Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ob počastitvi spomina na umrle v vseh vojnah se zdi streljanje s puškami vsaj neprimerno, če že ne škandalozno.
Ob počastitvi spomina na umrle v vseh vojnah se zdi streljanje s puškami vsaj neprimerno, če že ne škandalozno
Vrnimo se nekaj dni nazaj v teden, ko se zdaj že nekaj let – ne najbolj posrečeno – srečajo počitnice, spomin na umrle in reformacija.
Saj je podobnih kombinacij tudi med ostalim prazničnim letom Slovencev, a konec oktobra in začetek novembra sta kljub vsemu posebna. Medtem ko se zasebniki še nekako znajdemo med ponudbo in obveznostmi, je država pogosto zmedena in ne ve točno, kaj bi. Sploh zadnje čase, ko se je državni protokol s pokopališč preselil k monolitu sredi Ljubljane. In prav Spomenik žrtvam vseh vojn je bil ob prvem novembru le še enkrat več mesto, ki deli namesto združuje. Bilo pa je tako.
Državna delegacija je bila letos še posebej plodna. Najprej veje oblasti – državni svet, državni zbor in vlada – zadaj pa marširata še poveljnici, ki podpirata preostale vogale naše hiše; tista od policije in tista od vojske. In seveda pred vsemi, a kljub temu za vencem, tisti, katerega zapuščina bo spomenik, ki stoji na osrednjem trgu slovenstva. Predsednik države je spravo, ki jo simbolizira beli zid, vzel kot svoj politični kredo, kar pozdravljamo in se mu za pogumen poizkus zahvaljujemo.
In so šli se poklonit spominu umrlih v vseh vojnah, kar smo jih bíli Slovenci. Bolj točno: spominu umrlih v vojnah, ki so bile popularne v naših krajih zadnjih sto let. Muzika je igrala, državni sprevod se je trudil stopati v ritmu; kar je vejam oblasti uspevalo na pol, je predsedniku popolnoma. Nato zadoni salva častne čete slovenske vojske.
Eh, tu pa nastopi težava! Morebiti porečete, da dlakocepimo, lahko da moraliziramo, najbrž brez veze kompliciramo – ampak ob počastitvi spomina na umrle v vseh vojnah se zdi streljanje s puškami vsaj neprimerno, če že ne škandalozno.
Verjamemo, da državni protokol o takih stvareh ne razmišlja, ker ima dovolj dela s trodelnimi temnimi oblekami in s preprogo, kar pa ne pomeni, da o streljanju v zrak ne razmišljamo državljani … Razumni po krajšem pomisleku ugotovi, kako je velika večina tistih, katerih spominu se poklanjajo štirje modri, umrlo od puške. In zadnje, kar si želijo, je to, da bi jim puška streljala na grobu. Če se spominjamo, brez izjeme tragičnih smrtih vseh tistih, ki jim je spomenik namenjen, in če se, ako je življenje po smrti, svojega bridkega konca spominjajo tudi »vsi sveti«, je točka s streljanjem neprijeten pomnik na glavni vzrok smrti kot take. Na kratko in enostavno: streljati s puško pred spomenikom od puške umrlih je podobno okrutno kot loviti ribe z dinamitom.
Da ne bomo videti romantično naivni … Da, častna salva ima svoje mesto v ikonografskem izboru človeške neumnosti. Zgodovinsko gledano so trije streli s puško pomenili konec premirja med bitko, med katerim so mrtve in ranjene umaknili z bojišča. Kot znak, da je bojišče ponovno odprto, so trikrat ustrelili v zrak … Navado iz evropskih dinastičnih vojn so nato prevzeli ob vojaških pokopih in podobnih ceremonialnih zadevščinah.
Površno in cinično rečeno, gre za obred, ki ga posamezni ceh uprizori ob smrti enega od svojih. Motoristi grmijo z motorji, mornarje stresejo v ocean, padlim vojakom pač streljajo v zrak. Seveda ob predpostavki, da je umrlih vojakov primerno malo. V vojnah, o katerih govorimo ob spomeniku, jih pogosto niso niti zagrebli, kaj šele, da bi streljali v zrak. Če je že kdo skupinsko streljal, je to bil strelski vod.
Obredje častnega streljanja je zelo slikovito, sploh pa ga je ameriška filmska produkcija izdelala do potankosti: z zvijanjem zastave, jokajočimi vdovami, strumnimi soborci in zavijajočo trobento. In to je privabilo tudi slovenski protokol, ki se vse bolj odeva v pisane barve južnoameriških demokracij. Vse lepo in prav … državni vrh, odet v črno, vojakinja in policistka ter časna četa sredi Jankovičeve Ljubljane turistom dejansko nudijo brezplačen spektakel, a težava se skriva v zgodovini.
Pobiti, ki jim stoji spomenik, niso bili vojaki. Vsaj v tehničnem pomenu besede ne. Med prvo svetovno vojno so bili naši regimenti sestavljeni iz kmečkega prebivalstva, ki je zamenjalo vile za puško, travnike in polja pa za Galicijo in pozneje za zmešnjavo soške fronte. Med drugo svetovno vojno je šlo za sinove teh očetov, ki jim je nek večer na okno potrkala ta ali ona ideologija in jih poslala umret v gozdove. Jasno, da so si rekli »vojska« in so bili »vojaki«, a skozi prizmo tako okupacije in tudi bratomorne vojne so bili samo nesrečniki. Bolj ali manj zmanipulirani nesrečniki, ki so jih poslali v smrt geostrateški inženirji, specializirani za premikanje ozemelj, čiščenje ras in polaganje vencev h grobu neznanega junaka.
V mesoreznici stoletja vojn na Slovenskem je bilo bolj malo častnega, kar bi zahtevalo častno četo … Bilo je bolj malo slavnega, kar bi zahtevalo večen spomin. Sploh pa je bilo preveč mrtvih, da bi se spodobilo streljati v zrak.
Med obema vojnama je kraški pesnik napisal impresijo o smrti ptice na kraškem polju. Smrt ptice je tako globoko tragična, da se nas dotakne zmeraj, ko nam Balada pride v misli. Pa gre le za ptico, ne za sto tisoče mrtvih ljudi, ki jim je postavljen spomenik. In vendar se zdi bogokletno, če bi ob spominu na Kosovelovo brinjevko enkrat letno lokalni jagri v postroju streljali v zrak.
Ne nazadnje bi lahko še koga zadeli …
753 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Ob počastitvi spomina na umrle v vseh vojnah se zdi streljanje s puškami vsaj neprimerno, če že ne škandalozno.
Ob počastitvi spomina na umrle v vseh vojnah se zdi streljanje s puškami vsaj neprimerno, če že ne škandalozno
Vrnimo se nekaj dni nazaj v teden, ko se zdaj že nekaj let – ne najbolj posrečeno – srečajo počitnice, spomin na umrle in reformacija.
Saj je podobnih kombinacij tudi med ostalim prazničnim letom Slovencev, a konec oktobra in začetek novembra sta kljub vsemu posebna. Medtem ko se zasebniki še nekako znajdemo med ponudbo in obveznostmi, je država pogosto zmedena in ne ve točno, kaj bi. Sploh zadnje čase, ko se je državni protokol s pokopališč preselil k monolitu sredi Ljubljane. In prav Spomenik žrtvam vseh vojn je bil ob prvem novembru le še enkrat več mesto, ki deli namesto združuje. Bilo pa je tako.
Državna delegacija je bila letos še posebej plodna. Najprej veje oblasti – državni svet, državni zbor in vlada – zadaj pa marširata še poveljnici, ki podpirata preostale vogale naše hiše; tista od policije in tista od vojske. In seveda pred vsemi, a kljub temu za vencem, tisti, katerega zapuščina bo spomenik, ki stoji na osrednjem trgu slovenstva. Predsednik države je spravo, ki jo simbolizira beli zid, vzel kot svoj politični kredo, kar pozdravljamo in se mu za pogumen poizkus zahvaljujemo.
In so šli se poklonit spominu umrlih v vseh vojnah, kar smo jih bíli Slovenci. Bolj točno: spominu umrlih v vojnah, ki so bile popularne v naših krajih zadnjih sto let. Muzika je igrala, državni sprevod se je trudil stopati v ritmu; kar je vejam oblasti uspevalo na pol, je predsedniku popolnoma. Nato zadoni salva častne čete slovenske vojske.
Eh, tu pa nastopi težava! Morebiti porečete, da dlakocepimo, lahko da moraliziramo, najbrž brez veze kompliciramo – ampak ob počastitvi spomina na umrle v vseh vojnah se zdi streljanje s puškami vsaj neprimerno, če že ne škandalozno.
Verjamemo, da državni protokol o takih stvareh ne razmišlja, ker ima dovolj dela s trodelnimi temnimi oblekami in s preprogo, kar pa ne pomeni, da o streljanju v zrak ne razmišljamo državljani … Razumni po krajšem pomisleku ugotovi, kako je velika večina tistih, katerih spominu se poklanjajo štirje modri, umrlo od puške. In zadnje, kar si želijo, je to, da bi jim puška streljala na grobu. Če se spominjamo, brez izjeme tragičnih smrtih vseh tistih, ki jim je spomenik namenjen, in če se, ako je življenje po smrti, svojega bridkega konca spominjajo tudi »vsi sveti«, je točka s streljanjem neprijeten pomnik na glavni vzrok smrti kot take. Na kratko in enostavno: streljati s puško pred spomenikom od puške umrlih je podobno okrutno kot loviti ribe z dinamitom.
Da ne bomo videti romantično naivni … Da, častna salva ima svoje mesto v ikonografskem izboru človeške neumnosti. Zgodovinsko gledano so trije streli s puško pomenili konec premirja med bitko, med katerim so mrtve in ranjene umaknili z bojišča. Kot znak, da je bojišče ponovno odprto, so trikrat ustrelili v zrak … Navado iz evropskih dinastičnih vojn so nato prevzeli ob vojaških pokopih in podobnih ceremonialnih zadevščinah.
Površno in cinično rečeno, gre za obred, ki ga posamezni ceh uprizori ob smrti enega od svojih. Motoristi grmijo z motorji, mornarje stresejo v ocean, padlim vojakom pač streljajo v zrak. Seveda ob predpostavki, da je umrlih vojakov primerno malo. V vojnah, o katerih govorimo ob spomeniku, jih pogosto niso niti zagrebli, kaj šele, da bi streljali v zrak. Če je že kdo skupinsko streljal, je to bil strelski vod.
Obredje častnega streljanja je zelo slikovito, sploh pa ga je ameriška filmska produkcija izdelala do potankosti: z zvijanjem zastave, jokajočimi vdovami, strumnimi soborci in zavijajočo trobento. In to je privabilo tudi slovenski protokol, ki se vse bolj odeva v pisane barve južnoameriških demokracij. Vse lepo in prav … državni vrh, odet v črno, vojakinja in policistka ter časna četa sredi Jankovičeve Ljubljane turistom dejansko nudijo brezplačen spektakel, a težava se skriva v zgodovini.
Pobiti, ki jim stoji spomenik, niso bili vojaki. Vsaj v tehničnem pomenu besede ne. Med prvo svetovno vojno so bili naši regimenti sestavljeni iz kmečkega prebivalstva, ki je zamenjalo vile za puško, travnike in polja pa za Galicijo in pozneje za zmešnjavo soške fronte. Med drugo svetovno vojno je šlo za sinove teh očetov, ki jim je nek večer na okno potrkala ta ali ona ideologija in jih poslala umret v gozdove. Jasno, da so si rekli »vojska« in so bili »vojaki«, a skozi prizmo tako okupacije in tudi bratomorne vojne so bili samo nesrečniki. Bolj ali manj zmanipulirani nesrečniki, ki so jih poslali v smrt geostrateški inženirji, specializirani za premikanje ozemelj, čiščenje ras in polaganje vencev h grobu neznanega junaka.
V mesoreznici stoletja vojn na Slovenskem je bilo bolj malo častnega, kar bi zahtevalo častno četo … Bilo je bolj malo slavnega, kar bi zahtevalo večen spomin. Sploh pa je bilo preveč mrtvih, da bi se spodobilo streljati v zrak.
Med obema vojnama je kraški pesnik napisal impresijo o smrti ptice na kraškem polju. Smrt ptice je tako globoko tragična, da se nas dotakne zmeraj, ko nam Balada pride v misli. Pa gre le za ptico, ne za sto tisoče mrtvih ljudi, ki jim je postavljen spomenik. In vendar se zdi bogokletno, če bi ob spominu na Kosovelovo brinjevko enkrat letno lokalni jagri v postroju streljali v zrak.
Ne nazadnje bi lahko še koga zadeli …
Jordan Peterson je tisti Kanadčan, ki je prepričan, da se da uspešno živeti, če upoštevaš dvanajst pravil. Če živite po trinajstih pravilih, je eno preveč, če po enajstih je eno premalo. Slavoj Žižek pa je tisti Slovenec, ki zanimivo govori angleško, a še bolj zanimivo govori slovensko. Ob tem, da sta globalno znana in cenjena intelektualca, sta tudi medijski osebi in po mnenju fanov najpametnejša predstavnika svojega naroda.
Podoba je, da se pomembnost v slovenski politiki veča s tem, koliko so ti Hrvati pripravljeni prisluškovati. Če parafraziramo: “Povej mi, kdo ti prisluškuje, in povem ti, kdo si!”
Užaljenost po navadi ostane za zidovi predsedniške palače, skupijo pa jo samo predsednikovi PR svetovalci … Užaliti predsednika do nediplomatskega reagiranja diplomacije je torej viden uspeh slovenskega novinarstva.
Težava, s katero se spopade uporabnik medijskih vsebin okoli prvega aprila, je, kako prepoznati, katera izmed novic je prvoaprilska šala. Včasih je bilo preprosto. Danes je zadeva veliko težja. Vse, kar objavijo mediji kot prvoaprilsko šalo, je v tem ponorelem svetu tudi mogoče in verjetno.
Ker ne-govor našega predsednika vlade v evropskem parlamentu kar noče z jedilnika, si je vsa šarada zaslužila našo analizo. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Ponovno smo padli na realna tla, kjer je naš dvomilijonski kibuc sicer čudovito lep, a hkrati čudovito nepomemben. In ponovno je naša mednarodna pozicija v rokah, nogah in mišicah naših športnikov. Razen če …?
Kot da svet nima že dovolj problemov, se približuje še maturantska parada. Simbol za skladovnico težav in frustracij se bliža s hitrostjo koledarja; ob tem da je, najbrž zaradi globalnega segrevanja, letošnji paradni prepir prišel občutno prej kot po navadi.
O zastavo-vstopnici in nekaj zanimivih razpravah, ki jih takšna praksa prinaša oziroma vzpodbuja.
"Kamor vsi, tja tudi mi!" V iskanje makete torej. Tiste makete, ki ponazarja veličastnost drugega tira. A iskali je ne bomo prozaično, kot to počnejo običajni mediji, temveč s slogom in dostojanstvom. Kajti do danes je že očitno, da ne gre samo za maketo; za izdelek iz kovine, lesa, nekaj žic in tekočih kristalov, temveč gre za mogočen simbol. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Slovenijo je pretresel dogodek, ko je poslanec v trgovini izmaknil sendvič. In nato na parlamentarnem zasedanju povedal, da ga je. Kolikor ste se o dogodku že podučili, koliko ogorčenih komentarjev ste prebrali, koliko ogorčenih komentarjev ste napisali, koliko ogorčenih kavic ste ob dogodku posrkali – resne in temeljite analize dogodka pa še niste slišali. Na vašo srečo sta tu Val 202 in naša skromna oddaja.
Domoljuben kronist ima zadnje dni veliko dela. Slovenski športni, še posebej smučarski uspehi si sledijo eden drugemu in med spremljanjem tekem ostane za poglobljene analize le malo časa. Pa je kaj videti; najprej je tu velika sprememba v novinarskem dojemanju instituta smučarskega uspeha. »Brez solz sreče se mi ne vračaj,« grmijo uredniški bogovi in potem so reporterji razpeti med orgazmom in nerodnostjo, ko se šampioni prepustijo čustvom.. Danes zbanalizirano novinarstvo poskuša na prav banalen način, skozi banalna vprašanja, čustveni odziv celo sprovocirati ... Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.
Težki časi za mesojede. Kot zombiji hodimo po deželi in strmimo v tla, da ja ne vidimo mesa v mesarijah in mesa na policah trgovin. Naše meso je pokvarjeno. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.
Če je kultura redko stičišče slovenskega univerzuma, potem razmere na ministrstvu za kulturo žal odslikavajo razmere v slovenski družbi kot celoti, je v glosi zapisal Marko Radmilovič.
Ko je eden vodilnih slovenskih kovačev šal prepisal celotno komedijo italijanskega kolega in jo prodal kot svojo, je sprožil plaz dogodkov, na katere se je končno prisiljena odzvati tudi naša skromna oddaja. In da se ne podamo na Slovenskem običajno tuljenje z volkovi, potrebujemo moč analize. Tako po vrsti kot so hiše v Trsti, kjer se je Boris Kobal tudi rodil.
V slogu najboljših raziskovalnih oddaj slovenskega medijskega prostora smo poslali novinarja v središče dogajanja, da preveri, čemu letošnjo zimo v Avstriji ljudje umirajo pod snegom. Piše: Marko Radmilovič
Čas je za prvo letošnjo, brez dvoma škodoželjno, najverjetneje celo napačno analizo. Piše Marko Radmilovič.
Marko Radmilovič tokrat o še eni božično-novoletni temi, vredni globlje obdelave, o odpovedanem koncertu v Mariboru
Če razumni natančno pomislimo, je odsevni jopič, ki skrbi, da je posameznik kar najbolj opazen, tudi na simbolni ravni izjemno primeren za gibanje, ki opozarja zlasti na previsoke življenjske stroške, na previsoke cene goriv, na previsoke davke, v drugi vrsti pa na prepad med političnimi elitami in ljudmi, na ekonomsko, socialno in politično neprivilegiranost. Piše: Marko Radmilovič
Nadaljujemo z veselimi decembrskimi temami. Današnja tema je obdarovanje. Natančneje, obdarovanje naših vojakov.
Namesto analize pritlehnosti, packarij in vseh vrst umazanij se bomo v preostalih oddajah do zamenjave koledarja ukvarjali izključno z božično-novoletnimi temami in tako poskušali v temne popoldneve dostaviti nekaj dodatne svetlobe. Piše: Marko Radmilovič
Neveljaven email naslov