Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Danes pa poglobljeno, ker se bliža december, ko težke teme za trideset dni odrinemo stran.
Premier je pozval državna podjetja oziroma tista, v katerih ima država lastniški delež, naj premislijo o oglaševanju v medijih, ki tolerirajo ali celo vzpodbujajo sovražni govor. In ob sovražnem govoru tolerirajo ali celo ustvarjajo lažne novice.
Piše: Marko Radmilovič
Danes pa poglobljeno, ker se bliža december, ko težke teme za trideset dni odrinemo stran
Premier je pozval državna podjetja oziroma tista, v katerih ima država lastniški delež, naj premislijo o oglaševanju v medijih, ki tolerirajo ali celo vzpodbujajo sovražni govor. In ob sovražnem govoru tolerirajo ali celo ustvarjajo lažne novice.
Odziv javnosti je predvidljivo smešen. Pol javnosti predsedniku vlade ploska, pol javnosti pa ga opozarja, naj se ne igra s svobodo govora. In še bolj smešno: ena novinarska organizacija mu je čestitala, druga novinarska organizacija se je zgražala.
Med običajno dnevno solato si slehernik z novico ne zna kaj dosti pomagati – zato radi priskočimo na pomoč in razložimo daljnosežne premierjeve ideje. Ker vemo, kaj je Šarec rekel, bomo v današnji oddaji razkrili, česa ni rekel. Pa bi moral.
Slovenski mediji živijo od oglasov. Z izjemo medija, ki ga poslušate; ta v glavnem živi od vašega velikodušnega prispevka, ves ostali slovenski medijski prostor pa napajajo oglasi. Brez oglaševanja slovenskega medijskega prostora ne bi bilo. Ali pa bi bil omejen na dimne signale, govorice in poštne golobe. In ker je medijev v Sloveniji nenavadno veliko, podjetij, željnih oglaševanja, pa primerno manj, pomeni, da umik kateregakoli oglaševalca iz medija ta medij potisne na rob preživetja. Mediji že tako ali tako poslujejo na viti minimi. Največkrat to pomeni, da ne plačujejo novinarjev, ali ne poravnavajo avtorskih pravic ali so dolžni tiskarnam, ali imajo zastarelo opremo. Ker medijev brez oglasov ni, oglasi brez medijev pa zlahka so in celo dosežejo svoj namen, lahko realist vzklikne: “Kako primerno!” Če se namreč državna podjetja umaknejo iz medijev, ki širijo nestrpnost, to posledično pomeni smrt teh medijev. Dve muhi na en mah. In prav zato sta ena novinarska organizacija in del medijskih strokovnjakov premiera pozvali, da naj poziv umakne. Kajti na koncu dneva ne gre za nestrpnost in njeno širjenje, temveč gre za denar.
Naprej; na prvi pogled se zdi logično, čemu je predsednik vlade k bojkotu oglaševanja pozval samo podjetja, ki so v državni lasti oziroma ima država v njih pomemben lastniški delež. Nad njimi ima kot premier vsaj teoretično jurisdikcijo, akoravno je posebej poudaril, da ni njegov namen vpletati se v poslovne odločitve gospodarskih subjektov. Dobro. Kaj pa podjetja, v katerih država nima lastniškega deleža? Kaj pa povsem zasebna podjetja? Pa tuje multinacionalke, ki oglašujejo v medijih, ki širijo nestrpnost?
Premier o njih ne govori, ker Republika Slovenija v njih nima lastniških deležev, ki torej določajo tudi etično delovanje posameznega podjetja. Bi lahko torej premislek o oglaševanju veljal za lansko Gorenje, za letošnje pa ne več?
Tudi zasebna ali tuja podjetja delujejo znotraj pravnega reda Republike Slovenije in če velja za vsa podjetja, ne glede na lastniško strukturo, enaka davčna politika, kako naj potem ne velja isti moralni kodeks? Kajti prav za to gre pri sovražnem govoru … Šarčev poziv pa nerodno povezuje državno lastništvo z občečloveškimi ali etičnimi načeli, če hočete. Ta pa so univerzalna in naj bi veljala za vse, ne le za tiste z državnim lastniškim deležem napolnjene oglaševalce.
Naprej: poziv je podoben onemu triku, ki so se ga šle, ali pa se ga še grejo, učiteljice v nižjih razredih osnovne šole. Okarajo ves razred, potem pa na koncu dodajo: “Tisti, ki je kriv, se bo že sam prepoznal!” Se pravi, da premier ni nedvoumno navedel, kateri so mediji, ki tolerirajo sovražni govor ali ga celo vzpodbujajo, kateri mediji širijo nestrpnost in v katerih uredništvih izpod nakovala prihajajo lažne novice. Je računal, da se bodo ti mediji že sami prepoznali, oziroma jih bo prepoznala javnost, oziroma jih bodo prepoznali državni oglaševalci in posledično nehali oglaševati v njih?
Ampak to se ne bo zgodilo. Medij, ki se ukvarja s to raboto, nima zavedanja o samem sebi. Saj se novinar v takšnem mediju zjutraj ne zbudi, popije kavo, po stereotipu o slovenskih novinarjih rukne kratkega in se spravi v redakcijo širit sovražni govor in natipkat 3000 znakov norme lažnih novic. Ne, ti ljudje verjamejo v svoje delo, v svoje novinarsko poslanstvo in v svoj medijski kredo, prav tako kot v vse to verjamemo vsi ostali medijski ustvarjalci. To, kar premier razume kot naklep, je pravzaprav široko razširjen in sprevržen pogled na svet. Ki ni medijski eksces, temveč je proces tako z ustvarjalci medijskih vsebin, kot tudi z odjemalci teh vsebin. In teh odjemalcev ni malo. Če torej hoče (samo kot primer) Telekom oglaševati svojo novo storitev, se bo z odpovedjo oglaševanja v nestrpnih medijih odpovedal doseganju več sto tisoč potencialnih kupcev. Ti so mogoče res nestrpni in gojijo skrajne politične nazore, a telefonirajo pa še kako radi! Posledično bo Telekom z izgubo kupcev prikazal manjši dobiček, Republika Slovenija kot lastnik bo ob zaključnem poročilu dvignila obrv, Šarca bomo dali na tnalo – in če sledimo tej logiki, je s pozivom pljunil v lastno skledo.
Naprej: do dneva današnjega smo menili, da sta nestrpnost in sovražni govor pri nas regulirana. Na spletu, v klasičnih medijih, v javnosti, v parlamentu so za ta pritlehni pojav zadolženi regulatorji, pogosto organi pregona in sodstvo. Kako opravljajo svoje delo, je drugo vprašanje; kot medklic lahko le prišepnemo, da ga opravljajo slabo. Ker sovražni govor se pri nas počuti kot gobani v deževnem avgustu. Ampak ker imamo regulatorje sovražnega govora vsaj na papirju, ni nobene dejanske potrebe, da bi ga moral regulirati Telekom. Telekom naj vlači kable po slovenskem podeželju, policija in sodišče pa naj preganjata izgovorjene ali zapisane pritlehnosti.
Do konca in naprej.
Z lažnim govorom in nestrpnostjo smo opravili, končajmo torej z lažnimi novicami. Ta oblika sporočanja je postala popularna in znana z ameriškim predsednikom in je podobna tistemu reku o strahu. Od zunaj ga nič ni, znotraj je pa votel. Kaj “lažna novica” sploh pomeni? Če berete normalen medij, nimate praktično nobene možnosti, da nanjo naletite. Če pa se spuščate v greznico zakotnih medijev in socialnih omrežij, ste za prežvečeno odgovorni sami.
In še nekaj; velik del oglaševanja, tudi tistega od državnih podjetij, je tako neumen, da bi ga lahko mirno pripisali lažnim novicam. Kot je znano, so oglaševalci odlično plačani in ker so pogosto preveč brihtni za splošno občinstvo, so sodobni oglasi nerazumljivi ali vsaj zavajajoči. Povedano drugače: izdelki ali storitve, ki jih oglašujejo, se nato v praksi pogosto ne izkažejo za takšne, kot so bili oglaševani. Se pravi, da so najpogostejše lažne novice v naših medijih oglasi sami in tako pridemo do velikega zapleta na teoretskem polju: Kako naj z lažnimi novicami v medijih vplivamo na umik lažnih novic iz medijev?
750 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Danes pa poglobljeno, ker se bliža december, ko težke teme za trideset dni odrinemo stran.
Premier je pozval državna podjetja oziroma tista, v katerih ima država lastniški delež, naj premislijo o oglaševanju v medijih, ki tolerirajo ali celo vzpodbujajo sovražni govor. In ob sovražnem govoru tolerirajo ali celo ustvarjajo lažne novice.
Piše: Marko Radmilovič
Danes pa poglobljeno, ker se bliža december, ko težke teme za trideset dni odrinemo stran
Premier je pozval državna podjetja oziroma tista, v katerih ima država lastniški delež, naj premislijo o oglaševanju v medijih, ki tolerirajo ali celo vzpodbujajo sovražni govor. In ob sovražnem govoru tolerirajo ali celo ustvarjajo lažne novice.
Odziv javnosti je predvidljivo smešen. Pol javnosti predsedniku vlade ploska, pol javnosti pa ga opozarja, naj se ne igra s svobodo govora. In še bolj smešno: ena novinarska organizacija mu je čestitala, druga novinarska organizacija se je zgražala.
Med običajno dnevno solato si slehernik z novico ne zna kaj dosti pomagati – zato radi priskočimo na pomoč in razložimo daljnosežne premierjeve ideje. Ker vemo, kaj je Šarec rekel, bomo v današnji oddaji razkrili, česa ni rekel. Pa bi moral.
Slovenski mediji živijo od oglasov. Z izjemo medija, ki ga poslušate; ta v glavnem živi od vašega velikodušnega prispevka, ves ostali slovenski medijski prostor pa napajajo oglasi. Brez oglaševanja slovenskega medijskega prostora ne bi bilo. Ali pa bi bil omejen na dimne signale, govorice in poštne golobe. In ker je medijev v Sloveniji nenavadno veliko, podjetij, željnih oglaševanja, pa primerno manj, pomeni, da umik kateregakoli oglaševalca iz medija ta medij potisne na rob preživetja. Mediji že tako ali tako poslujejo na viti minimi. Največkrat to pomeni, da ne plačujejo novinarjev, ali ne poravnavajo avtorskih pravic ali so dolžni tiskarnam, ali imajo zastarelo opremo. Ker medijev brez oglasov ni, oglasi brez medijev pa zlahka so in celo dosežejo svoj namen, lahko realist vzklikne: “Kako primerno!” Če se namreč državna podjetja umaknejo iz medijev, ki širijo nestrpnost, to posledično pomeni smrt teh medijev. Dve muhi na en mah. In prav zato sta ena novinarska organizacija in del medijskih strokovnjakov premiera pozvali, da naj poziv umakne. Kajti na koncu dneva ne gre za nestrpnost in njeno širjenje, temveč gre za denar.
Naprej; na prvi pogled se zdi logično, čemu je predsednik vlade k bojkotu oglaševanja pozval samo podjetja, ki so v državni lasti oziroma ima država v njih pomemben lastniški delež. Nad njimi ima kot premier vsaj teoretično jurisdikcijo, akoravno je posebej poudaril, da ni njegov namen vpletati se v poslovne odločitve gospodarskih subjektov. Dobro. Kaj pa podjetja, v katerih država nima lastniškega deleža? Kaj pa povsem zasebna podjetja? Pa tuje multinacionalke, ki oglašujejo v medijih, ki širijo nestrpnost?
Premier o njih ne govori, ker Republika Slovenija v njih nima lastniških deležev, ki torej določajo tudi etično delovanje posameznega podjetja. Bi lahko torej premislek o oglaševanju veljal za lansko Gorenje, za letošnje pa ne več?
Tudi zasebna ali tuja podjetja delujejo znotraj pravnega reda Republike Slovenije in če velja za vsa podjetja, ne glede na lastniško strukturo, enaka davčna politika, kako naj potem ne velja isti moralni kodeks? Kajti prav za to gre pri sovražnem govoru … Šarčev poziv pa nerodno povezuje državno lastništvo z občečloveškimi ali etičnimi načeli, če hočete. Ta pa so univerzalna in naj bi veljala za vse, ne le za tiste z državnim lastniškim deležem napolnjene oglaševalce.
Naprej: poziv je podoben onemu triku, ki so se ga šle, ali pa se ga še grejo, učiteljice v nižjih razredih osnovne šole. Okarajo ves razred, potem pa na koncu dodajo: “Tisti, ki je kriv, se bo že sam prepoznal!” Se pravi, da premier ni nedvoumno navedel, kateri so mediji, ki tolerirajo sovražni govor ali ga celo vzpodbujajo, kateri mediji širijo nestrpnost in v katerih uredništvih izpod nakovala prihajajo lažne novice. Je računal, da se bodo ti mediji že sami prepoznali, oziroma jih bo prepoznala javnost, oziroma jih bodo prepoznali državni oglaševalci in posledično nehali oglaševati v njih?
Ampak to se ne bo zgodilo. Medij, ki se ukvarja s to raboto, nima zavedanja o samem sebi. Saj se novinar v takšnem mediju zjutraj ne zbudi, popije kavo, po stereotipu o slovenskih novinarjih rukne kratkega in se spravi v redakcijo širit sovražni govor in natipkat 3000 znakov norme lažnih novic. Ne, ti ljudje verjamejo v svoje delo, v svoje novinarsko poslanstvo in v svoj medijski kredo, prav tako kot v vse to verjamemo vsi ostali medijski ustvarjalci. To, kar premier razume kot naklep, je pravzaprav široko razširjen in sprevržen pogled na svet. Ki ni medijski eksces, temveč je proces tako z ustvarjalci medijskih vsebin, kot tudi z odjemalci teh vsebin. In teh odjemalcev ni malo. Če torej hoče (samo kot primer) Telekom oglaševati svojo novo storitev, se bo z odpovedjo oglaševanja v nestrpnih medijih odpovedal doseganju več sto tisoč potencialnih kupcev. Ti so mogoče res nestrpni in gojijo skrajne politične nazore, a telefonirajo pa še kako radi! Posledično bo Telekom z izgubo kupcev prikazal manjši dobiček, Republika Slovenija kot lastnik bo ob zaključnem poročilu dvignila obrv, Šarca bomo dali na tnalo – in če sledimo tej logiki, je s pozivom pljunil v lastno skledo.
Naprej: do dneva današnjega smo menili, da sta nestrpnost in sovražni govor pri nas regulirana. Na spletu, v klasičnih medijih, v javnosti, v parlamentu so za ta pritlehni pojav zadolženi regulatorji, pogosto organi pregona in sodstvo. Kako opravljajo svoje delo, je drugo vprašanje; kot medklic lahko le prišepnemo, da ga opravljajo slabo. Ker sovražni govor se pri nas počuti kot gobani v deževnem avgustu. Ampak ker imamo regulatorje sovražnega govora vsaj na papirju, ni nobene dejanske potrebe, da bi ga moral regulirati Telekom. Telekom naj vlači kable po slovenskem podeželju, policija in sodišče pa naj preganjata izgovorjene ali zapisane pritlehnosti.
Do konca in naprej.
Z lažnim govorom in nestrpnostjo smo opravili, končajmo torej z lažnimi novicami. Ta oblika sporočanja je postala popularna in znana z ameriškim predsednikom in je podobna tistemu reku o strahu. Od zunaj ga nič ni, znotraj je pa votel. Kaj “lažna novica” sploh pomeni? Če berete normalen medij, nimate praktično nobene možnosti, da nanjo naletite. Če pa se spuščate v greznico zakotnih medijev in socialnih omrežij, ste za prežvečeno odgovorni sami.
In še nekaj; velik del oglaševanja, tudi tistega od državnih podjetij, je tako neumen, da bi ga lahko mirno pripisali lažnim novicam. Kot je znano, so oglaševalci odlično plačani in ker so pogosto preveč brihtni za splošno občinstvo, so sodobni oglasi nerazumljivi ali vsaj zavajajoči. Povedano drugače: izdelki ali storitve, ki jih oglašujejo, se nato v praksi pogosto ne izkažejo za takšne, kot so bili oglaševani. Se pravi, da so najpogostejše lažne novice v naših medijih oglasi sami in tako pridemo do velikega zapleta na teoretskem polju: Kako naj z lažnimi novicami v medijih vplivamo na umik lažnih novic iz medijev?
Ob počastitvi spomina na umrle v vseh vojnah se zdi streljanje s puškami vsaj neprimerno, če že ne škandalozno.
V teh vremensko zahtevnih urah in dnevih pa nekaj sproščene in prepotrebne zabave. In kaj je lahko bolj zabavnega od slovenske vlade?
Nekaj o princih, kraljih in ostalih pravljičnih likih. Ter o novinarjih, ki so vse, le pravljični liki ne. Savdski princ in prestolonaslednik je novinarju, svojemu strastnemu kritiku, dal odsekati glavo. Svetovna javnost se je zganila. Del svetovne javnosti se je zganil celo tako zelo, da so zažugali s prstom in zagrozili, da hudobnemu princu ne bodo več prodajali orožja. Na srečo tako daleč, da bi kdo zagrozil z blokado savdske nafte, ni šel nihče. Kaj pa je en novinar proti milijonom sodčkov! Piše: Marko Radmilovič.
V oddaji boste slišali kup pavšalnih navedb, nepodprtih s kakršnimi koli podatki. Kar pa ni nič hudega. Tudi v resnih medijih na temo obveščevalnih struktur slišite kup pavšalnih in s podatki nepodprtih navedb. Takšna je pač narava obveščevalnega dela.
Če nič drugega smo prejšnje dni izvedeli, kakšen bo konec sveta. Religiozne prakse ponujajo vsaka svoj scenarij, a kot kaže s poslednjo sodbo, kolobarjenjem duše in z zabavo z devicami ne bo nič. Konec bo veliko bolj posveten. Odvisno od kulinaričnih preferenc naroda se bo človeštvo ali skuhalo ali speklo. Nekako tako je razumeti opozorila iz Medvladnega foruma o podnebnih spremembah, ki poteka v Južni Koreji. Mimogrede; če bi 195 delegatov imelo svoje srečanje v Severni Koreji, bi verjetno ugotovili, da se tam podnebje še nič ne segreva. Piše Marko Radmilovič.
V zapisih je sporedu najbrž preambiciozno modrovanje o sreči. Sreče je več vrst. Tako ne bomo govorili o družinski, športni, osebni in podobnih srečah. Danes bomo govorili o sreči, ki se pojavlja pri igrah na srečo. Piše: Marko Radmilovič
Te dni so sosedje Avstrijci začeli kopati drugo cev karavanškega predora. Istočasno na bi začeli kopati tudi Slovenci proti Avstriji, a na naši strani so Karavanke še neokrnjene.
Nekaj o vseprisotni temi – varnosti. Nevarnost preži na nas iz vseh kotov in vsak trenutek nas lahko ugonobi vse od meča do lakote. In seveda virusov.
Eno zadnjih priložnosti za nekaj sproščenega poletnega esprija začnimo s krajšo odo: Muslimani imajo Meko, Kristjani imajo Jeruzalem. Pivci vina imajo Medano, A pivci piva imamo žalsko fontano. Več v Zapisih iz močvirja, piše Marko Radmilovič.
Pa smo nazaj. Zdi se, kot da niti nismo odšli. Ko smo se junija poslovili, smo imeli vlado z delnimi pooblastili, ko se septembra vračamo, imamo še vedno vlado z delnimi pooblastili. Ker smo preživeli, ker je preživela država in ker je očitno preživela tudi vlada z delnimi pooblastili, se zastavlja logično vprašanje: Ali sploh potrebujemo vlado s polnimi pooblastili? Piše: Marko Radmilovič Glas: Jure Franko
Danes pa zelo na kratko, kajti oba redna poslušalca te oddaje si še nista povsem opomogla od podaljšanega konca tedna. In prav o prazničnih dneh bo tekla beseda. Analizirali bomo nekaj temeljnih misli, ki so jih ob prazničnih nagovorih izrekli vidni predstavniki naroda. In sicer zadnje besede v govorih predsednika parlamenta, predsednika vlade, predsednika republike, ob tem pa bomo prenesli še praznične misli državljana Franca K.
Pri nas na asfalt še vedno gledamo kot na najredkejšo možno dobrino. Kot bi šlo za črno zlato, ne pa za mešanico gramoza in odpadka pri pridobivanju nafte. Sploh pa ni sprejemljiv argument, da za asfaltiranje ni denarja. Skozi okno ga lopatamo z referendumi, odškodninami, izgubljenimi tožbami in ostalimi demokratičnimi procesi. Povedano drugače: če imamo dovolj denarja za demokracijo, bi ga morali imeti tudi za asfalt.
Svetovni dogodki niso prijazni do tistih, ki ponoči radi spijo. Najprej je bilo treba pospremiti finale košarkarske lige NBA, potem pa še srečanje predsednika Trumpa in predsednika Kima. In naj že na začetku povemo: omemba košarke ni popolnoma neumestna. Denis Rodman, znameniti »Črv« iz šampionskega moštva Čikaga, ima v ameriško-severnokorejskih odnosih pomembno vlogo in ob srečanju je bil tako ganjen, da je celo zajokal. Ampak kaj to srečanje za ves svet zares pomeni? Piše: Marko Radmilovič
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Danes pa o čebelah. Izpustili bomo večino duhovitih primerjav in primernih verzov, ki so jih o žuželki zadnje dni izbrskali v medijih, in se posvetili sami vlogi čebele. Ne le na planetu, temveč predvsem v zunanjepolitičnem kontekstu.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Priprave na sestop oblasti k ljudem, kot tudi lahko razumemo inflacijo volitev in referendumov v prihodnjih mesecih, so v popolnem razmahu. Pesniško navdahnjeni protagonisti skupaj z najbolj vnetimi analitiki vse skupaj označujejo za praznik demokracije – toda okorelemu ciniku se zdi vse skupaj malce nadležno. Še posebno zato, ker se letos volitvam ne boste mogli izogniti.
Če bi po naslednji skrunitvi spomenika predsednik republike lastnoročno z gobico čistil svojo zapuščino na Kongresnem trgu, bi izpolnil svoje spravno poslanstvo
Slovensko podeželje je neusahljiv vir pameti in modrosti. Zato je projekt, imenovan »pametna vas«, vsaj nepoučenemu nekoliko tuj
Neveljaven email naslov