Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ob počastitvi spomina na umrle v vseh vojnah se zdi streljanje s puškami vsaj neprimerno, če že ne škandalozno.
Ob počastitvi spomina na umrle v vseh vojnah se zdi streljanje s puškami vsaj neprimerno, če že ne škandalozno
Vrnimo se nekaj dni nazaj v teden, ko se zdaj že nekaj let – ne najbolj posrečeno – srečajo počitnice, spomin na umrle in reformacija.
Saj je podobnih kombinacij tudi med ostalim prazničnim letom Slovencev, a konec oktobra in začetek novembra sta kljub vsemu posebna. Medtem ko se zasebniki še nekako znajdemo med ponudbo in obveznostmi, je država pogosto zmedena in ne ve točno, kaj bi. Sploh zadnje čase, ko se je državni protokol s pokopališč preselil k monolitu sredi Ljubljane. In prav Spomenik žrtvam vseh vojn je bil ob prvem novembru le še enkrat več mesto, ki deli namesto združuje. Bilo pa je tako.
Državna delegacija je bila letos še posebej plodna. Najprej veje oblasti – državni svet, državni zbor in vlada – zadaj pa marširata še poveljnici, ki podpirata preostale vogale naše hiše; tista od policije in tista od vojske. In seveda pred vsemi, a kljub temu za vencem, tisti, katerega zapuščina bo spomenik, ki stoji na osrednjem trgu slovenstva. Predsednik države je spravo, ki jo simbolizira beli zid, vzel kot svoj politični kredo, kar pozdravljamo in se mu za pogumen poizkus zahvaljujemo.
In so šli se poklonit spominu umrlih v vseh vojnah, kar smo jih bíli Slovenci. Bolj točno: spominu umrlih v vojnah, ki so bile popularne v naših krajih zadnjih sto let. Muzika je igrala, državni sprevod se je trudil stopati v ritmu; kar je vejam oblasti uspevalo na pol, je predsedniku popolnoma. Nato zadoni salva častne čete slovenske vojske.
Eh, tu pa nastopi težava! Morebiti porečete, da dlakocepimo, lahko da moraliziramo, najbrž brez veze kompliciramo – ampak ob počastitvi spomina na umrle v vseh vojnah se zdi streljanje s puškami vsaj neprimerno, če že ne škandalozno.
Verjamemo, da državni protokol o takih stvareh ne razmišlja, ker ima dovolj dela s trodelnimi temnimi oblekami in s preprogo, kar pa ne pomeni, da o streljanju v zrak ne razmišljamo državljani … Razumni po krajšem pomisleku ugotovi, kako je velika večina tistih, katerih spominu se poklanjajo štirje modri, umrlo od puške. In zadnje, kar si želijo, je to, da bi jim puška streljala na grobu. Če se spominjamo, brez izjeme tragičnih smrtih vseh tistih, ki jim je spomenik namenjen, in če se, ako je življenje po smrti, svojega bridkega konca spominjajo tudi »vsi sveti«, je točka s streljanjem neprijeten pomnik na glavni vzrok smrti kot take. Na kratko in enostavno: streljati s puško pred spomenikom od puške umrlih je podobno okrutno kot loviti ribe z dinamitom.
Da ne bomo videti romantično naivni … Da, častna salva ima svoje mesto v ikonografskem izboru človeške neumnosti. Zgodovinsko gledano so trije streli s puško pomenili konec premirja med bitko, med katerim so mrtve in ranjene umaknili z bojišča. Kot znak, da je bojišče ponovno odprto, so trikrat ustrelili v zrak … Navado iz evropskih dinastičnih vojn so nato prevzeli ob vojaških pokopih in podobnih ceremonialnih zadevščinah.
Površno in cinično rečeno, gre za obred, ki ga posamezni ceh uprizori ob smrti enega od svojih. Motoristi grmijo z motorji, mornarje stresejo v ocean, padlim vojakom pač streljajo v zrak. Seveda ob predpostavki, da je umrlih vojakov primerno malo. V vojnah, o katerih govorimo ob spomeniku, jih pogosto niso niti zagrebli, kaj šele, da bi streljali v zrak. Če je že kdo skupinsko streljal, je to bil strelski vod.
Obredje častnega streljanja je zelo slikovito, sploh pa ga je ameriška filmska produkcija izdelala do potankosti: z zvijanjem zastave, jokajočimi vdovami, strumnimi soborci in zavijajočo trobento. In to je privabilo tudi slovenski protokol, ki se vse bolj odeva v pisane barve južnoameriških demokracij. Vse lepo in prav … državni vrh, odet v črno, vojakinja in policistka ter časna četa sredi Jankovičeve Ljubljane turistom dejansko nudijo brezplačen spektakel, a težava se skriva v zgodovini.
Pobiti, ki jim stoji spomenik, niso bili vojaki. Vsaj v tehničnem pomenu besede ne. Med prvo svetovno vojno so bili naši regimenti sestavljeni iz kmečkega prebivalstva, ki je zamenjalo vile za puško, travnike in polja pa za Galicijo in pozneje za zmešnjavo soške fronte. Med drugo svetovno vojno je šlo za sinove teh očetov, ki jim je nek večer na okno potrkala ta ali ona ideologija in jih poslala umret v gozdove. Jasno, da so si rekli »vojska« in so bili »vojaki«, a skozi prizmo tako okupacije in tudi bratomorne vojne so bili samo nesrečniki. Bolj ali manj zmanipulirani nesrečniki, ki so jih poslali v smrt geostrateški inženirji, specializirani za premikanje ozemelj, čiščenje ras in polaganje vencev h grobu neznanega junaka.
V mesoreznici stoletja vojn na Slovenskem je bilo bolj malo častnega, kar bi zahtevalo častno četo … Bilo je bolj malo slavnega, kar bi zahtevalo večen spomin. Sploh pa je bilo preveč mrtvih, da bi se spodobilo streljati v zrak.
Med obema vojnama je kraški pesnik napisal impresijo o smrti ptice na kraškem polju. Smrt ptice je tako globoko tragična, da se nas dotakne zmeraj, ko nam Balada pride v misli. Pa gre le za ptico, ne za sto tisoče mrtvih ljudi, ki jim je postavljen spomenik. In vendar se zdi bogokletno, če bi ob spominu na Kosovelovo brinjevko enkrat letno lokalni jagri v postroju streljali v zrak.
Ne nazadnje bi lahko še koga zadeli …
753 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Ob počastitvi spomina na umrle v vseh vojnah se zdi streljanje s puškami vsaj neprimerno, če že ne škandalozno.
Ob počastitvi spomina na umrle v vseh vojnah se zdi streljanje s puškami vsaj neprimerno, če že ne škandalozno
Vrnimo se nekaj dni nazaj v teden, ko se zdaj že nekaj let – ne najbolj posrečeno – srečajo počitnice, spomin na umrle in reformacija.
Saj je podobnih kombinacij tudi med ostalim prazničnim letom Slovencev, a konec oktobra in začetek novembra sta kljub vsemu posebna. Medtem ko se zasebniki še nekako znajdemo med ponudbo in obveznostmi, je država pogosto zmedena in ne ve točno, kaj bi. Sploh zadnje čase, ko se je državni protokol s pokopališč preselil k monolitu sredi Ljubljane. In prav Spomenik žrtvam vseh vojn je bil ob prvem novembru le še enkrat več mesto, ki deli namesto združuje. Bilo pa je tako.
Državna delegacija je bila letos še posebej plodna. Najprej veje oblasti – državni svet, državni zbor in vlada – zadaj pa marširata še poveljnici, ki podpirata preostale vogale naše hiše; tista od policije in tista od vojske. In seveda pred vsemi, a kljub temu za vencem, tisti, katerega zapuščina bo spomenik, ki stoji na osrednjem trgu slovenstva. Predsednik države je spravo, ki jo simbolizira beli zid, vzel kot svoj politični kredo, kar pozdravljamo in se mu za pogumen poizkus zahvaljujemo.
In so šli se poklonit spominu umrlih v vseh vojnah, kar smo jih bíli Slovenci. Bolj točno: spominu umrlih v vojnah, ki so bile popularne v naših krajih zadnjih sto let. Muzika je igrala, državni sprevod se je trudil stopati v ritmu; kar je vejam oblasti uspevalo na pol, je predsedniku popolnoma. Nato zadoni salva častne čete slovenske vojske.
Eh, tu pa nastopi težava! Morebiti porečete, da dlakocepimo, lahko da moraliziramo, najbrž brez veze kompliciramo – ampak ob počastitvi spomina na umrle v vseh vojnah se zdi streljanje s puškami vsaj neprimerno, če že ne škandalozno.
Verjamemo, da državni protokol o takih stvareh ne razmišlja, ker ima dovolj dela s trodelnimi temnimi oblekami in s preprogo, kar pa ne pomeni, da o streljanju v zrak ne razmišljamo državljani … Razumni po krajšem pomisleku ugotovi, kako je velika večina tistih, katerih spominu se poklanjajo štirje modri, umrlo od puške. In zadnje, kar si želijo, je to, da bi jim puška streljala na grobu. Če se spominjamo, brez izjeme tragičnih smrtih vseh tistih, ki jim je spomenik namenjen, in če se, ako je življenje po smrti, svojega bridkega konca spominjajo tudi »vsi sveti«, je točka s streljanjem neprijeten pomnik na glavni vzrok smrti kot take. Na kratko in enostavno: streljati s puško pred spomenikom od puške umrlih je podobno okrutno kot loviti ribe z dinamitom.
Da ne bomo videti romantično naivni … Da, častna salva ima svoje mesto v ikonografskem izboru človeške neumnosti. Zgodovinsko gledano so trije streli s puško pomenili konec premirja med bitko, med katerim so mrtve in ranjene umaknili z bojišča. Kot znak, da je bojišče ponovno odprto, so trikrat ustrelili v zrak … Navado iz evropskih dinastičnih vojn so nato prevzeli ob vojaških pokopih in podobnih ceremonialnih zadevščinah.
Površno in cinično rečeno, gre za obred, ki ga posamezni ceh uprizori ob smrti enega od svojih. Motoristi grmijo z motorji, mornarje stresejo v ocean, padlim vojakom pač streljajo v zrak. Seveda ob predpostavki, da je umrlih vojakov primerno malo. V vojnah, o katerih govorimo ob spomeniku, jih pogosto niso niti zagrebli, kaj šele, da bi streljali v zrak. Če je že kdo skupinsko streljal, je to bil strelski vod.
Obredje častnega streljanja je zelo slikovito, sploh pa ga je ameriška filmska produkcija izdelala do potankosti: z zvijanjem zastave, jokajočimi vdovami, strumnimi soborci in zavijajočo trobento. In to je privabilo tudi slovenski protokol, ki se vse bolj odeva v pisane barve južnoameriških demokracij. Vse lepo in prav … državni vrh, odet v črno, vojakinja in policistka ter časna četa sredi Jankovičeve Ljubljane turistom dejansko nudijo brezplačen spektakel, a težava se skriva v zgodovini.
Pobiti, ki jim stoji spomenik, niso bili vojaki. Vsaj v tehničnem pomenu besede ne. Med prvo svetovno vojno so bili naši regimenti sestavljeni iz kmečkega prebivalstva, ki je zamenjalo vile za puško, travnike in polja pa za Galicijo in pozneje za zmešnjavo soške fronte. Med drugo svetovno vojno je šlo za sinove teh očetov, ki jim je nek večer na okno potrkala ta ali ona ideologija in jih poslala umret v gozdove. Jasno, da so si rekli »vojska« in so bili »vojaki«, a skozi prizmo tako okupacije in tudi bratomorne vojne so bili samo nesrečniki. Bolj ali manj zmanipulirani nesrečniki, ki so jih poslali v smrt geostrateški inženirji, specializirani za premikanje ozemelj, čiščenje ras in polaganje vencev h grobu neznanega junaka.
V mesoreznici stoletja vojn na Slovenskem je bilo bolj malo častnega, kar bi zahtevalo častno četo … Bilo je bolj malo slavnega, kar bi zahtevalo večen spomin. Sploh pa je bilo preveč mrtvih, da bi se spodobilo streljati v zrak.
Med obema vojnama je kraški pesnik napisal impresijo o smrti ptice na kraškem polju. Smrt ptice je tako globoko tragična, da se nas dotakne zmeraj, ko nam Balada pride v misli. Pa gre le za ptico, ne za sto tisoče mrtvih ljudi, ki jim je postavljen spomenik. In vendar se zdi bogokletno, če bi ob spominu na Kosovelovo brinjevko enkrat letno lokalni jagri v postroju streljali v zrak.
Ne nazadnje bi lahko še koga zadeli …
Ob koncu leta v medijih iščemo dogodke leta, osebe leta, vrhunce in dno leta in tako naprej in tako nazaj … V zadnjem času pa se je pojavila še nova kategorija: beseda leta! Ker gre za samo esenco 365 dni, zbrano v najmanjšem mogočem nukleusu, smo nad izborom besede leta navdušeni tudi v našem skromnem uredništvu. In oba člana sta letos dvoglasno glasovala za besedo, ki je najgloblje obeležila in najlepše opisuje preteklo leto … Gre za besedo: "domoljubje"!
Glede na praznični čas samo na hitro in v nasprotju z našo maniro, nedopustno površno. Pismo, ki ga je pisal Janez Janša državljanom, je povzročilo povsem nepotrebno razburjenje. Ne toliko vsebina, ki je bila sicer pohvalna in potrebna – cepimo se – temveč način. Mnoge državljane je zaskrbelo, kje ali kako je Janša dobil njihove naslove. Menda kukanje v evidence prebivalstva ni v delokrogu predsednika vlade in ubogi Janez se je – prosto po vodji poslanske skupine SDS – že desettisočič znašel v preiskavi. Tokrat informacijske pooblaščenke.
Danes pa v naši oddaji tako, kot zelo redko, oziroma kot še nikoli. Mediji so bili pred nekaj dnevi polni poročil o turški deklici, ki se je utopila med prečkanjem Dragonje. Danes so mediji polni novih poročil, deklica pa je še kar utopljena.
Kot sta oba zvesta poslušalca naše oddaje zagotovo opazila, si do dneva današnjega nismo drznili komentirati epidemioloških ukrepov zdravstvenih kot tudi občih oblasti. Zadeva je najprej preveč resna, da bi se nepoučeni usajali, zakaj, čemu in počem; ob tem pa ukrepe komentirajo že vsi ostali poklicani in nepoklicani v tej državi … Tako smo menili, da se lahko naša skromna oddaja komentarjev na to temo vzdrži. Vse do pred nekaj dnevi. Takrat so zdravstvene in tudi obče oblasti storile nekaj, kar je sodu izbilo dno. Ločile so kostanj in kuhano vino.
Včasih smo se običajni smrtniki o nadzoru bolj po tiho pogovarjali v gostilnah, tisti, ki so menjavali režime, pa v kabinetih univerz. Nadzorniki so tako viseli nad mlačnim pivom in hladim golažem ter vlekli na ušesa; danes, ko se o nadzoru v glavnem pogovarjamo na družbenih omrežjih, lahko nadzorniki udobno sedijo na toplem.
Danes pa na hitro o organih v sestavi, kot se reče. Govorili bomo o policiji – če ne veste, kako bi organe povezali s sestavljanjem.
Pretekle dni, prav v času, ko je Evropska agencija za varno hrano dodala na seznam kobilice, je v Ljubljani potekal evropski simpozij hrane. Ker mesec november je najbolj kulinarični mesec – ali kako že. Bili bi kratkovidni in nenasitni, če bi razcvet kulinarike, ki mu na Slovenskem sledimo zadnjih nekaj let in je vrh doživel z obiskom Michelinovih degustatorjev, označili za snobizem. Zanimanje za hrano, njeno čaščenje in raziskovanje je civilizacijska odlika, a žal se festivalski krožniki dramatično razlikujejo od slovenskega hranljivega vsakdana.
V Sloveniji imamo tri velike derbije. Derbi med Olimpijo in Mariborom, ki se igra na nogometni zelenici, derbi med Jesenicami in Olimpijo, ki se igra na ledeni ploskvi, in derbi med partizani in domobranci, ki se igra na političnem parketu.
Hočemo povedati; dokler na Slovenskem ne dobimo sodobne in prodorne, po evropsko umerjene zelene stranke, bomo na najpomembnejše, celo usodne okoljske konference pošiljali turiste.
Redko se zgodi, da državni organi prosijo za pomoč našo cenjeno radijsko hišo. A med dokazovanjem avtentičnosti pogovora med ministrom Andrejem Vizjakom in poslovnežem Bojanom Petanom, ki naj bi ga oba moža vodila pred 14 leti, so se odgovorni obrnili tudi na našo hišo. Kje, če ne na nacionalnem radiu, se res popolnoma spoznamo na zvočne posnetke.
Zdaj ko so odgovorni, prizadeti in vpleteni imeli teden dni časa, da pojasnijo zmešnjavo, v kateri se je znašla naša država, smo prišli na vrsto tudi mi. Svobodni strelci in v luno javkajoči nakladači. Pri tem seveda mislimo na škandale, ki sta jih zagrešila predsednik države in predsednik vlade. Predsednik vlade je zmerjal vse po spisku, predsednik države pa je na Instagramu "spoilal", po slovensko: razkril vsebino najnovejšega Jamesa Bonda. Človek ne ve, kaj je hujše.
Danes se še za minuto ali dve ozrimo na veliko mašo evropske politike, ki se je združena zbrala na Brdu. Menda smo bili pred nekaj dnevi priča največjemu zunanjepolitičnemu dogodku, ki ga je do zdaj organizirala Slovenija. Dogodek so pospremile odprte nebeške trombe in glasbena spremljava piščalk ter ragelj, a vse, kar se je dogajalo za zaprtimi vrati, ni drugega kot uspeh – kot se spodobi za vrhunec našega predsedovanja Svetu EU.
O čem drugem kot o protestih. Napovedanih, nenapovedanih, prijavljenih, neprijavljenih, nasilnih, miroljubnih, mobilnih in statičnih. Množičnih in tistih individualnih. Protesti so postali naš vsakdan, kar je za zaspano demokracijo, kot je Slovenija, vsaj nenavadno, če že ne neverjetno.
Obstaja pa strah, da je različica komunizma iz leta 2021, ki jo po črkah grškega alfabeta imenujemo jota komunizem, izjemno nalezljiva. Kaj se bo zgodilo, če bo komunizem postal prevladujoč ideološki model v Sloveniji, ne ve nihče.
Danes pa nekaj o jadranskem lobiranju. Kot vemo, predsednika vlade zvijajo v parlamentu, ker so na dan prišli fotografski posnetki, kako uživa na lobistovi jahti, ki križari nekje ob jadranski obali. V zagovor sta tako predsednik vlade kot tudi lobist povedala, da sta se srečala slučajno, da se skoraj ne poznata – celo ne marata se in kako sta samo malo poklepetala, medtem ko je jahta počela to, kar jahte počnejo. Delala vtis.
Danes pa nekaj o pravkar končani "bitki na Kolodvorski", ki bo prav gotovo pomemben prispevek v zgodovini slovenske bojaželjnosti. Najprej moramo precej resignirano ugotoviti, kako niti zasedbe televizij niso več, kar so bile! Včasih si potreboval šibko južnoameriško ali afriško demokracijo, dva tanka – enega za predsedniško palačo in enega za RTV, pa je bila država tvoja. Predvsem pa si potreboval ducat polkovnikov. Danes pa za zasedbo RTV-ja zadostuje že major.
S prihodom prvih hladnih dni tudi v naši skromni oddaji začenjamo z vročo politično jesenjo. Kar ni le simbolna napoved. V hladnih dneh, ko si mnogi ne bodo mogli privoščiti ogrevanja, nas bo grela politična misel. Mnogokrat nam bo ob politiki toplo pri srcu, še večkrat nam bo postalo vroče.
Toliko se je nabralo čez poletje, da se moramo vsakdana lotiti takoj in z vso ihto. Ker sumimo, da zmerjanje pod Triglavom še ni povsem končano, bomo psovke med oblastjo in civilno družbo ignorirali. "Nad dva tisoč metrov ni greha," so se strinjali Janša in protestniki, preden so se zmerjali z izrazoslovjem, zaradi katerega morajo v dolini starši v šolo. Razen tega se bo po naših informacijah dialog nadaljeval.
Kaj je najvrednejše, kar smo se naučili iz kriznih časov in kaj bi bilo modro vzeti v nove krizne čase?
Neveljaven email naslov