Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V zapisih je sporedu najbrž preambiciozno modrovanje o sreči. Sreče je več vrst. Tako ne bomo govorili o družinski, športni, osebni in podobnih srečah. Danes bomo govorili o sreči, ki se pojavlja pri igrah na srečo.
Piše: Marko Radmilovič
Kolumna Marka Radmiloviča o sreči. Vendar ne o družinski, športni, osebni in podobnih srečah, ampak o sreči, se pojavlja pri igrah na srečo
Danes je na sporedu najbrž preambiciozno modrovanje o sreči. Sreče je več vrst. Tako ne bomo govorili o družinski, športni, osebni in podobnih srečah. Danes bomo govorili o sreči, ki se pojavlja pri igrah na srečo.
Povod za današnje razmišljanje je skoraj neopazen dogodek preteklih dni, ko je nadzorni svet spodil dvočlansko upravo novogoriškega Hita. Ker zadnje čase veliko nadzornih svetov podi uprave in veliko lastnikov podi nadzorne svete, je težko biti na tekočem – zato kratek povzetek.
Uprava, ki je delala komaj kaj več kot eno leto, in njen predsednik je bil že nastavljen z bremenom pomanjkanja izkušenj v igralništvu, menda ni dosegla ciljev. Predvsem finančnih ciljev, razen tega pa se je tudi na sploh grdo obnašala. In so jo nadzorniki spodili. “Nič posebnega v času padajočih uprav,” porečete. Sploh pa razrešitev ni nič posebnega, če gre za Hitovo upravo. Direktorji tam se vrtijo hitreje kot ruleta …
A dovolite razmislek: kako lahko upravo igralnice zamenjajo zaradi slabega poslovanja?
Zaradi zagotavljanja vsaj ohlapnih žurnalističnih standardov nekaj podatkov; Hit sestavljata igralniški in hotelirski del in kot je uspeh hotelirskega dela družbe odvisen od sobaric, tako je igralniški del odvisen od sreče.
Še natančneje; lani je družba z igralništvom ustvarila 150 milijonov evrov prihodka, letos niso niti blizu tem številkam. In je uprava morala oditi. Preprostim dušam, kamor se prištevamo, nekaj ni jasno: “Kako lahko na začetku poslovnega leta predvidiš, kako bo poslovala igralnica?” Kako lahko uprava predloži plan, ki ga mora doseči? Kako je mogoče, da vsako leto dohodki od igralnice rastejo?
Ne da bi se preveč spuščali v teorijo iger na srečo, s katero imajo veliko veselje tako matematiki kot kockarji, je menda jasno, da je ključni element poslovnega modela vsake igralnice sreča. Uprave lahko igralniški imperij sicer usmerjajo, vodi pa ga sreča …
Saj vemo; hiša na koncu vedno dobi, a igralniškega dobička ni mogoče kar tako predvideti … logično sklepanje nas pripelje do na pol mafijske premise, po kateri sreča, izključena iz iger na srečo, pomeni prirejanje rezultata … Tega pa se v Perli najbrž ne grejo.
Še naprej; če igralnica ne doseže predvidenih poslovnih rezultatov, pomeni, da pri ruleti in avtomatih ni imela sreče. Kar naprej pomeni, da so srečo imeli igralci. Bistvo igranja v igralnicah je predpostavka hazarderjev, da bodo imeli srečo. In kaj igralcem sporoča država, ki je lastnik Hita, prek nadzornega sveta in prek menjave uprave? “Mi, država, ne želimo, da bi igralci pri igrah na srečo imeli srečo – ker to moti naše zastavljene finančne cilje.”
Na srečo je večina gostov v HIT-u tako ali tako Italijanov in zlohotna reakcija slovenske države je namenjena vsaj tujcem … Koliko pa to vpliva na dobrososedske odnose, najbrž ne bo nikoli raziskano.
Pa pojdimo naprej. Sreča kot sistemski ukrep slovenske države ni omejena samo na igralništvo. Pozorni analitiki, ki jih imamo v naši oddaji zaposlenih kar nekaj, so opazili še ostale znake, ki govorijo o tem, kako je naslanjanje na srečo postal sistemski način reševanja nekaterih pogosto zapletenih vprašanj.
Oni dan so se po nekem čudežu na ljubljanskem nepremičninskem trgu znašla neprofitna stanovanja. Redko se v pobesnelem ljubljanskem nepremičninarstvu zgodi kaj takega. Prosilcev je primerno ogromno, stanovanj primerno malo. Vsi Slovenci bi v Ljubljano in to dejstvo zidarji, šušmarji in osamele tete v dvosobnih stanovanjih še kako izkoriščajo. Pa so se pri Ljubljanskem stanovanjskem skladu domislili, kako bi rešili gordijski vozel, ki povezuje 400 prosilcev s 30 stanovanji.
“I kako drugače, vključili bomo srečo!”
Žrebali so. Če si torej imel srečo, si stanovanje dobil, če nisi imel sreče, si še vedno podnajemnik. Podobno je v Perli. Če imaš srečo, dobiš svoj denar nazaj, če imaš veliko srečo, si priigraš jackpot … Krupje v Ljubljani je bil sam župan Jankovič in iz skrajno ciničnega reševanja stanovanjske problematike je uspelo mestnemu PR-ju narediti prav ljubek dogodek.
In zdaj k neverjetnemu: ljudem se je žrebanje zdelo OK!
Mogoče nekoliko neortodoksno, mogoče nenavadno, celo sporno, a na ulico ni šel nihče. Pri žrebu stanovanj gre za skrajni cinizem, ob katerem se zdi predvidevanje dobička v igralnici otroška igra. Pri reševanju stanovanjske problematike večinoma ranljivih družbenih skupin se pač ne igramo z žetoni, številkami, kartami in podobnim. Igramo se z življenji družin, posameznikov – celih generacij. Zato pristajanje na žrebanje ključev neprofitnih stanovanj pomeni pristajanje na duhovno in bivanjsko kastracijo. Ta apatija po logiki stvari najbolj revolucionarnega dela populacije skrbi bolj kot nenavadnost samega žreba.
Vidimo, kako sreča vedno bolj prodira v naše bivanje. “In žrebanje stanovanj bodi samo začetek!” Aplikacije državne sreče so možne na najrazličnejših področjih in bog ve, če ni imel najnovejši minister za zdravstvo v mislih prav sreče, ko je zatrdil, da lahko čakalne vrste reši v enem letu. Vržemo vse čakajoče na operacijo v boben, če bo bolnik imel srečo, bo operiran, tisti brez sreče boste pač umrli.
In seveda, če bo imelo na tak način srečo preveč ljudi, bo morala uprava odstopiti.
758 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
V zapisih je sporedu najbrž preambiciozno modrovanje o sreči. Sreče je več vrst. Tako ne bomo govorili o družinski, športni, osebni in podobnih srečah. Danes bomo govorili o sreči, ki se pojavlja pri igrah na srečo.
Piše: Marko Radmilovič
Kolumna Marka Radmiloviča o sreči. Vendar ne o družinski, športni, osebni in podobnih srečah, ampak o sreči, se pojavlja pri igrah na srečo
Danes je na sporedu najbrž preambiciozno modrovanje o sreči. Sreče je več vrst. Tako ne bomo govorili o družinski, športni, osebni in podobnih srečah. Danes bomo govorili o sreči, ki se pojavlja pri igrah na srečo.
Povod za današnje razmišljanje je skoraj neopazen dogodek preteklih dni, ko je nadzorni svet spodil dvočlansko upravo novogoriškega Hita. Ker zadnje čase veliko nadzornih svetov podi uprave in veliko lastnikov podi nadzorne svete, je težko biti na tekočem – zato kratek povzetek.
Uprava, ki je delala komaj kaj več kot eno leto, in njen predsednik je bil že nastavljen z bremenom pomanjkanja izkušenj v igralništvu, menda ni dosegla ciljev. Predvsem finančnih ciljev, razen tega pa se je tudi na sploh grdo obnašala. In so jo nadzorniki spodili. “Nič posebnega v času padajočih uprav,” porečete. Sploh pa razrešitev ni nič posebnega, če gre za Hitovo upravo. Direktorji tam se vrtijo hitreje kot ruleta …
A dovolite razmislek: kako lahko upravo igralnice zamenjajo zaradi slabega poslovanja?
Zaradi zagotavljanja vsaj ohlapnih žurnalističnih standardov nekaj podatkov; Hit sestavljata igralniški in hotelirski del in kot je uspeh hotelirskega dela družbe odvisen od sobaric, tako je igralniški del odvisen od sreče.
Še natančneje; lani je družba z igralništvom ustvarila 150 milijonov evrov prihodka, letos niso niti blizu tem številkam. In je uprava morala oditi. Preprostim dušam, kamor se prištevamo, nekaj ni jasno: “Kako lahko na začetku poslovnega leta predvidiš, kako bo poslovala igralnica?” Kako lahko uprava predloži plan, ki ga mora doseči? Kako je mogoče, da vsako leto dohodki od igralnice rastejo?
Ne da bi se preveč spuščali v teorijo iger na srečo, s katero imajo veliko veselje tako matematiki kot kockarji, je menda jasno, da je ključni element poslovnega modela vsake igralnice sreča. Uprave lahko igralniški imperij sicer usmerjajo, vodi pa ga sreča …
Saj vemo; hiša na koncu vedno dobi, a igralniškega dobička ni mogoče kar tako predvideti … logično sklepanje nas pripelje do na pol mafijske premise, po kateri sreča, izključena iz iger na srečo, pomeni prirejanje rezultata … Tega pa se v Perli najbrž ne grejo.
Še naprej; če igralnica ne doseže predvidenih poslovnih rezultatov, pomeni, da pri ruleti in avtomatih ni imela sreče. Kar naprej pomeni, da so srečo imeli igralci. Bistvo igranja v igralnicah je predpostavka hazarderjev, da bodo imeli srečo. In kaj igralcem sporoča država, ki je lastnik Hita, prek nadzornega sveta in prek menjave uprave? “Mi, država, ne želimo, da bi igralci pri igrah na srečo imeli srečo – ker to moti naše zastavljene finančne cilje.”
Na srečo je večina gostov v HIT-u tako ali tako Italijanov in zlohotna reakcija slovenske države je namenjena vsaj tujcem … Koliko pa to vpliva na dobrososedske odnose, najbrž ne bo nikoli raziskano.
Pa pojdimo naprej. Sreča kot sistemski ukrep slovenske države ni omejena samo na igralništvo. Pozorni analitiki, ki jih imamo v naši oddaji zaposlenih kar nekaj, so opazili še ostale znake, ki govorijo o tem, kako je naslanjanje na srečo postal sistemski način reševanja nekaterih pogosto zapletenih vprašanj.
Oni dan so se po nekem čudežu na ljubljanskem nepremičninskem trgu znašla neprofitna stanovanja. Redko se v pobesnelem ljubljanskem nepremičninarstvu zgodi kaj takega. Prosilcev je primerno ogromno, stanovanj primerno malo. Vsi Slovenci bi v Ljubljano in to dejstvo zidarji, šušmarji in osamele tete v dvosobnih stanovanjih še kako izkoriščajo. Pa so se pri Ljubljanskem stanovanjskem skladu domislili, kako bi rešili gordijski vozel, ki povezuje 400 prosilcev s 30 stanovanji.
“I kako drugače, vključili bomo srečo!”
Žrebali so. Če si torej imel srečo, si stanovanje dobil, če nisi imel sreče, si še vedno podnajemnik. Podobno je v Perli. Če imaš srečo, dobiš svoj denar nazaj, če imaš veliko srečo, si priigraš jackpot … Krupje v Ljubljani je bil sam župan Jankovič in iz skrajno ciničnega reševanja stanovanjske problematike je uspelo mestnemu PR-ju narediti prav ljubek dogodek.
In zdaj k neverjetnemu: ljudem se je žrebanje zdelo OK!
Mogoče nekoliko neortodoksno, mogoče nenavadno, celo sporno, a na ulico ni šel nihče. Pri žrebu stanovanj gre za skrajni cinizem, ob katerem se zdi predvidevanje dobička v igralnici otroška igra. Pri reševanju stanovanjske problematike večinoma ranljivih družbenih skupin se pač ne igramo z žetoni, številkami, kartami in podobnim. Igramo se z življenji družin, posameznikov – celih generacij. Zato pristajanje na žrebanje ključev neprofitnih stanovanj pomeni pristajanje na duhovno in bivanjsko kastracijo. Ta apatija po logiki stvari najbolj revolucionarnega dela populacije skrbi bolj kot nenavadnost samega žreba.
Vidimo, kako sreča vedno bolj prodira v naše bivanje. “In žrebanje stanovanj bodi samo začetek!” Aplikacije državne sreče so možne na najrazličnejših področjih in bog ve, če ni imel najnovejši minister za zdravstvo v mislih prav sreče, ko je zatrdil, da lahko čakalne vrste reši v enem letu. Vržemo vse čakajoče na operacijo v boben, če bo bolnik imel srečo, bo operiran, tisti brez sreče boste pač umrli.
In seveda, če bo imelo na tak način srečo preveč ljudi, bo morala uprava odstopiti.
Zadnje tedne se vsi pogosto sprašujemo, kaj se ogaja s slovensko politiko. Zdi se, da ji gre na otročje, a dogajanje še lažje razložimo s fenomenom razlagalca žurov iz osemdesetih.
V Zapisih iz močvirja tokrat razmišljamo o maturi, ki ne pomeni zgolj konca srednješolskega izobraževanja, temveč je tudi začetek študija. Od tega, kako jo posameznik opravi, je odvisna njegova študijska in pozneje poklicna pot. O letošnji maturi pa je danes jasno le to, da bo takšna, kot je bila teh zadnjih nekaj desetletij.
Če kaj med krizo bije v oči, potem so to z lahkoto izrečena stališča, mnenja in misli. Blebetanje je v časih normalnosti povsem neškodljivo in celo pripomore k barvitosti javnega prostora, v težkih časih pa naj bi bila vsaka beseda, vsako stališče, celo vsak tvit izrečeni s premislekom. Celo naša oddaja, znana po sumljivih stališčih in ohlapnih ocenah, se drži te prastare resnice, ki sicer obstaja samo kot teoretični model. V praksi pa zmaguje tista resnica, ki v nadaljevanju postane prva žrtev vojne.
Kot kaže, bomo odslej vedno bolj sproščeni in sproščanje epidemioloških ukrepov bo pri tem zelo pomagalo. Mimogrede; davna želja trenutnih oblastnikov po sproščeni Sloveniji se uresničuje v maniri, ki je ni nihče pričakoval.
Nova ljubljenka slovenskih src, kmetijska ministrica in Desusova predsednica, je apelirala na slovensko javnost, naj pomaga kmetom. Stvar je namreč v tem, da letos na naša polja zaradi virusa ne morejo priti sezonski delavci iz tujine in ker so kmetje v težavah, je ministrica pozvala vse "mlajše upokojence, študente, brezposelne in delavce na čakanju ter vse tiste, ki se radi gibljejo in so radi na svežem zraku," naj priskočijo na pomoč slovenskemu kmetijstvu.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Marko Radmilovič sedi v samoizolaciji in razmišlja. Koronavirus nam je pokazal, kako enostavna je naša civilizacija, čeprav smo dolga desetletja mislili, da je zapletena.
Marjan Jerman je bil novinar. In ko s cmokom v grlu sledimo poklonom, ki jih dobiva v javnosti, naj povemo, zakaj in čemu je bil novinar. Preprosto zato, ker ni zmogel biti nič drugega; ker Marjan je novinarstvo živel. Po njegovih besedah bi lahko bil tudi pilot, a električni drogovi tam nekje na Dolenjskem se s tem ne strinjajo. Bil je novinar in z vsakim vlaknom, z vsakim vdihom, tako tudi zadnjim, je bil predan javnosti.
V dneh, ko smo obsojeni na tesnobo lastnega doma in na grozo lastne družine, se razmišljujočemu podijo po glavi najrazličnejše destruktivne misli. Ker vhodnih podatkov ni, ne ostane drugega, kot razmišljati o novi vladi in o virusu. Včasih o vsakem posebej, v glavnem pa o obojem skupaj.
Vrag je odnesel šalo in prinesel virus in tako začasno ukinjamo 'guncanje afen' tudi v naši oddaji. Potrebno je tvorno sodelovanje vseh vpletenih deležnikov v reševanje nastale situacije in pod tem zavihkom se skriva tudi tvorno sodelovanje medijev. Piše: Marko Radmilovič
Pa zapojmo eno po nostalgično. Nekaterih ljubih opravil naše mladosti ni več. Recimo zbiranja značk. Znamke so se še nekako obdržale, značke so šle rakom žvižgat. Vsa mogočna industrija izdelovanja te drobne kovinske galanterije se je sesula v prah. Še zadnjič so značke – sicer premodelirane v bedž – skočile na plano med punkovsko revolucijo v osemdesetih letih, nato pa za vedno izginile. Piše: Marko Radmilovič
Te dni počasi dobivamo odgovor na najbolj razširjeno popkulturno vprašanje. To se že desetletja glasi: “Kaj nas bo ugonobilo?” Kot predlagata znanstvenofantastična literatura in filmska industrija, lahko izbiramo med velikanskim kometom ali pa med virusom. Ker se te dni v znanem vesolju potika samo nekaj izgubljenih skal, bo kot kaže rabelj človeštva virus. A le v popkulturni interpretaciji; vsi malo bolj poučeni menimo, da nas bo pokopala človeška neumnost. Ki je mimogrede tudi originalni vzrok širjenja koronavirusa – ni najbolj razumno, da Kitajci v vsej znani flori vidijo samo zalogo proteinov.
Priprave na predčasne volitve so v polnem teku. K pripravam na nove volitve spada tudi sestavljanje nove koalicije. Priprave se te dni končujejo, hiša je prezračena, tla posesana in okna umita. Tako je napočil čas le še za nekaj zadnjih malenkosti. Kot so pisma intelektualcev. Oziroma razumnikov. Ta pisma se pojavljajo redno pred prelomnimi dogodki in so značilna po tem, da jih zelo redko kdo v celoti prebere, zato pa se o njih toliko bolj žolčno razpravlja v javnosti.
Danes pa zapletena tema, primerna le za najbistrejše med nami. Med te se žal ne prištevamo, saj tudi naše skromno uredništvo doživlja trenutek izginjanja intelektualne povprečnosti in vzpon intelektualne nadpovprečnosti. Da je večina pametnejša kot manjšina oziroma, da mi povprečno pametni izginjamo na račun nadpovprečno pametnih, je najopaznejše pri oglasih. Reklame, ki naj bi jih razumeli vsi, razumejo le tisti, ki si jih izmišljujejo. Preostali si ne upamo priznati, da ne vemo, za kaj gre. Povedano drugače: v vsevednem svetu se je intelektualna povprečnost preobrazila v intelektualno nadpovprečnost, dovčerajšnji povprečneži pa so postali podpovprečni. Ob reklamah je drugi dokaz za to trditev volilna zakonodaja.
Vse od časov, ko je nesmrtna Neca Falk odpela odo temu tropskemu sadju, banane niso bile tako v ospredju javnosti kot prejšnje tedne. Če bi se kateri slovenskih glasbenikov tako potrudil za jabolka, kot se je Neca za banane, slovensko sadjarstvo ne bi bilo v krizi … Kakorkoli; vrnitev banan v fokus javnosti je povsem zaslužena, saj gre za sadež, ki se ponaša s številnimi nutricionističnimi prednostmi, a za našo oddajo je pomembnejša njihova družbenopolitična vloga. Poglejmo podrobnosti; najprej je šef slovenskih banan in posledično bananarjev kupil letalska dovoljenja strmoglavljene Adrie Airways. Potem pa so v njegovem skladišču našli še sumljive pakete in skladišče je okupirala specialna enota, ki je ravno te dni v Sloveniji razbila mrežo preprodajalcev prepovedanih drog.
Danes, ko praznujemo vsakoletni državni praznik, s katerim obeležujemo padec vlade, bomo tudi v naši skromni oddaji temu dogodku namenili nekaj slavnostnih besed. Ob tej priložnosti se je, kot je v navadi, iz močvirja dvignilo na desetine analitikov, ki so vam natančno povedali, zakaj in čemu je tudi letos padla vlada. A kot vedno so te medijske analize napačne. Ves ta korpus patologov slovenske politične scene namreč pade že na samem začetku. "Ne štima" jim terminologija, kot se reče.
Pretekli vikend je zaznamoval volilni kongres stranke Desus, kjer je nova prvakinja stranke postala Aleksandra Pivec, Karel Erjavec pa je po porazu napovedal umik ne le iz političnega, temveč tudi iz javnega življenja, zato se danes medijsko poslavljamo od njega.
Danes pa končno nekaj kakovostnega raziskovalnega novinarstva tudi v naši oddaji. V slogu najboljših raziskovalnih oddaj in prispevkov vam bomo razkrili, kdo je požgal lesenega Donalda Trumpa moravškega. Pot do razkritja nas bo vodila prek odgovora na najstarejše, najbolj zapleteno in najbolj bistveno vseh vprašanj: “Kaj je umetnost?”
Za začetek leta 2020, ko so možgani še sveži, koncentracija pa na visoki ravni, nekoliko zahtevnejša razlaga. Hrvaška je dobila novega predsednika. Za Slovenijo je to pomembno, ker ni nepomembno, pod katerim vsevidnim očesom skačemo v Jadransko morje. V Zapisnih iz močvirja odgovarjamo tudi na vprašanje, kaj je skupnega Pahor, Milanović in Napoleon.
Da je Slovenija varna dežela, je bil leta 2019 naš najpogostejši izvozni artikel in argument, da je varna zato, ker pianiste s povezavo bluetooth priklenemo na radiator, ne zdrži resne analize.
Neveljaven email naslov