Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Danes pa nekaj o ministrih. Kot nekoč priljubljena tema satirikov, komikov in karikaturistov se ministri počasi umikajo v medijsko pozabo. Kar ne čudi.
Danes pa nekaj o ministrih. Kot nekoč priljubljena tema satirikov, komikov in karikaturistov se ministri počasi umikajo v medijsko pozabo. Kar ne čudi
Praviloma so ministri nekoliko bolj ambiciozni uradniki, ki pa ne slovijo po iskrivem duhu. Zato so njihovo mesto zamenjali drugi medijski objekti. A v zadnjih dneh so ministri pokazali, da še premorejo nekaj zdravega humorja. Najprej je minister Marko Bandelli dokazal, kako stereotip o letečih ministrih prvega tromesečja vsake vlade še kako drži. Mandatar namreč med ozkim izborom kandidatov za ministre zaupa koalicijskim partnerjem, ti pa zaupajo poročilom s terena ali pa zaporedni številki v strankarski knjižici.
In tako se zdaj ministrski zbor že nekaj mandatov zgodaj osipa. “Na stranki” pozabijo preveriti, ali imajo ministri res izobrazbo, kot so jo navedli v dokumentih, ali znajo tuje jezike in ali niso navadni kljukci, nevredni ministrskega stolčka.
Greh ministra Bandellija je sicer minoren. Lokalno politiko je prenesel na državno raven. To, kar se te dni dogaja v dvestodvanajstih slovenskih občinah, je obelodanil znotraj državne politike in nastal je ves hudič. Kajti te dni se po lokalnih voliščih slovenska politika kaže v svoji pravi podobi. Gre za sosedsko politiko in zamere med sosedi narekujejo politično življenje posameznega kraja ter posledično – sploh odkar imamo predsednika vlade župana – tudi državno politiko. Hočemo povedati, da sta postali država in njena kohezija talec prepirov v slavni vasi Komen. Ko to poslušate, je usoda ministra, stranke, koalicije, vlade in države že znana, a to principa, po katerem se je odvila vsa šarada, ne spremeni. V stranki so v opravičilu svojemu ministru poudarili, da gre pri pisanju neslanosti v elektronski pošti najbrž za pomanjkanje izkušenj.
S tem se moramo globoko strinjati, kajti izkušnje, potrebne za ministrsko službo v Sloveniji, so zapovedane v samem ljudskem blagu. Kot pravi temeljni verz ministrske rekrutacije “s časom boš še za ministra”, se ministrske izkušnje pridobijo med preštevanjem vran, ki sedijo na veji. Kako je Bandelli s streljanjem na vrane, sicer stranka Alenke Bratušek ne pojasni, bi pa bilo, zdaj ko je očitno, da ministri trpijo za pomanjkanjem izkušenj, treba razmisliti o uvedbi pripravništva za vsakega ministra.
Eno leto neplačanega pripravništva pred vstopom v državno politiko, kjer bi se ministri učili, kaj in kako pisati v elektronski pošti ter kako, kdaj in če sploh komu groziti … in tako naprej in tako nazaj.
Potem pa še leto neplačanega pripravništva na tem istem ministrstvu in ni hudič, da čez nekaj let ne bi dobili ministrskega zbora, ki se nam ga ne bi bilo treba sramovati.
Po drugi strani pa obstajajo dokazi, da pisanje in govorjenje neumnosti z ministrskimi izkušnjami nima nobene večje povezave – kar opisano tezo postavi pod vprašaj. Poglejmo le ministra Karla Erjavca. Ni ga bolj izkušenega ministra v Sloveniji. Najbrž je do danes že prehitel samega ministrskega rekorderja dr. Antona Korošca, ki je bil med obema vojnama v več vladah minister za vse. Torej; Erjavec je izredno izkušen minister, pa govori enake neumnosti kot Bandelli, ki je minister komaj nekaj dni. “I, kaj pa je takega rekel?”
Te dni je Erjavec minister za obrambo. Pa so bili naši soldati na vaji na Norveškem, kjer so se odrezali odlično in sploh ne slabo. Pridušali so se le, da imajo slabe čevlje. Nakar je Erjavec na tiskovki v svoji značilni sproščeni maniri pojasnil, da ima on enake Alpinine čevlje in da so dobri. Nato je dodal, da vsakega zebe v noge, če je minus dvajset. Tudi njega pri minus dvajset zebe v noge, samo da se on ne pritožuje. In je še navrgel, da pa je našim vojakom v Afriki vroče in da je pač treba malo potrpeti. Sploh če si v vojski.
Vse skupaj bi se slišalo kot še ena lahkomiselnost neuničljivega Karla, ko zadeva ne bi bila tako preklemano resna. Namreč biti vojak s pomanjkljivo obutvijo ni isto, kot biti šef upokojencev, ki s to isto obutvijo ob sobotah lazi po ljubljanskih gričkih. Če je Karl Erjavec že obrambni minister, bi človek vsaj pričakoval, da pozna osnove resorja, ki mu načeluje.
Zaradi slabe obutve so med prvo svetovno vojno trpele cele vojske. Začelo se je med Napoleonovim umikom iz Rusije, nadaljevalo pa nato v rovih prve svetovne vojne. Gre za bolezensko stanje, s tujko imenovano Trench foot. Pri nas nekoliko neustrezno bolezen prevajamo kot “rovovsko stopalo”, pomeni pa glivično infekcijo stopal, ki se pojavi zaradi neprimerne obutve. Ure stanja v mokrih nogavicah povzročajo grozljive poškodbe in med nesrečniki v jarkih prve svetovne vojne je bolezen kosila vsevprek – dokler se saniteta posameznih vojska ni odzvala z večjim številom suhih nogavic in kitovim oljem. Bolezen so omejili, nikoli pa je niso povsem izkoreninili. Samo med zimo 1914/15 je 20 000 angleških vojakov obolelo za to boleznijo. Infekcija, ki pogosto vodi v gangreno, v skrajni obliki zahteva celo amputacijo. Da pa ne gre samo za relikt iz vojaške zgodovine, pričajo poročila o pojavu rovovskega stopala iz recimo Falklandske vojne. Vse resne vojske tega sveta obutvi svojih vojakov posvečajo vsaj toliko časa in energije, kot orožju.
Pod črto; minister ki žaltave razdira na račun pomanjkljive obutve svojih vojakov, ni le običajen klovn. Je škodljiv, celo nevaren za nacionalno varnost in če Marjan Šarec te dni ruši Bandellija zaradi medsosedskih obrekovanj, bi se lahko z enako mero posvetil tudi Erjavcu zaradi ogrožanja nacionalne varnosti.
759 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Danes pa nekaj o ministrih. Kot nekoč priljubljena tema satirikov, komikov in karikaturistov se ministri počasi umikajo v medijsko pozabo. Kar ne čudi.
Danes pa nekaj o ministrih. Kot nekoč priljubljena tema satirikov, komikov in karikaturistov se ministri počasi umikajo v medijsko pozabo. Kar ne čudi
Praviloma so ministri nekoliko bolj ambiciozni uradniki, ki pa ne slovijo po iskrivem duhu. Zato so njihovo mesto zamenjali drugi medijski objekti. A v zadnjih dneh so ministri pokazali, da še premorejo nekaj zdravega humorja. Najprej je minister Marko Bandelli dokazal, kako stereotip o letečih ministrih prvega tromesečja vsake vlade še kako drži. Mandatar namreč med ozkim izborom kandidatov za ministre zaupa koalicijskim partnerjem, ti pa zaupajo poročilom s terena ali pa zaporedni številki v strankarski knjižici.
In tako se zdaj ministrski zbor že nekaj mandatov zgodaj osipa. “Na stranki” pozabijo preveriti, ali imajo ministri res izobrazbo, kot so jo navedli v dokumentih, ali znajo tuje jezike in ali niso navadni kljukci, nevredni ministrskega stolčka.
Greh ministra Bandellija je sicer minoren. Lokalno politiko je prenesel na državno raven. To, kar se te dni dogaja v dvestodvanajstih slovenskih občinah, je obelodanil znotraj državne politike in nastal je ves hudič. Kajti te dni se po lokalnih voliščih slovenska politika kaže v svoji pravi podobi. Gre za sosedsko politiko in zamere med sosedi narekujejo politično življenje posameznega kraja ter posledično – sploh odkar imamo predsednika vlade župana – tudi državno politiko. Hočemo povedati, da sta postali država in njena kohezija talec prepirov v slavni vasi Komen. Ko to poslušate, je usoda ministra, stranke, koalicije, vlade in države že znana, a to principa, po katerem se je odvila vsa šarada, ne spremeni. V stranki so v opravičilu svojemu ministru poudarili, da gre pri pisanju neslanosti v elektronski pošti najbrž za pomanjkanje izkušenj.
S tem se moramo globoko strinjati, kajti izkušnje, potrebne za ministrsko službo v Sloveniji, so zapovedane v samem ljudskem blagu. Kot pravi temeljni verz ministrske rekrutacije “s časom boš še za ministra”, se ministrske izkušnje pridobijo med preštevanjem vran, ki sedijo na veji. Kako je Bandelli s streljanjem na vrane, sicer stranka Alenke Bratušek ne pojasni, bi pa bilo, zdaj ko je očitno, da ministri trpijo za pomanjkanjem izkušenj, treba razmisliti o uvedbi pripravništva za vsakega ministra.
Eno leto neplačanega pripravništva pred vstopom v državno politiko, kjer bi se ministri učili, kaj in kako pisati v elektronski pošti ter kako, kdaj in če sploh komu groziti … in tako naprej in tako nazaj.
Potem pa še leto neplačanega pripravništva na tem istem ministrstvu in ni hudič, da čez nekaj let ne bi dobili ministrskega zbora, ki se nam ga ne bi bilo treba sramovati.
Po drugi strani pa obstajajo dokazi, da pisanje in govorjenje neumnosti z ministrskimi izkušnjami nima nobene večje povezave – kar opisano tezo postavi pod vprašaj. Poglejmo le ministra Karla Erjavca. Ni ga bolj izkušenega ministra v Sloveniji. Najbrž je do danes že prehitel samega ministrskega rekorderja dr. Antona Korošca, ki je bil med obema vojnama v več vladah minister za vse. Torej; Erjavec je izredno izkušen minister, pa govori enake neumnosti kot Bandelli, ki je minister komaj nekaj dni. “I, kaj pa je takega rekel?”
Te dni je Erjavec minister za obrambo. Pa so bili naši soldati na vaji na Norveškem, kjer so se odrezali odlično in sploh ne slabo. Pridušali so se le, da imajo slabe čevlje. Nakar je Erjavec na tiskovki v svoji značilni sproščeni maniri pojasnil, da ima on enake Alpinine čevlje in da so dobri. Nato je dodal, da vsakega zebe v noge, če je minus dvajset. Tudi njega pri minus dvajset zebe v noge, samo da se on ne pritožuje. In je še navrgel, da pa je našim vojakom v Afriki vroče in da je pač treba malo potrpeti. Sploh če si v vojski.
Vse skupaj bi se slišalo kot še ena lahkomiselnost neuničljivega Karla, ko zadeva ne bi bila tako preklemano resna. Namreč biti vojak s pomanjkljivo obutvijo ni isto, kot biti šef upokojencev, ki s to isto obutvijo ob sobotah lazi po ljubljanskih gričkih. Če je Karl Erjavec že obrambni minister, bi človek vsaj pričakoval, da pozna osnove resorja, ki mu načeluje.
Zaradi slabe obutve so med prvo svetovno vojno trpele cele vojske. Začelo se je med Napoleonovim umikom iz Rusije, nadaljevalo pa nato v rovih prve svetovne vojne. Gre za bolezensko stanje, s tujko imenovano Trench foot. Pri nas nekoliko neustrezno bolezen prevajamo kot “rovovsko stopalo”, pomeni pa glivično infekcijo stopal, ki se pojavi zaradi neprimerne obutve. Ure stanja v mokrih nogavicah povzročajo grozljive poškodbe in med nesrečniki v jarkih prve svetovne vojne je bolezen kosila vsevprek – dokler se saniteta posameznih vojska ni odzvala z večjim številom suhih nogavic in kitovim oljem. Bolezen so omejili, nikoli pa je niso povsem izkoreninili. Samo med zimo 1914/15 je 20 000 angleških vojakov obolelo za to boleznijo. Infekcija, ki pogosto vodi v gangreno, v skrajni obliki zahteva celo amputacijo. Da pa ne gre samo za relikt iz vojaške zgodovine, pričajo poročila o pojavu rovovskega stopala iz recimo Falklandske vojne. Vse resne vojske tega sveta obutvi svojih vojakov posvečajo vsaj toliko časa in energije, kot orožju.
Pod črto; minister ki žaltave razdira na račun pomanjkljive obutve svojih vojakov, ni le običajen klovn. Je škodljiv, celo nevaren za nacionalno varnost in če Marjan Šarec te dni ruši Bandellija zaradi medsosedskih obrekovanj, bi se lahko z enako mero posvetil tudi Erjavcu zaradi ogrožanja nacionalne varnosti.
Na obupen in pretenciozen način poskušamo razložiti, čemu se je na tisoče Slovencev odpravilo v Italijo gledat Primoža Rogliča in Jana Polanca.
Gorenje, našo diko in ponos, ki smo ga, kot kaže danes, slabo vodili in upravljali Slovenci, so prevzeli Kitajci. Po novoreku se jim pravi "strateški lastniki", kar se sliši nekoliko bolje kot samo "lastniki". Kako je s Kitajci, vemo: uspešno ultrakapitalistično gospodarstvo, ki je spojeno z uspešno ultrakomunistično oblastjo.
V Sloveniji imamo avtobusno džunglo; veliko število avtobusnih prevoznikov in majhno število avtobusnih potnikov. Povedano drugače; v zadnjih dveh desetletjih smo naredili le korak naprej od avtobusov, ki so imeli sprevodnike, od šoferjev, ki so imeli brke, in od avtobusnih sedežev, ki so imeli pepelnike.
Evroskepticizem imamo na Slovenskem, hvala bogu, izdatno obdelan; kar nekaj člankov in diplomsko delo ali dve govorita o njem. A zdi se, da je o temi še vedno potrebnega nekaj zdravega razmisleka.
Najlepši primer vsesplošnega nazadovanja družbe sta dve vroči debati, ki prežemata javnost. Tista o nevarnostih obveznega cepljenja otrok je med nami že nekaj let, ona o parkirnih mestih za invalide pa je čisto sveža.
Rešujemo problem sobivanja drobnice oziroma kmetijske proizvodnje s prostoživečimi zvermi.
Jordan Peterson je tisti Kanadčan, ki je prepričan, da se da uspešno živeti, če upoštevaš dvanajst pravil. Če živite po trinajstih pravilih, je eno preveč, če po enajstih je eno premalo. Slavoj Žižek pa je tisti Slovenec, ki zanimivo govori angleško, a še bolj zanimivo govori slovensko. Ob tem, da sta globalno znana in cenjena intelektualca, sta tudi medijski osebi in po mnenju fanov najpametnejša predstavnika svojega naroda.
Podoba je, da se pomembnost v slovenski politiki veča s tem, koliko so ti Hrvati pripravljeni prisluškovati. Če parafraziramo: “Povej mi, kdo ti prisluškuje, in povem ti, kdo si!”
Užaljenost po navadi ostane za zidovi predsedniške palače, skupijo pa jo samo predsednikovi PR svetovalci … Užaliti predsednika do nediplomatskega reagiranja diplomacije je torej viden uspeh slovenskega novinarstva.
Težava, s katero se spopade uporabnik medijskih vsebin okoli prvega aprila, je, kako prepoznati, katera izmed novic je prvoaprilska šala. Včasih je bilo preprosto. Danes je zadeva veliko težja. Vse, kar objavijo mediji kot prvoaprilsko šalo, je v tem ponorelem svetu tudi mogoče in verjetno.
Ker ne-govor našega predsednika vlade v evropskem parlamentu kar noče z jedilnika, si je vsa šarada zaslužila našo analizo. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Ponovno smo padli na realna tla, kjer je naš dvomilijonski kibuc sicer čudovito lep, a hkrati čudovito nepomemben. In ponovno je naša mednarodna pozicija v rokah, nogah in mišicah naših športnikov. Razen če …?
Kot da svet nima že dovolj problemov, se približuje še maturantska parada. Simbol za skladovnico težav in frustracij se bliža s hitrostjo koledarja; ob tem da je, najbrž zaradi globalnega segrevanja, letošnji paradni prepir prišel občutno prej kot po navadi.
O zastavo-vstopnici in nekaj zanimivih razpravah, ki jih takšna praksa prinaša oziroma vzpodbuja.
"Kamor vsi, tja tudi mi!" V iskanje makete torej. Tiste makete, ki ponazarja veličastnost drugega tira. A iskali je ne bomo prozaično, kot to počnejo običajni mediji, temveč s slogom in dostojanstvom. Kajti do danes je že očitno, da ne gre samo za maketo; za izdelek iz kovine, lesa, nekaj žic in tekočih kristalov, temveč gre za mogočen simbol. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Slovenijo je pretresel dogodek, ko je poslanec v trgovini izmaknil sendvič. In nato na parlamentarnem zasedanju povedal, da ga je. Kolikor ste se o dogodku že podučili, koliko ogorčenih komentarjev ste prebrali, koliko ogorčenih komentarjev ste napisali, koliko ogorčenih kavic ste ob dogodku posrkali – resne in temeljite analize dogodka pa še niste slišali. Na vašo srečo sta tu Val 202 in naša skromna oddaja.
Domoljuben kronist ima zadnje dni veliko dela. Slovenski športni, še posebej smučarski uspehi si sledijo eden drugemu in med spremljanjem tekem ostane za poglobljene analize le malo časa. Pa je kaj videti; najprej je tu velika sprememba v novinarskem dojemanju instituta smučarskega uspeha. »Brez solz sreče se mi ne vračaj,« grmijo uredniški bogovi in potem so reporterji razpeti med orgazmom in nerodnostjo, ko se šampioni prepustijo čustvom.. Danes zbanalizirano novinarstvo poskuša na prav banalen način, skozi banalna vprašanja, čustveni odziv celo sprovocirati ... Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.
Težki časi za mesojede. Kot zombiji hodimo po deželi in strmimo v tla, da ja ne vidimo mesa v mesarijah in mesa na policah trgovin. Naše meso je pokvarjeno. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.
Če je kultura redko stičišče slovenskega univerzuma, potem razmere na ministrstvu za kulturo žal odslikavajo razmere v slovenski družbi kot celoti, je v glosi zapisal Marko Radmilovič.
Ko je eden vodilnih slovenskih kovačev šal prepisal celotno komedijo italijanskega kolega in jo prodal kot svojo, je sprožil plaz dogodkov, na katere se je končno prisiljena odzvati tudi naša skromna oddaja. In da se ne podamo na Slovenskem običajno tuljenje z volkovi, potrebujemo moč analize. Tako po vrsti kot so hiše v Trsti, kjer se je Boris Kobal tudi rodil.
Neveljaven email naslov