Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Nekaj o vseprisotni temi – varnosti. Nevarnost preži na nas iz vseh kotov in vsak trenutek nas lahko ugonobi vse od meča do lakote. In seveda virusov.
Nekaj o vseprisotni temi – varnosti. Nevarnost preži na nas iz vseh kotov in vsak trenutek nas lahko ugonobi vse od meča do lakote. In seveda virusov
Danes pa nekaj o vseprisotni temi – varnosti. Nevarnost preži na nas iz vseh kotov in vsak trenutek nas lahko ugonobi vse od meča do lakote. In seveda virusov.
Ampak mi se bomo že nekako izmazali; bolj zaskrbljujoče je, kako bomo pred nevarnostmi obvarovali svoje najmlajše?
“I tako, da jih bomo nevarnosti izpostavili!“
Kot kažejo grozljive statistike, eno največjih nevarnosti za otroke predstavlja kler Katoliške cerkve. V vedno novih državah objavljajo rezultate v glavnem neodvisnih raziskav, ki kažejo na zavržene zločine, ki so jih storili ali duhovniki, ali redovniki ali laiki, zaposleni znotraj Katoliške cerkve. Javnost se zgraža, škandali se vrstijo, postarane voščene maske zmorejo opravičilo ali dve, na stotinah ljudi pa so zločini pustili brazgotine za vse življenje.
Slovenija je seveda izjema. Pri nas se ni zgodilo in se ne dogaja nič takšnega, kot se je zgodilo in se dogaja v Združenih državah, Nemčiji, na Irskem, Nizozemskem in tako naprej po sramotnem seznamu zločinov. Slovenija je torej izjema. Imeli smo prestopnika ali dva, ki sta bila ustrezno procesirana – da pa bi lahko bila pedofilija sistemski problem v slovenski Katoliški cerkvi, ni mogoče.
“Finančne malverzacije že, spolna nemorala nikakor!” stoji med vrsticami tiskovnih konferenc in hipnih zamenjav škofov.
Ampak saj tudi paravojaških formacij, novačenja islamskih skrajnežev in podobnih praks velikega sveta ni bilo pri nas – ker smo pač premajhni in popolnoma varni – dokler niso začeli zamaskiranci skakati iz grmovja.
Predpostavimo torej samo na teoretski ravni, da je tudi slovenska Cerkev del razvitega sveta in da tudi v njej deluje nekaj duhovnikov, ki otroke ljubijo čez okvirje običajne katoliške ljubezni …
Kaj počnemo starši? Če gre otrok na šolski izlet, zaskrbljeno preverimo avtobusnega prevoznika. Če se gre peljat s kolesom, mu nataknemo čelado. Če gre sam po ulici, ima v žepu mobilni telefon s številko policije na hitrem klicanju. Patološko skrbimo za varnost svojih otrok, hkrati pa jih povsem mirne duše pošljemo k verouku!
Kakorkoli se sliši smešno, je statistično gledano verouk za otroka nevarnejši kot trening karateja. Pa ne le verouk; Katoliška cerkev ima ogromno programov, kjer se srečujejo duhovniki, kateheti, vzgojitelji in redovniki z otroki kot z najranljivejšo starostno skupino. In vsi ti stiki so potencialno nevarni, a razen globalnega upada zanimanja za verske prakse ni opaziti, da bi za starše takšni stiki postali problematični. Prej nasprotno.
V tradicionalnem šolskem sistemu na Slovenskem so standardi in merila dopustnega jasno določeni. Starši prežijo na morebitne odklone bolj natančno kot vodstva šol in šolska inšpekcija skupaj, a neverjetno: prav ti starši svoje otroke s popolnim zaupanjem prepuščajo ustanovam in posameznikom v Katoliški cerkvi.
Kar nas pripelje do paradoksalne ideje, da se s stališča varnosti zdi ideja o verouku v šolah čisto primerna, skoraj nujna. Vključeni v običajni šolski nadzor, bi si predatorji znotraj Cerkve veliko težje privoščili svojo bolestno raboto. Sicer ne ravno ob argumentu, ki bi mu cerkvene oblasti ploskale, a morebiti bodo v parlamentu nekoč celo pri levici dvignili roke za verouk v javnih šolah..
Kaj torej počnejo starši? Največkrat nič, ker so tudi sami verniki. In kot taki so vzgojeni v dobroti in zaupanju, ki preveva nauk Cerkve. Ekscesa takšnih razmer, kot smo mu priča pri zadnjih razkritjih, cerkvena praksa sploh ne predvideva; oziroma ga prepušča v nadaljnjo obravnavo peklenščku, ki pa se trudi vso zadevo pred posvetnimi oblastmi prikriti.
Kaj pa bi starši morali storiti? Predvsem ne bi smeli zavreči vere, cerkve in duhovne tradicije, če so bili v njej vzgojeni. Kakorkoli spoznavamo, da je šlo v primerih nekaterih škofij za sistemsko prikrivanje zločinov, je za verujoče cerkev dolžnost in pravica – če se izrazimo klišejsko. Pedofilski zločini tako ne bi smeli odvrniti verujočih od Cerkve; kot razumemo, podobno stališče zagovarjajo tudi najvišje cerkvene oblasti.
Morali pa bi se starši obnašati samozaščitno. Da se ustrezno odzovejo ob napadu ali možnostih napada, je menda samoumevno – čeprav je molka med žrtvami zaradi sramu in družbenih ali družinskih okoliščin po poročilih preiskovalcev ogromno.
Kot drugo pa bi morali omejiti stike otrok z duhovščino. To niti ni pretirano težko. Če odgovorni starši ob večerih otrokom pomagajo pri domači nalogi, jih bodo pač podučili še v veri. Za osnovno razumevanje otrok ne potrebuje veroučnega učitelja. Literature je vrh glave dosti … Knjige, slikanice, ne nazadnje Sveto pismo samo, vse to je na razpolago staršem, ki želijo svojo vero predati naprej naslednikom. Da ne govorimo o verski vzgoji, ki jo je mogoče prakticirati na spletu … Če se mladež s pomočjo medmrežja nauči igrati na kitaro, se bo menda podučila tudi o osnovah krščanstva.
V kontekstu pedofilskih škandalov znotraj Cerkve se lahko prvi stavek Evangelija po Janezu bere in razume povsem na novo: “V začetku je bila beseda …” In tako naprej.
750 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Nekaj o vseprisotni temi – varnosti. Nevarnost preži na nas iz vseh kotov in vsak trenutek nas lahko ugonobi vse od meča do lakote. In seveda virusov.
Nekaj o vseprisotni temi – varnosti. Nevarnost preži na nas iz vseh kotov in vsak trenutek nas lahko ugonobi vse od meča do lakote. In seveda virusov
Danes pa nekaj o vseprisotni temi – varnosti. Nevarnost preži na nas iz vseh kotov in vsak trenutek nas lahko ugonobi vse od meča do lakote. In seveda virusov.
Ampak mi se bomo že nekako izmazali; bolj zaskrbljujoče je, kako bomo pred nevarnostmi obvarovali svoje najmlajše?
“I tako, da jih bomo nevarnosti izpostavili!“
Kot kažejo grozljive statistike, eno največjih nevarnosti za otroke predstavlja kler Katoliške cerkve. V vedno novih državah objavljajo rezultate v glavnem neodvisnih raziskav, ki kažejo na zavržene zločine, ki so jih storili ali duhovniki, ali redovniki ali laiki, zaposleni znotraj Katoliške cerkve. Javnost se zgraža, škandali se vrstijo, postarane voščene maske zmorejo opravičilo ali dve, na stotinah ljudi pa so zločini pustili brazgotine za vse življenje.
Slovenija je seveda izjema. Pri nas se ni zgodilo in se ne dogaja nič takšnega, kot se je zgodilo in se dogaja v Združenih državah, Nemčiji, na Irskem, Nizozemskem in tako naprej po sramotnem seznamu zločinov. Slovenija je torej izjema. Imeli smo prestopnika ali dva, ki sta bila ustrezno procesirana – da pa bi lahko bila pedofilija sistemski problem v slovenski Katoliški cerkvi, ni mogoče.
“Finančne malverzacije že, spolna nemorala nikakor!” stoji med vrsticami tiskovnih konferenc in hipnih zamenjav škofov.
Ampak saj tudi paravojaških formacij, novačenja islamskih skrajnežev in podobnih praks velikega sveta ni bilo pri nas – ker smo pač premajhni in popolnoma varni – dokler niso začeli zamaskiranci skakati iz grmovja.
Predpostavimo torej samo na teoretski ravni, da je tudi slovenska Cerkev del razvitega sveta in da tudi v njej deluje nekaj duhovnikov, ki otroke ljubijo čez okvirje običajne katoliške ljubezni …
Kaj počnemo starši? Če gre otrok na šolski izlet, zaskrbljeno preverimo avtobusnega prevoznika. Če se gre peljat s kolesom, mu nataknemo čelado. Če gre sam po ulici, ima v žepu mobilni telefon s številko policije na hitrem klicanju. Patološko skrbimo za varnost svojih otrok, hkrati pa jih povsem mirne duše pošljemo k verouku!
Kakorkoli se sliši smešno, je statistično gledano verouk za otroka nevarnejši kot trening karateja. Pa ne le verouk; Katoliška cerkev ima ogromno programov, kjer se srečujejo duhovniki, kateheti, vzgojitelji in redovniki z otroki kot z najranljivejšo starostno skupino. In vsi ti stiki so potencialno nevarni, a razen globalnega upada zanimanja za verske prakse ni opaziti, da bi za starše takšni stiki postali problematični. Prej nasprotno.
V tradicionalnem šolskem sistemu na Slovenskem so standardi in merila dopustnega jasno določeni. Starši prežijo na morebitne odklone bolj natančno kot vodstva šol in šolska inšpekcija skupaj, a neverjetno: prav ti starši svoje otroke s popolnim zaupanjem prepuščajo ustanovam in posameznikom v Katoliški cerkvi.
Kar nas pripelje do paradoksalne ideje, da se s stališča varnosti zdi ideja o verouku v šolah čisto primerna, skoraj nujna. Vključeni v običajni šolski nadzor, bi si predatorji znotraj Cerkve veliko težje privoščili svojo bolestno raboto. Sicer ne ravno ob argumentu, ki bi mu cerkvene oblasti ploskale, a morebiti bodo v parlamentu nekoč celo pri levici dvignili roke za verouk v javnih šolah..
Kaj torej počnejo starši? Največkrat nič, ker so tudi sami verniki. In kot taki so vzgojeni v dobroti in zaupanju, ki preveva nauk Cerkve. Ekscesa takšnih razmer, kot smo mu priča pri zadnjih razkritjih, cerkvena praksa sploh ne predvideva; oziroma ga prepušča v nadaljnjo obravnavo peklenščku, ki pa se trudi vso zadevo pred posvetnimi oblastmi prikriti.
Kaj pa bi starši morali storiti? Predvsem ne bi smeli zavreči vere, cerkve in duhovne tradicije, če so bili v njej vzgojeni. Kakorkoli spoznavamo, da je šlo v primerih nekaterih škofij za sistemsko prikrivanje zločinov, je za verujoče cerkev dolžnost in pravica – če se izrazimo klišejsko. Pedofilski zločini tako ne bi smeli odvrniti verujočih od Cerkve; kot razumemo, podobno stališče zagovarjajo tudi najvišje cerkvene oblasti.
Morali pa bi se starši obnašati samozaščitno. Da se ustrezno odzovejo ob napadu ali možnostih napada, je menda samoumevno – čeprav je molka med žrtvami zaradi sramu in družbenih ali družinskih okoliščin po poročilih preiskovalcev ogromno.
Kot drugo pa bi morali omejiti stike otrok z duhovščino. To niti ni pretirano težko. Če odgovorni starši ob večerih otrokom pomagajo pri domači nalogi, jih bodo pač podučili še v veri. Za osnovno razumevanje otrok ne potrebuje veroučnega učitelja. Literature je vrh glave dosti … Knjige, slikanice, ne nazadnje Sveto pismo samo, vse to je na razpolago staršem, ki želijo svojo vero predati naprej naslednikom. Da ne govorimo o verski vzgoji, ki jo je mogoče prakticirati na spletu … Če se mladež s pomočjo medmrežja nauči igrati na kitaro, se bo menda podučila tudi o osnovah krščanstva.
V kontekstu pedofilskih škandalov znotraj Cerkve se lahko prvi stavek Evangelija po Janezu bere in razume povsem na novo: “V začetku je bila beseda …” In tako naprej.
Prejšnje dni smo imeli polna usta dela. In uživali v brezdelju. Med obojim je nekakšna smešna korelacija. Več o delu govoriš, manj ga opravljaš. In obratno: več kot je dela, manj človeka mika, da bi o njem razpravljal. Na terenu se o teoremu lahko podučimo ob primeru letošnje pozebe. Kmetje so ostali brez dela, zato pa so delo dobili na ministrstvu za kmetijstvo. Tam morajo namreč pripraviti interventni zakon za odpravo posledic letošnje pozebe. Hkrati pa se pripravljajo na izplačilo prvih povračil ob škodi zaradi lanske pozebe.
Pretekle dni je bila v ospredju znanost. Po vsem svetu so potekali shodi v podporo znanosti, na katerih so znanstveniki opozarjali na krčenje proračunov, ki so namenjeni za raziskave; prav tako pa so opozarjali tudi na vse večjo prisotnost alternativnih dejstev v javnem diskurzu. Zato tokrat o znanstvenikih.
Pretekle dni je bila v ospredju znanost. Po vsem svetu so potekali shodi v podporo znanosti, na katerih so znanstveniki opozarjali na krčenje proračunov, ki so namenjeni za raziskave; prav tako pa so opozarjali tudi na vse večjo prisotnost alternativnih dejstev v javnem diskurzu. Zato tokrat o znanstvenikih.
Danes pa o Thompsonovem koncertu v Mariboru. Hrvaški pevec, ki se sliši kot znamka zunajkrmnega motorja, je pošteno razburkal štajersko in tudi slovensko javnost. Zato si zasluži nekaj besed, če na tem programu že ne boste slišali njegove glasbe.
"Kdor čaka dočaka," je bil popularen izrek na slovenskih mejah v preteklih dneh. Štiriurne seanse čakajočih na mejnih prehodih so mimogrede poteptale nekaj načel združene Evrope in njenih civilizacijskih dosežkov in vrnili smo se v vesele čase železne zavese. Nekaj kilometrov južneje, pa vendar. Prisluhnite kolumni Marka Radmiloviča!
So stvari, ki se jih v življenju ni moč znebiti. Ena izmed njih je Mercator. Mercator je nekaj, proti čemur bi morali uvesti cepljenje. Ne sezonsko kot proti gripi, temveč sistemsko kot proti rdečkam ... Prisluhnite kolumni Marka Radmiloviča!
Končajmo to veliko komedijo enkrat za vselej. Tole z begunci namreč. Kako se usode nesrečnežev izkoriščajo za vaje v slogu domačega čudaštva, je postalo nespodobno. Zato končajmo to komedijo enkrat za vselej.
Marca prepotrebno pozornost posvečamo materam. Mamicam in mamam. Nekateri 8. marca, nekateri za materinski dan. Odvisno od pogleda na svet, a vsaj marca je čas za najpomembnejšo osebo našega življenja, ki je praviloma pomembnejša od svetovnonazorskih razlik.
Kar nekaj nejasnosti – natančno pet – se jih ob obisku predsednika evropske komisije postavlja družbeno zvedavemu Slovencu oziroma Evropejcu.
Danes pa nekaj o kulturi in kajenju. Kar ne pomeni, da o kulturi kajenja. Niti ne pomeni, da o kajenju v kulturi. Dobesedno o kulturi in kajenju.
Za kar nekaj razburjenja je poskrbela novica, da se bo rojakom v Avstriji zgodila krivica. In to velika. Ne le njim. Krivica se bo zgodila vsem nam, ki čutimo in govorimo slovensko. Po predlogu nove koroške deželne ustave naj bi slovenščina prenehala obstajati kot uradni jezik. Kot vemo, je slovenščina v nekaterih južnokoroških občinah celo večinski jezik in zato ne gre le za politično in zgodovinsko, temveč tudi za vsakdanji življenjsko sporen predlog. In medtem ko se slovenska politika ukvarja s tem, katera opcija bo več svete jeze stresla na Avstrijce, seveda s potrebno politično etiketo "so le Avstrijci," imamo na Valu 202 nekaj konkretnih rešitev.
Zadnje dni se je dogajalo toliko različnega, da je povsem nemogoče vse skupaj stlačiti v en koš. “Različni v enotnosti,” je bojni krik novih generacij in prav o njih bo tekla beseda.
Ob velikih protestih proti korupciji v Romuniji se je oglasila tudi naša protikorupcijska komisija. Zdelo se je primerno in pravično, da kar Romunom, to tudi nam … Ker korupcija nikoli ne spi, korupcija vedno preži. In medtem ko so Romuni pred državljansko vojno zaradi korupcije v politiki, se je naša komisija odločila zatreti korupcijo v šolstvu. Zaznali so tri nevralgične točke: tveganje za korupcijo pri zaposlovanju v šolstvu, tveganje za korupcijo pri oddaji šolskih prostorov in tveganje za korupcijo pri sprejemanju daril. Zdi se logično; ker nismo Romunija, temveč urejena država, smo že zdavnaj, tudi s pomočjo komisije, izkoreninili korupcijo v politiki ali v gospodarstvu ali v sodstvu in v ostalih pomembnih družbenih podsistemih. Tako se zdaj lotevamo, vzorno in učinkovito, problema korupcije tudi v vejah, ki na prvi pogled niso tako zelo koruptivne. Danes šolstvo, jutri rekreacija, pojutrišnjem nevarnost korupcije pri zborovskem petju in pletilskih krožkih.
Kot kaže, bomo šli na vojno proti Hrvatom. In to ne zaradi meje, kot smo zmotno mislili zadnjih petindvajset let, temveč zaradi vina. Kar je po svoje logično. Ljudski rod vso svojo zgodovino trdi, da se gre vojne zaradi meja, gre pa se jih zaradi vina. In žensk.
Na vladni seji prejšnji teden so sprejeli odlok, s katerim so dali usmrtiti 113 medvedov. In še kakšnega volka za povrhu. No, ni šlo tako vsakdanje. Kri, pa čeprav medvedja, je vedno slaba za odnose z javnostmi, zato so si vladni strokovnjaki izmislili nekaj manj krvavega. Dokumentu se reče: Odlok o odvzemu osebkov vrst rjavega medveda in volka iz narave za leto 2017!
Ker smo staro leto zapustili pesimistično, se spodobi, da v novega vstopimo pesimistično. Za teroriste, fanatike, vlade in vseh vrst elite koledarska prelomnica ne pomeni ničesar. Tako se na začetku leta namesto z novoletnimi zaobljubami ukvarjamo z varnostjo.
Lista imen iz sveta glasbe, filma in umetnosti, ki so se poslovili letos, je dolga kot že dolgo ne. Mediji so vznemirjeni, med ljubitelji tega ali onega umetnika pa je nasploh čutiti grozo in neprikrito željo, naj zakleto leto že mine. V 2017 bo po njihovem, umrlo veliko manj legendarnih zvezdnikov. Nič hudega. Bomo pa mi na vrsti.
Danes pa zelo na kratko, ker je praznični čas v zenitu. Ob sarmi nas bo prihodnje dni čez letvice časa prekobalil šport.
Neveljaven email naslov