Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Današnja zgodba je napeta in nas vodi skozi številne nepričakovane zaplete do samega bistva demokracije. Začne pa se, kako nepričakovano, na radijskih postajah, kjer vrtijo največje hite
Današnja zgodba je napeta in nas vodi skozi številne nepričakovane zaplete do samega bistva demokracije. Začne pa se, kako nepričakovano, na radijskih postajah, kjer vrtijo največje hite
Današnja zgodba je napeta in nas vodi skozi številne nepričakovane zaplete do samega bistva demokracije. Začne pa se, kako nepričakovano, na radijskih postajah, kjer vrtijo največje hite. Saj poznate reklamni ukrep, ko se vsake toliko na teh postajah oglasi kak rokerski zvezdnik in reče – v angleščini seveda – približno naslednje: “Zdravo, tukaj James iz Metallice, vi pa poslušate … ta in ta radio!”
Poslušalec nato dobi občutek, kot da je ta in ta radijska postaja tako zelo pomembna, da si je zanjo vzel čas celo James iz Metallice. Mogoče še več; če je dobra za Jamesa iz Metallice, je najbrž dobra tudi za poslušalca.
Resnica je seveda drugačna. Jamesa iz Metallice marketingarji priklenejo pred mikrofon in ubogi vrag mora vse dneve brati imena radijskih postaj, raztresenih po planetu. Zato pa nima več časa napisati novega Sandmana, ampak to je že druga zgodba.
Od tega drobnega trika, s katerim na nagnetenem trgu pop muzike poskušajo preživeti tako radii kot glasbeniki, pa k slovenskim lokalnim volitvam.
Letos se je še bolj kot prejšnja leta v propagandnih materialih začela pojavljati kategorija “podpornik”. Gre za ljudi, ki svoje politične ali človeške usode sicer ne bodo vezali na kandidata, ki tekmuje v županski tekmi, so pa pripravljeni zanj zastaviti dobro besedo. In ker so županski kandidati povečini anonimusi, so njihovi podporniki osebe iz javnega življenja. Čim bolj znane po možnosti, da bodo volivci presenečeni, od kod in kako kandidat pozna Jamesa iz Metallice. Kot se je izkazalo, prepoznavnost podpornikov pada z velikostjo občine; male občine imajo lokalne zvezdnike, srednje občine imajo regionalne zvezdnike, mestne občine imajo nacionalne zvezdnike. Tako gre to.
A v takšni količini podpornikov mora priti tudi do presežka. Na tem mestu moramo spet zaviti nekoliko na stran.
Nekaj tednov nazaj je največja, najpomembnejša in najbolj vplivna politična skupina v evropskem parlamentu Evropska ljudska stranka, znana s kratico kot EPP, imela svoj kongres v Helsinkih. Na kongresu je Nemec Manfred Weber premagal svojega protikandidata, nekdanjega predsednika finske vlade Alexandra Stubba. Weber je ob izvolitvi na čelo praviloma desnosredinske politične skupine potrdil zavezo skupnim evropskim vrednotam, poudaril skupne krščanske korenine in podobne reči. Kot najverjetnejši bodoči predsednik Evropske komisije je namignil, kako bo prekinil z dosedanjo Junkerjevo zapuščino. Predstavil se je kot načelen in pošten mož, vreden zaupanja, da bo evropski voz peljal naprej. In tako naprej in tako nazaj.
Pa smo nazaj na slovenskih lokalnih volitvah. Kot vidimo po udeležbi, je bila mobilizacija volilnega telesa na tokratnem odločanju za naše zakrnele demokratične ude že kar izjemna. Aktivirale so se tudi politične stranke, akoravno jih neodvisne liste in neodvisni županski kandidati premagujejo kot za šalo. In prav o angažiranosti političnih strank na lokalnih volitvah govori naš današnji zapis.
Ker so v EPP včlanjene tudi vodilne desnosredinske stranke iz naše države, je SDS kot naša najmočnejša predstavnica v tej skupini, pridobila prej omenjenega Webra, da posname dva video prispevka v znak podpore SDS-ovemu kandidatu oziroma tistemu, ki kandidira s podporo SDS. Gre za Anžeta Logarja, ki je kandidiral v Ljubljani, in Franca Kanglerja, ki se je uvrstil v drugi krog v Mariboru.
Kako je to videti?
Dva kratka, nekaj manj kot minutna posnetka spremlja cingljajoča muzika; obleka in ozadje izdajata, da sta bila posnetka posneta eden za drugim. Pri Logarju ustvarjalna montaža skače z bližnjega posnetka junaškega Webra na srednji plan, Kangler pa se je moral zadovoljiti s prispevkom brez reza. V obeh prispevkih se Weber pretvarja, kot da oba kandidata osebno pozna in kako je prepričan da bosta krasna župana. Na splošno pa trosi neumnosti; v primeru Kanglerja hvali pretekle dosežke kandidata, seveda pa ne ve, da so ga pobesneli občani pregnali z občine v spremstvu granitnih kock. V primeru Logarja prepričano našteva neverjetne sposobnosti in dosežke kandidata, kot bi mu pri vsakem izmed njih držal svečo … Skratka gre za reklamni prispevek čisto nič drugačen od onega, kjer James iz Metallice prikrito sporoča, da najraje na svetu posluša ta in ta lokalni radio.
In če zdaj kdo pričakuje, kako se bomo obregnili ob oba SDS-ova kandidata, se zelo moti. Njuna želja po čim boljšem volilnem rezultatu, za katerega sta pripravljena seči po vseh legalnih sredstvih, je razumljiva in opravičljiva.
Tega pa ne moremo trditi za Webra. Kako naj bomo optimistični nad prihodnostjo Evrope, če se bodoči šef pusti potegniti v tako abotno avanturo političnega marketinga? Ne da obeh kandidatov ne pozna! Ne pozna niti mest, v katerih kandidirata, najbrž ne pozna niti Slovenije, najbolj smešno pa je, da ni niti približno sposoben izgovoriti imen in priimkov ljudi, za katere zastavlja svoje ime.
Predvidevamo, da ima kot James iz Metallice tudi Weber iz EPP pol ure na dan odmerjene za govorjenje v kamere najrazličnejših desnosredinskih strank, ki pri potencialno najvplivnejšem Evropejcu iščejo podporo za svoje parcialne interese.
Weber se je na ta način pokazal kot človek brez vsakega lastnega jaza, kot politik brez izdelanega političnega kreda in kot lutka v rokah svetovalcev in lobistov. Kako bo človek, ki ni sposoben preveriti, koga na vse pretege hvali pred kamero, sposoben trezno odločati o usodi celine?
In kar je še najbolj smešno: ena glavnih agend na kongresu EPP je bila zaostritev odnosa skupine do Orbana in njegovega avtokratstva; potem pa zmagovalec kongresa kmalu po izvolitvi začne uporabljati enake manipulacije, kot jih v Budimpešti uporablja zvitorepi Madžar.
754 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Današnja zgodba je napeta in nas vodi skozi številne nepričakovane zaplete do samega bistva demokracije. Začne pa se, kako nepričakovano, na radijskih postajah, kjer vrtijo največje hite
Današnja zgodba je napeta in nas vodi skozi številne nepričakovane zaplete do samega bistva demokracije. Začne pa se, kako nepričakovano, na radijskih postajah, kjer vrtijo največje hite
Današnja zgodba je napeta in nas vodi skozi številne nepričakovane zaplete do samega bistva demokracije. Začne pa se, kako nepričakovano, na radijskih postajah, kjer vrtijo največje hite. Saj poznate reklamni ukrep, ko se vsake toliko na teh postajah oglasi kak rokerski zvezdnik in reče – v angleščini seveda – približno naslednje: “Zdravo, tukaj James iz Metallice, vi pa poslušate … ta in ta radio!”
Poslušalec nato dobi občutek, kot da je ta in ta radijska postaja tako zelo pomembna, da si je zanjo vzel čas celo James iz Metallice. Mogoče še več; če je dobra za Jamesa iz Metallice, je najbrž dobra tudi za poslušalca.
Resnica je seveda drugačna. Jamesa iz Metallice marketingarji priklenejo pred mikrofon in ubogi vrag mora vse dneve brati imena radijskih postaj, raztresenih po planetu. Zato pa nima več časa napisati novega Sandmana, ampak to je že druga zgodba.
Od tega drobnega trika, s katerim na nagnetenem trgu pop muzike poskušajo preživeti tako radii kot glasbeniki, pa k slovenskim lokalnim volitvam.
Letos se je še bolj kot prejšnja leta v propagandnih materialih začela pojavljati kategorija “podpornik”. Gre za ljudi, ki svoje politične ali človeške usode sicer ne bodo vezali na kandidata, ki tekmuje v županski tekmi, so pa pripravljeni zanj zastaviti dobro besedo. In ker so županski kandidati povečini anonimusi, so njihovi podporniki osebe iz javnega življenja. Čim bolj znane po možnosti, da bodo volivci presenečeni, od kod in kako kandidat pozna Jamesa iz Metallice. Kot se je izkazalo, prepoznavnost podpornikov pada z velikostjo občine; male občine imajo lokalne zvezdnike, srednje občine imajo regionalne zvezdnike, mestne občine imajo nacionalne zvezdnike. Tako gre to.
A v takšni količini podpornikov mora priti tudi do presežka. Na tem mestu moramo spet zaviti nekoliko na stran.
Nekaj tednov nazaj je največja, najpomembnejša in najbolj vplivna politična skupina v evropskem parlamentu Evropska ljudska stranka, znana s kratico kot EPP, imela svoj kongres v Helsinkih. Na kongresu je Nemec Manfred Weber premagal svojega protikandidata, nekdanjega predsednika finske vlade Alexandra Stubba. Weber je ob izvolitvi na čelo praviloma desnosredinske politične skupine potrdil zavezo skupnim evropskim vrednotam, poudaril skupne krščanske korenine in podobne reči. Kot najverjetnejši bodoči predsednik Evropske komisije je namignil, kako bo prekinil z dosedanjo Junkerjevo zapuščino. Predstavil se je kot načelen in pošten mož, vreden zaupanja, da bo evropski voz peljal naprej. In tako naprej in tako nazaj.
Pa smo nazaj na slovenskih lokalnih volitvah. Kot vidimo po udeležbi, je bila mobilizacija volilnega telesa na tokratnem odločanju za naše zakrnele demokratične ude že kar izjemna. Aktivirale so se tudi politične stranke, akoravno jih neodvisne liste in neodvisni županski kandidati premagujejo kot za šalo. In prav o angažiranosti političnih strank na lokalnih volitvah govori naš današnji zapis.
Ker so v EPP včlanjene tudi vodilne desnosredinske stranke iz naše države, je SDS kot naša najmočnejša predstavnica v tej skupini, pridobila prej omenjenega Webra, da posname dva video prispevka v znak podpore SDS-ovemu kandidatu oziroma tistemu, ki kandidira s podporo SDS. Gre za Anžeta Logarja, ki je kandidiral v Ljubljani, in Franca Kanglerja, ki se je uvrstil v drugi krog v Mariboru.
Kako je to videti?
Dva kratka, nekaj manj kot minutna posnetka spremlja cingljajoča muzika; obleka in ozadje izdajata, da sta bila posnetka posneta eden za drugim. Pri Logarju ustvarjalna montaža skače z bližnjega posnetka junaškega Webra na srednji plan, Kangler pa se je moral zadovoljiti s prispevkom brez reza. V obeh prispevkih se Weber pretvarja, kot da oba kandidata osebno pozna in kako je prepričan da bosta krasna župana. Na splošno pa trosi neumnosti; v primeru Kanglerja hvali pretekle dosežke kandidata, seveda pa ne ve, da so ga pobesneli občani pregnali z občine v spremstvu granitnih kock. V primeru Logarja prepričano našteva neverjetne sposobnosti in dosežke kandidata, kot bi mu pri vsakem izmed njih držal svečo … Skratka gre za reklamni prispevek čisto nič drugačen od onega, kjer James iz Metallice prikrito sporoča, da najraje na svetu posluša ta in ta lokalni radio.
In če zdaj kdo pričakuje, kako se bomo obregnili ob oba SDS-ova kandidata, se zelo moti. Njuna želja po čim boljšem volilnem rezultatu, za katerega sta pripravljena seči po vseh legalnih sredstvih, je razumljiva in opravičljiva.
Tega pa ne moremo trditi za Webra. Kako naj bomo optimistični nad prihodnostjo Evrope, če se bodoči šef pusti potegniti v tako abotno avanturo političnega marketinga? Ne da obeh kandidatov ne pozna! Ne pozna niti mest, v katerih kandidirata, najbrž ne pozna niti Slovenije, najbolj smešno pa je, da ni niti približno sposoben izgovoriti imen in priimkov ljudi, za katere zastavlja svoje ime.
Predvidevamo, da ima kot James iz Metallice tudi Weber iz EPP pol ure na dan odmerjene za govorjenje v kamere najrazličnejših desnosredinskih strank, ki pri potencialno najvplivnejšem Evropejcu iščejo podporo za svoje parcialne interese.
Weber se je na ta način pokazal kot človek brez vsakega lastnega jaza, kot politik brez izdelanega političnega kreda in kot lutka v rokah svetovalcev in lobistov. Kako bo človek, ki ni sposoben preveriti, koga na vse pretege hvali pred kamero, sposoben trezno odločati o usodi celine?
In kar je še najbolj smešno: ena glavnih agend na kongresu EPP je bila zaostritev odnosa skupine do Orbana in njegovega avtokratstva; potem pa zmagovalec kongresa kmalu po izvolitvi začne uporabljati enake manipulacije, kot jih v Budimpešti uporablja zvitorepi Madžar.
Kripto valute so denar. Nič hudega, če ne poznate nikogar, ki bi kaj plačal z njimi – formalno so bitcoin in bratranci denar
Je možno, da bi skoraj leto in četrt poslanec Anže Logar le bral in bral in bral, pa čeprav smo ga videvali v parlamentu, na zasedanjih komisije in končno celo v Bruslju?
Če hočemo problem javnega financiranja zasebnega šolstva pravilno razumeti, ga moramo razbiti. Razbiti v prafaktorje, kot bi se izrazili s subatomsko fiziko v javni rabi
Najprej je bila reklama o kokoši in njenih zdravih jajcih, iz katerih se je nato izlegel medij.
Zdravniki zaradi svojega humanega poslanstva, družbenega pomena in socialnega statusa spadajo med skupino poklicev, ki so za javnost privlačni
Vsa zgodovina, vse religije, filozofije in vzgoja tako posameznika kot narodov svarijo pred kaznijo. Kazni se bojimo, zaradi kazni živimo.
Kdaj in kdo se je spomnil, da naj politiki nosijo čelade med polaganjem temeljnega kamna, ni natančno znano
Nizka volilna udeležba bo problem toliko časa, dokler bodo nanjo opozarjali tisti, ki jo povzročajo.
Glavna novica prejšnjega tedna je napoved vlade, da po letu 2030 v Sloveniji ne bo več avtomobilov, ki onesnažujejo okolje. Grobo rečeno. Bolj tehnično: vlada se je zavezala, da se bodo pod Alpami od 2030 naprej prodajali samo avtomobili z manj kot 50 g izpusta CO2 na prevoženi kilometer. V praksi to pomeni, da vlada meni, kako bodo po letu 2030 v Sloveniji na prodaj skoraj izključno električni avtomobili.
Da smo pečeni in da svet stoji na robu prepada, ni več nobena novica. A pretekle dni so temni obeti apokalipse dobili tudi povsem stvarne dokaze. Pa s tem seveda ne mislimo na twitte puhloglavcev ali vzpon ekstremnih skupin in ideologij. Dokaz, da bomo šli kot civilizacija rakom žvižgat, se, kot že nekajkrat do zdaj, skriva v maslu. V putru, po domače.
Premiera Slovenije in Hrvaške sta se ob robu sestanka voditeljev držav Evropske unije v Estoniji ločeno srečala z nemško kanclerko Merklovo. Kako pa je to srečanje izgledalo?
Po referendumskem koncu tedna se dežela prebuja v referendumski teden. In kot že tolikokrat, se dneve po referendumih sprašujemo eno in isto stvar. Zakaj in čemu referendumi? Če bi bili resničen izraz ljudske volje, bi bilo tole pisanje brezpredmetno; ker pa gre pri referendumih vedno znova za bolj ali manj invalidne procese znotraj družbe, si zaslužijo površno in najverjetneje napačno analizo.
Marko Radmilovič se tokrat sprašuje, kaj je onkraj zlate medalje slovenskih košarkašev, kaj je onkraj src na parketu, kaj je onkraj "svaka jim čast" in kaj onkraj "kdor ne skače, ni Sloven'c".
Po poletnem premoru se Zapisi iz močvirja vračajo z razmišljanjem o tepcih, ki se na različnih koncih sveta spogledujejo z vojno.
Iz počitniškega ugodja nas je zbezal izreden dogodek – objavljena arbitraža o slovensko-hrvaški meji. Ne moremo dovoliti, da bi delovni ljudje in občani ostali brez razumljive razlage arbitraže.
Vlada poskuša obrniti prepričanje, da je neuspešna, z bolj ali manj posrečenimi PR-akcijami. Kamor sodi tudi povečano Cerarjevo javno pojavljanje.
Nenadna skrb za davkoplačevalce, ki v luči neprodaje NLB ne smejo biti ponovno oškodovani, se zdi milo rečeno neiskrena.
Ne bomo sicer odkrili tople vode, a nekaj pojasnil z nedavno pobudo predsednice Nove Slovenije je le treba dati. Ljudmila Novak je slovenski vladi predlagala, da vsakemu paru, ki v Sloveniji sklene zakonsko zvezo, po končanem obredu slovenska država podari slovensko zastavo.
Če si drznemo današnje stanje razglasiti kot tretjo svetovno vojno, avtomatično dobimo odgovor na duhovito misel velikega Alberta. “Ne vem, s čim se bo bojevala tretja svetovna vojna, četrta se bo s palicami in kamni,” je genialno dahnil veliki mož. Danes poznamo odgovor: “Tretja svetovna vojna se bo bojevala z belimi kombiji in noži!”
Neveljaven email naslov