem v slovenski Katoliški cerkvi, ni mogoče.
“Finančne malverzacije že, spolna nemorala nikakor!” stoji med vrsticami tiskovnih konferenc in hipnih zamenjav škofov.
Ampak saj tudi paravojaških formacij, novačenja islamskih skrajnežev in podobnih praks velikega sveta ni bilo pri nas – ker smo pač premajhni in popolnoma varni – dokler niso začeli zamaskiranci skakati iz grmovja.
Predpostavimo torej samo na teoretski ravni, da je tudi slovenska Cerkev del razvitega sveta in da tudi v njej deluje nekaj duhovnikov, ki otroke ljubijo čez okvirje običajne katoliške ljubezni …
Kaj počnemo starši? Če gre otrok na šolski izlet, zaskrbljeno preverimo avtobusnega prevoznika. Če se gre peljat s kolesom, mu nataknemo čelado. Če gre sam po ulici, ima v žepu mobilni telefon s številko policije na hitrem klicanju. Patološko skrbimo za varnost svojih otrok, hkrati pa jih povsem mirne duše pošljemo k verouku!
Kakorkoli se sliši smešno, je statistično gledano verouk za otroka nevarnejši kot trening karateja. Pa ne le verouk; Katoliška cerkev ima ogromno programov, kjer se srečujejo duhovniki, kateheti, vzgojitelji in redovniki z otroki kot z najranljivejšo starostno skupino. In vsi ti stiki so potencialno nevarni, a razen globalnega upada zanimanja za verske prakse ni opaziti, da bi za starše takšni stiki postali problematični. Prej nasprotno.
V tradicionalnem šolskem sistemu na Slovenskem so standardi in merila dopustnega jasno določeni. Starši prežijo na morebitne odklone bolj natančno kot vodstva šol in šolska inšpekcija skupaj, a neverjetno: prav ti starši svoje otroke s popolnim zaupanjem prepuščajo ustanovam in posameznikom v Katoliški cerkvi.
Kar nas pripelje do paradoksalne ideje, da se s stališča varnosti zdi ideja o verouku v šolah čisto primerna, skoraj nujna. Vključeni v običajni šolski nadzor, bi si predatorji znotraj Cerkve veliko težje privoščili svojo bolestno raboto. Sicer ne ravno ob argumentu, ki bi mu cerkvene oblasti ploskale, a morebiti bodo v parlamentu nekoč celo pri levici dvignili roke za verouk v javnih šolah..
Kaj torej počnejo starši? Največkrat nič, ker so tudi sami verniki. In kot taki so vzgojeni v dobroti in zaupanju, ki preveva nauk Cerkve. Ekscesa takšnih razmer, kot smo mu priča pri zadnjih razkritjih, cerkvena praksa sploh ne predvideva; oziroma ga prepušča v nadaljnjo obravnavo peklenščku, ki pa se trudi vso zadevo pred posvetnimi oblastmi prikriti.
Kaj pa bi starši morali storiti? Predvsem ne bi smeli zavreči vere, cerkve in duhovne tradicije, če so bili v njej vzgojeni. Kakorkoli spoznavamo, da je šlo v primerih nekaterih škofij za sistemsko prikrivanje zločinov, je za verujoče cerkev dolžnost in pravica – če se izrazimo klišejsko. Pedofilski zločini tako ne bi smeli odvrniti verujočih od Cerkve; kot razumemo, podobno stališče zagovarjajo tudi najvišje cerkvene oblasti.
Morali pa bi se starši obnašati samozaščitno. Da se ustrezno odzovejo ob napadu ali možnostih napada, je menda samoumevno – čeprav je molka med žrtvami zaradi sramu in družbenih ali družinskih okoliščin po poročilih preiskovalcev ogromno.
Kot drugo pa bi morali omejiti stike otrok z duhovščino. To niti ni pretirano težko. Če odgovorni starši ob večerih otrokom pomagajo pri domači nalogi, jih bodo pač podučili še v veri. Za osnovno razumevanje otrok ne potrebuje veroučnega učitelja. Literature je vrh glave dosti … Knjige, slikanice, ne nazadnje Sveto pismo samo, vse to je na razpolago staršem, ki želijo svojo vero predati naprej naslednikom. Da ne govorimo o verski vzgoji, ki jo je mogoče prakticirati na spletu … Če se mladež s pomočjo medmrežja nauči igrati na kitaro, se bo menda podučila tudi o osnovah krščanstva.
V kontekstu pedofilskih škandalov znotraj Cerkve se lahko prvi stavek Evangelija po Janezu bere in razume povsem na novo: “V začetku je bila beseda …” In tako naprej.
750 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Nekaj o vseprisotni temi – varnosti. Nevarnost preži na nas iz vseh kotov in vsak trenutek nas lahko ugonobi vse od meča do lakote. In seveda virusov.
Nekaj o vseprisotni temi – varnosti. Nevarnost preži na nas iz vseh kotov in vsak trenutek nas lahko ugonobi vse od meča do lakote. In seveda virusov
Danes pa nekaj o vseprisotni temi – varnosti. Nevarnost preži na nas iz vseh kotov in vsak trenutek nas lahko ugonobi vse od meča do lakote. In seveda virusov.
Ampak mi se bomo že nekako izmazali; bolj zaskrbljujoče je, kako bomo pred nevarnostmi obvarovali svoje najmlajše?
“I tako, da jih bomo nevarnosti izpostavili!“
Kot kažejo grozljive statistike, eno največjih nevarnosti za otroke predstavlja kler Katoliške cerkve. V vedno novih državah objavljajo rezultate v glavnem neodvisnih raziskav, ki kažejo na zavržene zločine, ki so jih storili ali duhovniki, ali redovniki ali laiki, zaposleni znotraj Katoliške cerkve. Javnost se zgraža, škandali se vrstijo, postarane voščene maske zmorejo opravičilo ali dve, na stotinah ljudi pa so zločini pustili brazgotine za vse življenje.
Slovenija je seveda izjema. Pri nas se ni zgodilo in se ne dogaja nič takšnega, kot se je zgodilo in se dogaja v Združenih državah, Nemčiji, na Irskem, Nizozemskem in tako naprej po sramotnem seznamu zločinov. Slovenija je torej izjema. Imeli smo prestopnika ali dva, ki sta bila ustrezno procesirana – da pa bi lahko bila pedofilija sistemski problem v slovenski Katoliški cerkvi, ni mogoče.
“Finančne malverzacije že, spolna nemorala nikakor!” stoji med vrsticami tiskovnih konferenc in hipnih zamenjav škofov.
Ampak saj tudi paravojaških formacij, novačenja islamskih skrajnežev in podobnih praks velikega sveta ni bilo pri nas – ker smo pač premajhni in popolnoma varni – dokler niso začeli zamaskiranci skakati iz grmovja.
Predpostavimo torej samo na teoretski ravni, da je tudi slovenska Cerkev del razvitega sveta in da tudi v njej deluje nekaj duhovnikov, ki otroke ljubijo čez okvirje običajne katoliške ljubezni …
Kaj počnemo starši? Če gre otrok na šolski izlet, zaskrbljeno preverimo avtobusnega prevoznika. Če se gre peljat s kolesom, mu nataknemo čelado. Če gre sam po ulici, ima v žepu mobilni telefon s številko policije na hitrem klicanju. Patološko skrbimo za varnost svojih otrok, hkrati pa jih povsem mirne duše pošljemo k verouku!
Kakorkoli se sliši smešno, je statistično gledano verouk za otroka nevarnejši kot trening karateja. Pa ne le verouk; Katoliška cerkev ima ogromno programov, kjer se srečujejo duhovniki, kateheti, vzgojitelji in redovniki z otroki kot z najranljivejšo starostno skupino. In vsi ti stiki so potencialno nevarni, a razen globalnega upada zanimanja za verske prakse ni opaziti, da bi za starše takšni stiki postali problematični. Prej nasprotno.
V tradicionalnem šolskem sistemu na Slovenskem so standardi in merila dopustnega jasno določeni. Starši prežijo na morebitne odklone bolj natančno kot vodstva šol in šolska inšpekcija skupaj, a neverjetno: prav ti starši svoje otroke s popolnim zaupanjem prepuščajo ustanovam in posameznikom v Katoliški cerkvi.
Kar nas pripelje do paradoksalne ideje, da se s stališča varnosti zdi ideja o verouku v šolah čisto primerna, skoraj nujna. Vključeni v običajni šolski nadzor, bi si predatorji znotraj Cerkve veliko težje privoščili svojo bolestno raboto. Sicer ne ravno ob argumentu, ki bi mu cerkvene oblasti ploskale, a morebiti bodo v parlamentu nekoč celo pri levici dvignili roke za verouk v javnih šolah..
Kaj torej počnejo starši? Največkrat nič, ker so tudi sami verniki. In kot taki so vzgojeni v dobroti in zaupanju, ki preveva nauk Cerkve. Ekscesa takšnih razmer, kot smo mu priča pri zadnjih razkritjih, cerkvena praksa sploh ne predvideva; oziroma ga prepušča v nadaljnjo obravnavo peklenščku, ki pa se trudi vso zadevo pred posvetnimi oblastmi prikriti.
Kaj pa bi starši morali storiti? Predvsem ne bi smeli zavreči vere, cerkve in duhovne tradicije, če so bili v njej vzgojeni. Kakorkoli spoznavamo, da je šlo v primerih nekaterih škofij za sistemsko prikrivanje zločinov, je za verujoče cerkev dolžnost in pravica – če se izrazimo klišejsko. Pedofilski zločini tako ne bi smeli odvrniti verujočih od Cerkve; kot razumemo, podobno stališče zagovarjajo tudi najvišje cerkvene oblasti.
Morali pa bi se starši obnašati samozaščitno. Da se ustrezno odzovejo ob napadu ali možnostih napada, je menda samoumevno – čeprav je molka med žrtvami zaradi sramu in družbenih ali družinskih okoliščin po poročilih preiskovalcev ogromno.
Kot drugo pa bi morali omejiti stike otrok z duhovščino. To niti ni pretirano težko. Če odgovorni starši ob večerih otrokom pomagajo pri domači nalogi, jih bodo pač podučili še v veri. Za osnovno razumevanje otrok ne potrebuje veroučnega učitelja. Literature je vrh glave dosti … Knjige, slikanice, ne nazadnje Sveto pismo samo, vse to je na razpolago staršem, ki želijo svojo vero predati naprej naslednikom. Da ne govorimo o verski vzgoji, ki jo je mogoče prakticirati na spletu … Če se mladež s pomočjo medmrežja nauči igrati na kitaro, se bo menda podučila tudi o osnovah krščanstva.
V kontekstu pedofilskih škandalov znotraj Cerkve se lahko prvi stavek Evangelija po Janezu bere in razume povsem na novo: “V začetku je bila beseda …” In tako naprej.
Iz močvirja zremo proti najnovejši vohunski aferi. In še pred začetkom: dobri dve desetletji, kar traja pričujoča oddaja, vsako sezono poročamo o najnovejši vohunski aferi. Tako da je neumestno, celo od kakovostne analitične oddaje, kot je naša, pričakovati izum tople vode. A najnovejša vohunska afera je vseeno edinstvena, ker se tokrat prvič pogovarjamo o imenih.
Kaznovanje držav, ki kršijo osnovne človekove pravice, s pomočjo ignoriranja njihovega turizma, ni tako naivna in nesmiselna poteza.
Danes iz močvirja Danes pa pogled navzgor, kjer si bomo za naslednjih nekaj minut s pticami delili nebo. Zlom Adrie je le še eden izmed kamenčkov na večno makadamski cesti slovenske prometne politike. Podoba je, kot da nič ne deluje in celo večni optimist Galileo bi izgubil upanje, da bi se v slovenskem prometu kaj premaknilo. Poglejmo: železnice so zanič, avtobusni promet je v razsulu, avtoceste zatrpane in kolesarskih poti ni. Edino, kar resnično deluje, edina panoga, ki se razvija in napreduje ter prinaša dobiček, je rečni promet. Ladjice na Ljubljanici so velikanski uspeh slovenskega javnega prometa in če bi hoteli slediti trendu, bi namesto drugega tira morali zgraditi rečni kanal Soča–Sava–Drava.
Sledi nekaj trenutkov za zunanjo politiko in medsosedske odnose. In seveda nekaj trenutkov za odbojko. Navdušena nad uspešnimi igrami slovenskih odbojkarjev se je tudi slovenska politika odločila za blokiranje. Kot je znano, le dobro blokiranje ob dobrem servisu in seveda sprejemu prinaša rezultat. Zato bomo blokirali Hrvate pri vstopu v schengenski prostor. Hrvatje zatrjujejo, da je njihov vstop v shengen že dogovorjen, slovenska politika pa se bo odzvala politično. Tako javnost kot politika sta zaploskali, ker se politično delovanje sliši kot nekaj izjemno odločnega, celo nevarnega.
Po edini svetli tradiciji, ki jo premore sumljiva preteklost naše oddaje, se ob jesenski vključitvi v ponovno kroženje ozremo nazaj. Na poletne mesece, ko naj se ne bi nič dogajalo. Pa se je dogajalo in akoravno je bila akcija predsednika SLS Marjana Podobnika o ponujenih 500 evrih za ustreljenega volka prečesana od spredaj in od zadaj, menimo, da celovita analiza te nenavadne ponudbe vsem oboroženim le ni bila narejena. In čeprav gre za drezanje v osje gnezdo, je tema po našem skromnem mnenju vredna vedno novih obravnav in vedno novih javnih soočanj.
Danes še zadnjič, preden se odprejo nebeška vrata dopusta. In prav o slednjem bo tekla beseda. Gabariti dopusta so znani. Etimološko pomeni dopust delati nič. Ali pa vsaj čim manj. Kar je dobrodošla sprememba od delavnega procesa, ko delamo mnogo. Ali celo preveč. Vendar novi časi, nove navade. Dopust se je v minulih desetletjih dramatično spremenil. Spremenil tako, da ga skoraj več ne prepoznamo. Povedano drugače; dopust je padel na glavo.
Oddelek, ali pisarna, ali ministrstvo, ali komisariat za širitev je najbolj brezvezno ministrstvo v evropski vladi. Mogoče je bolj brezvezno le še tisto za pravno državo. A ministrstvo, ki se uradno imenuje "Evropska soseska politika in širitvena pogajanja", je ob ministrstvu za "Raziskovanje rude in tratenje časa", ki so ga njega dni promovirali pri Alanu Fordu, z naskokom najbolj brezvezno ministrstvo v zgodovini nepotrebnih, odvečnih in brezveznih ministrstev. In prav za to področje bomo kandidirali Slovenci.
Zgodovina nam daje prav in bilo bi dobro, ko bi jo na upravnem sodišču poznali: ekstremne ideologije dvajsetega stoletja so se rodile, predvsem pa so uspevale na stadionu med slabim koncertom. Piše: Marko Radmilovič
Naše najbolj priljubljeno praznično opravilo je stanje na avtocesti v avtomobilski koloni. Piše: Marko Radmilovič
Čeprav so se večino stvari fantje med seboj že zmenili na Twitterju, je mogoče čas, da situacijo pogledamo še v konvencionalnih medijih. V tistih, v katerih nam je kmalu za umreti, kot nam prerokujejo apologeti spletnega življenja. Raje kot oblikuje plakate slovenska politična desnica le še strelja v lastno koleno.
Najboljše delovno mesto na planetu je menda čuvaj plaže na izgubljenem otoku s turkiznim morjem, kjer se vsak mesec zberejo kandidatke za modno revijo spodnjega perila. Drugo najboljše delovno mesto na planetu je evropski komisar. Seveda pa je posledično najslabše delovno mesto biti šef vseh teh komisarjev. Kot da si policaj na križišču v Babilonu. Glosa Marka Radmiloviča.
Na obupen in pretenciozen način poskušamo razložiti, čemu se je na tisoče Slovencev odpravilo v Italijo gledat Primoža Rogliča in Jana Polanca.
Gorenje, našo diko in ponos, ki smo ga, kot kaže danes, slabo vodili in upravljali Slovenci, so prevzeli Kitajci. Po novoreku se jim pravi "strateški lastniki", kar se sliši nekoliko bolje kot samo "lastniki". Kako je s Kitajci, vemo: uspešno ultrakapitalistično gospodarstvo, ki je spojeno z uspešno ultrakomunistično oblastjo.
V Sloveniji imamo avtobusno džunglo; veliko število avtobusnih prevoznikov in majhno število avtobusnih potnikov. Povedano drugače; v zadnjih dveh desetletjih smo naredili le korak naprej od avtobusov, ki so imeli sprevodnike, od šoferjev, ki so imeli brke, in od avtobusnih sedežev, ki so imeli pepelnike.
Evroskepticizem imamo na Slovenskem, hvala bogu, izdatno obdelan; kar nekaj člankov in diplomsko delo ali dve govorita o njem. A zdi se, da je o temi še vedno potrebnega nekaj zdravega razmisleka.
Najlepši primer vsesplošnega nazadovanja družbe sta dve vroči debati, ki prežemata javnost. Tista o nevarnostih obveznega cepljenja otrok je med nami že nekaj let, ona o parkirnih mestih za invalide pa je čisto sveža.
Rešujemo problem sobivanja drobnice oziroma kmetijske proizvodnje s prostoživečimi zvermi.
Jordan Peterson je tisti Kanadčan, ki je prepričan, da se da uspešno živeti, če upoštevaš dvanajst pravil. Če živite po trinajstih pravilih, je eno preveč, če po enajstih je eno premalo. Slavoj Žižek pa je tisti Slovenec, ki zanimivo govori angleško, a še bolj zanimivo govori slovensko. Ob tem, da sta globalno znana in cenjena intelektualca, sta tudi medijski osebi in po mnenju fanov najpametnejša predstavnika svojega naroda.
Podoba je, da se pomembnost v slovenski politiki veča s tem, koliko so ti Hrvati pripravljeni prisluškovati. Če parafraziramo: “Povej mi, kdo ti prisluškuje, in povem ti, kdo si!”
Užaljenost po navadi ostane za zidovi predsedniške palače, skupijo pa jo samo predsednikovi PR svetovalci … Užaliti predsednika do nediplomatskega reagiranja diplomacije je torej viden uspeh slovenskega novinarstva.
Neveljaven email naslov