Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Danes pa nekaj o ministrih. Kot nekoč priljubljena tema satirikov, komikov in karikaturistov se ministri počasi umikajo v medijsko pozabo. Kar ne čudi.
Danes pa nekaj o ministrih. Kot nekoč priljubljena tema satirikov, komikov in karikaturistov se ministri počasi umikajo v medijsko pozabo. Kar ne čudi
Praviloma so ministri nekoliko bolj ambiciozni uradniki, ki pa ne slovijo po iskrivem duhu. Zato so njihovo mesto zamenjali drugi medijski objekti. A v zadnjih dneh so ministri pokazali, da še premorejo nekaj zdravega humorja. Najprej je minister Marko Bandelli dokazal, kako stereotip o letečih ministrih prvega tromesečja vsake vlade še kako drži. Mandatar namreč med ozkim izborom kandidatov za ministre zaupa koalicijskim partnerjem, ti pa zaupajo poročilom s terena ali pa zaporedni številki v strankarski knjižici.
In tako se zdaj ministrski zbor že nekaj mandatov zgodaj osipa. “Na stranki” pozabijo preveriti, ali imajo ministri res izobrazbo, kot so jo navedli v dokumentih, ali znajo tuje jezike in ali niso navadni kljukci, nevredni ministrskega stolčka.
Greh ministra Bandellija je sicer minoren. Lokalno politiko je prenesel na državno raven. To, kar se te dni dogaja v dvestodvanajstih slovenskih občinah, je obelodanil znotraj državne politike in nastal je ves hudič. Kajti te dni se po lokalnih voliščih slovenska politika kaže v svoji pravi podobi. Gre za sosedsko politiko in zamere med sosedi narekujejo politično življenje posameznega kraja ter posledično – sploh odkar imamo predsednika vlade župana – tudi državno politiko. Hočemo povedati, da sta postali država in njena kohezija talec prepirov v slavni vasi Komen. Ko to poslušate, je usoda ministra, stranke, koalicije, vlade in države že znana, a to principa, po katerem se je odvila vsa šarada, ne spremeni. V stranki so v opravičilu svojemu ministru poudarili, da gre pri pisanju neslanosti v elektronski pošti najbrž za pomanjkanje izkušenj.
S tem se moramo globoko strinjati, kajti izkušnje, potrebne za ministrsko službo v Sloveniji, so zapovedane v samem ljudskem blagu. Kot pravi temeljni verz ministrske rekrutacije “s časom boš še za ministra”, se ministrske izkušnje pridobijo med preštevanjem vran, ki sedijo na veji. Kako je Bandelli s streljanjem na vrane, sicer stranka Alenke Bratušek ne pojasni, bi pa bilo, zdaj ko je očitno, da ministri trpijo za pomanjkanjem izkušenj, treba razmisliti o uvedbi pripravništva za vsakega ministra.
Eno leto neplačanega pripravništva pred vstopom v državno politiko, kjer bi se ministri učili, kaj in kako pisati v elektronski pošti ter kako, kdaj in če sploh komu groziti … in tako naprej in tako nazaj.
Potem pa še leto neplačanega pripravništva na tem istem ministrstvu in ni hudič, da čez nekaj let ne bi dobili ministrskega zbora, ki se nam ga ne bi bilo treba sramovati.
Po drugi strani pa obstajajo dokazi, da pisanje in govorjenje neumnosti z ministrskimi izkušnjami nima nobene večje povezave – kar opisano tezo postavi pod vprašaj. Poglejmo le ministra Karla Erjavca. Ni ga bolj izkušenega ministra v Sloveniji. Najbrž je do danes že prehitel samega ministrskega rekorderja dr. Antona Korošca, ki je bil med obema vojnama v več vladah minister za vse. Torej; Erjavec je izredno izkušen minister, pa govori enake neumnosti kot Bandelli, ki je minister komaj nekaj dni. “I, kaj pa je takega rekel?”
Te dni je Erjavec minister za obrambo. Pa so bili naši soldati na vaji na Norveškem, kjer so se odrezali odlično in sploh ne slabo. Pridušali so se le, da imajo slabe čevlje. Nakar je Erjavec na tiskovki v svoji značilni sproščeni maniri pojasnil, da ima on enake Alpinine čevlje in da so dobri. Nato je dodal, da vsakega zebe v noge, če je minus dvajset. Tudi njega pri minus dvajset zebe v noge, samo da se on ne pritožuje. In je še navrgel, da pa je našim vojakom v Afriki vroče in da je pač treba malo potrpeti. Sploh če si v vojski.
Vse skupaj bi se slišalo kot še ena lahkomiselnost neuničljivega Karla, ko zadeva ne bi bila tako preklemano resna. Namreč biti vojak s pomanjkljivo obutvijo ni isto, kot biti šef upokojencev, ki s to isto obutvijo ob sobotah lazi po ljubljanskih gričkih. Če je Karl Erjavec že obrambni minister, bi človek vsaj pričakoval, da pozna osnove resorja, ki mu načeluje.
Zaradi slabe obutve so med prvo svetovno vojno trpele cele vojske. Začelo se je med Napoleonovim umikom iz Rusije, nadaljevalo pa nato v rovih prve svetovne vojne. Gre za bolezensko stanje, s tujko imenovano Trench foot. Pri nas nekoliko neustrezno bolezen prevajamo kot “rovovsko stopalo”, pomeni pa glivično infekcijo stopal, ki se pojavi zaradi neprimerne obutve. Ure stanja v mokrih nogavicah povzročajo grozljive poškodbe in med nesrečniki v jarkih prve svetovne vojne je bolezen kosila vsevprek – dokler se saniteta posameznih vojska ni odzvala z večjim številom suhih nogavic in kitovim oljem. Bolezen so omejili, nikoli pa je niso povsem izkoreninili. Samo med zimo 1914/15 je 20 000 angleških vojakov obolelo za to boleznijo. Infekcija, ki pogosto vodi v gangreno, v skrajni obliki zahteva celo amputacijo. Da pa ne gre samo za relikt iz vojaške zgodovine, pričajo poročila o pojavu rovovskega stopala iz recimo Falklandske vojne. Vse resne vojske tega sveta obutvi svojih vojakov posvečajo vsaj toliko časa in energije, kot orožju.
Pod črto; minister ki žaltave razdira na račun pomanjkljive obutve svojih vojakov, ni le običajen klovn. Je škodljiv, celo nevaren za nacionalno varnost in če Marjan Šarec te dni ruši Bandellija zaradi medsosedskih obrekovanj, bi se lahko z enako mero posvetil tudi Erjavcu zaradi ogrožanja nacionalne varnosti.
754 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Danes pa nekaj o ministrih. Kot nekoč priljubljena tema satirikov, komikov in karikaturistov se ministri počasi umikajo v medijsko pozabo. Kar ne čudi.
Danes pa nekaj o ministrih. Kot nekoč priljubljena tema satirikov, komikov in karikaturistov se ministri počasi umikajo v medijsko pozabo. Kar ne čudi
Praviloma so ministri nekoliko bolj ambiciozni uradniki, ki pa ne slovijo po iskrivem duhu. Zato so njihovo mesto zamenjali drugi medijski objekti. A v zadnjih dneh so ministri pokazali, da še premorejo nekaj zdravega humorja. Najprej je minister Marko Bandelli dokazal, kako stereotip o letečih ministrih prvega tromesečja vsake vlade še kako drži. Mandatar namreč med ozkim izborom kandidatov za ministre zaupa koalicijskim partnerjem, ti pa zaupajo poročilom s terena ali pa zaporedni številki v strankarski knjižici.
In tako se zdaj ministrski zbor že nekaj mandatov zgodaj osipa. “Na stranki” pozabijo preveriti, ali imajo ministri res izobrazbo, kot so jo navedli v dokumentih, ali znajo tuje jezike in ali niso navadni kljukci, nevredni ministrskega stolčka.
Greh ministra Bandellija je sicer minoren. Lokalno politiko je prenesel na državno raven. To, kar se te dni dogaja v dvestodvanajstih slovenskih občinah, je obelodanil znotraj državne politike in nastal je ves hudič. Kajti te dni se po lokalnih voliščih slovenska politika kaže v svoji pravi podobi. Gre za sosedsko politiko in zamere med sosedi narekujejo politično življenje posameznega kraja ter posledično – sploh odkar imamo predsednika vlade župana – tudi državno politiko. Hočemo povedati, da sta postali država in njena kohezija talec prepirov v slavni vasi Komen. Ko to poslušate, je usoda ministra, stranke, koalicije, vlade in države že znana, a to principa, po katerem se je odvila vsa šarada, ne spremeni. V stranki so v opravičilu svojemu ministru poudarili, da gre pri pisanju neslanosti v elektronski pošti najbrž za pomanjkanje izkušenj.
S tem se moramo globoko strinjati, kajti izkušnje, potrebne za ministrsko službo v Sloveniji, so zapovedane v samem ljudskem blagu. Kot pravi temeljni verz ministrske rekrutacije “s časom boš še za ministra”, se ministrske izkušnje pridobijo med preštevanjem vran, ki sedijo na veji. Kako je Bandelli s streljanjem na vrane, sicer stranka Alenke Bratušek ne pojasni, bi pa bilo, zdaj ko je očitno, da ministri trpijo za pomanjkanjem izkušenj, treba razmisliti o uvedbi pripravništva za vsakega ministra.
Eno leto neplačanega pripravništva pred vstopom v državno politiko, kjer bi se ministri učili, kaj in kako pisati v elektronski pošti ter kako, kdaj in če sploh komu groziti … in tako naprej in tako nazaj.
Potem pa še leto neplačanega pripravništva na tem istem ministrstvu in ni hudič, da čez nekaj let ne bi dobili ministrskega zbora, ki se nam ga ne bi bilo treba sramovati.
Po drugi strani pa obstajajo dokazi, da pisanje in govorjenje neumnosti z ministrskimi izkušnjami nima nobene večje povezave – kar opisano tezo postavi pod vprašaj. Poglejmo le ministra Karla Erjavca. Ni ga bolj izkušenega ministra v Sloveniji. Najbrž je do danes že prehitel samega ministrskega rekorderja dr. Antona Korošca, ki je bil med obema vojnama v več vladah minister za vse. Torej; Erjavec je izredno izkušen minister, pa govori enake neumnosti kot Bandelli, ki je minister komaj nekaj dni. “I, kaj pa je takega rekel?”
Te dni je Erjavec minister za obrambo. Pa so bili naši soldati na vaji na Norveškem, kjer so se odrezali odlično in sploh ne slabo. Pridušali so se le, da imajo slabe čevlje. Nakar je Erjavec na tiskovki v svoji značilni sproščeni maniri pojasnil, da ima on enake Alpinine čevlje in da so dobri. Nato je dodal, da vsakega zebe v noge, če je minus dvajset. Tudi njega pri minus dvajset zebe v noge, samo da se on ne pritožuje. In je še navrgel, da pa je našim vojakom v Afriki vroče in da je pač treba malo potrpeti. Sploh če si v vojski.
Vse skupaj bi se slišalo kot še ena lahkomiselnost neuničljivega Karla, ko zadeva ne bi bila tako preklemano resna. Namreč biti vojak s pomanjkljivo obutvijo ni isto, kot biti šef upokojencev, ki s to isto obutvijo ob sobotah lazi po ljubljanskih gričkih. Če je Karl Erjavec že obrambni minister, bi človek vsaj pričakoval, da pozna osnove resorja, ki mu načeluje.
Zaradi slabe obutve so med prvo svetovno vojno trpele cele vojske. Začelo se je med Napoleonovim umikom iz Rusije, nadaljevalo pa nato v rovih prve svetovne vojne. Gre za bolezensko stanje, s tujko imenovano Trench foot. Pri nas nekoliko neustrezno bolezen prevajamo kot “rovovsko stopalo”, pomeni pa glivično infekcijo stopal, ki se pojavi zaradi neprimerne obutve. Ure stanja v mokrih nogavicah povzročajo grozljive poškodbe in med nesrečniki v jarkih prve svetovne vojne je bolezen kosila vsevprek – dokler se saniteta posameznih vojska ni odzvala z večjim številom suhih nogavic in kitovim oljem. Bolezen so omejili, nikoli pa je niso povsem izkoreninili. Samo med zimo 1914/15 je 20 000 angleških vojakov obolelo za to boleznijo. Infekcija, ki pogosto vodi v gangreno, v skrajni obliki zahteva celo amputacijo. Da pa ne gre samo za relikt iz vojaške zgodovine, pričajo poročila o pojavu rovovskega stopala iz recimo Falklandske vojne. Vse resne vojske tega sveta obutvi svojih vojakov posvečajo vsaj toliko časa in energije, kot orožju.
Pod črto; minister ki žaltave razdira na račun pomanjkljive obutve svojih vojakov, ni le običajen klovn. Je škodljiv, celo nevaren za nacionalno varnost in če Marjan Šarec te dni ruši Bandellija zaradi medsosedskih obrekovanj, bi se lahko z enako mero posvetil tudi Erjavcu zaradi ogrožanja nacionalne varnosti.
Slovenci smo s tožbami, sodbami, sodišči in odvetniki obsedeni, zato bo ne glede na kakovost našega sodnega sistema vedno obstajal določen odstotek prebivalstva, ki bo po pravilu nezadovoljen z delom sodišča. Piše: Marko Radmilovič
Butalci so se počohali po glavi in prav po tihem Cefizlju priznali, da pravzaprav ne vedo, kako se most zgradi.
Na prvi pogled se zdi pobuda vladi, da naj razmisli o ponovni uvedbi obveznega služenja vojaškega roka, bizarna. Takšna se zdi tudi na drugi pogled. Gre za ponavljajoče se teme, ki kolobarijo v slovenskem zakonodajnem okolju kot koruza in krompir. Lahko enoletno služenje obveznega vojaškega roka popravi vedno bolj mehkužne, neiznajdljive in občutljive moške, ki niso primerni ne za moža, ne za gospodarja, ne za očeta?
Iz močvirja zremo proti najnovejši vohunski aferi. In še pred začetkom: dobri dve desetletji, kar traja pričujoča oddaja, vsako sezono poročamo o najnovejši vohunski aferi. Tako da je neumestno, celo od kakovostne analitične oddaje, kot je naša, pričakovati izum tople vode. A najnovejša vohunska afera je vseeno edinstvena, ker se tokrat prvič pogovarjamo o imenih.
Kaznovanje držav, ki kršijo osnovne človekove pravice, s pomočjo ignoriranja njihovega turizma, ni tako naivna in nesmiselna poteza.
Danes iz močvirja Danes pa pogled navzgor, kjer si bomo za naslednjih nekaj minut s pticami delili nebo. Zlom Adrie je le še eden izmed kamenčkov na večno makadamski cesti slovenske prometne politike. Podoba je, kot da nič ne deluje in celo večni optimist Galileo bi izgubil upanje, da bi se v slovenskem prometu kaj premaknilo. Poglejmo: železnice so zanič, avtobusni promet je v razsulu, avtoceste zatrpane in kolesarskih poti ni. Edino, kar resnično deluje, edina panoga, ki se razvija in napreduje ter prinaša dobiček, je rečni promet. Ladjice na Ljubljanici so velikanski uspeh slovenskega javnega prometa in če bi hoteli slediti trendu, bi namesto drugega tira morali zgraditi rečni kanal Soča–Sava–Drava.
Sledi nekaj trenutkov za zunanjo politiko in medsosedske odnose. In seveda nekaj trenutkov za odbojko. Navdušena nad uspešnimi igrami slovenskih odbojkarjev se je tudi slovenska politika odločila za blokiranje. Kot je znano, le dobro blokiranje ob dobrem servisu in seveda sprejemu prinaša rezultat. Zato bomo blokirali Hrvate pri vstopu v schengenski prostor. Hrvatje zatrjujejo, da je njihov vstop v shengen že dogovorjen, slovenska politika pa se bo odzvala politično. Tako javnost kot politika sta zaploskali, ker se politično delovanje sliši kot nekaj izjemno odločnega, celo nevarnega.
Po edini svetli tradiciji, ki jo premore sumljiva preteklost naše oddaje, se ob jesenski vključitvi v ponovno kroženje ozremo nazaj. Na poletne mesece, ko naj se ne bi nič dogajalo. Pa se je dogajalo in akoravno je bila akcija predsednika SLS Marjana Podobnika o ponujenih 500 evrih za ustreljenega volka prečesana od spredaj in od zadaj, menimo, da celovita analiza te nenavadne ponudbe vsem oboroženim le ni bila narejena. In čeprav gre za drezanje v osje gnezdo, je tema po našem skromnem mnenju vredna vedno novih obravnav in vedno novih javnih soočanj.
Danes še zadnjič, preden se odprejo nebeška vrata dopusta. In prav o slednjem bo tekla beseda. Gabariti dopusta so znani. Etimološko pomeni dopust delati nič. Ali pa vsaj čim manj. Kar je dobrodošla sprememba od delavnega procesa, ko delamo mnogo. Ali celo preveč. Vendar novi časi, nove navade. Dopust se je v minulih desetletjih dramatično spremenil. Spremenil tako, da ga skoraj več ne prepoznamo. Povedano drugače; dopust je padel na glavo.
Oddelek, ali pisarna, ali ministrstvo, ali komisariat za širitev je najbolj brezvezno ministrstvo v evropski vladi. Mogoče je bolj brezvezno le še tisto za pravno državo. A ministrstvo, ki se uradno imenuje "Evropska soseska politika in širitvena pogajanja", je ob ministrstvu za "Raziskovanje rude in tratenje časa", ki so ga njega dni promovirali pri Alanu Fordu, z naskokom najbolj brezvezno ministrstvo v zgodovini nepotrebnih, odvečnih in brezveznih ministrstev. In prav za to področje bomo kandidirali Slovenci.
Zgodovina nam daje prav in bilo bi dobro, ko bi jo na upravnem sodišču poznali: ekstremne ideologije dvajsetega stoletja so se rodile, predvsem pa so uspevale na stadionu med slabim koncertom. Piše: Marko Radmilovič
Naše najbolj priljubljeno praznično opravilo je stanje na avtocesti v avtomobilski koloni. Piše: Marko Radmilovič
Čeprav so se večino stvari fantje med seboj že zmenili na Twitterju, je mogoče čas, da situacijo pogledamo še v konvencionalnih medijih. V tistih, v katerih nam je kmalu za umreti, kot nam prerokujejo apologeti spletnega življenja. Raje kot oblikuje plakate slovenska politična desnica le še strelja v lastno koleno.
Najboljše delovno mesto na planetu je menda čuvaj plaže na izgubljenem otoku s turkiznim morjem, kjer se vsak mesec zberejo kandidatke za modno revijo spodnjega perila. Drugo najboljše delovno mesto na planetu je evropski komisar. Seveda pa je posledično najslabše delovno mesto biti šef vseh teh komisarjev. Kot da si policaj na križišču v Babilonu. Glosa Marka Radmiloviča.
Na obupen in pretenciozen način poskušamo razložiti, čemu se je na tisoče Slovencev odpravilo v Italijo gledat Primoža Rogliča in Jana Polanca.
Gorenje, našo diko in ponos, ki smo ga, kot kaže danes, slabo vodili in upravljali Slovenci, so prevzeli Kitajci. Po novoreku se jim pravi "strateški lastniki", kar se sliši nekoliko bolje kot samo "lastniki". Kako je s Kitajci, vemo: uspešno ultrakapitalistično gospodarstvo, ki je spojeno z uspešno ultrakomunistično oblastjo.
V Sloveniji imamo avtobusno džunglo; veliko število avtobusnih prevoznikov in majhno število avtobusnih potnikov. Povedano drugače; v zadnjih dveh desetletjih smo naredili le korak naprej od avtobusov, ki so imeli sprevodnike, od šoferjev, ki so imeli brke, in od avtobusnih sedežev, ki so imeli pepelnike.
Evroskepticizem imamo na Slovenskem, hvala bogu, izdatno obdelan; kar nekaj člankov in diplomsko delo ali dve govorita o njem. A zdi se, da je o temi še vedno potrebnega nekaj zdravega razmisleka.
Najlepši primer vsesplošnega nazadovanja družbe sta dve vroči debati, ki prežemata javnost. Tista o nevarnostih obveznega cepljenja otrok je med nami že nekaj let, ona o parkirnih mestih za invalide pa je čisto sveža.
Neveljaven email naslov