Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

V začetku je bila beseda

18.09.2018

Nekaj o vseprisotni temi – varnosti. Nevarnost preži na nas iz vseh kotov in vsak trenutek nas lahko ugonobi vse od meča do lakote. In seveda virusov.

Nekaj o vseprisotni temi – varnosti. Nevarnost preži na nas iz vseh kotov in vsak trenutek nas lahko ugonobi vse od meča do lakote. In seveda virusov

Danes pa nekaj o vseprisotni temi – varnosti. Nevarnost preži na nas iz vseh kotov in vsak trenutek nas lahko ugonobi vse od meča do lakote. In seveda virusov.

Ampak mi se bomo že nekako izmazali; bolj zaskrbljujoče je, kako bomo pred nevarnostmi obvarovali svoje najmlajše?

I tako, da jih bomo nevarnosti izpostavili!

Kot kažejo grozljive statistike, eno največjih nevarnosti za otroke predstavlja kler Katoliške cerkve. V vedno novih državah objavljajo rezultate v glavnem neodvisnih raziskav, ki kažejo na zavržene zločine, ki so jih storili ali duhovniki, ali redovniki ali laiki, zaposleni znotraj Katoliške cerkve. Javnost se zgraža, škandali se vrstijo, postarane voščene maske zmorejo opravičilo ali dve, na stotinah ljudi pa so zločini pustili brazgotine za vse življenje.

Slovenija je seveda izjema. Pri nas se ni zgodilo in se ne dogaja nič takšnega, kot se je zgodilo in se dogaja v Združenih državah, Nemčiji, na Irskem, Nizozemskem in tako naprej po sramotnem seznamu zločinov. Slovenija je torej izjema. Imeli smo prestopnika ali dva, ki sta bila ustrezno procesirana – da pa bi lahko bila pedofilija sistemski problem v slovenski Katoliški cerkvi, ni mogoče.

Finančne malverzacije že, spolna nemorala nikakor!” stoji med vrsticami tiskovnih konferenc in hipnih zamenjav škofov.

Ampak saj tudi paravojaških formacij, novačenja islamskih skrajnežev in podobnih praks velikega sveta ni bilo pri nas – ker smo pač premajhni in popolnoma varni – dokler niso začeli zamaskiranci skakati iz grmovja.

Predpostavimo torej samo na teoretski ravni, da je tudi slovenska Cerkev del razvitega sveta in da tudi v njej deluje nekaj duhovnikov, ki otroke ljubijo čez okvirje običajne katoliške ljubezni …

Kaj počnemo starši? Če gre otrok na šolski izlet, zaskrbljeno preverimo avtobusnega prevoznika. Če se gre peljat s kolesom, mu nataknemo čelado. Če gre sam po ulici, ima v žepu mobilni telefon s številko policije na hitrem klicanju. Patološko skrbimo za varnost svojih otrok, hkrati pa jih povsem mirne duše pošljemo k verouku!

Kakorkoli se sliši smešno, je statistično gledano verouk za otroka nevarnejši kot trening karateja. Pa ne le verouk; Katoliška cerkev ima ogromno programov, kjer se srečujejo duhovniki, kateheti, vzgojitelji in redovniki z otroki kot z najranljivejšo starostno skupino. In vsi ti stiki so potencialno nevarni, a razen globalnega upada zanimanja za verske prakse ni opaziti, da bi za starše takšni stiki postali problematični. Prej nasprotno.

V tradicionalnem šolskem sistemu na Slovenskem so standardi in merila dopustnega jasno določeni. Starši prežijo na morebitne odklone bolj natančno kot vodstva šol in šolska inšpekcija skupaj, a neverjetno: prav ti starši svoje otroke s popolnim zaupanjem prepuščajo ustanovam in posameznikom v Katoliški cerkvi.

Kar nas pripelje do paradoksalne ideje, da se s stališča varnosti zdi ideja o verouku v šolah čisto primerna, skoraj nujna. Vključeni v običajni šolski nadzor, bi si predatorji znotraj Cerkve veliko težje privoščili svojo bolestno raboto. Sicer ne ravno ob argumentu, ki bi mu cerkvene oblasti ploskale, a morebiti bodo v parlamentu nekoč celo pri levici dvignili roke za verouk v javnih šolah..

Kaj torej počnejo starši? Največkrat nič, ker so tudi sami verniki. In kot taki so vzgojeni v dobroti in zaupanju, ki preveva nauk Cerkve. Ekscesa takšnih razmer, kot smo mu priča pri zadnjih razkritjih, cerkvena praksa sploh ne predvideva; oziroma ga prepušča v nadaljnjo obravnavo peklenščku, ki pa se trudi vso zadevo pred posvetnimi oblastmi prikriti.

Kaj pa bi starši morali storiti? Predvsem ne bi smeli zavreči vere, cerkve in duhovne tradicije, če so bili v njej vzgojeni. Kakorkoli spoznavamo, da je šlo v primerih nekaterih škofij za sistemsko prikrivanje zločinov, je za verujoče cerkev dolžnost in pravica – če se izrazimo klišejsko. Pedofilski zločini tako ne bi smeli odvrniti verujočih od Cerkve; kot razumemo, podobno stališče zagovarjajo tudi najvišje cerkvene oblasti.

Morali pa bi se starši obnašati samozaščitno. Da se ustrezno odzovejo ob napadu ali možnostih napada, je menda samoumevno – čeprav je molka med žrtvami zaradi sramu in družbenih ali družinskih okoliščin po poročilih preiskovalcev ogromno.

Kot drugo pa bi morali omejiti stike otrok z duhovščino. To niti ni pretirano težko. Če odgovorni starši ob večerih otrokom pomagajo pri domači nalogi, jih bodo pač podučili še v veri. Za osnovno razumevanje otrok ne potrebuje veroučnega učitelja. Literature je vrh glave dosti … Knjige, slikanice, ne nazadnje Sveto pismo samo, vse to je na razpolago staršem, ki želijo svojo vero predati naprej naslednikom. Da ne govorimo o verski vzgoji, ki jo je mogoče prakticirati na spletu … Če se mladež s pomočjo medmrežja nauči igrati na kitaro, se bo menda podučila tudi o osnovah krščanstva.

V kontekstu pedofilskih škandalov znotraj Cerkve se lahko prvi stavek Evangelija po Janezu bere in razume povsem na novo: “V začetku je bila beseda …” In tako naprej.


Zapisi iz močvirja

750 epizod


Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!

V začetku je bila beseda

18.09.2018

Nekaj o vseprisotni temi – varnosti. Nevarnost preži na nas iz vseh kotov in vsak trenutek nas lahko ugonobi vse od meča do lakote. In seveda virusov.

Nekaj o vseprisotni temi – varnosti. Nevarnost preži na nas iz vseh kotov in vsak trenutek nas lahko ugonobi vse od meča do lakote. In seveda virusov

Danes pa nekaj o vseprisotni temi – varnosti. Nevarnost preži na nas iz vseh kotov in vsak trenutek nas lahko ugonobi vse od meča do lakote. In seveda virusov.

Ampak mi se bomo že nekako izmazali; bolj zaskrbljujoče je, kako bomo pred nevarnostmi obvarovali svoje najmlajše?

I tako, da jih bomo nevarnosti izpostavili!

Kot kažejo grozljive statistike, eno največjih nevarnosti za otroke predstavlja kler Katoliške cerkve. V vedno novih državah objavljajo rezultate v glavnem neodvisnih raziskav, ki kažejo na zavržene zločine, ki so jih storili ali duhovniki, ali redovniki ali laiki, zaposleni znotraj Katoliške cerkve. Javnost se zgraža, škandali se vrstijo, postarane voščene maske zmorejo opravičilo ali dve, na stotinah ljudi pa so zločini pustili brazgotine za vse življenje.

Slovenija je seveda izjema. Pri nas se ni zgodilo in se ne dogaja nič takšnega, kot se je zgodilo in se dogaja v Združenih državah, Nemčiji, na Irskem, Nizozemskem in tako naprej po sramotnem seznamu zločinov. Slovenija je torej izjema. Imeli smo prestopnika ali dva, ki sta bila ustrezno procesirana – da pa bi lahko bila pedofilija sistemski problem v slovenski Katoliški cerkvi, ni mogoče.

Finančne malverzacije že, spolna nemorala nikakor!” stoji med vrsticami tiskovnih konferenc in hipnih zamenjav škofov.

Ampak saj tudi paravojaških formacij, novačenja islamskih skrajnežev in podobnih praks velikega sveta ni bilo pri nas – ker smo pač premajhni in popolnoma varni – dokler niso začeli zamaskiranci skakati iz grmovja.

Predpostavimo torej samo na teoretski ravni, da je tudi slovenska Cerkev del razvitega sveta in da tudi v njej deluje nekaj duhovnikov, ki otroke ljubijo čez okvirje običajne katoliške ljubezni …

Kaj počnemo starši? Če gre otrok na šolski izlet, zaskrbljeno preverimo avtobusnega prevoznika. Če se gre peljat s kolesom, mu nataknemo čelado. Če gre sam po ulici, ima v žepu mobilni telefon s številko policije na hitrem klicanju. Patološko skrbimo za varnost svojih otrok, hkrati pa jih povsem mirne duše pošljemo k verouku!

Kakorkoli se sliši smešno, je statistično gledano verouk za otroka nevarnejši kot trening karateja. Pa ne le verouk; Katoliška cerkev ima ogromno programov, kjer se srečujejo duhovniki, kateheti, vzgojitelji in redovniki z otroki kot z najranljivejšo starostno skupino. In vsi ti stiki so potencialno nevarni, a razen globalnega upada zanimanja za verske prakse ni opaziti, da bi za starše takšni stiki postali problematični. Prej nasprotno.

V tradicionalnem šolskem sistemu na Slovenskem so standardi in merila dopustnega jasno določeni. Starši prežijo na morebitne odklone bolj natančno kot vodstva šol in šolska inšpekcija skupaj, a neverjetno: prav ti starši svoje otroke s popolnim zaupanjem prepuščajo ustanovam in posameznikom v Katoliški cerkvi.

Kar nas pripelje do paradoksalne ideje, da se s stališča varnosti zdi ideja o verouku v šolah čisto primerna, skoraj nujna. Vključeni v običajni šolski nadzor, bi si predatorji znotraj Cerkve veliko težje privoščili svojo bolestno raboto. Sicer ne ravno ob argumentu, ki bi mu cerkvene oblasti ploskale, a morebiti bodo v parlamentu nekoč celo pri levici dvignili roke za verouk v javnih šolah..

Kaj torej počnejo starši? Največkrat nič, ker so tudi sami verniki. In kot taki so vzgojeni v dobroti in zaupanju, ki preveva nauk Cerkve. Ekscesa takšnih razmer, kot smo mu priča pri zadnjih razkritjih, cerkvena praksa sploh ne predvideva; oziroma ga prepušča v nadaljnjo obravnavo peklenščku, ki pa se trudi vso zadevo pred posvetnimi oblastmi prikriti.

Kaj pa bi starši morali storiti? Predvsem ne bi smeli zavreči vere, cerkve in duhovne tradicije, če so bili v njej vzgojeni. Kakorkoli spoznavamo, da je šlo v primerih nekaterih škofij za sistemsko prikrivanje zločinov, je za verujoče cerkev dolžnost in pravica – če se izrazimo klišejsko. Pedofilski zločini tako ne bi smeli odvrniti verujočih od Cerkve; kot razumemo, podobno stališče zagovarjajo tudi najvišje cerkvene oblasti.

Morali pa bi se starši obnašati samozaščitno. Da se ustrezno odzovejo ob napadu ali možnostih napada, je menda samoumevno – čeprav je molka med žrtvami zaradi sramu in družbenih ali družinskih okoliščin po poročilih preiskovalcev ogromno.

Kot drugo pa bi morali omejiti stike otrok z duhovščino. To niti ni pretirano težko. Če odgovorni starši ob večerih otrokom pomagajo pri domači nalogi, jih bodo pač podučili še v veri. Za osnovno razumevanje otrok ne potrebuje veroučnega učitelja. Literature je vrh glave dosti … Knjige, slikanice, ne nazadnje Sveto pismo samo, vse to je na razpolago staršem, ki želijo svojo vero predati naprej naslednikom. Da ne govorimo o verski vzgoji, ki jo je mogoče prakticirati na spletu … Če se mladež s pomočjo medmrežja nauči igrati na kitaro, se bo menda podučila tudi o osnovah krščanstva.

V kontekstu pedofilskih škandalov znotraj Cerkve se lahko prvi stavek Evangelija po Janezu bere in razume povsem na novo: “V začetku je bila beseda …” In tako naprej.


10.04.2018

Levičarji in desničarji

Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!


03.04.2018

Lov na diplomate

Kot vsaka zgodba v mednarodni politiki zadnja leta, se je tudi izganjanje spremenilo v burlesko


27.03.2018

Pol kile osebnih podatkov, prosim

Če redki začudeno opazujemo razčlovečenje, ki se dogaja na Facebooku, je hkrati varovanje intime še zadnji most, ki nas povezuje s človeškim bistvom


27.03.2018

Tatjana Rojc, poslanka v novem italijanskem parlamentu

V novi sestavi italijanskega parlamenta je tudi Tržačanka Tatjana Rojc, pred katero je velika naloga osveščanja o tem, kaj slovenstvo v Italiji sploh je.


20.03.2018

Zlatko nacionale

Da te Zlatko nadere ali užali, niti ni neka redkost … zato se žrtve počasi že organizirajo v kampanji »Ključnik #Me too!«


15.03.2018

O pobijanju muh

Izrek "dve muhi na en mah" se zdi pri včerajšnjem odstopu celo nekoliko konservativen. Miro Cerar je včeraj pobil toliko mrčesa, kot mu ga ni uspelo v celotnem mandatu in resnično vprašanje, ki se zastavlja, je: "Kaj zdaj?"


13.03.2018

Maketa drugega tira

Kako lahko državljani zaupamo, da bo vladi uspelo zgraditi drugi tir v merilu 1 : 1, če ga ni sposobna izrezbariti v merilu 1:5000?


06.03.2018

Prsi in zadnjice

O enakopravnosti, izključenosti in ogroženosti nežnejšega spola


27.02.2018

Negativna ocena slovenskih oboroženih sil

Kaj mislite, kakšno oceno bi dobili partizani, če bi jih ocenjeval Nato?


20.02.2018

Igre na olimpijadi

Spolitizirane igre, ki so daleč od recimo otroškega navdušenja Sarajeva ali globoke povezanost človeka in narave v Lillehammerju, imajo kar nekaj presežkov … Žal je tistih trivialnih nekajkrat več kot resnično izjemnih olimpijskih zgodb. In med njimi najbolj bega zgodba o ruskem tekmovalcu v curlingu.


13.02.2018

Deskarji stavkovnega vala

Danes pa nekaj o teoriji in praksi stavkovnega vala. Če hočemo plimovanje dobro razumeti, ga je treba izsušiti do samih molekul vode. Šele z otroško nedolžnostjo nam uspe uvideti bistvo prekinitev dela.


06.02.2018

Piranski Rio Mare

Tokrat pa nekaj o piranskih ribičih. Če bomo že šli v ljuti boj zanje, jih je treba bolje spoznati!


23.01.2018

Seznam društev, ki financirajo terorizem

Katera izmed slovenskih društev so med poslovnimi subjekti, ki bi lahko potencialno prala denar in financirala terorizem?


16.01.2018

Neodločeno po krivici

Na mnogih področjih smo priča stopnjevanju nezdravega razmerja med športom in denarjem


09.01.2018

Dosti tekočine in vitamina C

Nalezljive bolezni so hudič; ob ležanju v postelji in slabem počutju pa prinašajo še neslutene premike v samem jedru družbe


26.12.2017

Javnost javnih oseb

Zasebnost je pravica in hkrati tudi odgovornost vsakega izmed nas. Če se človek do zasebnosti ne obnaša vsaj približno odgovorno, je jokcanje ob tem, da je kršena, smešno ... Seveda vse ob predpostavki, da je ob sedemdesetodstotni udeležbi prebivalstva na socialnih omrežjih izraz "javna oseba" zastarel in nepotreben.


19.12.2017

Svoboden denar nesvobodnih ljudi

Kripto valute so denar. Nič hudega, če ne poznate nikogar, ki bi kaj plačal z njimi – formalno so bitcoin in bratranci denar


12.12.2017

Koliko je teh ur ali izkrivljena realnost

Je možno, da bi skoraj leto in četrt poslanec Anže Logar le bral in bral in bral, pa čeprav smo ga videvali v parlamentu, na zasedanjih komisije in končno celo v Bruslju?


05.12.2017

Zasebni šolarji

Če hočemo problem javnega financiranja zasebnega šolstva pravilno razumeti, ga moramo razbiti. Razbiti v prafaktorje, kot bi se izrazili s subatomsko fiziko v javni rabi


28.11.2017

Med oglasnimi bloki ali Reklamokracija

Najprej je bila reklama o kokoši in njenih zdravih jajcih, iz katerih se je nato izlegel medij.


Stran 15 od 38
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov