Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Danes pa nekaj o ministrih. Kot nekoč priljubljena tema satirikov, komikov in karikaturistov se ministri počasi umikajo v medijsko pozabo. Kar ne čudi.
Danes pa nekaj o ministrih. Kot nekoč priljubljena tema satirikov, komikov in karikaturistov se ministri počasi umikajo v medijsko pozabo. Kar ne čudi
Praviloma so ministri nekoliko bolj ambiciozni uradniki, ki pa ne slovijo po iskrivem duhu. Zato so njihovo mesto zamenjali drugi medijski objekti. A v zadnjih dneh so ministri pokazali, da še premorejo nekaj zdravega humorja. Najprej je minister Marko Bandelli dokazal, kako stereotip o letečih ministrih prvega tromesečja vsake vlade še kako drži. Mandatar namreč med ozkim izborom kandidatov za ministre zaupa koalicijskim partnerjem, ti pa zaupajo poročilom s terena ali pa zaporedni številki v strankarski knjižici.
In tako se zdaj ministrski zbor že nekaj mandatov zgodaj osipa. “Na stranki” pozabijo preveriti, ali imajo ministri res izobrazbo, kot so jo navedli v dokumentih, ali znajo tuje jezike in ali niso navadni kljukci, nevredni ministrskega stolčka.
Greh ministra Bandellija je sicer minoren. Lokalno politiko je prenesel na državno raven. To, kar se te dni dogaja v dvestodvanajstih slovenskih občinah, je obelodanil znotraj državne politike in nastal je ves hudič. Kajti te dni se po lokalnih voliščih slovenska politika kaže v svoji pravi podobi. Gre za sosedsko politiko in zamere med sosedi narekujejo politično življenje posameznega kraja ter posledično – sploh odkar imamo predsednika vlade župana – tudi državno politiko. Hočemo povedati, da sta postali država in njena kohezija talec prepirov v slavni vasi Komen. Ko to poslušate, je usoda ministra, stranke, koalicije, vlade in države že znana, a to principa, po katerem se je odvila vsa šarada, ne spremeni. V stranki so v opravičilu svojemu ministru poudarili, da gre pri pisanju neslanosti v elektronski pošti najbrž za pomanjkanje izkušenj.
S tem se moramo globoko strinjati, kajti izkušnje, potrebne za ministrsko službo v Sloveniji, so zapovedane v samem ljudskem blagu. Kot pravi temeljni verz ministrske rekrutacije “s časom boš še za ministra”, se ministrske izkušnje pridobijo med preštevanjem vran, ki sedijo na veji. Kako je Bandelli s streljanjem na vrane, sicer stranka Alenke Bratušek ne pojasni, bi pa bilo, zdaj ko je očitno, da ministri trpijo za pomanjkanjem izkušenj, treba razmisliti o uvedbi pripravništva za vsakega ministra.
Eno leto neplačanega pripravništva pred vstopom v državno politiko, kjer bi se ministri učili, kaj in kako pisati v elektronski pošti ter kako, kdaj in če sploh komu groziti … in tako naprej in tako nazaj.
Potem pa še leto neplačanega pripravništva na tem istem ministrstvu in ni hudič, da čez nekaj let ne bi dobili ministrskega zbora, ki se nam ga ne bi bilo treba sramovati.
Po drugi strani pa obstajajo dokazi, da pisanje in govorjenje neumnosti z ministrskimi izkušnjami nima nobene večje povezave – kar opisano tezo postavi pod vprašaj. Poglejmo le ministra Karla Erjavca. Ni ga bolj izkušenega ministra v Sloveniji. Najbrž je do danes že prehitel samega ministrskega rekorderja dr. Antona Korošca, ki je bil med obema vojnama v več vladah minister za vse. Torej; Erjavec je izredno izkušen minister, pa govori enake neumnosti kot Bandelli, ki je minister komaj nekaj dni. “I, kaj pa je takega rekel?”
Te dni je Erjavec minister za obrambo. Pa so bili naši soldati na vaji na Norveškem, kjer so se odrezali odlično in sploh ne slabo. Pridušali so se le, da imajo slabe čevlje. Nakar je Erjavec na tiskovki v svoji značilni sproščeni maniri pojasnil, da ima on enake Alpinine čevlje in da so dobri. Nato je dodal, da vsakega zebe v noge, če je minus dvajset. Tudi njega pri minus dvajset zebe v noge, samo da se on ne pritožuje. In je še navrgel, da pa je našim vojakom v Afriki vroče in da je pač treba malo potrpeti. Sploh če si v vojski.
Vse skupaj bi se slišalo kot še ena lahkomiselnost neuničljivega Karla, ko zadeva ne bi bila tako preklemano resna. Namreč biti vojak s pomanjkljivo obutvijo ni isto, kot biti šef upokojencev, ki s to isto obutvijo ob sobotah lazi po ljubljanskih gričkih. Če je Karl Erjavec že obrambni minister, bi človek vsaj pričakoval, da pozna osnove resorja, ki mu načeluje.
Zaradi slabe obutve so med prvo svetovno vojno trpele cele vojske. Začelo se je med Napoleonovim umikom iz Rusije, nadaljevalo pa nato v rovih prve svetovne vojne. Gre za bolezensko stanje, s tujko imenovano Trench foot. Pri nas nekoliko neustrezno bolezen prevajamo kot “rovovsko stopalo”, pomeni pa glivično infekcijo stopal, ki se pojavi zaradi neprimerne obutve. Ure stanja v mokrih nogavicah povzročajo grozljive poškodbe in med nesrečniki v jarkih prve svetovne vojne je bolezen kosila vsevprek – dokler se saniteta posameznih vojska ni odzvala z večjim številom suhih nogavic in kitovim oljem. Bolezen so omejili, nikoli pa je niso povsem izkoreninili. Samo med zimo 1914/15 je 20 000 angleških vojakov obolelo za to boleznijo. Infekcija, ki pogosto vodi v gangreno, v skrajni obliki zahteva celo amputacijo. Da pa ne gre samo za relikt iz vojaške zgodovine, pričajo poročila o pojavu rovovskega stopala iz recimo Falklandske vojne. Vse resne vojske tega sveta obutvi svojih vojakov posvečajo vsaj toliko časa in energije, kot orožju.
Pod črto; minister ki žaltave razdira na račun pomanjkljive obutve svojih vojakov, ni le običajen klovn. Je škodljiv, celo nevaren za nacionalno varnost in če Marjan Šarec te dni ruši Bandellija zaradi medsosedskih obrekovanj, bi se lahko z enako mero posvetil tudi Erjavcu zaradi ogrožanja nacionalne varnosti.
754 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Danes pa nekaj o ministrih. Kot nekoč priljubljena tema satirikov, komikov in karikaturistov se ministri počasi umikajo v medijsko pozabo. Kar ne čudi.
Danes pa nekaj o ministrih. Kot nekoč priljubljena tema satirikov, komikov in karikaturistov se ministri počasi umikajo v medijsko pozabo. Kar ne čudi
Praviloma so ministri nekoliko bolj ambiciozni uradniki, ki pa ne slovijo po iskrivem duhu. Zato so njihovo mesto zamenjali drugi medijski objekti. A v zadnjih dneh so ministri pokazali, da še premorejo nekaj zdravega humorja. Najprej je minister Marko Bandelli dokazal, kako stereotip o letečih ministrih prvega tromesečja vsake vlade še kako drži. Mandatar namreč med ozkim izborom kandidatov za ministre zaupa koalicijskim partnerjem, ti pa zaupajo poročilom s terena ali pa zaporedni številki v strankarski knjižici.
In tako se zdaj ministrski zbor že nekaj mandatov zgodaj osipa. “Na stranki” pozabijo preveriti, ali imajo ministri res izobrazbo, kot so jo navedli v dokumentih, ali znajo tuje jezike in ali niso navadni kljukci, nevredni ministrskega stolčka.
Greh ministra Bandellija je sicer minoren. Lokalno politiko je prenesel na državno raven. To, kar se te dni dogaja v dvestodvanajstih slovenskih občinah, je obelodanil znotraj državne politike in nastal je ves hudič. Kajti te dni se po lokalnih voliščih slovenska politika kaže v svoji pravi podobi. Gre za sosedsko politiko in zamere med sosedi narekujejo politično življenje posameznega kraja ter posledično – sploh odkar imamo predsednika vlade župana – tudi državno politiko. Hočemo povedati, da sta postali država in njena kohezija talec prepirov v slavni vasi Komen. Ko to poslušate, je usoda ministra, stranke, koalicije, vlade in države že znana, a to principa, po katerem se je odvila vsa šarada, ne spremeni. V stranki so v opravičilu svojemu ministru poudarili, da gre pri pisanju neslanosti v elektronski pošti najbrž za pomanjkanje izkušenj.
S tem se moramo globoko strinjati, kajti izkušnje, potrebne za ministrsko službo v Sloveniji, so zapovedane v samem ljudskem blagu. Kot pravi temeljni verz ministrske rekrutacije “s časom boš še za ministra”, se ministrske izkušnje pridobijo med preštevanjem vran, ki sedijo na veji. Kako je Bandelli s streljanjem na vrane, sicer stranka Alenke Bratušek ne pojasni, bi pa bilo, zdaj ko je očitno, da ministri trpijo za pomanjkanjem izkušenj, treba razmisliti o uvedbi pripravništva za vsakega ministra.
Eno leto neplačanega pripravništva pred vstopom v državno politiko, kjer bi se ministri učili, kaj in kako pisati v elektronski pošti ter kako, kdaj in če sploh komu groziti … in tako naprej in tako nazaj.
Potem pa še leto neplačanega pripravništva na tem istem ministrstvu in ni hudič, da čez nekaj let ne bi dobili ministrskega zbora, ki se nam ga ne bi bilo treba sramovati.
Po drugi strani pa obstajajo dokazi, da pisanje in govorjenje neumnosti z ministrskimi izkušnjami nima nobene večje povezave – kar opisano tezo postavi pod vprašaj. Poglejmo le ministra Karla Erjavca. Ni ga bolj izkušenega ministra v Sloveniji. Najbrž je do danes že prehitel samega ministrskega rekorderja dr. Antona Korošca, ki je bil med obema vojnama v več vladah minister za vse. Torej; Erjavec je izredno izkušen minister, pa govori enake neumnosti kot Bandelli, ki je minister komaj nekaj dni. “I, kaj pa je takega rekel?”
Te dni je Erjavec minister za obrambo. Pa so bili naši soldati na vaji na Norveškem, kjer so se odrezali odlično in sploh ne slabo. Pridušali so se le, da imajo slabe čevlje. Nakar je Erjavec na tiskovki v svoji značilni sproščeni maniri pojasnil, da ima on enake Alpinine čevlje in da so dobri. Nato je dodal, da vsakega zebe v noge, če je minus dvajset. Tudi njega pri minus dvajset zebe v noge, samo da se on ne pritožuje. In je še navrgel, da pa je našim vojakom v Afriki vroče in da je pač treba malo potrpeti. Sploh če si v vojski.
Vse skupaj bi se slišalo kot še ena lahkomiselnost neuničljivega Karla, ko zadeva ne bi bila tako preklemano resna. Namreč biti vojak s pomanjkljivo obutvijo ni isto, kot biti šef upokojencev, ki s to isto obutvijo ob sobotah lazi po ljubljanskih gričkih. Če je Karl Erjavec že obrambni minister, bi človek vsaj pričakoval, da pozna osnove resorja, ki mu načeluje.
Zaradi slabe obutve so med prvo svetovno vojno trpele cele vojske. Začelo se je med Napoleonovim umikom iz Rusije, nadaljevalo pa nato v rovih prve svetovne vojne. Gre za bolezensko stanje, s tujko imenovano Trench foot. Pri nas nekoliko neustrezno bolezen prevajamo kot “rovovsko stopalo”, pomeni pa glivično infekcijo stopal, ki se pojavi zaradi neprimerne obutve. Ure stanja v mokrih nogavicah povzročajo grozljive poškodbe in med nesrečniki v jarkih prve svetovne vojne je bolezen kosila vsevprek – dokler se saniteta posameznih vojska ni odzvala z večjim številom suhih nogavic in kitovim oljem. Bolezen so omejili, nikoli pa je niso povsem izkoreninili. Samo med zimo 1914/15 je 20 000 angleških vojakov obolelo za to boleznijo. Infekcija, ki pogosto vodi v gangreno, v skrajni obliki zahteva celo amputacijo. Da pa ne gre samo za relikt iz vojaške zgodovine, pričajo poročila o pojavu rovovskega stopala iz recimo Falklandske vojne. Vse resne vojske tega sveta obutvi svojih vojakov posvečajo vsaj toliko časa in energije, kot orožju.
Pod črto; minister ki žaltave razdira na račun pomanjkljive obutve svojih vojakov, ni le običajen klovn. Je škodljiv, celo nevaren za nacionalno varnost in če Marjan Šarec te dni ruši Bandellija zaradi medsosedskih obrekovanj, bi se lahko z enako mero posvetil tudi Erjavcu zaradi ogrožanja nacionalne varnosti.
Klasična stavka pomeni, da ne delamo. Danes imamo bolj moderne stavke, ki pomenijo, da delamo vsaj malo. Sami bomo to presegli in poskusili s postmoderno obliko stavke, ki nam nalaga, da delamo še bolj kakovostno, kot to počnemo običajno. V primeru ambiciozne oddaje kot je naša, bomo poskusili – nič več in nič manj – kot razkriti probleme naše hiše in odkriti smisel življenja.
Danes pa nekaj o strokovnjakih. Scenosled je takšen, da bomo poskušali prek banalnega priti do bistvenega. Od evrosonga do sestavljanja vlade.
Gremo v Ukrajino. Hočemo povedati, da če gredo vsi, gremo tudi mi. Zadnje dni ukrajinski državni vrh sploh ne more več normalno voditi vojne, ker mora kar naprej sprejemati visoke goste. Vse, kar kaj pomeni v svetovni politiki, se je v zadnjih dneh narisalo v Ukrajini. V glavnem v Kijevu, nekaj pa jih je šlo tudi na obale Črnega morja. V Mariupol ni bilo nikogar. Torej; kaj vrh svetovne politike vodi v to nevarno in po vseh merilih tragično področje, kjer se, to naj izpostavimo na samem začetku, odvija krivična in brezpravna ruska agresija?
Danes pa nekaj o težki gospodarski situaciji. Posvetili se bomo ukrepom, ki bodo pomagali zajeziti tako inflacijo kot tudi zmanjšati odvisnost Evrope od ruskih energentov. Evropska komisija je prišla na plano z devetimi ukrepi, ki bodo pomagali stari celini iz te energetske in cenovne šlamastike.
Kaj in česa smo se naučili o slovenskem, ne le volilnem telesu, temveč o slovenskem narodu na sploh – če analiziramo rezultate volitev iz 24. aprila 2022.
Vemo, da je predvolilni čas in da bi se naj v tem občutljivem obdobju izogibali zgodbic o kandidatih na prihajajočih volitvah, med katere se prišteva tudi obravnavani minister – ampak se bomo za svojo zaščito ovili v plašč alegorij in posplošenih primerjav.
Danes pa o najnovejšem, komaj zaznavnem incidentu, ki pa se z medijskimi ojačitvami po nekaj dneh zdi kot vesoljni potop. Ampak ker naša skromna oddaja presega domete družabno-omrežnih analiz, se podajmo še dlje in si zastavimo vprašanje, na katerega odgovor bo pred zadrego obvaroval bodoče rokovalce … Torej: "Ali je politika nad bontonom, ali pa si bonton jemlje jurisdikcijo tudi nad politiko?" Z drugimi besedami: "So politiki obvezani ne glede na politične razlike, da se drug do drugega vedejo spoštljivo?"
Danes pa o obrobni novici, ki jo bomo s pomočjo podtikanj, poenostavljan in insinuacij spremenili v glavno vest dneva. Govorimo o pujskih pod Pekrsko gorco.
V zadnjih dneh se je našemu obubožanemu kolumnističnem cehu nenavadno priključila četica novih kolumnistov, ki so se na hitro kvalificirali za ta poklic in danes v svojevrstnih kolumnističnih manufakturah proizvajajo kolumne, ki so namenjene za promoviranje sedanje oblasti, ki bi rada postala tudi bodoča. S pomočjo kolumn.
Danes pa o bližnji prihodnosti kot jo razume Slovenska nacionalna stranka. Nekaj časa izven dosega našega radarja so se preostali poslanci končno opogumili z zakonskim predlogom. Ki, kot je za to stranko v navadi, ni razočaral. Osredotočili so se na prepoved merjenja javnega mnenja, ki poslej pol leta pred volitvami ne bi bila več mogoča.
V Sloveniji se je samo z nam lastno intenzivnostjo razvnela debata o rogljičkih. Originalno in nekoliko snobovsko rečeno: o "croissantih"!
Vse, kar leze in gre, te dni išče vzrok za ukrajinsko vojno. Da bodo lahko bodoči učitelji zgodovine bodočim dijakom pojasnjevali razliko med vzrokom in povodom za vojno.
V dneh, ko je težko napisati karkoli smiselnega, smo poklicali na pomoč javni medijski servis Velike Britanije, tako tale zapisek nastaja ob pomoči znamenitega BBC-ja.
Danes pa vzemimo obrobno novičko in jo v svetli tradiciji naše oddaje s pomočjo pretiravanja, napihovanja in potvarjanja dejstev napihnimo do škandala.
Epidemija se počasi končuje, ampak premora ne bo. Globalna medijsko-politična vrhuška je poskrbela, da nam ne bo dolgčas. In da se bomo tresli za svoja življenja tudi v tednih in mesecih, ki prihajajo. Kajti kot beremo te dni, nas takoj po koncu epidemije čaka tretja svetovna vojna. Podobno je novoletnim praznikom. Komaj vdihneš od naporov božiča, te že čaka novo leto.
Do več kulture bomo težko prišli. Ministrstvo vodijo vsakokratne neoliberalne elite, umetniki so muhavi, trg je majhen, odjemalci smo obubožani, ko pa že pridemo v dvorano, postanemo navijači. Razen tega nas bremeni nikoli docela razčiščen odnos med ljubiteljsko in profesionalno kulturo, med neodvisnimi in državnimi umetniki, med kreativnostjo in navdihom ter med kulturo, politiko in gospodarstvom … Nekultura vseh teh težav nima. In če je zgraditi kulturnega človeka drago in zahteva veliko časa, volje in znanja, je omejiti nekulturnega človeka tolikanj lažje. Za kaj gre?
Danes pa na otok. Tam se že danes ukvarjajo s tem, kar nas v kratkem čaka vse. Z rahljanjem epidemijskih ukrepov so začeli iz omar padati epidemijski okostnjaki. Ali povedano manj dobesedno; začel se je velik lov na čarovnice, oziroma na tiste, ki so se med epidemijo zabavali.
Danes pa na kratko, a z nekaj več številkami, kot jih navadno uporabljamo v naši skromni oddaji. Pred bližajočim se ljudskim izrekanjem o naslednji upravljavski ekipi si upamo že vnaprej napovedati teme, ki bodo zaznamovale predvolilno obdobje.
Danes pa tema, ki ji ne bo več dolgo dano bivati med nami. O volitvah, volilnih napovedih, volilnih rezultatih, nam je dovoljeno govoriti le še nekaj tednov, ker, ko začnejo v naši hiši veljati volilni protokoli, moramo paziti, kaj govorimo. Zato o volilni aritmetiki že danes, ko so volitve še skrite v brstenju aprilskega zelenja.
V teh prelomnih časih imamo državljani noro srečo, da v Sloveniji obstaja garant miru in stabilnosti. To je slovenska vojska. Namreč v državah z urejeno oziroma omembe vredno vojaško silo lahko med šlamastikami, podobnimi slovenski, vedno računaš z možnostjo vojaškega prevzema oblasti. V Sloveniji se to pač ne more zgoditi, ker omembe vredne vojske nimamo.
Neveljaven email naslov