Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Namesto analize pritlehnosti, packarij in vseh vrst umazanij se bomo v preostalih oddajah do zamenjave koledarja ukvarjali izključno z božično-novoletnimi temami in tako poskušali v temne popoldneve dostaviti nekaj dodatne svetlobe.
Piše: Marko Radmilovič
Kdor meni, da je božično-novoletnih tem malo, se pošteno moti. V prazničnem mesecu je še ogromno neraziskanega …
Ker nas danes čaka izjemno zanimivo radijsko popoldne in ker smo na samem pragu zabavljaškega decembra, smo v naši skromni redakciji potegnili ročno zavoro. Z redko videnim manevrom samocenzure se javno odpovedujemo običajnemu nerganju nad agregatnim stanjem naše podalpske kraljevine. Namesto analize pritlehnosti, packarij in vseh vrst umazanij se bomo v preostalih oddajah do zamenjave koledarja ukvarjali izključno z božično-novoletnimi temami in tako poskušali v temne popoldneve dostaviti nekaj dodatne svetlobe.
Kdor meni, da je božično-novoletnih tem malo, se pošteno moti. V prazničnem mesecu je še ogromno neraziskanega …
Obstajajo praznične teme, ki so očitne, kot je recimo nakupovalna mrzlica, so pa tudi takšne bolj skrite. Med njimi na prvem mestu okupacija “kuhančka”, ki je neupravičeno in skoraj docela s popoldanskih uličnih zabav izpodrinil medico. Večkrat preverjeno pa je druženje z elegantno medico veliko bolj zabavno kot druženje z nekoliko primitivnim “kuhančkom”!
A za danes naj velja, da se bomo analitično spustili v samo sredo prazničnega obredja, kjer čaka božično-novoletno vzdušje.
Božično-novoletno ali na kratko praznično vzdušje je odvisno od snega. Nihče ne more oporekati dejstvu, da deset snežink na prazničnem nebu z lahkoto nažge 100 lučk. Problem je v tem, da decembrskega snega v zadnjih letih ni. Kaj v zadnjih letih! Ni ga v zadnjih desetletjih.
Vremenski statistiki so neusmiljeni; zeleni božiči si sledijo drug za drugim. Po zadnji resno bel božič je treba vse do leta 2002, ko je po vsej državi snežilo na božični večer. Vmes sta bili sicer epizodi 2007, ko je rahlo snežilo na vzhodu, in 2008, ko je rahlo snežilo na božični dan. A tudi drugače velja, da z belim božičem lovimo duha; le devetnajst božičev od leta 1961 je bilo belih, a na srečo se histerija z božičnim vzdušjem v celoti vzpostavi po letu 1991, tako da je bela statistika nekoliko manj uničujoča.
Čemu je sneg za praznično vzdušje tako zelo pomemben? Ker smo v praznični ikonografiji uspešno združili bližnjevzhodno religijo s skandinavskim pravljičnim svetom in vse skupaj začinili z ameriškim potrošništvom, je avtentično slovenskega ostalo primerno malo. Kar je izvorno našega, je božič, kot ga je upodobil Maksim Gaspari na svojih razglednicah. Te razglednice so tudi sicer vizualno ustoličile veliko večino slovenskih stereotipov, še posebej pa so nam vcepile podobo o tem, kako naj bo videti božič in z njim celotno praznično vzdušje.
In seveda: na vseh razglednicah je sneg. Veliko snega. Tako se zdi, da smo se z vsakim zelenim božičem odrekli temeljnemu delu naše praznične tradicije, ki je ne morejo nadomestiti še tako umetelno pripravljeni božični sejmi, razsvetljava in ognjemet.
In zdaj temeljna ugotovitev; božično novoletno vzdušje je žrtev podnebnih sprememb. O njem nerazumljivo na pravkar končani podnebni konferenci Združenih narodov v Katowicah niso razpravljali, pa bi morali. Temperaturni rekordi ob škodi, ki jo delajo gospodarstvu, infrastrukturi in kmetijstvu, vplivajo tudi na nematerialne strani človekovega bivanja. In v kategoriji nematerialnega je izginotje prazničnega vzdušja, z mrazom, snegom, škripajočimi koraki in zmedenimi potmi skozi belo pokrajino na prvem mestu. Namesto polen v peči odpiramo okna, ker toplarna deluje glede na koledar …
Obstaja rešitev, ki je do zdaj ni še nihče uporabil. Nevralgične točke, pomembne za praznično vzdušje, bi lahko umetno zasnežili. Podobno kot na smučiščih bi ponoči topovi na mestnih trgih bruhali sneg in obiskovalci bi naslednji dan radostno nasedli iluziji zime. V času, ko je velik del našega življenja sestavljen iz drobnih prevar, nekaj deset kubikov umetnega snega ne bi naredilo nobene škode avtentičnosti našega bivanja. Bi pa veliko pripomoglo k usklajenosti med realnostjo in vrojeno podobo, kar bi nam vsaj za nekaj dni prineslo tako opevani spokoj v duši.
Podobno kot na smučiščih bi ponoči topovi na mestnih trgih bruhali sneg in obiskovalci bi naslednji dan radostno nasedli iluziji zime.
In še pragmatično; če menite, da je umetno zasneževanje recimo središča Ljubljane čista potrata, pomislite samo na turistično/trgovski pomen meseca decembra. Neto prihod zadnjega meseca v letu je tako ali tako višji, kot so zaslužki običajnega životarjenja slovenskih smučišč.
Pod črto pa velja: eden izmed motivov ob podnebnih naporih posameznika in vse družbe naj bo tudi vrnitev snežink na decembrsko nebo.
759 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Namesto analize pritlehnosti, packarij in vseh vrst umazanij se bomo v preostalih oddajah do zamenjave koledarja ukvarjali izključno z božično-novoletnimi temami in tako poskušali v temne popoldneve dostaviti nekaj dodatne svetlobe.
Piše: Marko Radmilovič
Kdor meni, da je božično-novoletnih tem malo, se pošteno moti. V prazničnem mesecu je še ogromno neraziskanega …
Ker nas danes čaka izjemno zanimivo radijsko popoldne in ker smo na samem pragu zabavljaškega decembra, smo v naši skromni redakciji potegnili ročno zavoro. Z redko videnim manevrom samocenzure se javno odpovedujemo običajnemu nerganju nad agregatnim stanjem naše podalpske kraljevine. Namesto analize pritlehnosti, packarij in vseh vrst umazanij se bomo v preostalih oddajah do zamenjave koledarja ukvarjali izključno z božično-novoletnimi temami in tako poskušali v temne popoldneve dostaviti nekaj dodatne svetlobe.
Kdor meni, da je božično-novoletnih tem malo, se pošteno moti. V prazničnem mesecu je še ogromno neraziskanega …
Obstajajo praznične teme, ki so očitne, kot je recimo nakupovalna mrzlica, so pa tudi takšne bolj skrite. Med njimi na prvem mestu okupacija “kuhančka”, ki je neupravičeno in skoraj docela s popoldanskih uličnih zabav izpodrinil medico. Večkrat preverjeno pa je druženje z elegantno medico veliko bolj zabavno kot druženje z nekoliko primitivnim “kuhančkom”!
A za danes naj velja, da se bomo analitično spustili v samo sredo prazničnega obredja, kjer čaka božično-novoletno vzdušje.
Božično-novoletno ali na kratko praznično vzdušje je odvisno od snega. Nihče ne more oporekati dejstvu, da deset snežink na prazničnem nebu z lahkoto nažge 100 lučk. Problem je v tem, da decembrskega snega v zadnjih letih ni. Kaj v zadnjih letih! Ni ga v zadnjih desetletjih.
Vremenski statistiki so neusmiljeni; zeleni božiči si sledijo drug za drugim. Po zadnji resno bel božič je treba vse do leta 2002, ko je po vsej državi snežilo na božični večer. Vmes sta bili sicer epizodi 2007, ko je rahlo snežilo na vzhodu, in 2008, ko je rahlo snežilo na božični dan. A tudi drugače velja, da z belim božičem lovimo duha; le devetnajst božičev od leta 1961 je bilo belih, a na srečo se histerija z božičnim vzdušjem v celoti vzpostavi po letu 1991, tako da je bela statistika nekoliko manj uničujoča.
Čemu je sneg za praznično vzdušje tako zelo pomemben? Ker smo v praznični ikonografiji uspešno združili bližnjevzhodno religijo s skandinavskim pravljičnim svetom in vse skupaj začinili z ameriškim potrošništvom, je avtentično slovenskega ostalo primerno malo. Kar je izvorno našega, je božič, kot ga je upodobil Maksim Gaspari na svojih razglednicah. Te razglednice so tudi sicer vizualno ustoličile veliko večino slovenskih stereotipov, še posebej pa so nam vcepile podobo o tem, kako naj bo videti božič in z njim celotno praznično vzdušje.
In seveda: na vseh razglednicah je sneg. Veliko snega. Tako se zdi, da smo se z vsakim zelenim božičem odrekli temeljnemu delu naše praznične tradicije, ki je ne morejo nadomestiti še tako umetelno pripravljeni božični sejmi, razsvetljava in ognjemet.
In zdaj temeljna ugotovitev; božično novoletno vzdušje je žrtev podnebnih sprememb. O njem nerazumljivo na pravkar končani podnebni konferenci Združenih narodov v Katowicah niso razpravljali, pa bi morali. Temperaturni rekordi ob škodi, ki jo delajo gospodarstvu, infrastrukturi in kmetijstvu, vplivajo tudi na nematerialne strani človekovega bivanja. In v kategoriji nematerialnega je izginotje prazničnega vzdušja, z mrazom, snegom, škripajočimi koraki in zmedenimi potmi skozi belo pokrajino na prvem mestu. Namesto polen v peči odpiramo okna, ker toplarna deluje glede na koledar …
Obstaja rešitev, ki je do zdaj ni še nihče uporabil. Nevralgične točke, pomembne za praznično vzdušje, bi lahko umetno zasnežili. Podobno kot na smučiščih bi ponoči topovi na mestnih trgih bruhali sneg in obiskovalci bi naslednji dan radostno nasedli iluziji zime. V času, ko je velik del našega življenja sestavljen iz drobnih prevar, nekaj deset kubikov umetnega snega ne bi naredilo nobene škode avtentičnosti našega bivanja. Bi pa veliko pripomoglo k usklajenosti med realnostjo in vrojeno podobo, kar bi nam vsaj za nekaj dni prineslo tako opevani spokoj v duši.
Podobno kot na smučiščih bi ponoči topovi na mestnih trgih bruhali sneg in obiskovalci bi naslednji dan radostno nasedli iluziji zime.
In še pragmatično; če menite, da je umetno zasneževanje recimo središča Ljubljane čista potrata, pomislite samo na turistično/trgovski pomen meseca decembra. Neto prihod zadnjega meseca v letu je tako ali tako višji, kot so zaslužki običajnega životarjenja slovenskih smučišč.
Pod črto pa velja: eden izmed motivov ob podnebnih naporih posameznika in vse družbe naj bo tudi vrnitev snežink na decembrsko nebo.
Na obupen in pretenciozen način poskušamo razložiti, čemu se je na tisoče Slovencev odpravilo v Italijo gledat Primoža Rogliča in Jana Polanca.
Gorenje, našo diko in ponos, ki smo ga, kot kaže danes, slabo vodili in upravljali Slovenci, so prevzeli Kitajci. Po novoreku se jim pravi "strateški lastniki", kar se sliši nekoliko bolje kot samo "lastniki". Kako je s Kitajci, vemo: uspešno ultrakapitalistično gospodarstvo, ki je spojeno z uspešno ultrakomunistično oblastjo.
V Sloveniji imamo avtobusno džunglo; veliko število avtobusnih prevoznikov in majhno število avtobusnih potnikov. Povedano drugače; v zadnjih dveh desetletjih smo naredili le korak naprej od avtobusov, ki so imeli sprevodnike, od šoferjev, ki so imeli brke, in od avtobusnih sedežev, ki so imeli pepelnike.
Evroskepticizem imamo na Slovenskem, hvala bogu, izdatno obdelan; kar nekaj člankov in diplomsko delo ali dve govorita o njem. A zdi se, da je o temi še vedno potrebnega nekaj zdravega razmisleka.
Najlepši primer vsesplošnega nazadovanja družbe sta dve vroči debati, ki prežemata javnost. Tista o nevarnostih obveznega cepljenja otrok je med nami že nekaj let, ona o parkirnih mestih za invalide pa je čisto sveža.
Rešujemo problem sobivanja drobnice oziroma kmetijske proizvodnje s prostoživečimi zvermi.
Jordan Peterson je tisti Kanadčan, ki je prepričan, da se da uspešno živeti, če upoštevaš dvanajst pravil. Če živite po trinajstih pravilih, je eno preveč, če po enajstih je eno premalo. Slavoj Žižek pa je tisti Slovenec, ki zanimivo govori angleško, a še bolj zanimivo govori slovensko. Ob tem, da sta globalno znana in cenjena intelektualca, sta tudi medijski osebi in po mnenju fanov najpametnejša predstavnika svojega naroda.
Podoba je, da se pomembnost v slovenski politiki veča s tem, koliko so ti Hrvati pripravljeni prisluškovati. Če parafraziramo: “Povej mi, kdo ti prisluškuje, in povem ti, kdo si!”
Užaljenost po navadi ostane za zidovi predsedniške palače, skupijo pa jo samo predsednikovi PR svetovalci … Užaliti predsednika do nediplomatskega reagiranja diplomacije je torej viden uspeh slovenskega novinarstva.
Težava, s katero se spopade uporabnik medijskih vsebin okoli prvega aprila, je, kako prepoznati, katera izmed novic je prvoaprilska šala. Včasih je bilo preprosto. Danes je zadeva veliko težja. Vse, kar objavijo mediji kot prvoaprilsko šalo, je v tem ponorelem svetu tudi mogoče in verjetno.
Ker ne-govor našega predsednika vlade v evropskem parlamentu kar noče z jedilnika, si je vsa šarada zaslužila našo analizo. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Ponovno smo padli na realna tla, kjer je naš dvomilijonski kibuc sicer čudovito lep, a hkrati čudovito nepomemben. In ponovno je naša mednarodna pozicija v rokah, nogah in mišicah naših športnikov. Razen če …?
Kot da svet nima že dovolj problemov, se približuje še maturantska parada. Simbol za skladovnico težav in frustracij se bliža s hitrostjo koledarja; ob tem da je, najbrž zaradi globalnega segrevanja, letošnji paradni prepir prišel občutno prej kot po navadi.
O zastavo-vstopnici in nekaj zanimivih razpravah, ki jih takšna praksa prinaša oziroma vzpodbuja.
"Kamor vsi, tja tudi mi!" V iskanje makete torej. Tiste makete, ki ponazarja veličastnost drugega tira. A iskali je ne bomo prozaično, kot to počnejo običajni mediji, temveč s slogom in dostojanstvom. Kajti do danes je že očitno, da ne gre samo za maketo; za izdelek iz kovine, lesa, nekaj žic in tekočih kristalov, temveč gre za mogočen simbol. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Slovenijo je pretresel dogodek, ko je poslanec v trgovini izmaknil sendvič. In nato na parlamentarnem zasedanju povedal, da ga je. Kolikor ste se o dogodku že podučili, koliko ogorčenih komentarjev ste prebrali, koliko ogorčenih komentarjev ste napisali, koliko ogorčenih kavic ste ob dogodku posrkali – resne in temeljite analize dogodka pa še niste slišali. Na vašo srečo sta tu Val 202 in naša skromna oddaja.
Domoljuben kronist ima zadnje dni veliko dela. Slovenski športni, še posebej smučarski uspehi si sledijo eden drugemu in med spremljanjem tekem ostane za poglobljene analize le malo časa. Pa je kaj videti; najprej je tu velika sprememba v novinarskem dojemanju instituta smučarskega uspeha. »Brez solz sreče se mi ne vračaj,« grmijo uredniški bogovi in potem so reporterji razpeti med orgazmom in nerodnostjo, ko se šampioni prepustijo čustvom.. Danes zbanalizirano novinarstvo poskuša na prav banalen način, skozi banalna vprašanja, čustveni odziv celo sprovocirati ... Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.
Težki časi za mesojede. Kot zombiji hodimo po deželi in strmimo v tla, da ja ne vidimo mesa v mesarijah in mesa na policah trgovin. Naše meso je pokvarjeno. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.
Če je kultura redko stičišče slovenskega univerzuma, potem razmere na ministrstvu za kulturo žal odslikavajo razmere v slovenski družbi kot celoti, je v glosi zapisal Marko Radmilovič.
Ko je eden vodilnih slovenskih kovačev šal prepisal celotno komedijo italijanskega kolega in jo prodal kot svojo, je sprožil plaz dogodkov, na katere se je končno prisiljena odzvati tudi naša skromna oddaja. In da se ne podamo na Slovenskem običajno tuljenje z volkovi, potrebujemo moč analize. Tako po vrsti kot so hiše v Trsti, kjer se je Boris Kobal tudi rodil.
Neveljaven email naslov