Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Danes pa poglobljeno, ker se bliža december, ko težke teme za trideset dni odrinemo stran.
Premier je pozval državna podjetja oziroma tista, v katerih ima država lastniški delež, naj premislijo o oglaševanju v medijih, ki tolerirajo ali celo vzpodbujajo sovražni govor. In ob sovražnem govoru tolerirajo ali celo ustvarjajo lažne novice.
Piše: Marko Radmilovič
Danes pa poglobljeno, ker se bliža december, ko težke teme za trideset dni odrinemo stran
Premier je pozval državna podjetja oziroma tista, v katerih ima država lastniški delež, naj premislijo o oglaševanju v medijih, ki tolerirajo ali celo vzpodbujajo sovražni govor. In ob sovražnem govoru tolerirajo ali celo ustvarjajo lažne novice.
Odziv javnosti je predvidljivo smešen. Pol javnosti predsedniku vlade ploska, pol javnosti pa ga opozarja, naj se ne igra s svobodo govora. In še bolj smešno: ena novinarska organizacija mu je čestitala, druga novinarska organizacija se je zgražala.
Med običajno dnevno solato si slehernik z novico ne zna kaj dosti pomagati – zato radi priskočimo na pomoč in razložimo daljnosežne premierjeve ideje. Ker vemo, kaj je Šarec rekel, bomo v današnji oddaji razkrili, česa ni rekel. Pa bi moral.
Slovenski mediji živijo od oglasov. Z izjemo medija, ki ga poslušate; ta v glavnem živi od vašega velikodušnega prispevka, ves ostali slovenski medijski prostor pa napajajo oglasi. Brez oglaševanja slovenskega medijskega prostora ne bi bilo. Ali pa bi bil omejen na dimne signale, govorice in poštne golobe. In ker je medijev v Sloveniji nenavadno veliko, podjetij, željnih oglaševanja, pa primerno manj, pomeni, da umik kateregakoli oglaševalca iz medija ta medij potisne na rob preživetja. Mediji že tako ali tako poslujejo na viti minimi. Največkrat to pomeni, da ne plačujejo novinarjev, ali ne poravnavajo avtorskih pravic ali so dolžni tiskarnam, ali imajo zastarelo opremo. Ker medijev brez oglasov ni, oglasi brez medijev pa zlahka so in celo dosežejo svoj namen, lahko realist vzklikne: “Kako primerno!” Če se namreč državna podjetja umaknejo iz medijev, ki širijo nestrpnost, to posledično pomeni smrt teh medijev. Dve muhi na en mah. In prav zato sta ena novinarska organizacija in del medijskih strokovnjakov premiera pozvali, da naj poziv umakne. Kajti na koncu dneva ne gre za nestrpnost in njeno širjenje, temveč gre za denar.
Naprej; na prvi pogled se zdi logično, čemu je predsednik vlade k bojkotu oglaševanja pozval samo podjetja, ki so v državni lasti oziroma ima država v njih pomemben lastniški delež. Nad njimi ima kot premier vsaj teoretično jurisdikcijo, akoravno je posebej poudaril, da ni njegov namen vpletati se v poslovne odločitve gospodarskih subjektov. Dobro. Kaj pa podjetja, v katerih država nima lastniškega deleža? Kaj pa povsem zasebna podjetja? Pa tuje multinacionalke, ki oglašujejo v medijih, ki širijo nestrpnost?
Premier o njih ne govori, ker Republika Slovenija v njih nima lastniških deležev, ki torej določajo tudi etično delovanje posameznega podjetja. Bi lahko torej premislek o oglaševanju veljal za lansko Gorenje, za letošnje pa ne več?
Tudi zasebna ali tuja podjetja delujejo znotraj pravnega reda Republike Slovenije in če velja za vsa podjetja, ne glede na lastniško strukturo, enaka davčna politika, kako naj potem ne velja isti moralni kodeks? Kajti prav za to gre pri sovražnem govoru … Šarčev poziv pa nerodno povezuje državno lastništvo z občečloveškimi ali etičnimi načeli, če hočete. Ta pa so univerzalna in naj bi veljala za vse, ne le za tiste z državnim lastniškim deležem napolnjene oglaševalce.
Naprej: poziv je podoben onemu triku, ki so se ga šle, ali pa se ga še grejo, učiteljice v nižjih razredih osnovne šole. Okarajo ves razred, potem pa na koncu dodajo: “Tisti, ki je kriv, se bo že sam prepoznal!” Se pravi, da premier ni nedvoumno navedel, kateri so mediji, ki tolerirajo sovražni govor ali ga celo vzpodbujajo, kateri mediji širijo nestrpnost in v katerih uredništvih izpod nakovala prihajajo lažne novice. Je računal, da se bodo ti mediji že sami prepoznali, oziroma jih bo prepoznala javnost, oziroma jih bodo prepoznali državni oglaševalci in posledično nehali oglaševati v njih?
Ampak to se ne bo zgodilo. Medij, ki se ukvarja s to raboto, nima zavedanja o samem sebi. Saj se novinar v takšnem mediju zjutraj ne zbudi, popije kavo, po stereotipu o slovenskih novinarjih rukne kratkega in se spravi v redakcijo širit sovražni govor in natipkat 3000 znakov norme lažnih novic. Ne, ti ljudje verjamejo v svoje delo, v svoje novinarsko poslanstvo in v svoj medijski kredo, prav tako kot v vse to verjamemo vsi ostali medijski ustvarjalci. To, kar premier razume kot naklep, je pravzaprav široko razširjen in sprevržen pogled na svet. Ki ni medijski eksces, temveč je proces tako z ustvarjalci medijskih vsebin, kot tudi z odjemalci teh vsebin. In teh odjemalcev ni malo. Če torej hoče (samo kot primer) Telekom oglaševati svojo novo storitev, se bo z odpovedjo oglaševanja v nestrpnih medijih odpovedal doseganju več sto tisoč potencialnih kupcev. Ti so mogoče res nestrpni in gojijo skrajne politične nazore, a telefonirajo pa še kako radi! Posledično bo Telekom z izgubo kupcev prikazal manjši dobiček, Republika Slovenija kot lastnik bo ob zaključnem poročilu dvignila obrv, Šarca bomo dali na tnalo – in če sledimo tej logiki, je s pozivom pljunil v lastno skledo.
Naprej: do dneva današnjega smo menili, da sta nestrpnost in sovražni govor pri nas regulirana. Na spletu, v klasičnih medijih, v javnosti, v parlamentu so za ta pritlehni pojav zadolženi regulatorji, pogosto organi pregona in sodstvo. Kako opravljajo svoje delo, je drugo vprašanje; kot medklic lahko le prišepnemo, da ga opravljajo slabo. Ker sovražni govor se pri nas počuti kot gobani v deževnem avgustu. Ampak ker imamo regulatorje sovražnega govora vsaj na papirju, ni nobene dejanske potrebe, da bi ga moral regulirati Telekom. Telekom naj vlači kable po slovenskem podeželju, policija in sodišče pa naj preganjata izgovorjene ali zapisane pritlehnosti.
Do konca in naprej.
Z lažnim govorom in nestrpnostjo smo opravili, končajmo torej z lažnimi novicami. Ta oblika sporočanja je postala popularna in znana z ameriškim predsednikom in je podobna tistemu reku o strahu. Od zunaj ga nič ni, znotraj je pa votel. Kaj “lažna novica” sploh pomeni? Če berete normalen medij, nimate praktično nobene možnosti, da nanjo naletite. Če pa se spuščate v greznico zakotnih medijev in socialnih omrežij, ste za prežvečeno odgovorni sami.
In še nekaj; velik del oglaševanja, tudi tistega od državnih podjetij, je tako neumen, da bi ga lahko mirno pripisali lažnim novicam. Kot je znano, so oglaševalci odlično plačani in ker so pogosto preveč brihtni za splošno občinstvo, so sodobni oglasi nerazumljivi ali vsaj zavajajoči. Povedano drugače: izdelki ali storitve, ki jih oglašujejo, se nato v praksi pogosto ne izkažejo za takšne, kot so bili oglaševani. Se pravi, da so najpogostejše lažne novice v naših medijih oglasi sami in tako pridemo do velikega zapleta na teoretskem polju: Kako naj z lažnimi novicami v medijih vplivamo na umik lažnih novic iz medijev?
750 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Danes pa poglobljeno, ker se bliža december, ko težke teme za trideset dni odrinemo stran.
Premier je pozval državna podjetja oziroma tista, v katerih ima država lastniški delež, naj premislijo o oglaševanju v medijih, ki tolerirajo ali celo vzpodbujajo sovražni govor. In ob sovražnem govoru tolerirajo ali celo ustvarjajo lažne novice.
Piše: Marko Radmilovič
Danes pa poglobljeno, ker se bliža december, ko težke teme za trideset dni odrinemo stran
Premier je pozval državna podjetja oziroma tista, v katerih ima država lastniški delež, naj premislijo o oglaševanju v medijih, ki tolerirajo ali celo vzpodbujajo sovražni govor. In ob sovražnem govoru tolerirajo ali celo ustvarjajo lažne novice.
Odziv javnosti je predvidljivo smešen. Pol javnosti predsedniku vlade ploska, pol javnosti pa ga opozarja, naj se ne igra s svobodo govora. In še bolj smešno: ena novinarska organizacija mu je čestitala, druga novinarska organizacija se je zgražala.
Med običajno dnevno solato si slehernik z novico ne zna kaj dosti pomagati – zato radi priskočimo na pomoč in razložimo daljnosežne premierjeve ideje. Ker vemo, kaj je Šarec rekel, bomo v današnji oddaji razkrili, česa ni rekel. Pa bi moral.
Slovenski mediji živijo od oglasov. Z izjemo medija, ki ga poslušate; ta v glavnem živi od vašega velikodušnega prispevka, ves ostali slovenski medijski prostor pa napajajo oglasi. Brez oglaševanja slovenskega medijskega prostora ne bi bilo. Ali pa bi bil omejen na dimne signale, govorice in poštne golobe. In ker je medijev v Sloveniji nenavadno veliko, podjetij, željnih oglaševanja, pa primerno manj, pomeni, da umik kateregakoli oglaševalca iz medija ta medij potisne na rob preživetja. Mediji že tako ali tako poslujejo na viti minimi. Največkrat to pomeni, da ne plačujejo novinarjev, ali ne poravnavajo avtorskih pravic ali so dolžni tiskarnam, ali imajo zastarelo opremo. Ker medijev brez oglasov ni, oglasi brez medijev pa zlahka so in celo dosežejo svoj namen, lahko realist vzklikne: “Kako primerno!” Če se namreč državna podjetja umaknejo iz medijev, ki širijo nestrpnost, to posledično pomeni smrt teh medijev. Dve muhi na en mah. In prav zato sta ena novinarska organizacija in del medijskih strokovnjakov premiera pozvali, da naj poziv umakne. Kajti na koncu dneva ne gre za nestrpnost in njeno širjenje, temveč gre za denar.
Naprej; na prvi pogled se zdi logično, čemu je predsednik vlade k bojkotu oglaševanja pozval samo podjetja, ki so v državni lasti oziroma ima država v njih pomemben lastniški delež. Nad njimi ima kot premier vsaj teoretično jurisdikcijo, akoravno je posebej poudaril, da ni njegov namen vpletati se v poslovne odločitve gospodarskih subjektov. Dobro. Kaj pa podjetja, v katerih država nima lastniškega deleža? Kaj pa povsem zasebna podjetja? Pa tuje multinacionalke, ki oglašujejo v medijih, ki širijo nestrpnost?
Premier o njih ne govori, ker Republika Slovenija v njih nima lastniških deležev, ki torej določajo tudi etično delovanje posameznega podjetja. Bi lahko torej premislek o oglaševanju veljal za lansko Gorenje, za letošnje pa ne več?
Tudi zasebna ali tuja podjetja delujejo znotraj pravnega reda Republike Slovenije in če velja za vsa podjetja, ne glede na lastniško strukturo, enaka davčna politika, kako naj potem ne velja isti moralni kodeks? Kajti prav za to gre pri sovražnem govoru … Šarčev poziv pa nerodno povezuje državno lastništvo z občečloveškimi ali etičnimi načeli, če hočete. Ta pa so univerzalna in naj bi veljala za vse, ne le za tiste z državnim lastniškim deležem napolnjene oglaševalce.
Naprej: poziv je podoben onemu triku, ki so se ga šle, ali pa se ga še grejo, učiteljice v nižjih razredih osnovne šole. Okarajo ves razred, potem pa na koncu dodajo: “Tisti, ki je kriv, se bo že sam prepoznal!” Se pravi, da premier ni nedvoumno navedel, kateri so mediji, ki tolerirajo sovražni govor ali ga celo vzpodbujajo, kateri mediji širijo nestrpnost in v katerih uredništvih izpod nakovala prihajajo lažne novice. Je računal, da se bodo ti mediji že sami prepoznali, oziroma jih bo prepoznala javnost, oziroma jih bodo prepoznali državni oglaševalci in posledično nehali oglaševati v njih?
Ampak to se ne bo zgodilo. Medij, ki se ukvarja s to raboto, nima zavedanja o samem sebi. Saj se novinar v takšnem mediju zjutraj ne zbudi, popije kavo, po stereotipu o slovenskih novinarjih rukne kratkega in se spravi v redakcijo širit sovražni govor in natipkat 3000 znakov norme lažnih novic. Ne, ti ljudje verjamejo v svoje delo, v svoje novinarsko poslanstvo in v svoj medijski kredo, prav tako kot v vse to verjamemo vsi ostali medijski ustvarjalci. To, kar premier razume kot naklep, je pravzaprav široko razširjen in sprevržen pogled na svet. Ki ni medijski eksces, temveč je proces tako z ustvarjalci medijskih vsebin, kot tudi z odjemalci teh vsebin. In teh odjemalcev ni malo. Če torej hoče (samo kot primer) Telekom oglaševati svojo novo storitev, se bo z odpovedjo oglaševanja v nestrpnih medijih odpovedal doseganju več sto tisoč potencialnih kupcev. Ti so mogoče res nestrpni in gojijo skrajne politične nazore, a telefonirajo pa še kako radi! Posledično bo Telekom z izgubo kupcev prikazal manjši dobiček, Republika Slovenija kot lastnik bo ob zaključnem poročilu dvignila obrv, Šarca bomo dali na tnalo – in če sledimo tej logiki, je s pozivom pljunil v lastno skledo.
Naprej: do dneva današnjega smo menili, da sta nestrpnost in sovražni govor pri nas regulirana. Na spletu, v klasičnih medijih, v javnosti, v parlamentu so za ta pritlehni pojav zadolženi regulatorji, pogosto organi pregona in sodstvo. Kako opravljajo svoje delo, je drugo vprašanje; kot medklic lahko le prišepnemo, da ga opravljajo slabo. Ker sovražni govor se pri nas počuti kot gobani v deževnem avgustu. Ampak ker imamo regulatorje sovražnega govora vsaj na papirju, ni nobene dejanske potrebe, da bi ga moral regulirati Telekom. Telekom naj vlači kable po slovenskem podeželju, policija in sodišče pa naj preganjata izgovorjene ali zapisane pritlehnosti.
Do konca in naprej.
Z lažnim govorom in nestrpnostjo smo opravili, končajmo torej z lažnimi novicami. Ta oblika sporočanja je postala popularna in znana z ameriškim predsednikom in je podobna tistemu reku o strahu. Od zunaj ga nič ni, znotraj je pa votel. Kaj “lažna novica” sploh pomeni? Če berete normalen medij, nimate praktično nobene možnosti, da nanjo naletite. Če pa se spuščate v greznico zakotnih medijev in socialnih omrežij, ste za prežvečeno odgovorni sami.
In še nekaj; velik del oglaševanja, tudi tistega od državnih podjetij, je tako neumen, da bi ga lahko mirno pripisali lažnim novicam. Kot je znano, so oglaševalci odlično plačani in ker so pogosto preveč brihtni za splošno občinstvo, so sodobni oglasi nerazumljivi ali vsaj zavajajoči. Povedano drugače: izdelki ali storitve, ki jih oglašujejo, se nato v praksi pogosto ne izkažejo za takšne, kot so bili oglaševani. Se pravi, da so najpogostejše lažne novice v naših medijih oglasi sami in tako pridemo do velikega zapleta na teoretskem polju: Kako naj z lažnimi novicami v medijih vplivamo na umik lažnih novic iz medijev?
Zdravniki zaradi svojega humanega poslanstva, družbenega pomena in socialnega statusa spadajo med skupino poklicev, ki so za javnost privlačni
Vsa zgodovina, vse religije, filozofije in vzgoja tako posameznika kot narodov svarijo pred kaznijo. Kazni se bojimo, zaradi kazni živimo.
Kdaj in kdo se je spomnil, da naj politiki nosijo čelade med polaganjem temeljnega kamna, ni natančno znano
Nizka volilna udeležba bo problem toliko časa, dokler bodo nanjo opozarjali tisti, ki jo povzročajo.
Glavna novica prejšnjega tedna je napoved vlade, da po letu 2030 v Sloveniji ne bo več avtomobilov, ki onesnažujejo okolje. Grobo rečeno. Bolj tehnično: vlada se je zavezala, da se bodo pod Alpami od 2030 naprej prodajali samo avtomobili z manj kot 50 g izpusta CO2 na prevoženi kilometer. V praksi to pomeni, da vlada meni, kako bodo po letu 2030 v Sloveniji na prodaj skoraj izključno električni avtomobili.
Da smo pečeni in da svet stoji na robu prepada, ni več nobena novica. A pretekle dni so temni obeti apokalipse dobili tudi povsem stvarne dokaze. Pa s tem seveda ne mislimo na twitte puhloglavcev ali vzpon ekstremnih skupin in ideologij. Dokaz, da bomo šli kot civilizacija rakom žvižgat, se, kot že nekajkrat do zdaj, skriva v maslu. V putru, po domače.
Premiera Slovenije in Hrvaške sta se ob robu sestanka voditeljev držav Evropske unije v Estoniji ločeno srečala z nemško kanclerko Merklovo. Kako pa je to srečanje izgledalo?
Po referendumskem koncu tedna se dežela prebuja v referendumski teden. In kot že tolikokrat, se dneve po referendumih sprašujemo eno in isto stvar. Zakaj in čemu referendumi? Če bi bili resničen izraz ljudske volje, bi bilo tole pisanje brezpredmetno; ker pa gre pri referendumih vedno znova za bolj ali manj invalidne procese znotraj družbe, si zaslužijo površno in najverjetneje napačno analizo.
Marko Radmilovič se tokrat sprašuje, kaj je onkraj zlate medalje slovenskih košarkašev, kaj je onkraj src na parketu, kaj je onkraj "svaka jim čast" in kaj onkraj "kdor ne skače, ni Sloven'c".
Po poletnem premoru se Zapisi iz močvirja vračajo z razmišljanjem o tepcih, ki se na različnih koncih sveta spogledujejo z vojno.
Iz počitniškega ugodja nas je zbezal izreden dogodek – objavljena arbitraža o slovensko-hrvaški meji. Ne moremo dovoliti, da bi delovni ljudje in občani ostali brez razumljive razlage arbitraže.
Vlada poskuša obrniti prepričanje, da je neuspešna, z bolj ali manj posrečenimi PR-akcijami. Kamor sodi tudi povečano Cerarjevo javno pojavljanje.
Nenadna skrb za davkoplačevalce, ki v luči neprodaje NLB ne smejo biti ponovno oškodovani, se zdi milo rečeno neiskrena.
Ne bomo sicer odkrili tople vode, a nekaj pojasnil z nedavno pobudo predsednice Nove Slovenije je le treba dati. Ljudmila Novak je slovenski vladi predlagala, da vsakemu paru, ki v Sloveniji sklene zakonsko zvezo, po končanem obredu slovenska država podari slovensko zastavo.
Če si drznemo današnje stanje razglasiti kot tretjo svetovno vojno, avtomatično dobimo odgovor na duhovito misel velikega Alberta. “Ne vem, s čim se bo bojevala tretja svetovna vojna, četrta se bo s palicami in kamni,” je genialno dahnil veliki mož. Danes poznamo odgovor: “Tretja svetovna vojna se bo bojevala z belimi kombiji in noži!”
Danes pa o dogodku, ki ima v histerično drvečem času že precejšnjo brado, a si zaradi pomembnosti vse rabote na našo sedanjost zasluži podrobnejšo analizo. Govorimo o sojenju Janezu Janši zaradi razžalitve dveh novinarskih kolegic. Stvar je bila končana, kolegici čakata na odškodnino, čeprav ta ne izbriše klevet in vse skupaj bi slej kot prej potonilo v brezčasnost slovenskih bizarnosti. A se je odvetnik toženega domislil, da sodba Janši ni bila vložena, ker ima premajhen, oziroma prepoln poštni nabiralnik, oziroma da poštar z uradno pošto v tem primeru ni ravnal pravilno in da naslovnika ni bilo doma. Ker je bil na dopustu. Zato morajo postopek obnoviti. In tako naprej in tako nazaj.
Danes pa nekaj v obrambo olike in zdrave pameti. Bližajo se volitve. Kot ste zagotovo opazili. Najpogostejši znak bližajočih se volitev so politični analitiki, ki se začnejo v medijih pojavljati pogosteje kot vremenarji. “Ena lastovka še ne prinese pomladi, trije politični analitiki pa že prinesejo volitve.” Prihajajo volitve! Merilci javnega mnenja se vznemirijo. Novi obrazi se pobrijejo. Stari obrazi postanejo priljudni. Člani republiške volilne komisije se zberejo na skrivni lokaciji. Prostore osnovnih šol in vaških skupnosti pometejo. Stranke imajo kongrese. Če kongres nima stranke, jo ustanovi. Take stvari se dogajajo, ko se bližajo volitve.
Danes pa na kratko, kajti mudi se. Zastavili si bomo temeljno vprašanje razvoja in s tem prihodnosti te države: “Zakaj v Sloveniji ni mogoče ničesar več zgraditi?” Vprašanje bomo postavili brez večje ambicije nanj odgovoriti, kajti že tako se v javnosti potika preveč odgovorov na zastavljeno vprašanje, kar pa je pravzaprav del problema.
Saga o veleposlaniku v Španiji, ki je med letoma 2007 in 2010 na veliko kupoval gospodinjske pripomočke in orodje, se počasi približuje koncu. Med sojenji, zastaranji in zahtevami po povračilu škode z obeh strani je prejšnje dni koprsko sodišče odločilo, da je njegova ekscelenca dejanja storila v neprištevnem stanju. Izvedenec je navedel psihiatrično bolezen, za katero boleha dotični in primer je za zdaj končan. Ob robu sodne sage smo kot zainteresirana javnost izvedeli še nekaj pikantnih, nekaj pa celo čudnih detajlov. Da je njegova ekscelenca še pred Madridom spolno napadel otroka, da je neracionalno zapravljal in tako naprej in tako nazaj.
Neveljaven email naslov