Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Vohun, ki nas je ljubil

16.10.2018

V oddaji boste slišali kup pavšalnih navedb, nepodprtih s kakršnimi koli podatki. Kar pa ni nič hudega. Tudi v resnih medijih na temo obveščevalnih struktur slišite kup pavšalnih in s podatki nepodprtih navedb. Takšna je pač narava obveščevalnega dela.

Danes pa nekaj o meglenem svetu obveščevalcev, vohunov, prisluškovalcev in podobnih

V oddaji boste slišali kup pavšalnih navedb, nepodprtih s kakršnimi koli podatki. Kar pa ni nič hudega. Tudi v resnih medijih na temo obveščevalnih struktur slišite kup pavšalnih in s podatki nepodprtih navedb. Takšna je pač narava obveščevalnega dela.

Torej; na Slovenskem imamo tri znane obveščevalne službe. Prva je civilna Sova, nato imamo vojaško Obveščevalno varnostno službo in seveda je tu še vseprisotna Udba. In zdaj bistveno vprašanje: kaj za vraga se dogaja znotraj slovenskih obveščevalnih struktur?

Na Sovi štrajkajo, vojaški obveščevalci menjavajo vodstvo, Udba pa se je združila z mafijo.

Lepo po vrsti. Kako lahko obveščevalci štrajkajo, je vprašanje za mesečno plačo …

Ker je Sova skrivnostna organizacija, ni javnosti o stavki znanega skoraj nič. Razen tega, da bo počasi že eno leto, kar traja. Vemo tudi, da gre za belo stavko, kjer uslužbenci opravljajo osnovne zadolžitve, tako da varnost države ne trpi.

Naslednje se moramo vprašati o osnovah obveščevalnega dela; obveščevalci, vohuni – “špiclji” po domače – v glavnem poslušajo in si zapisujejo. In nato obdelujejo slišano in zapisano. To počnejo, ko ne stavkajo; se pravi, ko je obseg njihovega dela neokrnjen.

Predvidevamo, da v času bele stavke opravljajo le del tega, najverjetneje samo poslušajo. Se pravi, da si ne zapisujejo in analizirajo. Služba, v katero hodiš in samo poslušaš, zna biti sicer dolgočasna …

Predvsem pa neha biti ekskluzivna in postane podobna devetdesetim odstotkom javnih služb, kjer uslužbenci v glavnem poslušajo.

Ob tem pa je kljub vsemu treba dati uslužbencem Sove dolžno priznanje, kajti njihova stavka je moralno čista. Vse ostale stavke, sploh tiste, ki jih pripravljajo za to jesen, temeljijo na izsiljevanju delodajalcev, tako da stavkajoči vzamejo za talca nič krivo javnost. Na Sovi se ne dogaja nič takega, saj javnost sploh ne ve, da stavka obstaja. Gre torej za razrešitev konflikta med delodajalcem in stavkajočim brez vpletanja tretje strani, kar se zdi moralno sprejemljivo.

Naprej … Vojaška varnostno-obveščevalna služba je menjala direktorja. Karel Erjavec, obrambni minister in krava vodnica slovenskega upokojenstva, je ugotovil, da dosedanji direktor izpolnjuje pogoje za upokojitev. In ga je zamenjal.

Zdaj pa veliko vprašanje: ali ga je zamenjal kot obrambni minister, ki mora delovati po črki zakona, ali ga je zamenjal kot predsednik upokojenske stranke, ki je tako dobila potencialnega člana, najverjetneje tudi volivca?

Kar je zanimivo, je dejstvo, da prihaja novi direktor vojaških obveščevalcev iz prej omenjene Sove. Ali se je naveličal tamkajšnje stavke, ali pa bo prinesel stavkovni val tudi v vojaško obveščevalno službo …

Potem imamo tu še Udbo. Najbolj skrivnostno od vseh obveščevalnih agencij. Podobna je dinozavru v tistem škotskem jezeru. Redko kdo je Udbo videl, vendar vsi vemo, da obstaja. Sploh zdaj, ko je povezana z mafijo v udbomafijo. Da udbaši obstajajo, je torej dejstvo in če je teritorialna obramba preživela petdeset let in dve državi, ju je preživela tudi Udba. Na tem mestu se moramo strinjati z voditeljem opozicije in nespornim strokovnjakom za udbomafijo Janezom Janšo, ki se je vprašal, kako so si lahko slovenski obveščevalci med seboj delili priznanja za tridesetletno uspešno delo, ko pa je naša država stara koma nekaj nad četrt stoletja.

Udba je kot tisti planeti, ki jih sicer ne vidimo, vemo pa, da obstajajo, ker nekaj moti krožnice vidnih nebesnih teles. Kot taka je Udba najbolj uspešna obveščevalna agencija na Slovenskem in bi si jo ostali dve, ki sta v razsulu, morali vzeti za zgled.

Obdelali smo teoretične osnove, zdaj pa k praktikumu. Čemu je vohunjenje na Slovenskem tako bedno? Naše obveščevalce ves čas nekje odkrivajo, zaupni podatki ne kapljajo, temveč odtekajo z močjo spomladanske Savice, kadri se menjavajo, parlamentarne komisije preiskujejo, špiclji stavkajo in podobno. Državljani sicer ne vemo, ali naj bomo zaradi razkroja obveščevalnih služb veseli ali žalostni, je pa dejstvo, da so naše obveščevalne agencije organizacijsko in storilnostno nekje med RTV-jem in Slovenskimi železnicami. Čemu torej ne moremo izobraziti kolikor toliko dostojne obveščevalne srenje?

Za odgovor se moramo potopiti do same srčike naroda. V Sloveniji vemo vsi vse o vseh. Kar je za vohunjenje slabo. Še več; v Sloveniji si celo želimo, da o nas vsi ostali vse vedo. O nas samih in tudi o naši družini, dejavnostih, službi, podjetju. Ne le, da vse to počnemo – povedano tudi analiziramo, čemur se strokovno reče opravljanje. In kot da to še ne bi bilo dovolj, si Slovenci želimo, da o nas vse izve tudi tujina … “Izvedela bo Evropa,” je najpogostejša grožnja sodobnih tožibab.

In tako so obveščevalci omejeni oziroma jim je skakanje iz helikopterja, sedenje na podstrešju z daljnogledom, postavanje po vogalih, večerja v dragi restavraciji in osvajanje lepotic prihranjeno. Stavka gor ali dol, vse, kar mora obveščevalec storiti, je odpreti račun na socialnih omrežjih. Ali pa oditi na kavo in poslušati. Kajti to večinsko počnemo Slovenci. Ko smo notri, visimo na računalniku, ko smo zunaj, pijemo kavo … Facebook in kava sta slovenski obveščevalni eldorado in v deželi brez skrivnosti je od skrivnosti izjemno težko živeti.


Zapisi iz močvirja

750 epizod


Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!

Vohun, ki nas je ljubil

16.10.2018

V oddaji boste slišali kup pavšalnih navedb, nepodprtih s kakršnimi koli podatki. Kar pa ni nič hudega. Tudi v resnih medijih na temo obveščevalnih struktur slišite kup pavšalnih in s podatki nepodprtih navedb. Takšna je pač narava obveščevalnega dela.

Danes pa nekaj o meglenem svetu obveščevalcev, vohunov, prisluškovalcev in podobnih

V oddaji boste slišali kup pavšalnih navedb, nepodprtih s kakršnimi koli podatki. Kar pa ni nič hudega. Tudi v resnih medijih na temo obveščevalnih struktur slišite kup pavšalnih in s podatki nepodprtih navedb. Takšna je pač narava obveščevalnega dela.

Torej; na Slovenskem imamo tri znane obveščevalne službe. Prva je civilna Sova, nato imamo vojaško Obveščevalno varnostno službo in seveda je tu še vseprisotna Udba. In zdaj bistveno vprašanje: kaj za vraga se dogaja znotraj slovenskih obveščevalnih struktur?

Na Sovi štrajkajo, vojaški obveščevalci menjavajo vodstvo, Udba pa se je združila z mafijo.

Lepo po vrsti. Kako lahko obveščevalci štrajkajo, je vprašanje za mesečno plačo …

Ker je Sova skrivnostna organizacija, ni javnosti o stavki znanega skoraj nič. Razen tega, da bo počasi že eno leto, kar traja. Vemo tudi, da gre za belo stavko, kjer uslužbenci opravljajo osnovne zadolžitve, tako da varnost države ne trpi.

Naslednje se moramo vprašati o osnovah obveščevalnega dela; obveščevalci, vohuni – “špiclji” po domače – v glavnem poslušajo in si zapisujejo. In nato obdelujejo slišano in zapisano. To počnejo, ko ne stavkajo; se pravi, ko je obseg njihovega dela neokrnjen.

Predvidevamo, da v času bele stavke opravljajo le del tega, najverjetneje samo poslušajo. Se pravi, da si ne zapisujejo in analizirajo. Služba, v katero hodiš in samo poslušaš, zna biti sicer dolgočasna …

Predvsem pa neha biti ekskluzivna in postane podobna devetdesetim odstotkom javnih služb, kjer uslužbenci v glavnem poslušajo.

Ob tem pa je kljub vsemu treba dati uslužbencem Sove dolžno priznanje, kajti njihova stavka je moralno čista. Vse ostale stavke, sploh tiste, ki jih pripravljajo za to jesen, temeljijo na izsiljevanju delodajalcev, tako da stavkajoči vzamejo za talca nič krivo javnost. Na Sovi se ne dogaja nič takega, saj javnost sploh ne ve, da stavka obstaja. Gre torej za razrešitev konflikta med delodajalcem in stavkajočim brez vpletanja tretje strani, kar se zdi moralno sprejemljivo.

Naprej … Vojaška varnostno-obveščevalna služba je menjala direktorja. Karel Erjavec, obrambni minister in krava vodnica slovenskega upokojenstva, je ugotovil, da dosedanji direktor izpolnjuje pogoje za upokojitev. In ga je zamenjal.

Zdaj pa veliko vprašanje: ali ga je zamenjal kot obrambni minister, ki mora delovati po črki zakona, ali ga je zamenjal kot predsednik upokojenske stranke, ki je tako dobila potencialnega člana, najverjetneje tudi volivca?

Kar je zanimivo, je dejstvo, da prihaja novi direktor vojaških obveščevalcev iz prej omenjene Sove. Ali se je naveličal tamkajšnje stavke, ali pa bo prinesel stavkovni val tudi v vojaško obveščevalno službo …

Potem imamo tu še Udbo. Najbolj skrivnostno od vseh obveščevalnih agencij. Podobna je dinozavru v tistem škotskem jezeru. Redko kdo je Udbo videl, vendar vsi vemo, da obstaja. Sploh zdaj, ko je povezana z mafijo v udbomafijo. Da udbaši obstajajo, je torej dejstvo in če je teritorialna obramba preživela petdeset let in dve državi, ju je preživela tudi Udba. Na tem mestu se moramo strinjati z voditeljem opozicije in nespornim strokovnjakom za udbomafijo Janezom Janšo, ki se je vprašal, kako so si lahko slovenski obveščevalci med seboj delili priznanja za tridesetletno uspešno delo, ko pa je naša država stara koma nekaj nad četrt stoletja.

Udba je kot tisti planeti, ki jih sicer ne vidimo, vemo pa, da obstajajo, ker nekaj moti krožnice vidnih nebesnih teles. Kot taka je Udba najbolj uspešna obveščevalna agencija na Slovenskem in bi si jo ostali dve, ki sta v razsulu, morali vzeti za zgled.

Obdelali smo teoretične osnove, zdaj pa k praktikumu. Čemu je vohunjenje na Slovenskem tako bedno? Naše obveščevalce ves čas nekje odkrivajo, zaupni podatki ne kapljajo, temveč odtekajo z močjo spomladanske Savice, kadri se menjavajo, parlamentarne komisije preiskujejo, špiclji stavkajo in podobno. Državljani sicer ne vemo, ali naj bomo zaradi razkroja obveščevalnih služb veseli ali žalostni, je pa dejstvo, da so naše obveščevalne agencije organizacijsko in storilnostno nekje med RTV-jem in Slovenskimi železnicami. Čemu torej ne moremo izobraziti kolikor toliko dostojne obveščevalne srenje?

Za odgovor se moramo potopiti do same srčike naroda. V Sloveniji vemo vsi vse o vseh. Kar je za vohunjenje slabo. Še več; v Sloveniji si celo želimo, da o nas vsi ostali vse vedo. O nas samih in tudi o naši družini, dejavnostih, službi, podjetju. Ne le, da vse to počnemo – povedano tudi analiziramo, čemur se strokovno reče opravljanje. In kot da to še ne bi bilo dovolj, si Slovenci želimo, da o nas vse izve tudi tujina … “Izvedela bo Evropa,” je najpogostejša grožnja sodobnih tožibab.

In tako so obveščevalci omejeni oziroma jim je skakanje iz helikopterja, sedenje na podstrešju z daljnogledom, postavanje po vogalih, večerja v dragi restavraciji in osvajanje lepotic prihranjeno. Stavka gor ali dol, vse, kar mora obveščevalec storiti, je odpreti račun na socialnih omrežjih. Ali pa oditi na kavo in poslušati. Kajti to večinsko počnemo Slovenci. Ko smo notri, visimo na računalniku, ko smo zunaj, pijemo kavo … Facebook in kava sta slovenski obveščevalni eldorado in v deželi brez skrivnosti je od skrivnosti izjemno težko živeti.


10.04.2018

Levičarji in desničarji

Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!


03.04.2018

Lov na diplomate

Kot vsaka zgodba v mednarodni politiki zadnja leta, se je tudi izganjanje spremenilo v burlesko


27.03.2018

Pol kile osebnih podatkov, prosim

Če redki začudeno opazujemo razčlovečenje, ki se dogaja na Facebooku, je hkrati varovanje intime še zadnji most, ki nas povezuje s človeškim bistvom


27.03.2018

Tatjana Rojc, poslanka v novem italijanskem parlamentu

V novi sestavi italijanskega parlamenta je tudi Tržačanka Tatjana Rojc, pred katero je velika naloga osveščanja o tem, kaj slovenstvo v Italiji sploh je.


20.03.2018

Zlatko nacionale

Da te Zlatko nadere ali užali, niti ni neka redkost … zato se žrtve počasi že organizirajo v kampanji »Ključnik #Me too!«


15.03.2018

O pobijanju muh

Izrek "dve muhi na en mah" se zdi pri včerajšnjem odstopu celo nekoliko konservativen. Miro Cerar je včeraj pobil toliko mrčesa, kot mu ga ni uspelo v celotnem mandatu in resnično vprašanje, ki se zastavlja, je: "Kaj zdaj?"


13.03.2018

Maketa drugega tira

Kako lahko državljani zaupamo, da bo vladi uspelo zgraditi drugi tir v merilu 1 : 1, če ga ni sposobna izrezbariti v merilu 1:5000?


06.03.2018

Prsi in zadnjice

O enakopravnosti, izključenosti in ogroženosti nežnejšega spola


27.02.2018

Negativna ocena slovenskih oboroženih sil

Kaj mislite, kakšno oceno bi dobili partizani, če bi jih ocenjeval Nato?


20.02.2018

Igre na olimpijadi

Spolitizirane igre, ki so daleč od recimo otroškega navdušenja Sarajeva ali globoke povezanost človeka in narave v Lillehammerju, imajo kar nekaj presežkov … Žal je tistih trivialnih nekajkrat več kot resnično izjemnih olimpijskih zgodb. In med njimi najbolj bega zgodba o ruskem tekmovalcu v curlingu.


13.02.2018

Deskarji stavkovnega vala

Danes pa nekaj o teoriji in praksi stavkovnega vala. Če hočemo plimovanje dobro razumeti, ga je treba izsušiti do samih molekul vode. Šele z otroško nedolžnostjo nam uspe uvideti bistvo prekinitev dela.


06.02.2018

Piranski Rio Mare

Tokrat pa nekaj o piranskih ribičih. Če bomo že šli v ljuti boj zanje, jih je treba bolje spoznati!


23.01.2018

Seznam društev, ki financirajo terorizem

Katera izmed slovenskih društev so med poslovnimi subjekti, ki bi lahko potencialno prala denar in financirala terorizem?


16.01.2018

Neodločeno po krivici

Na mnogih področjih smo priča stopnjevanju nezdravega razmerja med športom in denarjem


09.01.2018

Dosti tekočine in vitamina C

Nalezljive bolezni so hudič; ob ležanju v postelji in slabem počutju pa prinašajo še neslutene premike v samem jedru družbe


26.12.2017

Javnost javnih oseb

Zasebnost je pravica in hkrati tudi odgovornost vsakega izmed nas. Če se človek do zasebnosti ne obnaša vsaj približno odgovorno, je jokcanje ob tem, da je kršena, smešno ... Seveda vse ob predpostavki, da je ob sedemdesetodstotni udeležbi prebivalstva na socialnih omrežjih izraz "javna oseba" zastarel in nepotreben.


19.12.2017

Svoboden denar nesvobodnih ljudi

Kripto valute so denar. Nič hudega, če ne poznate nikogar, ki bi kaj plačal z njimi – formalno so bitcoin in bratranci denar


12.12.2017

Koliko je teh ur ali izkrivljena realnost

Je možno, da bi skoraj leto in četrt poslanec Anže Logar le bral in bral in bral, pa čeprav smo ga videvali v parlamentu, na zasedanjih komisije in končno celo v Bruslju?


05.12.2017

Zasebni šolarji

Če hočemo problem javnega financiranja zasebnega šolstva pravilno razumeti, ga moramo razbiti. Razbiti v prafaktorje, kot bi se izrazili s subatomsko fiziko v javni rabi


28.11.2017

Med oglasnimi bloki ali Reklamokracija

Najprej je bila reklama o kokoši in njenih zdravih jajcih, iz katerih se je nato izlegel medij.


Stran 15 od 38
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov